Jedro

Če sta na strani tožene stranke dve pravni osebi po materialnem pravu nujna sospornika, je treba tožbeni zahtevek proti samo eni stranki zavrniti, ker ni bila tožena prava stranka. Kasnejši vstop v pravdo drugega nujnega spspornika kot stranskega intervenienta na stvari ničesar ne spremeni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1.Razveljavi se pogodba, ki sta jo dne 28.8.1996 pod štev. 3216/1 - MOL - 96 sklenili tožena stranka Mesta občina Ljubljana in Stanovanjska zadruga X. Ljubljana, ... za parcelo št. 2210/5 njiva v izmeri 339 m2, vl. št. 2807 k.o. .... 2.Tožena stranka Mestna občina Ljubljana je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe skleniti s tožnikom F. R. prodajno pogodbo za parcelo št. 2210/15 njiva, v izmeri 339 m2, vl. št. 2807 k.o. ... za ceno 4.760.454,00 SIT in dovoliti, da se vknjiži lastninska pravica na ime tožnika, sicer bo pogodbo nadomestila ta pravnomočna sodba, pod izvršbo." Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v pritožbenem postopku v znesku 174.858,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo pogodbo, ki sta jo dne 28.8.1996 pod št. 3216/1-MOL-96 sklenili tožena stranka in Stanovanjska zadruga X. Ljubljana, ..., za parcelo št. 2210/15 njiva v izmeri 339 m2, vl. št. 2807 k.o. .... Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe skleniti s tožnikom prodajno pogodbo za navedeno parcelo za ceno 4.760.454,00 SIT in dovoliti, da se vknjiži lastninska pravica na ime tožnika, sicer bo pogodbo nadomestila ta pravnomočna sodba. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 368.783,00 STI z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.9.1998 dalje do plačila. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh možnih pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku/1977 (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka. V obrazložitvi svoje pritožbe tožena stranka med drugim navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča napačna. V razlogih izpodbijane sodbe je navedeno, da bi moral tožnik poleg tožene stranke tožiti tudi Stanovanjsko zadrugo X. Ljubljana (v nadaljevanju Stanovanjska zadruga), saj le obe stranki izpodbijane pogodbe skupaj predstavljata pravdno stranko. V nadaljnji obrazložitvi pa je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, da je uporabilo določila ZPP o enotnem sosporništvu in sicer člena 201 v povezavi s členom 209. Tožeča stranka zahteva razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med MOL kot prodajalcem in Stanovanjsko zadrugo kot kupcem. V primeru tožbe na razveljavitev pogodbe pa je vselej podano nujno sosporništvo na pasivni strani, kar pomeni, da morajo na pasivni strani nastopati vsi subjekti - pogodbene stranke - izpodbijane pogodbe, sicer v postopku ne nastopa pasivno legitimirana stranka. Tožeča stranka ni tožila prave stranke, saj s tožbo ni zajela obeh pogodbenih strank, ki nista samo enotna, pač pa tudi nujna sospornika. To je ugotovilo že prvostopno sodišče, to pa je očitno ugotovila tudi tožeča stranka, ki je skušala napako sanirati s pozivom nujnega sospornika k stranski intervenciji na strani tožene stranke. V nadaljevanju obrazložitve sodbe je prvostopno sodišče skušalo obiti določbe ZPP o subjektivni spremembi tožbe tako, da je intervencijo Stanovanjske zadruge štelo za dejanje, ki sanira napačno oznako tožene stranke in posledično tudi napačno odločilo, da je z vstopom stranskega intervenienta tožena prava stranka. S tem pa je sodišče obšlo določila ZPP o subjektivni spremembi tožbe (192. člen ZPP). Tožeča stranka bi lahko sanirala začetno pomanjkanje pasivne legitimacije le z razširitvijo tožbe na novega toženca, vendar pa je razširitev tožbe na sprva netoženega dopustna le ob pristanku le-tega (3. odstavek 196. člena ZPP). Tudi pri nujnem sosporništvu je možno naknadno sosporništvo, vendar je za to potrebna privolitev novega toženca. Ratio legis takega določila je v pravilu 3. odstavka 196. člena ZPP, ki določa, da mora tisti, na katerega se je tožba razširila, prevzeti pravdo v stanju, v katerem je, pri čemer sodišče te privolitve ne more nadomestiti s svojim sklepom. Naknadni sospornik namreč ni dolžan sprejeti obstoječega procesnega stanja, zato je potrebno pravico toženca, da se upre razširitvi tožbe, vedno spoštovati. Zakonsko določilo 2. odstavka 196. člena ZPP je popolnoma jasno: absolutna predpostavka za naknadno sosporništvo na pasivni strani je privolitev toženca v razširitev tožbe in to celo ne glede na to, ali bi z njo prišlo do navadnega ali enotnega sosporništva in zato še toliko bolj, če gre za nujno sosporništvo. Nadalje pritožnik opozarja, da mora biti privolitev toženca izrecna. Molk se za privolitev ne more šteti in prav tako ne udeležba v postopku, v vlogi stranskega