Jedro

Vlada na podlagi drugega odstavka 63. člena ZZVZZ s svojo odločitvijo nadomesti voljo strank iz prvega odstavka 63. člena ZZVZZ, ki niso uspele skleniti dogovora. Gre torej za zakonsko pooblastilo Vladi, da uredi izhodišča o katerih se Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, zdravstveni zavodi in zasebni zdravstveni delavci niso dogovorili. Zoper to odločitev sodno varstvo ni predvideno.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Vlada Republike Slovenije sprejela odločitve o spornih vprašanjih v zvezi s Splošnim dogovorom za pogodbeno leto 2012, ki so kot priloga sestavni del tega sklepa. Vlada je ta sklep sprejela na podlagi drugega odstavka 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in na podlagi 13.2 točke 53. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2011. Tožeča stranka navedeni sklep izpodbija v delu, ki se nanaša na 47., 88. in 91. točko Priloge tega sklepa. Navaja, da te točke izpodbija v zavarovanje svojih pravic, pravnih koristi do oblikovanja volje pri sprejemanju splošnega dogovora in varstva zakonitosti sprejetih določil Splošnega dogovora, ter zaradi bistvene kršitve ustavnih načel. Odločitvi iz 47. točke nasprotuje, ker je Vlada zavrnila njen predlog, da se v osmem odstavku 25. člena Splošnega dogovora za leto 2012 doda besedilo o sodelovanju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije (v nadaljevanju Zavod) s tožečo stranko pri pripravi razpisnih pogojev nacionalnih razpisov. Besedilo, ki se nanaša na nacionalne razpise, naj bi dopuščalo diskriminatorno in neenakopravno obravnavo njenih članov ter naj bi posledično posegalo v načelo enakopravnosti in načela pravne države. Iz sprejete odločitve Vlade naj bi izhajalo, da so razpisi v celoti prepuščeni Zavodu, ki predlaga izvajalce in se z njimi edini pogaja kljub 63. členu ZZVZZ.

Odločitev Vlade iz 88. in 91. točke navedene priloge o zavrnitvi njenih predlogov za spremembi 45. člena Splošnega dogovora za leto 2012, ki se nanašata na pogodbene kazni, pa izpodbija, ker naj obstoječi določbi tega člena ne bi bili skladni s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Poleg tega naj bi pogodbena kazen, kot je predpisana, posegala v načelo sorazmernosti.

Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izvede potrebne dokaze in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep vlade v izpodbijanem delu odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka Tožba ni dovoljena.

V 1. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov ali lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugačno varstvo.

Tožeča stranka navaja, da vlaga tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V tožbi navaja, da bi ji moralo biti omogočeno sodno varstvo v upravnem sporu, ker ni pogodbenica z Zavodom. Po presoji sodišča pa se z izpodbijanim sklepom ne posega niti v pravni položaj tožeče stranke, niti v njene ustavne pravice, saj gre za akt, ki sam po sebi še ne učinkuje in ne povzroča pravnih posledic.

Sklep, ki ga tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu, je Vlada sprejela na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ, po katerem Vlada odloči o spornih vprašanjih, ki se nanašajo na izhodišča za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebnimi zdravstvenimi delavci, o katerih ni bi sprejet dogovor med Zavodom, pristojnimi zbornicami, združenji zdravstvenih zavodov in drugih zavodov, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvom, pristojnim za zdravstvo, oziroma niso bila urejena z odločitvijo arbitraže. Način oblikovanja vsebine programa, kadar med subjekti iz prvega odstavka 63. člena ZZVZZ ni dogovora o potrebnih izhodiščih, je torej določen z zakonom. Dejstvo, da Splošni dogovor ni sprejet v taki vsebini, kot bi to želela tožeča stranka, pa ne pomeni posega v pravico do oblikovanja njene volje.

Kot je ugotovilo že Ustavno sodišče v sklepu U-I-264/09, Vlada na podlagi drugega odstavka 63. člena ZZVZZ s svojo odločitvijo nadomesti voljo strank iz prvega odstavka 63. člena ZZVZZ, ki niso uspele skleniti Dogovora. Gre torej za zakonsko pooblastilo Vladi, da uredi izhodišča o katerih se Zavod, zdravstveni zavodi in zasebni zdravstveni delavci niso dogovorili. Zoper to odločitev sodno varstvo ni predvideno, saj tudi po stališču Ustavnega sodišča pooblastilo iz ZZVZZ Vlade ne pooblašča za izdajo enostranskih oblastvenih aktov, s katerimi bi lahko posegla v pravice ali obveznosti subjektov iz 63. člena ZZVZZ.

Če bi Vlada s svojo odločitvijo posegla v pravice posameznika, bi ta seveda imel pravico do sodnega varstva. Iz izpodbijanega sklepa oziroma iz delov prilog izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o pravicah in obveznostih tožeče stranke. Okoliščina, da odločitev Vlade na podlagi zakonskega pooblastila nadomešča voljo pogodbenih partnerjev, torej tudi voljo tožeče stranke, pa ne pomeni odločanja o pravici ali pravni koristi tožeče stranke.

Na drugačno stališče ne more vplivati niti sklicevanje tožeče stranke na drugi odstavek 157. člena Ustave in na stališče Ustavnega sodišča v sklepu U-I-264/09 z dne 8. 7. 2010, po katerem lahko pobudniki svoje pravice iz pogodbenih razmerij uveljavljajo s pravnimi sredstvi pred pristojnimi sodišči. Tožeča stranka namreč ne uveljavlja pravic iz pogodbenega razmerja, temveč po vsebini izpodbija posamezne določbe Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2012, ker so po njenem mnenju v neskladju z ustavnimi načeli. Tudi tožbeno sklicevanje na položaj tožeče stranke kot zastopnice interesov svojih članov, podpisnikov pogodb z Zavodom, v obravnavanem primeru ne more biti pravno odločilno. Podpisniki pogodb namreč prav po stališču Ustavnega sodišča, na katerega se tožeča stranka sklicuje, svoje pravice iz pogodbenih razmerij uveljavljajo sami, s pravnimi sredstvi pred pristojnimi sodišči. Kot pravna oseba, ki ni odvetniška družba, pa tožeča stranka niti ne more biti pooblaščena za zastopanje svojih članov v postopkih pred sodišči (četrti odstavek 87. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Po navedenem je bilo treba tožbo zavreči, ker akt, ki ga tožeča stranka izpodbija, ni akt, ki se lahko izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), in ker z njim ni bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožeče stranke (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka Kadar sodišče tožbo zavrže, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.