Jedro

Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot zadnje sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa kot najstrožja, je treba okoliščine in interese strank zlasti v primeru, ko se v sodnem postopku izkaže, da vse kršitve, na katerih temelji delodajalčeva odpoved, niso dokazane, posebej skrbno pretehtati. V tem primeru ne zadošča zgolj preizkus okoliščin, ki so navedene v odpovedi, ampak mora sodišče ob dejanskem stanju, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovil delodajalec, preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, kar pomeni, da mora presoditi, ali je (še vedno) izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 1. 2013 ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 2. 2013. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela tudi znake kaznivega dejanja iz 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji). Z njegovim posredovanjem je oškodovanec, ki mu je bilo ukradeno osebno vozilo, plačal storilcu kaznivega dejanja 1.000,00 EUR za odkup lastnega vozila, in sicer tako, da je znancu lastnika ukradenega vozila posredoval telefonsko številko policijskega vira, od katerega je tožnik izvedel, da se ukradeni avto prodaja na črnem trgu za 1.000,00 EUR. S tem in ker tožene stranke ni obvestil, da je vzpostavil kontakt s tajnim policijskim virom, je po oceni sodišča prve stopnje tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je storil naklepoma. Zaradi dejanja, ki ga je storil kot policist, pa so podane tudi okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče je poudarilo, da tožnikovo ravnanje ruši zaupanje javnosti v delo policije, saj daje vtis sodelovanja policije s kriminalnimi združbami pri izvrševanju kaznivih dejanj.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni se sicer strinjalo, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja iz 257. člena KZ-1 (1), saj je eden od znakov tega kaznivega dejanja tudi direktni naklep. Vendar pa je presodilo, da to ne vpliva na zakonitost odločitve, ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga po 2. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), to je zaradi hujše kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, ki pa je nedvomno podana. Strinjalo se je, da posredovanje informacije o možnosti odkupa ukradenega vozila in telefonske številke registriranega vira oškodovancu z vidika ciljev in interesov, ki jih mora zasledovati policija, pomeni oziroma bi lahko zanjo pomenilo materialno ali moralno škodo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v obeh sodbah nižjih sodišč obstaja nasprotje glede odločilnih dejstev med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče druge stopnje naj bi odločitev oprlo izključno na to, da naj bi tožnik posredoval informacije o možnosti nakupa ukradenega vozila in telefonsko številko registriranega vira ter s tem sodeloval pri odkupu ukradenega vozila, kar pa iz izvedenih dokazov ne izhaja. Tako tožnik kot M. V. sta izpovedala, da tožnik M. V. ob posredovanju telefonske številke ni omenil, da gre za registriran vir, temveč mu je posredoval zgolj telefonsko številko skupnega znanca. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da se tožnik o odkupu ni z nikomer dogovarjal, temveč je M. V., sicer upokojenemu policistu, na njegovo prošnjo zgolj povedal, kar je v prvi fazi izvedel o ukradenem vozilu. Za odkup se je potem samoiniciativno odločil lastnik vozila sam. Ta je tudi izpovedal, da tožnik od njega ni zahteval denarja, niti mu ga ni izročil. Denar je izročil M. V., ki je postopek odkupa koordiniral. Tožnik je v nadaljevanju kot kriminalist na predpisan način vodil postopek, ki je privedel do najdbe ukradenega vozila in odkritja storilca kaznivega dejanja. Reviziji prilaga zapisnike o zaslišanjih v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki jih brez svoje krivde ni mogel predložiti prej, saj je obravnava v kazenski zadevi potekala šele 4. 3. 2015, torej po pravnomočnem zaključku tega postopka. Opozarja na nedorečenost očitkov v odpovedi, ki nenazadnje izhaja tudi iz različnega pristopa delodajalca, ko v delovnem sporu trdi, da je storil kršitev z znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, v kazenskem postopku pa, da je šlo za kaznivo dejanje jemanja podkupnine. V vlogi z dne 17. 7. 2015 navaja, da se je kazenski postopek končal z ustavitvijo in prilaga sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpr 43550/2014 z dne 13. 5. 2015. Poudarja tudi, da z njegovim posredovanjem telefonske številke vir ni bil razkrit. Tudi ne drži, da delodajalca ni obvestil o stikih z virom. O vsakem stiku je obvestil delodajalca, le o srečanju z dne 13. 12. 2012 ga je obvestil naknadno, saj ga je vir poklical na poti v službo in zahteval takojšnji sestanek. Takoj po prihodu v službo pa je o pogovoru obvestil delodajalca. Moral je hitro ukrepati, ker je obstajala nevarnost prodaje vozila na črnem trgu in posledično razrez vozila. Po mnenju revidenta kršitev nima znakov kaznivega dejanja in tudi ne gre za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Njegovo ravnanje ni in ne bi moglo nikakor škodovati toženi stranki. Poudarja še, da sodišče presoja zakonitost podane odpovedi, ne sme pa samo iskati novih razlogov za odpoved in s tem širiti trditvene podlage.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka (smiselno iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nobenega nasprotja namreč ni med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Tudi med odločilnimi dejstvi ni nobenega nasprotja. Bistvena in odločilnega pomena je namreč dejanska ugotovitev, da je po tem, ko se je znanec in upokojeni policist M. V. nanj obrnil s prošnjo, če bi se lahko pri iskanju ukradenega avta M. L. bolj angažiral, M. V. posredoval telefonsko številko osebe, ki naj bi imela informacije o ukradenem vozilu in o tem, da se na črnem trgu prodaja za 1.000,00 EUR. To informacijo je tožnik dobil od registriranega policijskega vira. Vse navedeno je potrdil tožnik sam. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je tožnik M. V. razkril, da gre za registriran policijski vir, nasprotno, sodišče druge stopnje je štelo, da je kršitev podana, tudi če M. V. ni vedel, da je dobil telefonsko številko tajnega policijskega sodelavca.

