Jedro

Dovoljenost dokaza iz druge zadeve.

Sodba iz druge zadeve kot listinski dokaz.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolžene M.A. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni:

I. V odločbi o krivdi in kazenski sankciji za kaznivo dejanje pod točko 1, tako da pravilno glasi:

1. da je zato, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila S.G.S. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in jo s tem zapeljala, da je ta v škodo svojega premoženja kaj storila, s tem, da je v času od januarja 2008 do 2.10.2008 v S.G. G. lažnivo prikazovala, da nima denarja za kruh in za življenje ter ji obljubljala, da ji bo ves denar vrnila takoj, ko si uredi kredit, in s tem preslepila G., da ji je nakazala, in sicer: - dne 2.10.2008 na njen TRR št. X znesek 930,00 EUR, ki ga kljub danim obljubam že od vsega začetka ni imela namena vrniti in ji vse do danes denarja ni vrnila ter si je tako na škodo S.G.S. pridobila protipravno premoženjsko korist v znesku 930,00 EUR, s čimer je storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika.

2. V odločbi o kazenski sankciji tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi razveljavi izrek o določeni enotni kazni in preizkusni dobi ter za kaznivo dejanje pod točko 1 določi kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta.

II. Pod točko 2 tako, da se na novo odloči:

1. Obdolžena M.A. (osebni podatki v prvostopni sodbi) se po določbi 3. točke 358. člena ZKP o p r o s t i o b t o ž b e , da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti kot direktorica družbe O.M. d. o. o., T., P., pri sklenitvi in izvajanju posla preslepila V.V., direktorja družbe V. d. o. o., s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, zaradi neizpolnitve obveznosti pa je za družbo V. d. o. o. nastala premoženjska škoda, s tem, da je v začetku leta 2008 v R. z V. dogovorila, da bo za to družbo opravljala storitve oglaševanja, pri tem pa ga je s sklenitvijo navedenega dogovora ter izstavljanjem računov št. 54/2008 z dne 31.3.2008, št. 100/2008 z dne 30.6.2008, št. 117/2008 z dne 30.9.2008 in št. 5/2009 z dne 15.1.2009, vsak v znesku 1.512,00 EUR, preslepila, da je, mileč, da storitve zanj opravlja, na njeno izrecno željo račune plačeval celo v gotovini, pri tem pa dogovorjene in plačane storitve nikoli niso bile izvedene in je tako družbi V. d. o. o. povzročila škodo v višini 6.048,00 EUR in si s tem pridobila protipravno premoženjsko korist v isti višini, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ.

Stroški tega dela kazenskega postopka na prvi ni drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 15894/2012 z dne 13.10.2017 obdolženo M.A. spoznalo za krivo storitve pod točko 1 kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (nadalje KZ) in pod točko 2 kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ ter ji po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje šest mesecev zapora, nakar ji je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (nadalje ZKP) je obdolženki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki so do sedaj znani v višini 469,99 EUR ter drugih stroškov postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, prav tako ji je po prvem odstavku 94. člena ZKP naložilo tudi plačilo krivdno povzročenih stroškov v višini 109,66 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bila obdolžena oproščena plačila stroškov s pritegnitvijo izvedenca in sodne takse. Po drugem odstavku 105. člena ZKP sta bila oškodovanca s premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženke, kot uvodoma navajajo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeno sodbo spremeni in obdolženko oprosti obtožbe oziroma, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: K pritožbi zagovornikov obdolžene zoper kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (pod točko I):

4. Soglašati je s pritožbo zagovornikov, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ker se obdolženko v okviru kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, opisanega pod točko 1 izreka napadene sodbe, bremeni za več posojenih denarnih zneskov, od katerih je za nekatere izmed njih (dva denarna zneska že pred pritožbeno obravnavo, eden pa neposredno po pritožbeni obravnavi), kazenski pregon absolutno zastaral. Za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ je namreč zagrožena denarna kazen ali zapor do treh let, kar pomeni, da kazenski pregon ni več dopusten, če je od storitve kaznivega dejanja preteklo deset let ali več (4. točka prvega odstavka 111. člena KZ v zvezi z šestim odstavkom 112. člena KZ).

