Jedro

Sosporniška intervencija (201. in 209. člen ZPP) ne more nadomestiti pomanjkanja pasivne legitimacije. Materialnopravno razmerje omogoča obstoj pogojev za procesno intervencijo - tudi sosporniško - vendar pri enotnem in nujnem sosporništvu po materialnem pravu procesni privilegij ne more nadomestiti manjkajoče pasivne legitimacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo pogodbo, ki sta jo dne 28.08.1996 sklenili tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani Stanovanjska zadruga .., za parcelo št. njiva v izmeri 339 m2, vložek št. 2807 k.o... Obenem je toženi stranki naložilo, da mora navedeno parcelo za ceno 4.760.454,00 SIT prodati tožniku ter dovoliti vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime. Sprejelo je stališče, da je narava pravnega razmerja med toženo stranko in stranskim intervenientom takšna, da je mogoče rešiti spor le na enak način za oba pogodbenika, ki zato štejeta za enotna sospornika po določbi 201. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977). Ko je Stanovanjska zadruga sprejela stransko intervencijo na strani tožene stranke in ko je sodišče prve stopnje to intervencijo dovolilo, naj bi glede na določilo 209. člena ZPP prišlo do stanja, ko je tožeča stranka tožila pravo toženo stranko.

Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Stranska intervencija na strani ene pravdne stranke ne more nadomestiti zgrešene procesne legitimacije. Tožeča stranka bi morala tožiti stranskega intervenienta skupaj s toženo stranko. Izenačevanje vloge stranskega intervenienta z vlogo sotožene stranke je materialnopravno zgrešeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Res je, da Stanovanjska zadruga ... ni bila označena v tožbi kot tožena stranka, vendar pa se je to zgodilo zato, ker ob vložitvi tožbe ni bilo z gotovostjo znano, kdo je sporno zemljišče od tožene stranke kupil. Ko je bilo to med postopkom ugotovljeno, je tožeča stranka na strani tožene stranke kot stranskega intervenienta v pravdo pritegnila tudi Stanovanjsko zadrugo ... Teh okoliščin izpodbijana sodba ni upoštevala in komentirala. Stranski intervenient lahko dobi položaj enotnega sospornika, če se nanj nanaša pravni učinek sodbe. Tak položaj nastopi po 201. členu ZPP, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti enako za vse sospornike. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na pravno teorijo in sodno prakso. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je oprlo na določbi 201. in 209. člena ZPP.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišču druge stopnje ni bilo treba posebej razlagati, kdaj je tožeča stranka izvedela, komu je tožena stranka prodala sporno zemljišče. Dejansko stanje v tej smeri ne more biti sporno: tožeča stranka je že v tožbi označila Stanovanjsko zadrugo za kupca in tudi tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala razveljavitev kupoprodajne pogodbe, sklenjene med njo (Stanovanjsko zadrugo) in toženo stranko. V tej smeri očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ker naj bi sodba sodišča druge stopnje ne imela razlogov o tem, kdaj naj bi tožeča stranka ugotovila, kdo je zemljišče kupil (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) - zato ni podana.

Ob navedenem izhodišču je osrednje vprašanje za odločitev v tem sporu predvsem materialnopravne narave. Ni dvoma, da sta tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani ne samo enotna, temveč tudi nujna sospornika. Glede na pogodbo, ki sta jo sklenila kot prodajalec in kupec, sta po materialnem pravu v tako tesni medsebojni zvezi, da razveljavitve te pogodbe ni mogoče zahtevati le od ene od njiju. To pa pomeni, da moreta biti le skupaj tožena in skupaj obsojena na razveljavitev: izvršba samo zoper enega (na podlagi domnevnega, v sodbi sodišča prve stopnje označenega izvršilnega naslova) bi bila brez pravnega učinka. Gre torej za subjektivno integracijo na pasivni strani, ki temelji na materialnem in ne na procesnem pravu.

Sosporniška intervencija (201. in 209. člen ZPP) potemtakem ne more nadomestiti pomanjkanja pasivne legitimacije. Materialnopravno razmerje omogoča obstoj pogojev za procesno intervencijo - tudi sosporniško - vendar pri enotnem in nujnem sosporništvu po materialnem pravu procesni privilegij ne more nadomestiti manjkajoče pasivne legitimacije. Sodna praksa in teorija, na katero se sklicuje revizija, pa se nanaša le na procesni položaj sosporniškega intervenienta in na primere, ko po materialnem pravu obstoji legitimacija za tožbo.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba po povedanem zavrniti (393. člen ZPP).