Jedro

Ker je pravica do otroškega dodatka pravica enega od staršev za otroka, je aktivno legitimiran za tožbo v socialnem sporu tisti od staršev, ki je pravico uveljavljal, ne pa otrok, za katerega je pravico uveljavljal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek mladoletnega tožnika (otroka) zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi: „Sklep toženke, št. ... z dne 31.03.2005, in odločba toženke, št. ... z dne 12.09.2005, se razveljavita.

Organ prve stopnje mora v roku 30 dni izdati novo odločbo, s katero pa ne sme kršiti pravic strank postopka in s tem povezanih kršitev pravic tožeče stranke in mladoletnega tožnika, ki je nosilec pravice do otroškega dodatka.

Toženka je zaradi povzročene materialne in materialne škode s hujšo kršitvijo zakonodaje dolžna tožeči stranki plačati pravično odškodnino v znesku 5.000.000,00 SIT, saj je njeno protipravno ravnanje ogrozilo preživljanje mladoletnega otroka, tožeči stranki in mladoletnemu tožniku pa je bila tudi kršena pravica do človeškega dostojanstva, saj ju je organ v postopku obravnaval kot objekt in ne subjekt, kar je že samo po sebi huda kršitev prava.“, in sklenilo, da tožnik krije svoje stroške postopka sam.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik po pooblaščenki, ki sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je v Republiki Sloveniji vsak otrok upravičen do otroškega dodatka, ki je pravica otroka, s katero naj bi se socialno ogroženim otrokom omogočil normalni razvoj in človeku primerno življenje, ni pa to pravica staršev ali zakonitih zastopnikov. Tožnik je mladoletna oseba, ki nima procesne sposobnosti, zato v njegovem imenu procesna dejanja opravlja zakonita zastopnica. Meni, da je tožnik aktivno legitimiran v predmetnem postopku, saj gre za pravico, ki pripada otroku. Navaja, da toženka nima konkretnih dokaznih predlogov, s katerimi bi dokazovala svoje trditve, pri čemer mora stranka svoje trditve dokazati. Pravilnik o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov (Pravilnik) je podzakonski predpis, ki državljanom ne more nalagati pravic in obveznosti, lahko le določi način izvrševanja zakonsko ali ustavno določene pravice. Niti Ustava Republike Slovenije niti Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ne zavezujeta posameznika k odprtju bančnega računa, zato tega ne more naložiti niti Pravilnik. Iz tega razloga Pravilnik ne bi smel biti podlaga za odločanje. Denarno nakazilo je možno tudi po poštni nakaznici, zato ni razumljivo vztrajanje toženca, da je za priznanje pravice do otroškega dodatka potrebno imeti odprt bančni račun. Otroški dodatek bi se namreč lahko nakazoval po poštni nakaznici. Vztraja pri odškodninskem zahtevku in meni, da so podane vse odškodninske predpostavke. Priglasil je stroške pritožbe.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik še po zakoniti zastopnici. Navaja, da je njegova pooblaščenka po brezplačni pravni pomoči odvetnica T.M. in ne odvetniška kandidatka M.G., ki je tožnika kot prava neuko stranko zastopala na prvem naroku. Ker tožnik oziroma njegova zakonita zastopnica ni bila vprašana za pristanek, so mu bile kršene ustavne pravice. Meni, da je sodišče vezano na 56. člen Ustave Republike Slovenije in mora po uradni dolžnosti ukreniti vse potrebno, da se zaščitijo interesi in pravice otrok. Odločitev sodišča prve stopnje potrjuje, da so otroški dodatki namenjeni popravljanju statističnih podatkov o stopnji revščine za potrebe Evropske unije. Meni, da je izpolnila edini pogoj za pridobitev pravice do otroškega dodatka, to je sklep o izvršbi. Prilaga inšpekcijski zapisnik z dne 21.03.2007 in članek iz časopisa z naslovom „Do otroškega dodatka s sklepom o izvršbi“.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je pritožbi priložil inšpekcijski zapisnik z dne 21.03.2007 (priloga A/40) in članek iz časopisa z naslovom „Do otroškega dodatka s sklepom o izvršbi“ (priloga A/41), kar predstavlja pritožbeno novoto, ki po določbi 337. člena ZPP, ni dovoljena. Pritožnik sme namreč v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Tožnik tega v pritožbi ni izkazal, zato pritožbeno sodišče teh navedb in dokazov ne more upoštevati.