5. Glede na to, da se obdolženki pod točko 1 izreka očita storitev kaznivega dejanja v času od januarja 2008 do 2.10.2008, je kazenski pregon za izvršitvena ravnanja z dne 31.1.2008, 19.3.2008 in tudi 16.5.2008 absolutno zastaral. Pritožbeno sodišče je zato poseglo v izrek napadene sodbe pod točko 1 in iz njega izpustilo navedena izvršitvena ravnanja, od storitve katerih je preteklo deset let ali več, kar velja tudi za denarni znesek dne 16.5.2008, katerega zastaranje kazenskega pregona je nastopilo 16.5.2018 (en dan po pritožbeni seji). Iz izreka so torej izpuščena vsa izvršitvena ravnanja, od katerih je, kot že navedeno, v času odločanja o zadevi na pritožbeni stopnji preteklo deset let ali več, kot je to sicer razvidno pod I.1 izreka te sodbe.

6. Pritožba pa z nadaljnjimi izvajanji, da iz opisa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ne izhaja, s čim bi naj obdolženka oškodovanko spravila v zmoto oziroma v čem je podan goljufiv namen obdolženke, ker če je obdolženka utemeljeno verjela, da ji bo kredit odobren, potem ob sklepanju posla, ni imela goljufivega namena, kršitev kazenskega zakona uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Drugih kršitev kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7. Kot neutemeljena pa se izkaže pritožba zagovornikov obdolženke, ki prvostopenjskemu sodišču očitajo več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP. V zvezi s tem se v pritožbi zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371, ker sodišče prve stopnje naj ne bi rešilo predmeta obtožbe v celoti. Navedena kršitev naj bi po stališču pritožbe bila podana zato, ker je sodišče prve stopnje tudi v tretjem sojenju v celoti verjelo le oškodovanki in ni raziskalo premoženjskega stanja obdolženke in oškodovanke ter vsa njuna civilnopravna razmerja. S takšnimi izvajanji kršitve iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče storiti, ker je ta podana le kadar sodišče prve stopnje v izreku sodbe ne odloči o vseh kaznivih dejanjih oziroma v izreku sodbe ne reši predmeta obtožbe v celoti. Kaj takega pa pritožba ne zatrjuje, ampak podaja lastno oceno izvedenih dokazov in s tem v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Enako velja tudi za navajanja pritožbe o tem, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženka nenehno spreminjala zagovor, protispisna in v nasprotju z njenim zagovorom. Pritožba namreč tudi s temi izvajanji graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, saj se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedbam oškodovanke in ne zagovoru obdolženke.

9. Pritožba zagovornikov očita tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje napadeno sodbo oprlo na mnenje izvedenca finančne stroke, ki je bil postavljen v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Murski Soboti I P 318/2012, kljub temu, da ni imelo soglasja obrambe, zato gre po mnenju pritožbe za nedovoljen dokaz, na katerega sodišče prve stopnje sodbe ne bi smelo opreti, posledično pa je obdolženki kršena tudi pravica do obrambe ter z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine.

10. Takšna izvajanja pritožbe so v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in razlogi napadene sodbe. Kot izhaja iz razlogov napadene sodbe, je sodišče prve stopnje v 6. točki izrecno zapisalo, da dokazne ocene glede premoženjskega stanja obdolženke in oškodovanke ni oprlo na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke iz druge pravdne zadeve, ampak ga je z zaslišanjem obdolženke in oškodovanke ter z listinsko dokumentacijo ugotavljalo samo, pri tem se je oprlo tudi na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I P 318/2012 z dne 15.4.2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1028/2015 z dne 12.1.2016, s katero je bil zahtevek obdolženke, da ji oškodovanka vrne zlato palico oziroma podrejeno ji je dolžna plačati 19.996,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnjen. Zato o nedovoljenem dokazu, ki bi moral biti iz spisa izločen ter kršitvi pravic do poštenega sojenja in obrambe obdolženke oziroma kršitvi temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki jih pritožba zgolj pavšalno navaja in z ničemer ne obrazloži, ni mogoče govoriti.

