Jedro

Kot je razvidno iz izreka sodbe, je obsojenka od oškodovanke pridobila denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin (kot enim od dveh možnih izvršitvenih ravnanj po prvem odstavku 217. člena KZ). Ta zakonski znak pa je v izreku zadostno konkretiziran z navedbo, da je obsojenka lažnivo prikazovala, da bo oškodovanki ves denar vrnila, ko dobi kredit, in jo s tem preslepila, da ji je nakazala znesek 930 EUR, tega denarja pa ji od vsega začetka ni imela namena vrniti in ji ga tudi vse do danes ni vrnila.

Goljufiv obogatitveni namen obsojenke, torej njen namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, je v izreku konkretiziran z navedbo, da oškodovanki že od vsega začetka tega denarja ni imela namena vrniti in ga vse do danes ni vrnila. Goljufivi obogatitveni namen je res samostojni znak kaznivega dejanja, ki pa pomeni obliko krivde. Pri namenu pa gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni navzven razvidno. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe.

Obstoj goljufivega namena je glede na očitano izvršitveno obliko kaznivega dejanja v obrazložitvi utemeljen z ugotovitvijo sodišča, da je obsojenka kasneje pridobila visok kredit, pa svoje obveznosti do oškodovanke ni poravnala.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 13. 10. 2017 M. A. spoznalo za krivo storitve kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje goljufije določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje poslovne goljufije pa šest mesecev zapora ter ji na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne stori novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v do tedaj znani višini 469,99 EUR ter stroškov iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP je odločilo, da mora plačati krivdno povzročene stroške v skupni višini 109,66 EUR, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa jo je oprostilo povrnitve stroškov, nastalih s pritegnitvijo izvedenca. Oba oškodovanca je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenkinih zagovornikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o krivdi in kazenski sankciji, pod točko 1 izreka sodbe, ki se nanaša na kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, tako, da je iz konkretnega dela opisa dejanja izpustilo prve tri posojene zneske ter v izrečeni pogojni obsodbi razveljavilo izrek o določeni enotni kazni in preizkusni dobi ter za kaznivo dejanje goljufije določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Pod točko 2 izreka sodbe pa je višje sodišče obsojenko obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo. S sklepom z dne 12. 6. 2018 je Okrožno sodišče na Ptuju znesek stroškov kazenskega postopka, ki jih je obsojenka dolžna plačati, glede na sodbo Višjega sodišča v Mariboru znižalo na znesek 234,99 EUR.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe vlagajo obsojenkini zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri sodišču prve stopnje očitajo kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev načela neposrednosti, kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe ali pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, ki meni, da je ta utemeljena in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenko oprosti obtožbe za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Navaja da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, saj ne vsebuje navedbe okoliščin, ki bi konkretno opisale dejanja, s katerimi je obsojenka oškodovanko spravila v zmoto, da ji je posodila denar oziroma okoliščin, ki bi kazale na obstoj obsojenkinega goljufivega namena. Zahteva po presoji tožilca utemeljeno očita, da je sodišče zakonske znake goljufivega namena in prikrivanja dejanskih okoliščin napolnilo šele v obrazložitvi sodbe, ko je ugotovilo, da se je obsojenka že ob izposoji denarja od oškodovanke zavedala, da kredita, iz katerega bi ji poplačala posojilo, ne bo mogla dobiti. Za konkretizacijo goljufivega namena ne zadostuje opis, da sredstev kljub obljubam od vsega začetka ni imela namena vrniti in jih tudi ni vrnila. Obljuba obsojenke, da bo izposojeni denar vrnila, ko si uredi kredit v povezavi z opisom, da denarja ni imela namena vrniti in ga tudi ni vrnila, še ne opisuje spravljanja oškodovanke v zmoto in goljufivega namena, temveč opisuje le pogodbeno zavezo. Navedba pridevnika lažno v opisu kaznivega dejanja sama po sebi ne zadošča za konkretizacijo zakonskih znakov lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin in goljufivega namena. Opis kaznivega dejanja bi moral navajati dejanske okoliščine kot so obsojenkina socialno ekonomska situacija, stanje na njenih transakcijskih računih in podobno, katere naj bi obsojenka prikrivala ali jih lažnivo prikazovala. Sodba te razloge sicer ima, vendar obrazložitev ne more nadomestiti pomanjkljivosti opisa dejanja. Bistvena namreč ni obljuba obsojenke, da bo denar vrnila, ko dobi kredit, temveč njeno zavedanje, da pri dajanju te obljube ni bila kreditno sposobna.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki, ki se o odgovoru ni izjavila, in njenim zagovornikom, ki v odgovoru navajajo, da se z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva strinjajo in nanj nimajo pripomb.