8. Utemeljeno pa se sodišču druge stopnje očita, da pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo nekaterih relevantnih dejstev, kar sicer vsebinsko pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava.

9. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnanje tožnika oziroma očitano kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja dovolj jasno in natančno opisala. Kako in ali jih je pravilno pravno kvalificirala, ni pomembno. Ali opisane kršitve podane in ali predstavljajo utemeljen odpovedni razlog, je stvar presoje sodišča. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz dveh razlogov, in sicer iz razloga po prvi in iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je njegovo ravnanje pri preiskovanju kaznivega dejanja tatvine osebnega vozila po kontaktu z virom, ko mu je ta povedal, da je mogoče ukradeno vozilo odkupiti skupaj z originalnimi ključi za 1.000,00 EUR, postalo usmerjeno v pridobitev protipravne premoženjske koristi zase ali koga drugega; s tem namenom naj bi opustil dolžnost uradnega ravnanja, ko svojim nadrejenim ni poročal o vsebini pridobljene informacije, niti ni poskušal izvesti kakšnega dodatnega ukrepa za odkritje storilca kaznivega dejanja. Bistveni del informacije naj bi nadrejenemu zamolčal, jo je pa posredoval prijatelju ter oškodovancu ter od slednjega zahteval plačilo odkupnine.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ima tožnikovo ravnanje, čeprav ni dokazano, da bi sam zahteval in prejel odkupnino od oškodovanca, znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, ker je s tem, ko je M. V. obvestil, da se ukradeni avtomobil prodaja na črnem trgu za 1.000,00 EUR in mu dal telefonsko številko vira, preko katerega se je M. V. dogovoril za odkup avtomobila, dejansko deloval v smeri, da bi drugi osebi pridobil protipravno premoženjsko korist, saj je omogočil, da je oškodovanec plačal storilcu kaznivega dejanja 1.000,00 EUR. Informacijo od vira je pridobil v okviru svojih pooblastil, s posredovanjem informacije in telefonske številke M. V. pa je prestopil meje svojih pravic. Tudi uradne dolžnosti ni opravil, ker ni storil ničesar, da bi na podlagi pridobljenih informacij izsledil storilca, o kontaktu z virom pa nadrejenim ni poročal v skladu z navodili delodajalca. Dejstva, da je bil storilec ugotovljen in avtomobil vrnjen oškodovancu, ni štelo za relevantnega.

