Jedro

Tožnik (kriminalist) je preiskoval kaznivo dejanje tatvine osebnega avtomobila. Toženi stranki je zamolčal del informacij in sodeloval pri odkupu ukradenega vozila oz. dogovarjanju v zvezi s tem. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki z dne 10. 1. 2013 nezakonita in se razveljavita sklep tožene stranke št. ... z dne 10. 1. 2013 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 20. 2. 2013 (I/1. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja (I/2. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo od prenehanja delovnega razmerja dalje ter ji za čas do ponovne vrnitve na delo obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi ga prejela, če bi delala, od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I/3. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka pri delodajalcu na prvi in drugi stopnji, v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. Sodišče ni sledilo trditvam tožnika, da mu je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonito, ker oba odpovedna razloga nista bila z ničemer dokazana in potrjena. Tožena stranka je namreč pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala kar iz dveh zakonskih razlogov in sicer na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Na ta način je tožena stranka kršitev navidezno podvojila, razmejitve pa ni napravila, zaradi česar je bila njena odločba nerazumljiva, kar isto velja za izpodbijano sodbo. Konkretno naj bi tožnik "naklepoma" kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. člena KZ-1, ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kateri bi bili pomembni za odločitev, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna. Ni res, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, da v postopku izredne odpovedi ni potrebno ugotavljati vseh elementov kaznivega dejanja, ampak samo tiste, na podlagi katerih se ugotovi, ali obstajajo v določenem dejanju znaki kaznivega dejanja. Prav tako ne drži trditev sodišča, da tožena stranka v izredni odpovedi ni dolžna obrazložiti subjektivnih elementov kaznivega dejanja, ker da to ni pogoj za zakonitost odpovedi. Tožnik ves čas opozarja, da ima 257. člen KZ-1 5 odstavkov, ki so vsi po vsebini različni, in ki se mestoma izključujejo. Tožnik ni dolžan, da najprej sam razišče kateri odstavek 257. člena KZ-1 ima v mislih delodajalec, da bi se potem tožnik lahko uspešno branil. Dokazno breme je na toženi stranki - delodajalcu. Sodišče ni pristojno, da sanira izpodbijana nezakonita sklepa tožene stranke, tako da samo poišče tiste znake zatrjevanega kaznivega dejanja, ki so po mnenju sodišča obstajali, pri tem pa niti ne poišče vseh znakov. Če bi sodišče pravilno ocenjevalo odebeljeni tisk, na katerega se sklicuje v svoji obrazložitvi, bi zagotovo ugotovilo, da tožena stranka sicer ni navedla, da je tožnik ravnal naklepno oz. kot je zapisano v KZ-1, "z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi", pač pa govori o tem, da je bilo ravnanje tožnika "usmerjeno v pridobitev premoženjske koristi". Beseda usmerjeno pa seveda dopušča več možnosti razlage za razliko od zakonsko zahtevanega "namena", ker "usmerjenost" ne pomeni le direktnega naklepa, ampak tudi eventuelni naklep ali celo malomarnosti, ki pa nista zakonska znaka tožniku očitanega kaznivega dejanja. Če torej tožena stranka zatrjuje obstoj vseh znakov kaznivega dejanja po vseh petih odstavkih 257. člena KZ-1, bi jih morala tudi dokazati in obrazložiti, tako v objektivnem kot tudi v subjektivnem pogledu, česar pa ni storila. Pri odpovedi gre pri tožnikovem prepričanju za izključevanje razlogov po dveh alineah, saj če tožnik ni storil kaznivega dejanja, tudi ni storil kršitev pogodbenih obveznosti, še najmanj pa v taki meri, da bi bilo potrebno odpovedati delovno razmerje. Ko so 12. 12. 