Jedro

Aktivno legitimacijo za uveljavljanje pravice do otroškega dodatka za svojega otroka ima mati tožnika in ne mladoletni tožnik sam.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. 020-85-2667/02-7 z dne 31. 3. 2005 in št. 02085-615/2005/4 z dne 12. 9 .2005, da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni izdati novo odločbo, s katero ne bo kršila pravic strank in s tem povezanih kršitev pravic tožeče stranke in mladoletnega tožnika, ki je nosilec pravice do otroškega dodatka in tožniku priznati pravično odškodnino zaradi povzročene materialne in „imaterialne“ škode povzročene s hujšo kršitvijo zakonodaje v znesku 5.000.000,00 SIT.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršenih ustavnih pravic tožnika. Navajala je, da je odločitev sodišča napačna, saj je v Republiki Sloveniji vsak otrok upravičen do otroškega dodatka. Otroški dodatek je pravica otroka, s katerim naj bi se socialno ogroženim otrokom omogočil normalni razvoj in primerno življenje, nikakor pa to ni pravica starša ali zakonitega zastopnika. Zato je tožnik aktivno legitimiran v tem postopku. Sodišče je dopustilo subjektivno spremembo tožbe, zoper to se je laično pritožila tudi zakonita zastopnica tožnika in bi sodišče moralo obravnavati njeno pritožbo. Ker tega ni storilo, je prišlo do kršitev določb pravdnega postopka. V Republiki Sloveniji ne obstoji zakonska obveznost odprtja bančnega računa in zato ni jasno, kje je pravna podlaga za zahtevo tožene stranke po odprtju računa. Menila je, da je utemeljen tudi odškodninski zahtevek, saj gre za odgovornost tožene stranke, ki je ravnala malomarno. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in „nadaljuje pravdni postopek“.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Revizija sicer uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar jih ne obrazloži niti toliko, da bi se dalo ugotoviti, na katero bistveno kršitev misli. Revizijsko sodišče izpodbijane sodbe zato glede tega revizijskega razloga ni preizkusilo.

8. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava.

9. Tožeča stranka vztraja pri svojem mnenju, da je pravica do otroškega dodatka izključna pravica otroka. Vendar je zakonska ureditev drugačna. Po določbi 67. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 110/2006 - ZSDP - UPB2), ima pravico do otroškega dodatka eden izmed staršev. Zakon sicer res določa, da ima to pravico „za otroka“, vendar to pomeni samo, da imajo pravico do otroškega dodatka le starši, ki imajo otroka. To izhaja tudi iz določbe tretjega odstavka 2. člena ZSDP, da so pravice po tem zakonu (torej tudi do otroškega dodatka) vezane na otroka in posredno iz določbe 68. člena ZSDP, ki samo izjemoma to pravico priznava tudi otroku. Zakon tudi izrecno določa, da pravice po ZSDP uveljavlja eden od staršev. To pomeni, da ima aktivno legitimacijo za uveljavljanje pravic do otroškega dodatka za svoja otroka mati tožnika in ne mladoletni tožnik sam.

10. Sodišče je v postopku ugotovilo, da tožnik, ki je sicer aktivno legitimiran za uveljavljanje odškodnine, svojega tožbenega zahtevka ni postavil v skladu z priznano nepremoženjsko škodo glede na določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Uradni list RS, št. 83/2001), saj duševnih bolečin na način, kot je to uveljavljal tožnik ni mogoče priznati in ker tožnik ni konkretiziral tožbenih navedb glede škodnega ravnanja. Ker morajo biti za priznanje odškodnine izpolnjeni vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti (škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza, krivda), že samo ugotovitev, da tožnik ni konkretiziral škodnega ravnanja in ni zahteval priznanja pravno priznane škode (to pomeni, da škode ni), brez dodatnega utemeljevanja pomeni, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v tem delu ni mogoče ugoditi.

11. Ker je sodišče odločalo ob pravilni uporabi materialnega prava, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.