B.

5. Vložniki sodišču prve stopnje očitajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, s trditvijo, da iz opisa dejanja v izreku sodbe ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ. Menijo, da bi moral opis dejanja v izreku sodbe vsebovati konkreten opis okoliščin, ki naj bi jih obsojenka lažno prikazovala ali prikrivala, kar pa v opisu ni navedeno. Iz opisa dejanja ne izhaja, s čim naj bi obsojenka oškodovanko spravila v zmoto in niso navedene okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na goljufiv obogatitveni namen obsojenke že v času danega posojila. Zgolj nevračilo denarja tega ne izkazuje in predstavlja le element civilnopravnega razmerja, ne pa kaznivega dejanja goljufije. Navajajo tudi, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe goljufiv namen obsojenke ustrezno napolnilo, ko ugotavlja, da je bila obsojenka prezadolžena, da si je kljub najetemu kreditu v juliju od oškodovanke z enako pretvezo v oktobru izposodila še znesek 930,00 EUR, da je oškodovanko nagovarjala k ponareditvi poslovnih izidov družbe O., d. o. o. in se je tako zavedala, da kredita ne more dobiti in s tem vrniti oškodovanki dolgovanih zneskov, vendar pa bi te okoliščine morale izhajati že iz izreka sodbe. Sklicujejo se na spremembo sodne prakse glede kaznivega dejanja poslovne goljufije in navajajo, da zgolj obljuba vrnitve denarja, ko obsojenka dobi kredit, za obstoj kaznivega dejanja ne zadostuje, temveč bi moral opis vsebovati konkretna ravnanja obsojenke, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da so bile njene obljube prazne in neresnične. Že v opisu bi morale biti navedene konkretne okoliščine, da se je obsojenka ob dani obljubi vračila posojenega zneska zavedala, da ga ne bo mogla vrniti.

6. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 217. člena stori, kdor je z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.

7. Lažno prikazovanje o dejanskih okoliščinah pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah. Ta zmota je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Takšno lažnivo prikazovanje bo podano npr. pri lažnih trditvah o kakovosti blaga, o vračilu dolga, v zagotovilih, da bo opravljeno delo, za katerega je prejeto predplačilo, ipd. Prikrivanje dejanskih okoliščin pa pomeni, da storilec drugi osebi ne razkrije določenih okoliščin, čeprav jih je bil zavezan glede na pravno razmerje med njima ali glede na ustvarjeno medsebojno razmerje med njima, ki predvideva takšno pojasnilo. Gre za primere zamolčanja neplačevitosti, skritih napak na blagu, ipd. Goljufiv namen kot zakonski znak kaznivega dejanja goljufije mora biti podan že ob sklenitvi posla. Tako običajna neizpolnitev pogodbe (zaradi nezmožnosti ali namerna kršitev pogodbe) še ne pomeni kaznivega dejanja, če ob sami sklenitvi pogodbe ni bilo goljufivega namena storilca, temveč gre v takšnem primeru le za civilnopravno obveznost.1

8. V obravnavani zadevi je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, ker je zato, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila oškodovanko z lažnivim prikazovanjem v zmoto in jo s tem zapeljala, da je ta v škodo svojega premoženja kaj storila, s tem, da je v času od januarja do 2. 10. 2008 v Spodnji Gorici oškodovanki lažnivo prikazovala in ji obljubljala, da ji bo ves denar vrnila takoj, ko si uredi kredit in s tem preslepila oškodovanko, da ji je dne 2. 10. 2008 nakazala na njen transakcijski račun znesek 930 EUR, ki ga kljub obljubam že od vsega začetka ni imela namena vrniti in ji vse do danes denarja ni vrnila ter si je tako na škodo oškodovanke pridobila protipravno premoženjsko korist v znesku 930 EUR.