11. S pritožbo se ni mogoče strinjati niti, ko navaja, da je podana ista bistvena kršitev določb kazenskega postopka tudi zato, ker se je sodišče prve stopnje v sodbi oprlo na zgoraj citirano pravnomočno pravdno sodbo in s tem kršilo tudi načelo neposrednosti pri izvajanju dokazov.

12. Kot je namreč razvidno iz zapisnika glavne obravnave z dne 28.3.2017 se je obdolženka v zagovoru sklicevala, da so se odnosi med njo in oškodovanko skrhali, ko ji oškodovanka ni vrnila posojene zlate palice, v zvezi s čimer je med njima pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, tekel tudi pravdni postopek. Sodišče prve stopnje si je glede na zagovor obdolženke v nadaljevanju pridobilo citirano pravnomočno pravdno sodbo in jo v soglasju s strankami prebralo na glavni obravnavi, kar pomeni, da je dokaz izvedlo in ni kršilo načela neposrednosti izvajanja dokazov, kot to napačno zatrjuje pritožba. Tak listinski dokaz je v nadaljevanju povsem legitimno uporabilo. Ne drži izvajanje pritožbe, da je na pravnomočni pravdni sodbi gradilo obsodilno kazensko sodbo, ampak jo je uporabilo le kot eden izmed dokazov za presojo verodostojnosti zagovora obdolženke in izpovedbe oškodovanke (glede njunega civilnopravnega razmerja pred danimi posojili, ki so pod obtožbo). Na podlagi pravdne sodbe je nato pravilno zaključilo, da zlata palica ni bila posojilo oškodovanki, ampak v grobem vračilo za odprte obveznosti ter da konkretni zneski posojil pod obtožbo niso bili predmet dokazovanja v pravdnem postopku. Zato so pomisleki pritožbe o nižjem standardu dokazovanja v pravdnem postopku in vprašanju dokazne vrednosti, odveč. Enako to velja za pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II Pg 382/2010, ker je v gospodarskem sporu tekel postopek za vrnitev zneska 1.627,37 EUR, ki ga je oškodovanka preko spletne banke iz transakcijskega računa (TRR) O.M. d. o. o. nakazala na TRR svojega moža in je tudi v tem primeru šlo za delno plačilo odprtih obveznosti do oškodovanke.

13. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, ker se ni opredelilo niti do enega dokaza, ki ga je predložila obdolženka in se z njimi poskušala razbremeniti kazenske odgovornosti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so takšna izvajanja pritožbe preveč pavšalna, ker iz njih ni mogoče razbrati, katero dokazno oceno o dokazih, ki jih je priložila obdolženka, pogreša. Je pa iz izvajanj pritožbe razvidno, da to kršitev utemeljuje z lastno oceno izvedenih dokazov in z zagovorom obdolženke, ki ga ocenjuje kot prepričljivega in skladnega ves čas postopka, s takšnimi izvajanji pa zagovorniki ponovno grajajo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

14. Iz navedenih razlogov zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane, kršitve na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

15. Tudi dejansko stanje prvostopno sodišče ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze je pravilno ocenilo in zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, opisano v točki 1 izreka napadene sodbe. Zato pritožbeno sodišče povzema ustrezne razloge prvostopne sodbe kot pravilne ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornikov dodaja:

16. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženke, da v obravnavanem obdobju ni imela finančnih težav, zato ni bilo potrebe, da bi ji oškodovanka posojala denar, kar sta potrdili tudi priči Š.U.A. V nadaljevanju pritožba navaja, da je bila oškodovanka tista, ki je imela finančne težave, prav tako da je svojo izpovedbo tekom postopka in tudi v drugih postopkih spreminjala, zato ji ni mogoče verjeti.

17. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Že uvodoma je poudariti, da je v tretjem sojenju sodišče prve stopnje izvedlo obširni dokazni postopek ter ponovno zaslišalo obdolženko in oškodovanko S.G.S. ter vpogledalo v številne listinske dokaze. Pri tem utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženke, ki je zaslišana na glavni obravnavi 28.3.2017 navajala, da je ona bila tista, ki je denar posojala oškodovanki, prav tako da, če ji je oškodovanka kakšen denar nakazala, je bil to njen denar oziroma denar družbe O.M. d. o. o., na TRR katere je bila pooblaščena. Drugače namreč izhaja iz izpovedbe oškodovanke, ki je podprta s številnimi listinskimi dokazi, to je zlasti z relevantnim izpiskom bankaneta (ostala posojila denarnih zneskov so zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona iz opisa izpuščena), iz katerega nedvoumno izhaja, da je oškodovanka dne 2.10.2008 iz svojega TRR denar v znesku 930,00 EUR prenakazala na TRR obdolženke (kot namen nakazila je naveden prenos). Izpovedbo oškodovanke o slabem finančnem stanju obdolženke oziroma družbe O.M. d. o. o. pa potrjujejo tudi številne blokade na več transakcijskih računih družbe, ki jih je sodišče prve stopnje pridobilo od bank, za obdobje od 2007 do 2009 (TRR družbe pri Novi KBM, NLB in Alpe-Adria bank) ter številni krediti, ki so bili v obravnavanem obdobju in tudi kasneje najeti s strani podjetja O. M. d. o. o. in obdolženke (10. točka sodbe). Pritožba neutemeljeno ponavlja tudi, da je obdolženka v kritičnem obdobju denar imela, ker je prodala hišo za kupnino 243.119,11 EUR in z gotovino kupila štiri zlate palice in zlatnik. Sodišče prve stopnje je namreč pri dokazni oceni upoštevalo tudi ta del zagovora obdolženke in ga prepričljivo zavrnilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge prvostopenjske sodbe (10. točka sodbe). Vse navedeno pa potrjuje izpovedbo oškodovanke, da je bila obdolženka tista, ki si je v obravnavanem obdobju od nje sposojala denar in ne obratno, kot je v zagovoru zatrjevala obdolženka. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti I P 318/2012 ter Okrožnega sodišča v Mariboru II Pg 382/2010 ugotovilo tudi, da ne držijo niti ostale navedbe obdolženke o posojilu zlate palice oškodovanki, niti da ji je oškodovanka dolžna 1.627,37 EUR, ki jih je prenakazala svojemu možu, ampak da je v obeh primerih šlo za vračilo dolgov oškodovanki. Raziskalo je tudi okoliščine, na katere se je v zagovoru sklicevala obdolženka, da je z njimi finančno pomagala oškodovanki, in sicer, da ji je preko podjetja O.M. d. o. o. plačevala lizing za osebno vozilo (od avgusta 2005 do julija 2010), o nakupu garažnih vrat za oškodovanko (račun z dne 29.12.2007), o kompenziranih računih trgovine M. (priloge B26-B32, računi izdani v obdobju julij, avgust, oktober 2007 in 18.2.2008), okoliščine glede plačil za računovodske storitve oškodovanki (obdobje 2002 do leta 2009). Čeprav povzeta civilnopravna razmerja vsa ne spadajo v obdobje posojenega denarja, je sodišče prve stopnje na podlagi obširnega pregleda razmerij med obdolženko in oškodovanko, pravilno in popolno ugotovilo njuni premoženjski stanji ter prepričljivo in s tehtnimi argumenti zaključilo, da tudi glede teh okoliščin obdolženki ne gre verjeti (sodba str. 5 do 8). Zato so izvajanja pritožbe, da sodišče prve stopnje še vedno ni raziskalo premoženjskega stanja obdolženke in oškodovanke ter nadaljnjimi, da je sledilo le dokazom, ki jih je priložila oškodovanka, neutemeljena.