11. Sodišče druge stopnje se ni strinjalo s presojo, da ima tožnikovo ravnanje znake kaznivega dejanja, pač pa je pritrdilo zaključku, da gre za hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti, torej za odpovedni razlog iz 2. točke prvega odstavka 111. člena ZDR. Presodilo je, da tožnik M. V. ne bi smel posredovati telefonske številke registriranega vira in sodelovati pri odkupu ukradenega vozila, ker je to v nasprotju s cilji, ki jih zasleduje policija, pa tudi obveščanje delodajalca o stikih z virom ni bilo v skladu s pravili.

12. Revizija utemeljeno poudarja, da tožnikovo sodelovanje pri predaji 1.000,00 EUR ni bilo ugotovljeno, da se o odkupu vozila ni dogovarjal in da pri posredovanju telefonske številke ni razkril, da gre za registriran policijski vir. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče kot dokazano ugotovilo naslednje: da je posredoval informacijo o možnosti odkupa ukradenega vozila za 1.000,00 EUR in telefonsko številko osebe, ki mu je to informacijo dala, tretji osebi in da o kontaktih z registriranim policijskim virom ni poročal pristojnim v skladu s pravili o komunikaciji z viri, ker ni povedal, da se za odkup ukradenega vozila zahteva 1.000,00 EUR in ker je o enem od kontaktov poročal naknadno, namesto vnaprej.

13. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni pravni standard, pri presoji katerega sta dolžna tako delodajalec kot sodišče upoštevati vse pomembne okoliščine primera. Posebej to velja tudi za odpovedni razlog, zaradi katerega ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot zadnje sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa kot najstrožja, je treba okoliščine in interese strank zlasti v primeru, ko se v sodnem postopku izkaže, da vse kršitve, na katerih temelji delodajalčeva odpoved, niso dokazane, posebej skrbno pretehtati. V tem primeru ne zadošča zgolj preizkus okoliščin, ki so navedene v odpovedi, ampak mora sodišče ob dejanskem stanju, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovil delodajalec, preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, kar pomeni, da mora presoditi, ali je (še vedno) izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga.

14. Nižji sodišči pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista upoštevali, da jo je delodajalec podal, ker je štel, da je tožnik zlorabil položaj in uradne pravice ter od oškodovanca zahteval in prejel 1.000,00 EUR in da je tretji osebi razkril identiteto registriranega policijskega vira ter na teh dejstvih utemeljeval tudi izgubo zaupanja med strankama. Kljub temu, da ta pomembna dejstva niso bila dokazana in sta sodišči ugotovili znatno manjši obseg kršitev, sta obstoj odpovednega razloga in izgubo zaupanja med strankama utemeljevali z enakimi razlogi kot tožena stranka v izredni odpovedi. Do tega, kaj z vidika obstoja odpovednega razloga in okoliščin in interesov iz prvega odstavka 110. člena ZDR pomeni, da bistvene okoliščine, s katerimi je tožena stranka utemeljevala izredno odpoved, v sodnem postopku niso bile ugotovljene, se nista opredelili, zato je zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita preuranjen.

15. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče ob upoštevanju dejstva, da so se nekateri ključni očitki iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izkazali za neutemeljene, opredeliti do tega, ali tožnikovo ravnanje (še) ustreza standardu hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ponovno pa tudi do obstoja okoliščin in interesov iz prvega odstavka 110. člena ZDR, pri čemer med drugim ne sme zanemariti niti morebitne tožnikove vloge pri naknadnem razkritju kaznivega dejanja in storilca.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zloraba uradnega položaja in uradnih pravic