9. Kot je razvidno iz izreka sodbe, je obsojenka od oškodovanke pridobila denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin (kot enim od dveh možnih izvršitvenih ravnanj po prvem odstavku 217. člena KZ). Ta zakonski znak pa je v izreku zadostno konkretiziran z navedbo, da je obsojenka lažnivo prikazovala, da bo oškodovanki ves denar vrnila, ko dobi kredit, in jo s tem preslepila, da ji je nakazala znesek 930 EUR, tega denarja pa ji od vsega začetka ni imela namena vrniti in ji ga tudi vse do danes ni vrnila. Opisano je namreč obsojenkino ravnanje, s katerim je oškodovanko preslepila, da ji je verjela, da ji bo denar vrnjen, čeprav tega namena nikdar ni imela. Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Pri tem mora med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca obstajati vzročna zveza. Z lažno obljubo obsojenke, da bo oškodovanki denar vrnila takoj, ko si uredi kredit, je le to spravila v zmoto, da je v škodo svojega premoženja nakazala obsojenki denarni znesek v višini 930 EUR, katerega ji sicer ne bi nakazala. Da je bilo prikazovanje lažnivo pa izhaja iz nadaljnjega opisa, da ji tega denarja do danes ni vrnila in tega namena tudi sploh ni imela.

10. Goljufiv obogatitveni namen obsojenke, torej njen namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, pa je v izreku konkretiziran z navedbo, da oškodovanki že od vsega začetka tega denarja ni imela namena vrniti in ga vse do danes ni vrnila. S tem je tudi goljufivi namen kot samostojni zakonski znak v opisu dejanja dovolj konkretno določen, da je obsojenki zagotavljal možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja dovolj konkretizirani ter spoštovanje načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Goljufivi obogatitveni namen je res samostojni znak kaznivega dejanja, ki pa pomeni obliko krivde. Kot je Vrhovno sodišče navedlo že v več svojih sodbah, gre pri namenu za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni navzven razvidno. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe.2 Tako je glede goljufivega obogatitvenega namena sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve sodbe še navedlo, da obsojenka za obljube vračila denarja ni imela realne podlage, ker je bila prezadolžena kot fizična oseba, izidi poslovanja njene družbe pa ji tudi niso dopuščali takih obljub in je oškodovance s takšnimi obljubami spravila v zmoto. Da se je dobro zavedala, da kredita ne more dobiti, je sodišče sklepalo tudi na podlagi izpovedi oškodovanke, ki je povedala, da jo je obtoženka nagovarjala k ponareditvi poslovnih izidov družbe O., d. o. o., da bi ta potem izpolnjevala pogoje za pridobitev kredita. Sodišče je tudi ugotovilo, da je kasneje obsojenka najela visok kredit, vendar odprtih terjatev do oškodovanke kljub temu ni poravnala.