Po vsebini se spor v tej zadevi nanaša na pravico do otroškega dodatka, ki je urejena v določbah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/01 s spremembami - v nadaljevanju: ZSDP), in sicer se po 65. členu ZSDP z otroškim dodatkom staršem oziroma otroku zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, kadar dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje dohodkovnega razreda po tem zakonu. Skladno z določbo 67. člena ZSDP ima pravico do otroškega dodatka eden od staršev oziroma druga oseba za otroka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Zakonita zastopnica mladoletnega tožnika je dne 03.03.2005 vložila vlogo za uveljavitev pravice do otroškega dodatka. Iz te vloge (v upravnem spisu) je razvidno, da je vlagateljica B.P., to je zakonita zastopnica mladoletnega tožnika, ki je otroški dodatek uveljavljala za otroka A.B.P. - mladoletnega tožnika. Toženka je s sklepom z dne 31.03.2005 njeno vlogo za uveljavitev pravice do otroškega dodatka zavrgla, njena pritožba zoper ta sklep pa je bila zavrnjena z odločbo toženke z dne 12.09.2005. Zakonita zastopnica mladoletnega tožnika je kot tožnica dne 06.10.2005 na sodišče prve stopnje vložila tožbo na odpravo zadevnega sklepa in odločbe ter na plačilo odškodnine. Na naroku dne 07.03.2007 je pooblaščenka spremenila tožbo tako, da je kot tožečo stranko navedla mladoletnega tožnika, ki ga zastopa zakonita zastopnica B.P. Toženka je ugovarjala, da novi tožnik ni bil stranka v upravnem postopku in predlagala, da sodišče tožbo na odpravo odločb zavrne oziroma zavrže. Sodišče prve stopnje je subjektivno spremembo tožbe na strani tožeče stranke dovolilo (187. člen in 185. člen ZPP). Ker je pravica do otroškega dodatka pravica enega od staršev (67. člen ZDSP) in ker se izpodbijane odločbe toženke glasijo na zakonito zastopnico mladoletnega tožnika (in ne na mladoletnega tožnika samega), ki je tudi vlagateljica vloge za uveljavitev pravice do otroškega dodatka, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek mladoletnega tožnika zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, ne da bi se sploh spustilo v vsebinsko obravnavanje zadeve. Ker je pravica do otroškega dodatka pravica enega od staršev za otroka, je aktivno legitimiran za tožbo v socialnem sporu na podlagi 58. člena ZDSS-1, ki socialne spore opredeljuje kot spore o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča, tisti od staršev, ki je pravico uveljavljal, ne pa otrok, za katerega je pravico uveljavljal. Aktivna legitimacija je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljene materialne pravice. Če ni aktivne legitimacije, je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, ker tožniku ne pripada zatrjevana pravica. Ker mladoletnemu tožniku tako ne pripada pravica do otroškega dodatka, saj le-ta pripada njegovi zakoniti zastopnici, gre pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da mladoletni tožnik ni aktivno legitimiran v socialnem sporu, ki se nanaša na odpravo odločb in vsebinsko odločanje o pravici zakonite zastopnice mladoletnega tožnika do otroškega dodatka. Ker je bil tožbeni zahtevek v tem delu pred sodiščem prve stopnje zavrnjen že iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika in brez vsebinskega obravnavanja njegovih tožbenih navedb in presoje pravilnosti in zakonitosti odločb toženke, tudi pritožbeno sodišče ne more zadeve obravnavati po vsebini, zato se do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebinsko obravnavo zadeve po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP ni opredeljevalo.