intervenienta. Stanovanjska zadruga se je, na poziv tožeče stranke, postopka udeležila kot stranski intervenient na strani tožene stranke. Tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni predlagala razširitve tožbe na novega toženca, zato je toliko bolj nerazumljivo in nedopustno, da je to s široko razlago določb 201. in 209. člena ZPP storilo sodišče. Sodna praksa se je ustalila glede vprašanja, kako ravnati v primeru, če tožnik s tožbo ne zajame vseh udeležencev materialnopravnega razmerja - nujnih sospornikov na pasivni strani. Če tožnik ne toži vseh nujnih sospornikov, je tožil napačno stranko in je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Glede na to, da je prvostopno sodišče obšlo določilo 192. člena ZPP, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj bi moralo sodišče ob pravilni uporabi določb pravdnega postopka in ob pravilni uporabi materialnega prava glede nujnega sosporništva, zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, tožbeni zahtevek zavrniti. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da sta s sklenitvijo sporne pogodbe tožena stranka in Stanovanjska zadruga X. vstopili v takšno materialno pravno skupnost, da je mogoče po naravi njunega pravnega razmerja rešiti ta spor le na enak način za oba pogodbenika, ki zato štejeta za enotna sospornika po določilu 201. člena ZPP. Nadalje sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da bi tožnik moral poleg tožene stranke MOL tožiti tudi Stanovanjsko zadrugo X., saj le obe stranki izpodbijane pogodbe skupaj štejeta za enotno pravdno stranko. Tožnik pa tega ni storil, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je pa predlagal, naj sodišče o tej pravdi obvesti omenjeno zadrugo, ki je izjavila, da vstopa v to pravdo kot stranski intervenient na strani tožene stranke po določilu 206. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je to predlagano stransko intervencijo dovolilo in je glede na določilo 209. člena ZPP štelo, da je s tem podano stanje, da je tožeča stranka tožila pravo stranko. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbenimi navedbami, da stranska intervencija na strani ene pravdne stranke nikakor ne more nadomestiti tega, da bi tožeča stranka morala stranskega intervenienta tožiti skupaj s toženo stranko, kar se v tej pravdni zadevi ni zgodilo. Stranska intervencija je namreč oblika udeležbe v pravdi, ki jo obravnava Zakon o pravdnem postopku. Intervenient podpira eno izmed pravdnih strank, tožnika ali toženca, ker ima pravno korist od tega, da zmaga tista stranka, ki jo podpira. Intervenient deluje poleg glavne stranke. On ne nastopa sam kot stranka, ampak le pomaga glavni stranki. Iz navedenega povsem jasno izhaja, da je stališče sodišča prve stopnje, ko je izenačilo vlogo Stanovanjske zadruge X. kot stranskega intervenienta z vlogo sotožene stranke, materialnopravno povsem zgrešeno. Pritožba glede na navedeno povsem utemeljeno trdi, da bi tožeča stranka svojo napako pri vložitvi tožbe, ko ni skupaj tožila sedanje tožene stranke in sedanjega stranskega intervenienta kot tožene stranke, lahko popravila le z razširitvijo tožbe na drugega nujnega sospornika, česar pa ni storila. Pravilen je zato pritožbeni zaključek, da v tej pravdi pred sodiščem prve stopnje ni bila tožena prava stranka, namreč kot nujna sospornika Mestna občina Ljubljana in Stanovanjska zadruga X., zato samo tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej pravdi in bi zato po materialnem pravu bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, ne pa ravnati tako, kot je storilo sodišče prve stopnje, ko je položaj stranskega intervenienta povsem izenačilo s položajem tožene stranke, za kar seveda niti v materialnem pravu in tudi ne v Zakonu o pravdnem postopku ni prav nikakršne podlage. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč vse odločilne dejanske okoliščine ugotovilo popolno in pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa ni pravilno uporabilo materialnega prava. V posledici take odločitve pa je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožena stranka in stranski intervenient v postopku pred sodiščem prve stopnje nista zahtevali povrnitve pravdnih stroškov, pač pa je to v pritožbi storila tožena stranka in zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka, do česar ima glede na uspeh v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP) tudi pravico. Pritožbeno sodišče je odmerilo te stroške na 885 točk po Odvetniški tarifi za stroške pooblaščenca tožene stranke, kar ob vrednosti tožke 90,00 SIT na dan pritožbenega odločanja znese 79.650,00 SIT. Tožena stranka pa ima pravico tudi do povrnitve sodne takse za pritožbo v znesku 95.208,00 SIT, torej je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti skupno 174.858,00 SIT.