11. Obstoj goljufivega namena je glede na očitano izvršitveno obliko kaznivega dejanja v obrazložitvi utemeljen z ugotovitvijo sodišča, da je obsojenka kasneje pridobila visok kredit, pa svoje obveznosti do oškodovanke ni poravnala. S tem je obrazložen očitek, da obsojenka ni imela namena posojenega zneska denarja z dne 2. 10. 2008 vrniti že vse od začetka, da je bil torej njen goljufivi namen podan že ob pridobitvi posojila oziroma sklenitvi pogodbe. Iz navedenega je določno razviden goljufiv namen obsojenke, da si protipravno pridobi premoženjsko korist na način, da oškodovanki lažnivo prikaže, da ji bo posojeni denar vrnila, ko si pridobi kredit, čeprav tega namena ni imela, kar je navzven razvidno iz njenega nadaljnjega ravnanja, ko ji tega denarja ni vrnila, ko je kredit tudi dejansko pridobila. Preostali del obrazložitve goljufivega namena pa dejansko nakazuje na drugo izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja, to je prikrivanje dejanskih okoliščin, s katerimi bi obsojenka oškodovanko spravila v zmoto. Tudi navedene okoliščine pa dodatno izkazujejo nepoštenost obsojenke in njen goljufiv namen, čeprav se ji izvršitvena oblika prikrivanja dejanskih okoliščin v izreku ne očita.

12. V obravnavanem primeru tako ne gre za golo civilnopravno razmerje, saj je že v izreku sodbe poleg opisa spravljanja oškodovanke v zmoto z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin vsebovan tudi konkreten očitek goljufivega namena, da obsojenka oškodovanki ni imela nikoli namena posojenega denarja vrniti, česar tudi ni storila.

13. Kršitev kazenskega zakona vložniki neutemeljeno uveljavljajo še z navedbami, da oškodovanka svoje terjatve zoper obsojenko ni prijavila v stečajnem postopku obsojenke, na podlagi česar vložniki zaključujejo, da ta terjatve do obsojenke nima. Zato po mnenju vložnikov obsojenka tudi ne more kazensko odgovarjati za kaznivo dejanje, saj se to nanaša na terjatev, ki ne obstoji.

14. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 217. člena KZ je dokončano, ko druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Obsojenka je tako znake kaznivega dejanja izpolnila, ko ji je oškodovanka na podlagi njenega lažnivega prikazovanja, da ji bo denar vrnila, ko dobi kredit, izročila denar. Zato je pravno nepomembno, kakšna je bila nadaljnja usoda predmetne terjatve oškodovanke. Z navedbami, da bi oškodovanka, če bi terjatev do obsojenke dejansko imela, to priglasila v stečajnem postopku, pa vložniki nasprotujejo pravilnosti pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vložniki sodišču prve stopnje očitajo z zatrjevanjem, da je sodbo oprlo na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke, ki je bil postavljen v pravdni zadevi I P 318/2012, kljub temu, da za to ni imelo soglasja obrambe in je s tem sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, na katerega se sodba ne sme opirati. Po presoji vložnikov je bila s tem obsojenki kršena pravica do poštenega sojenja in obrambe, saj ji ni bila dana možnost, da bi se lahko o navedenem izvedenskem mnenju izjavila in predlagala nove dokaze. Pri tem nasprotujejo ugotovitvi sodišča druge stopnje, da se sodišče na izvedensko mnenje neposredno ni oprlo, saj se je oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v navedenem civilnem postopku, ki temelji na tem izvedenskem mnenju. Vložniki menijo, da bi moralo sodišče v kazenskem postopku postaviti izvedenca finančne stroke in tako ugotoviti premoženjsko stanje obsojenke in oškodovanke in njune medsebojne transakcije. Ker je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na navedeno pravnomočno sodbo (sodbi I Cp 1028/2015 z dne 12. 1. 2016 in I P 318/2012), pa mu vložniki očitajo kršitev načela neposrednosti in navajajo, da sodišče ni upoštevalo, da odločitev pravdnega sodišča nima povezave s predmetnim kazenskim postopkom. Sporno nakazilo ni bilo predmet pravdnega postopka, zato po presoji vložnikov v kazenskem postopku nima sodba v pravdni zadevi nobene dokazne vrednosti. Opozarjajo, da je v pravdnem postopku v primerjavi s kazenskim postopkom potrebna stopnja dokazovanja nižja in trdijo, da obsojenki ni dokazano, da je očitano kaznivo dejanje storila v krivdni obliki direktnega naklepa. Enako naj bi veljalo za sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II Pg 382/2010. 16. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji verodostojnosti zagovora obsojenke in izpovedi oškodovanke kot dokaz upoštevalo tudi pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I P 318/2012 z dne 15. 4. 2015 v zvezi z I Cp 1028/2015 z dne 12. 1. 2016 in sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II Pg 382/2010 z dne 17. 2. 2012. Ni pa sodbe neposredno oprlo na izvedensko mnenje iz prvo navedenega pravdnega postopka, pri čemer je sodišče prve stopnje v sodbi tudi pojasnilo, da za to ni imelo privolitve obrambe in tudi ne potrebe po tem. Zato je zatrjevanje vložnikov, da je bila obsojenki kršena pravica do poštenega sojenja in obrambe, ker ji ni bila dana možnost, da bi se lahko o navedenem izvedenskem mnenju izjavila in predlagala nove dokaze, neutemeljeno.