Po 7. odstavku 185. člena ZPP zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe. To pomeni, da je pritožba zoper tak sklep možna le v pritožbi zoper končno odločbo. Niti iz pritožbe tožnika niti iz pritožbe pooblaščenke pa ne izhaja, da bi se izrecno pritoževala tudi zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Tožnik v pritožbi, ki jo je vložila njegova zakonita zastopnica, zgolj navaja, da je prava neuka stranka, in ni dal soglasja za spremembo tožbe. Tem navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti, saj je mladoletnega tožnika na naroku dne 07.03.2007 zastopala odvetniška kandidatka, ki je ob prisotnosti zakonite zastopnice tudi podala subjektivno spremembo tožbe. Odvetniški kandidat lahko na podlagi 2. odstavka 95. člena ZPP v povezavi s 3. odstavkom 87. člena ZPP odvetnika nadomešča v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem. Enako je določeno tudi v 55. členu Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami - nadaljevanju: ZOdv), skladno s katerim odvetniški kandidat nadomešča odvetnika v postopkih pred sodišči, razen pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Socialno sodišče ima po določbi 2. odstavka 98. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami - v nadaljevanju: ZS) položaj okrožnega sodišča. Obseg pooblastila odvetniku, ne da bi stranka natančneje določila njegove pravice oziroma obseg pooblastila, po 94. členu ZPP (kar v konkretnem primeru ni izkazano), določa 1. odstavek 95. člena ZPP, in sicer ima po 1. točki tega odstavka omenjenega člena ZPP odvetnik pravico opravljati vsa pravdna dejanja, zlasti pa vložiti tožbo, jo umakniti, pripoznati tožbeni zahtevek ali se mu odpovedati, skleniti sodno poravnavo, vložiti redno pravno sredstvo, se mu odpovedati ali ga umakniti ter predlagati začasne odredbe. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bila odvetnica T.M. zakoniti zastopnici tožnika dodeljena na podlagi odločbe sodišča prve stopnje, št. BPP 219/2006 z dne 23.03.2006, v okviru brezplačne pravne pomoči. Brezplačna pravna pomoč je bila odobrena za pravno svetovanje in zastopanje v tem socialnem sporu. Odvetnik, ki ga določi pristojni organ službe za brezplačno pravno pomoč, je pooblaščenec na podlagi odločbe organa brezplačne pravne pomoči. Pooblastilno razmerje se v teh primerih oblikuje z izdajo odločbe, s katero se prošnji stranke ugodi in v kateri je navedena tudi izrecna oblika in obseg odobrene pomoči ter natančno opredeli tudi zadevo, za katero je brezplačna pravna pomoč dodeljena (3. odstavek 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, Ur. l. RS, št. 96/2004 - prečiščeno besedilo - v nadaljevanju: ZBPP), s tem pa je določen tudi obseg pooblastila takšnega pooblaščenca v smislu 94. člena ZPP, po katerem obseg pooblastila določi stranka. Ker je bila brezplačna pravna pomoč odobrena za pravno svetovanje in zastopanje v tem socialnem sporu, pravice pooblaščenega odvetnika pa niso bile izrecno določene, subjektivna sprememba tožbe predstavlja pravdno dejanje, ki je zajeto v pooblastilu po 95. členu ZPP. Po 92. členu ZPP imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka. Po 93. členu ZPP lahko stranka spremeni ali prekliče izjavo svojega pooblaščenca na naroku, na katerem je bila dana. Zakonita zastopnica mladoletnega tožnika je bila na naroku, na katerem je pooblaščenka spremenila tožbo, prisotna, pa spremembi ni ugovarjala.