18. Nejasna so izvajanja pritožbe, da pri obdolženki ni podan goljufiv namen, ker je utemeljeno verjela, da ji bo kredit odobren. Obdolženki je bil namreč kredit odobren že v mesecu juliju 2008 pa oškodovanki izposojenih zneskov vseeno ni vrnila, ampak si je z enako pretvezo od nje izposodila še 930,00 EUR v oktobru 2008, čeprav je vedela, da še za en kredit ne bo izpolnjevala pogojev. To pa velja tudi za najetje kredita družbe O.M. d. o. o., v zvezi s katerim je oškodovanko celo nagovarjala, da ponaredi poslovni izid družbe, da bo ta izpolnjevala pogoje za kredit, kar vse je povzročilo tudi spor med obdolženko in oškodovanko, ker jo je oškodovanka zavrnila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da si je družba O.M. d. o. o. vseeno uspela urediti kredit jeseni 2009, pa obdolženka izposojenega denarja oškodovanki vse do danes ni vrnila. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je obdolženka ravnala z goljufivim namenom, dejanje pa storila z direktnim naklepom, kar vse je v razlogih napadene sodbe prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje (14. in 15. točki sodbe). Pritožba, ki tudi v ostalem podaja lastno oceno izvedenih dokazov in se sklicuje na zagovor obdolženke, ki naj bi bil bolj verjeten, tako ne more biti uspešna.

19. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba obdolženca vložena zoper krivdni izrek za kaznivo dejanje pod točko 1, neutemeljena.

20. Zagovorniki obdolženke se zoper odločbo o kazenski sankciji niso pritožili, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ko je zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona bilo potrebno iz izreka pod točko 1 izpustiti tri izvršitvena ravnanja obdolženke in glede na oprostitev obdolženke za kaznivo dejanje pod točko 2, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, spremenilo tudi odločbo o kazenski sankciji, tako da je v okviru izrečene pogojne obsodbe razveljavilo posamično določeni kazni in izrek o enotno določeni kazni deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Pri tem je glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženke, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter ugotovljeno manjšo kriminalno količino ravnanj obdolženke, obdolženki v okviru pogojne obsodbe določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po stališču pritožbenega sodišča je tako izrečena kazenska sankcija primerna in pravična.

21. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov obdolženke zoper točko 1 odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP), ko pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

22. Ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v korist obdolženki, stroški kazenskega postopka v temu delu niso bili določeni (drugi odstavek 98. člena ZKP).

K pritožbi zagovornikov obdolžene zoper kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ (pod točko II):

23. Pritožbi zagovornikov obdolžene pa je pritrditi, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je po pregledu kazenske zadeve, razlogov napadene sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe zaključiti, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ, saj ugotovljeno dejansko stanje ne daje zanesljivih dokazov, da se je z V.V. dogovorila, da bo za družbo V. d. o. o. opravljala storitve oglaševanja.

24. Sodišče prve stopnje je očitek obdolženki, da se je v začetku leta 2008 v Račah z V. dogovorila, da bo za družbo V. d. o. o. opravljala storitve oglaševanja oprlo na oškodovanca V.V., katerega izpovedbo ocenjuje kot natančno in zanesljivo, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Pritrditi je namreč pritožbi, ki opozarja, da je oškodovanec tudi v tretjem sojenju nezanesljivo izpovedal o tem kaj je bilo predmet dogovora glede storitev oglaševanja oziroma povedano drugače, na kakšen način se je z obdolženko dogovoril za reklamiranje. Kot kraj oglaševanja je oškodovanec zatrjeval, da je šlo za dogovor oglaševanja na objektu oziroma pred lokalom spodaj, pri čemer pa ni znal pojasniti kakšen plakat oziroma reklamni pano je bil dogovorjen, ali morda tudi stoječi, niti iz kakšnega materiala, pavšalno je izpovedal tudi o materialu (morebitnem logotipu družbe), ki naj bi ga obdolženki izročil pred začetkom oglaševanja. Nejasen in nelogičen je bil tudi njegov odgovor glede okoliščin prejema posameznega računa, v smislu kako so bili računi družbi V. d. o. o. izdani, ali mesečno ali na tri mesece, valute plačil računov. Še bolj nejasen je bil namen izdaje računa v smeri „raziskave trga“, ki je bil za oškodovanca popolno presenečenje in v zvezi s tem ni znal povedati ničesar. Pritožbeno sodišče tudi ni prezrlo nelogične in izkustveno nesprejemljive izpovedbe oškodovanca, da prejete račune v relativno visokem znesku 1.512,00 EUR ni nikoli preverjal, prav tako v času, ko naj bi njun dogovor o reklamiranju veljal, ni nikoli preverjal storitev oglaševanja. Šele, ko je prejel sklep o izvršbi (sklep o izvršbi zaradi izterjave 9.540,00 EUR s pripadajočimi stranskimi terjatvami je bil na predlog obdolženke izdan 11.1.2010), torej, ko dogovor o oglaševanju med njima več ni veljal (zadnji izdan račun 15.1.2009), je šel preveriti, ali so storitve s strani obdolžene sploh bile izvedene, pri čemer ni znal pojasniti konkretno pri kom je te okoliščine preverjal ter nato ugotovil, da storitve oglaševanja naj ne bi bile opravljene.