17. Neutemeljen je tudi očitek kršitve načela neposrednosti, ker se izpodbijana pravnomočna sodba opira na pravnomočno civilno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I P 318/2012 z dne 15. 4. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1028/2015 z dne 12. 1. 2016 in sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II Pg 382/2010 z dne 17. 2. 2012. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 10. 2017 namreč izhaja, da je sodišče prebralo spis Okrajnega sodišča v Murski Soboti I P 318/2012 s posebnim poudarkom na prvostopenjski in drugostopenjski sodbi. Na prebrano pa stranke niso imele pripomb. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje in kot je to ugotovilo tudi višje sodišče, je bila navedena sodba le eden izmed dokazov, na podlagi katerega je sodišče presojalo verodostojnost obsojenkinega zagovora, pri čemer, kot je izrecno poudarilo sodišče prve stopnje v sodbi, je predmetno sodbo sodišče v kazenskem postopku štelo za obremenilni dokaz zaradi moči argumentov pravdnega sodišča in jo je tako presojalo po načelu proste presoje dokazov. Zato dejstvo, da je v civilnem postopku potrebna stopnja dokazovanja nižja, na dokazanost kaznivega dejanja obsojenki v tem kazenskem postopku glede na podatke spisa nima relevantnega vpliva.

18. Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Po določbah ZKP se sodba ne sme opirati na dokaze, za katere ZKP izrecno določa, da se sodna odločba nanje ne sme opreti.

19. Določba prvega odstavka 355. člena ZKP, ki določa, da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, ne pomeni, da bi v primeru takih dokazov šlo za dokaze, na katere se sodba ne more opirati. Prav tako praviloma upoštevanje teh dokazov v sodbi samo po sebi ne pomeni kršitve z Ustavo določenih človekovih pravic ali svoboščin. Glede na navedeno je stališče vložnikov glede očitane kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena neutemeljeno.