Neutemeljena pa je tudi pritožba v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 5.000.000,00 SIT, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine je namreč pravilno zavrnjen. Ker ZSDP ne vsebuje določbe o odškodninski odgovornosti nosilcev socialnega varstva, je potrebno za presojo zahtevka na plačilo odškodnine uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami - v nadaljevanju OZ), skladno s katerimi pa morajo biti za priznanje odškodnine izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Temeljna določba je 131. člen OZ, po katerem je tisti, ki drugemu povzroči škodo, škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. To pomeni, da morajo biti kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer nastanek oziroma obstoj pravno priznane škode, nedopustno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med njima ter odgovornost povzročitelja škode. Po 1. odstavku 148. člena OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je že zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka za priznanje pravice do otroškega dodatka, postal neutemeljen tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, saj je s tem odpadel obstoj protipravnega ravnanja oziroma samega škodnega dogodka, zaradi česar niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Po stališču pritožbenega sodišča pa v konkretnem primeru ni podan element pravno priznane škode, zato nedopustnega ravnanja ter drugih predpostavk odškodninske odgovornosti sploh ni potrebno ugotavljati. Tožnik namreč vtožuje odškodnino iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode v skupni višini 5.000.000,00 SIT. Po 132. členu OZ je škoda tudi zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (nepremoženjska škoda). Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da je bila njemu in njegovi zakoniti zastopnici s strani upravnega organa povzročena nepremoženjska in premoženjska škoda, saj že od leta 2001 životarita zgolj od socialnih prejemkov, s čimer je bila toženka seznanjena. Ker mu je toženka nezakonito vzela pravico do otroškega dodatka, mu je onemogočila, da bi se udeležil šole v naravi, poletnega kampa in počitnic na morju. V tožbenem zahtevku je navedel, da je protipravno ravnanje toženke ogrozilo njegovo preživljanje in mu kršilo pravico do človekovega dostojanstva, saj ga je organ v postopku obravnaval kot objekt in ne kot subjekt. Navedel je še, da mu je škoda nastala, ker sta zaradi malomarnega ravnanja toženke njeni odločbi nezakoniti. Izrecno je navedel, da se višina škode nanaša na prikrajšanje tožnika zaradi izpada otroškega dodatka in posledično normalnega razvoja, saj je živel pod nivojem življenjskih stroškov in je zaradi socialne izključenosti trpel duševne bolečine. Škoda, kot jo uveljavlja tožnik, ni pravno priznana škoda. Glede zahtevka na plačilo premoženjske škode je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnik ni niti navedel, kakšna premoženjska škoda mu je po 168. členu OZ nastala, in zahtevka na plačilo premoženjske škode ni specificiral po višini. Po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tožnik zahtevka za povračilo premoženjske škode ni zatrjeval v dejanski podlagi tožbe, zato njegov zahtevek na plačilo premoženjske škode ne more biti utemeljen. Nadalje je tožnik iz naslova duševnih bolečin zaradi prikrajšanja zahteval plačilo nepremoženjske škode, pri čemer tudi tega dela zahtevka ni specificiral po višini, saj je zahteval le povračilo celotne škode v višini 5.000.000,00 SIT. OZ v 179. členu izrecno določa, katere so tiste pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko oškodovanec zahteva odškodnino. Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če le-te ni. Pri tem so pravno priznane nepremoženjske škode naštete taksativno, ne pa primeroma, in jih ni mogoče širiti. Duševne bolečine zaradi prikrajšanja glede na citirano določbo 179. člena OZ niso pravno priznana škoda. Tudi duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic (v zvezi z očitano kršitvijo dostojanstva) predstavljajo pravno priznano škodo le v primeru, da po svoji intenzivnosti in trajnosti opravičujejo določitev denarne odškodnine. Tožnik intenzivnosti in dolgotrajnosti duševnih bolečin zaradi okrnitve pravice do dostojanstva ni zatrjeval in ni konkretiziral navedbe v tožbenem zahtevku, da mu je bila kršena pravica do dostojanstva, ko je bil obravnavan kot objekt. Ker tako ni podana ena izmed štirih zakonsko kumulativno predpisanih elementov odškodninske odgovornosti, in sicer obstoj pravno priznane škode, ugotavljanje obstoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti ni potrebno. Tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine je neutemeljen, zato ga je sodišče prve stopnje (čeprav iz drugih razlogov) pravilno zavrnilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo, v skladu s 353. členom ZPP, zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, stroške pritožbe krije sam.