2012 A.A. v kraju B. ukradli osebni avto znake C., je o tem oškodovanec obvestil OKC PU B. in svojega znanca, upokojenega policista D.D., s prošnjo D.D., naj mu pri iskanju vozila pomaga. D.D. je o tem seznanil tožnika in ga prosil, naj se pri iskanju posebej angažira. Tožnik je prošnji sledil, poklical registriran vir s psevdonimom "šef", o tem seznanil vodjo skupine svojega nadrejenega E.E. in začel izvajati preiskavo s pridobivanjem koristnih informacij. Od vira je dobil podatek, da vozilo še ni razrezano ter da se prodaja za 1.000,00 EUR, o čemer sta bila D.D. in A.A. obveščena. V nadaljevanju pa ne držijo zaključki in insinuacije, da je tožnik svoje ravnanje usmeril v pridobitev protipravne premoženjske koristi, zaradi česar naj ne bi nadrejenem poročal o vsebini pridobljenih informacij. Tožnik naj bi prestopil tudi meje svojih uradnih pravic, saj naj bi od oškodovanca plačilo odkupnine in denar tudi prejel. Ta odkupnina ni bila del uradne naloge, ki je bila usmerjena v nadaljnjo preiskavo kaznivega dejanja. Tožena stranka je še navedla, da tožnik ni upošteval varovanja vira prijave kot to določa 3. odstavek 56. člena Zakona o policiji, ker je telefonsko številko svojega registriranega vira posredoval D.D. ter s tem razkril njegovo identiteto. Prav tako naj tožnik ne bi upošteval strokovnega navodila za izvajanje dejavnosti informatorjev in virov, po katerih je potrebno stike z viri v dopoldanskem času prijaviti vodji oddelka, v popoldanskem času pa dežurnemu kriminalistu. Tožnik naj bi svoj položaj kriminalista izkoristil preko vira, katerega identiteto naj bi tudi razkril D.D., od oškodovanca A.A. zahteval in prejel 1.000,00 EUR odkupnine, da mu je priskrbel nazaj vozilo in originalne ključe ter mu jih izročil, nič pa naj ne bi storil za odrivanje storilca kaznivega dejanja. Takšno prepričanje tožene stranke je temeljilo na preveritvi informacij iz anonimnega klica in preveritvi informacij, ki sta jih opravila policista F.F. in G.G.. Tožnik ni nikoli niti zahteval niti prejel odkupnine od A.A., niti mu ni izročil ključev ukradenega avtomobila, niti ni izdal vira bivšemu policistu D.D. ali kakorkoli posredoval in vplival na odločitev pri A.A., da naj denar izroči. Dejstvo je, da sta F.F. in G.G. opravila razgovore z A.A., H.H. in njegovo hčerko I.I. na podlagi 37. člena Zakona o policiji, ne da bi jim dala kakršnekoli pravne pouke, niti jima izjav, ki sta jih zapisala, nikoli nista dala prebrati. Sodišče v celoti povzame in očitno verjame pričama F.F. in G.G. ter njunim uradnim zaznamkom, čeprav po drugi strani ugotovi, da je uradni zaznamek zgolj zapis policista, ki ga A.A. ni prebral niti podpisal. A.A. je pojasnil, da je imel vse razgovore z D.D., ne pa s tožnikom, ki je zgolj v začetni fazi informacijo posredoval njemu in D.D. le enkrat. D.D. je ravnal v dogovoru z A.A. in ne s tožnikom. Tožnik je storil vse, da je bilo vozilo najdeno in storilec odkrit, prav tako kot zahteva 148. člen ZKP. Rezultat njegovega dela je bila najdba vozila, sodeloval je s policisti, ki so opravljali ogled in s svojimi informacijami in navodili, z iskanjem sledov omogočil odkritje storilca in vložitev kazenske ovadbe. Ob tem je zanimivo, da nihče od zaslišanih policistov v tem postopku, še celo direktor PU B. J.J. o tem ni bil seznanjen. Res je A.A. plačal odkupnino za vozilo, zmotna pa je ugotovitev sodišča, da je to rezultat ravnanja tožnika. Tožnik je potrdil, da je D.D. kot zaupanja vrednemu bivšemu policistu izročil telefonsko številko osebe, ki je bila njegov vir. Sta pa tako D.D. kot tožnik skladno potrdila, da sta se D.D. in oseba, ki je bila vir, poznala že več let pred tem, da je D.D. že razpolagal s telefonsko številko osebe, ki je bila vir, da je to številko izgubil in jo dobil pri tožniku, vendar pa je dejstvo, da gre za vir, izvedel šele naknadno. Zgolj pavšalna navedba sodišča v izpodbijani sodbi, da je tožnik telefonsko številko vira posredoval tretji osebi, na čemer temelji nedopustnost ravnanja, pa ni izkazano. Tožnik je bil ves čas dela v policiji uspešen, nikoli ni bil v disciplinskem ali kateremkoli drugem pritožbenem postopku, razen leta 2000, ko je prepozno oddal dopis na upravno enoto. Osem let je bil tožnik ocenjen z odlično oceno, vedno je bil pohvaljen za nadpovprečno in uspešno delo z viri, dobil je bronasti ščit policije za uspešno delo in se je izkazal kot vreden zaupanja delodajalca. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče izvedlo vse relevantne dokaze, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z očitanimi hujšimi kršitvami pogodbenih obveznosti iz 2. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku ni bilo dokazano, da je storil očitano mu kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. člena KZ-1, ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Po izvedenih dokazih, ki jih je izvedlo sodišče z zaslišanjem tožnika in prič D.D., A.A., J.J., F.F. in G.G. ter ob prečitanju listinske dokumentacije, ki so jo predložili tožnik in tožena stranka, je sodišče zavrnilo toženi zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter še traja, ter posledično poziv nazaj na delo ter vpisa delovne dobe ter izplačila plač, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 27. 7. 1999 za nedoločen čas na delovnem mestu kriminalist specialist v policiji, PU B., Sektor K., Oddelek L.. Tožena stranka je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala kršitve po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - s sprem. - ZDR), ki določata, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea), ter če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea). Tožnik je podal zagovor, ki se ga je udeležil skupaj s svojim pooblaščencem, pri čemer je očitana mu ravnanja zanikal. Tožena stranka je tožniku očitala ravnanja kot kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 s sprem. - KZ-1), pri čemer navedeni člen določa, da uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi mejo uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta (1. odstavek), pri čemer 2., 3., 4. in 5. odstavek urejajo kvalificirane oblike kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba tožnika, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da v postopku odpovedi ni potrebno ugotavljati in obrazložiti subjektivnih elementov kaznivega dejanja, pač pa le ali v določenem dejanju obstajajo znaki kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče navaja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 52/2014 ugodilo reviziji tožnice in razveljavilo sodbo sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje iz razlogov, ker se sodišče ni opredelilo do vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, in da se ni opredelilo do njenih navedb, da je bila ob predpostavki obstoja drugih znakov kaznivega dejanja v pravni zmoti glede protipravnosti njenih ravnanj, kar izključuje njen direktni naklep, ki je bistveni subjektivni znak navedenega kaznivega dejanja. Res je, da sodišče ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, vendar sodišče odloča o tem, ali gre za kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, torej tudi subjektivne znake, v konkretnem primeru torej direktni naklep, ki je bistven in subjektivni znak navedenega kaznivega dejanja. Podobno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo v zadevi VIII Ips 221/2013. Ob navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo trditi, da je tožnik storil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika 257. člena KZ-1. Iz izredne odpovedi niti ne izhaja, da je tožnik ravnal naklepno oz. kot je zapisano v KZ-1, "z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi", pač pa odpoved navaja, da je bilo ravnanje tožnika "usmerjeno v pridobitev premoženjske koristi". Kot pravilno navaja pritožba, pa beseda usmerjeno dopušča več možnosti razlage za razliko od zakonsko zahtevanega "namena", ker "usmerjenost" ne pomeni le direktnega naklepa, ampak tudi eventuelni naklep ali celo malomarnosti, ki pa nista zakonska znaka tožniku očitanega kaznivega dejanja. Ob tem je poudariti tudi, da sodišče lahko presoja le zakonitost podane odpovedi, ne more pa samo širiti trditvene podlage, ki jo navajajo stranke v postopku.

Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s pritožbenimi razlogi, da je tožena stranka kršitev navidezno podvojila in tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi kar iz dveh zakonskih razlogov in sicer na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer razmejitve med dejanjema ni opravila, zaradi česar je tudi odločitev tožene stranke nerazumljiva, kar posledično velja tudi za izpodbijano sodbo. Tožena stranka je imela pravico, da je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, za katerega se je sama odločila, sodišče pa lahko presoja zakonitost podane odpovedi, ki jo je podala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo, ali je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar mu je očitala tožena stranka v odpovedi, pri čemer je sodišče pravilno presojalo, ali je tožnik s svojim ravnanjem kršil 31., 32., 34. in 35. člen ZDR ter ali je tožnik kršil tudi 13. in 14. člen pogodbe o zaposlitvi št. … z dne 6. 11. 2006, ki jo je podpisal 16. 11. 2006 in ki določa, da mora javni uslužbenec svoje delo opravljati vestno, strokovno, zakonito, pravočasno in po navodilih delodajalca ter skladno s pravili stroke, kodeksom ravnanja javnih uslužbencev, kodeksom policijske etike ter pravili policije (13. člen pogodbe o zaposlitvi), javni uslužbenec pa se je tudi dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na dejavnost delodajalca materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca (14. člen pogodbe o zaposlitvi). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da posredovanje informacij o možnosti nakupa ukradenega vozila in telefonske številke registriranega vira oškodovancu z vidika ciljev interesov, ki jih mora zasledovati policija, pomeni oz. bi lahko pomenilo materialno in moralo škodo po določilih Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98 s sprem. - ZPol), pri čemer je naloga policista preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, kar pa sodelovanje pri odkupu ukradenega vozila oz. dogovarjanje v zvezi s tem ne spada. Po kodeksu policijske etike je narava dela policista takšna, da je dolžan spoštovati in upoštevati predpise ter delovati na predpisan način, saj je to pogoj za vzdrževanje zaupanja javnosti. Iz izpovedbe priče D.D., upokojenega policista izhaja, da je registriranemu viru z imenom "šef" plačal denar, kljub temu, da je bil avto že najden in sicer zato, ker je to obljubil in ker se je bal, da bi mu sicer požgali hišo. Dejanje tožnika je tudi zbujalo sum sodelovanja policije s kriminalnimi združbami pri izvrševanju kaznivih dejanj, pri čemer je priča J.J., direktor PU B. in predlagatelj izredne odpovedi tožniku, povedal, da so registrirani viri kriminalci in glede na to, da je tožnik dal telefonsko številko registriranega vira z imenom „šef“ D.D., bi se to lahko "drugače končalo". Tožnik nikakor ne bi smel posredovati telefonske številke registriranega vira D.D., kar pomeni, da je prestopil meje svojih pravic. Tožnik prav tako ni opravil svojih obveznosti, da bi sprotno obveščal toženo stranko o stikih z virom, trditev da ga je vir poklical na poti v službo, ne opravičuje njegovega ravnanja, pri čemer je potrebno vedeti, da je potrebno vir zaščititi, tožena stranka pa niti ni vedela, da je bilo potrebno za odkup avta plačati denar. Tako pritožbeno sodišče v ničemer ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik telefonsko številko registriranega vira z imenom „šef“ dal D.D., kar je v nasprotju z načinom dela z registriranimi viri, njegova odgovornost pa ni nič blažja iz razloga, ker je D.D. upokojeni kriminalist, ki čeprav je „šefa“ poznal že prej in imel njegovo telefonsko številko, ki jo je izgubil, ni vedel, da gre za tajnega policijskega sodelavca. Tudi v pritožbi tožnik sam navaja, da je „Tožnik potrdil, da je D.D. kot zaupanja vrednemu bivšemu policistu izročil telefonsko številko osebe, ki je bila njegov vir.“ Tožnik je tako z očitanimi ravnanji naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer posredovanje informacij D.D. predstavlja veliko nevarnost, da bi prišlo do razkritja registriranega vira in do ogrožanja njegovega življenja, saj bi se to lahko tudi "drugače končalo", kot je izpovedal J.J., direktor PU B.. Tako je imel tožnik dolžnost vzdržati se vsakih ravnanj, ki bi lahko delodajalcu pomenila moralno ali materialno škodo, pri čemer je bila nagrada 1000 EUR tudi dejansko izplačana, čeprav je bil avtomobil sicer najden in ga je lastnik našel parkiranega z drugimi, sicer ukradenimi tablicami. Tako je tožnik očitane kršitve storil naklepoma, saj se je svojega ravnanja zavedal. Glede na to, da je tožnik sam priznal, da je posredoval telefonsko številko registriranega vira D.D., so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče izvesti vse predlagane dokaze, saj njihova izvedba ni bila potrebna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo tudi, ali je izpolnjen pogoj iz 110. člena ZDR, da lahko delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če ob upoštevanju vseh interesov in okoliščin, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Policisti morajo biti zaupanja vredne osebe in njihovo odgovornost je potrebno presojati strožje, saj gre za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in v zvezi z navedenim tudi za nevarno delo vseh udeležencev. Nenazadnje je J.J. pojasnil, da zaradi razkritja registriranega vira "naslednjič lahko zaradi tega kdo izgubi glavo". Zaupanje med strankama je bilo tako porušeno, da ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj je tožnik grobo kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja.

Kljub temu, da pritožbeno sodišče ocenjuje, da očitana kršitev z znaki kaznivega dejanja zloraba položaja in uradnih pravic iz 157. člena KZ-1 tožniku z gotovostjo ni izkazana, ocenjuje, da je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonito iz razlogov kršitve iz 2. alinee 111. člena ZDR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.