20. Kršitev načela neposrednosti tako lahko pomeni le relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zato mora biti za njeno uspešno uveljavljanje izkazan vpliv kršitve na zakonitost sodbe. S posplošenim zatrjevanjem, da je potrebna stopnja dokazovanja v civilnem postopku nižja, pa vložniki tega ne izkažejo. S trditvami, da sporno nakazilo ni bilo predmet pravdnega postopka in zato v tem kazenskem postopku civilna sodba nima nobene dokazne vrednosti, pa vložniki izpodbijajo zgolj pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj nasprotujejo dokazni presoji sodišča, ki je te dokaze ocenilo kot pravno pomembne. Ne utemeljujejo pa s temi navedbami vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vpliv na zakonitost sodbe tudi ni izkazan glede opiranja sodbe na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II Pg 382/2010 z dne 17. 2. 2012, izdano v gospodarskem sporu, na podlagi katere je sodišče ravno tako presojalo verodostojnost obsojenkinega zagovora in oškodovankine izpovedbe. Iz podatkov spisa, konkretno iz zapisnikov glavne obravnave, sicer ne izhaja, da bi sodišče ta dokaz neposredno izvedlo, izpodbijana sodba pa se je nanjo oprla. Vendar pa je bil to le eden izmed več dokazov, na podlagi katerega je sodišče presojalo verodostojnost obsojenkinih in oškodovankinih navedb, pri čemer je ugotovitev, da je izpoved oškodovanke verodostojna tudi v delu, ko navaja, da ji obsojenka ni plačevala za njene računovodske storitve, kar je bil predmet spora v zadevi II Pg 382/2010, sodišče oprlo tudi na analizo prometa na računu oškodovanke. Gre torej zgolj za podporni dokaz, ki nima pomembne teže, saj je sodišče verodostojnost izpovedb oškodovanke in obsojenke ugotavljalo tudi in predvsem z drugimi dokazi in to tudi konkretno v delu, na katerega se nanaša predmetna civilna sodba II Pg 382/2010 z dne 17. 2. 2012. 21. Materialno neizčrpan pa je očitek vložnikov v zahtevi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti s tem, ko je vpogledalo v priloge pravdnega spisa I P 318/2018, in sicer v računovodske izkaze, blokade transakcijskih računov, ipd. Iz pritožbe obsojenčinih zagovornikov ter razlogov drugostopenjske sodbe je namreč razvidno, da vložniki zahteve kršitve načela neposrednosti s takšnim vsebinskim očitkom v pritožbi niso uveljavljali.

22. Vložniki sodišču prve stopnje očitajo še kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP z utemeljitvijo, da se ni opredelilo niti do enega dokaza, ki ga je predložila obsojenka in s katerimi se je razbremenjevala kazenske odgovornosti, in sicer do izpovedi prič Š. in U. A., računa o nakupu zlatih palic, izpisov prometa TRR družbe O., d. o. o. pri Novi KBM d. d. za leto 2006, računa za dobavo in montažo sekcijskih vrat v znesku 2.544,00 EUR, s katero je družba O., d. o. o. v mesecu novembru 2007 plačala dobavo in montažo teh vrat za oškodovanko, odgovora na tožbo v pravdni zadevi I P 318/2012 in zapisnika o zaslišanju osumljene Soršakove v zadevi I Kpd 29599/2010. 23. Po sedmem odstavku 364. člena ZKP mora sodišče določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Obrazložitev presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev mora biti logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, tako da je zunaj vsakršnega dvoma. Še posebej skrbna mora biti obrazložitev ocene protislovnih dokazov in izpovedb, ki so jih na glavni obravnavi obtoženec, priče in izvedenci spremenili.3

24. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da se je sodišče do zagovora obsojenke, v katerem je zatrjevala, da ji oškodovanka predmetnega zneska denarja ni posodila, temveč je šlo za plačilo njenega dolga, obsežno opredelilo in ga ocenilo kot neverodostojnega glede na preostale izvedene dokaze. Pri tem je pojasnilo, iz katerih razlogov šteje dejstvo, da je šlo za posojilo, za dokazano. Ni pa potrebno, da se sodišče v sodbi opredeljuje do vseh v postopku izvedenih dokazov, če dejstva in okoliščine, ki so bila z njimi ugotovljena, v zadevi pravno niso pomembna. Vložniki pa v zahtevi ne konkretizirajo, kaj naj bi iz navedenih dokazov izhajalo in kako naj bi to vplivalo na odločitev sodišča. Tako nekonkretiziranih očitkov, glede katerih vložniki tudi niso izkazali, niti zatrjevali vpliva na zakonitost sodbe, pa Vrhovno sodišče v večjem obsegu ne more presojati.

C.

25. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega zakona in kazenskega postopka niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

26. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker iz podatkov spisa izhaja, da je bila obsojenka v osebnem stečaju in ji je bila v pritožbenem postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč, jo je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, ker bi bilo lahko zaradi njenega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžna preživljati.

1 dr. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik, 2017, posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, str. 427 – 428. 2 Glej sodbe I Ips 7236/2016 z dne 31. 1. 2019, I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016 in I Ips 26180/2014 z dne 16. 3. 2017. 3 Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, 2004, str. 764.