25. Pritrditi je pritožbi zagovornika obdolženke tudi v delu, ko izpostavlja, da je življenjsko nelogično, da bi oškodovanec obdolženki v nadaljevanju dvakrat plačal za storitve, za katere je ugotovil, da niso bile opravljene. Čeprav očitki glede dvojnega plačila računov, niso več pod obtožbo, je po prepričanju pritožbenega sodišča, tudi ta del izpovedbe oškodovanca za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, relevanten. Tudi v tem delu izpovedbi oškodovanca ni mogoče slediti, saj ni jasno zakaj bi obdolženki potem, ko je ugotovil, da storitve oglaševanja niso bile izvedene in da je obdolženka zoper njega vložila celo izvršbo za račune, ki jih je pred tem njej že gotovinsko plačal, obdolženki v mesecu novembru 2011 izročil še 4.000,00 EUR gotovine. Vse to pa le s ciljem, da obdolženka izvršbo zoper njega umakne. Pri tem ni spregledati niti, da je oškodovanec imel dokaz o plačilu računov v gotovini, to sta blagajniška prejemka št. 1/2008 z dne 7.7.2008 in št. 2/2008 z dne 30.12.2008, za katera je sodišče prve stopnje (s pomočjo izvedenca za preiskavo pisanj B.P. ter drugih dokazov), zaključilo, da naj bi jih podpisala obdolženka in torej s tem potrdila, da je denar v gotovini prejela. Še bolj nenavadna je okoliščina, da je oškodovanec pred tem 10.5.2011 zoper obdolženko vložil kazensko ovadbo, nato pa ji denar v mesecu novembru 2011 vseeno izročil. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa v tem delu ni mogoče slediti niti obdolženki, ki je v zagovoru povedala, da se je strinjala s takšno vsoto, čeprav bi glede na vložen predlog za izvršbo, ob njenem zatrjevanju, da je svoj del obveznosti izpolnila, lahko dobila plačan najmanj dvakratni znesek (9.540,00 EUR s pripadki).

26. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče zaključuje, da v spisu ni zanesljivih in prepričljivih dokazov, ki bi utemeljevali obtožbo, da sta se obdolženka in oškodovanec dogovorila za storitve oglaševanja in da je obdolženka oškodovanca z izdanimi računi preslepila, da je storitve zanj opravila, storitve pa niso bile izvedene. Zato je ob vsem navedenem in ker ni bilo potrebe po izvedbi novih dokazov ali ponovitvi že izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče po utemeljenosti pritožbe zagovornika obdolženke ugotovilo, da ni dokazano, da je obdolženka storila v prvostopnem izreku pod točko 2 opisano kaznivo dejanje, zaradi česar je sledilo pritožbenemu predlogu zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje na podlagi petega odstavka 392. člena ZKP in prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženko po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

27. Izrek o stroških pritožbenega postopka za kaznivo dejanje pod točko 2 temelji na določbah prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

28. Zoper sodbo pod točko II pritožba ni dovoljena, ker ne gre za nobenega izmed primerov iz 398. člena ZKP.