Jedro

Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, kot ga poda delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak samo presodi, ali ima očitana kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti znake katerega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/2 izreka delno spremeni tako, da se ugotovi, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 13. 2. 2012, zato jo je tožena stranka za obdobje od 31. 1. 2012 do 13. 2. 2012 dolžna prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji za ta čas obračunati in izplačati pripadajoče nadomestilo plače po osnovi polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, od tega zneska odvesti prispevke ustreznim institucijam in akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti do plačila v 15 dneh.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel 24. 12. 2011 (točka I/1 izreka sodbe), da se ugotovi, da je tožeča stranka še naprej v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki, ter ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo zaposlitvi na delovnem mestu „Proizvodnja ...“ oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožeče stranke, jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in ji za ta čas obračunati in izplačati pripadajoče plače, ki bi jih prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam (točka I/2 izreka sodbe), in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (točka I/3 izreka sodbe).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je zaključilo, da naj bi imelo dejanje tožnika vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, ugotovilo druge razloge oziroma kršitve, kot jih je delodajalec ugotovil v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz te namreč ne izhajajo niti zakonski znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu niti znaki nobenega drugega kaznivega dejanja. Iz izpovedi priče A.A., ki je kot vodja kadrovske službe tudi vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pa izhaja, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala v prepričanju, da naj bi storil kaznivo dejanje spolnega nasilja po 171. členi KZ-1. Nadalje je sodišče prve stopnje poklonilo vero priči B.B., ki pa je po mnenju pritožbe povsem neverodostojna. Izpovedala je namreč, da je o dogodku, ki se ji je zgodil 12. 12. 2011 na moškem stranišču, povedala gospe J. že dne 9. 12. 2011. Kot neverodostojno pa je sodišče prve stopnje označilo izpoved tožnika, ki je iskreno in prepričljivo izpovedal, da ni nikoli na prav nobeden način nadlegoval nobene čistilke, kaj šele, da bi jo otipaval. Pritožba poudarja, da tožena stranka vse do podaje odgovora na tožbo ni nikoli očitala tožniku, da naj bi pred 12. 12. 2011 nadlegoval B.B., tako tožniku sploh ni bilo omogočeno, da bi glede tega podal svoj zagovor. Sodišče prve stopnje je zaslišalo vse priče, ki jih je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo nobene priče, ki jo je predlagal tožnik, o čemer ni sprejelo nobenega sklepa. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je tožena stranka tožniku delovno razmerje zaključila že 31. 1. 2012, čeprav takrat sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, še sploh ni bil izdan. Sodišče prve stopnje bi se do tega moralo opredeliti in ugotoviti, da tožniku tega dne ni prenehalo delovno razmerje. Pritožba tudi meni, da je tožena stranka odločitev, da bo tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sprejela že pred zagovorom tožnika, saj je imela vodja kadrovske službe že pripravljeno izredno odpoved, ki jo je hotela že takoj po opravljanem zagovoru vročiti tožniku. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo podala odgovor. V njem prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja, kar pa bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala zakonska določila o postopku, vsebini in pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožniku je podala obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in vabilo na zagovor in tožnik se je zagovora udeležil. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2011 izpolnjuje minimalne zahteve glede obličnosti po 2. odstavku 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v zvezi s 1. alineo 1. odstavka 111. člena istega zakona, saj je kršitev pogodbenih obveznosti navedena z znaki kaznivega dejanja. V odpovedi je izpadla le kvalifikacija kaznivega dejanja, ki pa je delodajalec ni dolžan navesti, saj zadošča le opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Tožena stranka je po stališču sodišča prve stopnje dovolj raziskala okoliščine očitane kršitve. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je vodila A.A., ki je imela pooblastilo za vodenje postopkov za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi za postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Nadalje je ugotovilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog podan. Zaradi navedenega je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, ki so bistvenega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zaključilo, da naj bi imelo dejanje tožnika vse zakonske znake kaznivega dejanja šikaniranje na delovnem mestu po 197. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), ugotovilo druge razloge oziroma kršitve, kot jih je ugotovila tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je dne 12. 12. 2011 na moškem stranišču v obratu 1 otipaval čistilko B.B., ki je takrat čistila sanitarije. S tem, ko ga je ta udarila po roki, je jasno izrazila svoje nestrinjanje z njegovim ravnanjem, kljub temu pa tožnik ni odnehal. Pred dvema mesecema je na enak način ravnal z drugo delavko. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo še, da je tožnik s svojim ravnanjem pri čistilki povzročil ponižanje in prestrašenost, saj si ta ne upa več k toženi stranki, ker se je vse to razvedelo. Ker kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu po 197. členu KZ-1 stori kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnikovo ravnanje vse znake tega kaznivega dejanja, pravilna. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugih razlogov oziroma kršitve od tiste, zaradi katere mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je iz opisa kršitve ugotovilo vse znake tega kaznivega dejanja. Prav tako ni pomembno, kakšna je bila pravna kvalifikacija tožnikovega ravnanja, ki jo je zaslišana kot priča navedla A.A.. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, le-to ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, kot ga poda delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak samo presodi, ali ima očitana kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti znake katerega kaznivega dejanja, in prav to je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi storilo.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo razlog, zaradi katerega ni sledilo izpovedbi tožnika, ki je ves čas zanikal, da bi otipaval čistilke. Priče C.C., Č.Č. in B.B. so skladno in prepričljivo izpovedale, kaj se je zgodilo, pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je res neverjetno, da bi si pri toženi stranki dogodek izmislili le zato, da bi lahko tožniku izredno odpovedali pogodbo o zaposlitvi, glede na to, da mora delodajalec skladno s 45. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) takšno ravnanje preprečiti. Iz izpovedi B.B. izhaja, da jo je tožnik že pred tem spolno nadlegoval ter da je o tem povedala sodelavkam, in da je vodji čistilk na zabavi, ki je bila predvidoma 9. 12. 2011, povedala o dogodku, ki se je pripetil že pred tem. Ker je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve z dne 12. 12. 2011, so brezpredmetne pritožbene navedbe, da je tožnik šele v odgovoru na tožbo izvedel, da naj bi tudi pred tem dnem nadlegoval B.B., vendar mu ni bilo omogočeno, da bi podal zagovor. Tožena stranka tožniku tega v postopku izredne odpovedi ni očitala in mu tudi ni zaradi tega odpovedala pogodbe o zaposlitvi, zato je tak zagovor nepotreben in mu ga tožena stranka ni bila dolžna omogočiti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče ni zaslišalo nobene priče, ki jo je predlagal tožnik, in da o tem ni sprejelo nobenega sklepa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče zaslišalo tri priče, ki jih je predlagal tožnik in sicer B.B., D.D. in E.E.. O tem, da ostalih predlaganih prič ne bo zaslišalo, dejansko ni sprejelo sklepa, vendar pa bi tožeča stranka kršitev 2. odstavka 287. člena ZPP morala ugovarjati do konca glavne obravnave, saj 1. odstavek 286.b člena ZPP določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, in da se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno s pravnimi sredstvi, upoštevajo le, če stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tega pa tožeča stranka v pritožbi ni zatrjevala.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da naj bi tožena stranka odločitev, da bo tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sprejela že pred zagovorom tožnika, ker je imela vodja kadrovske službe že pripravljeno izredno odpoved in jo je hotela tožniku vročiti po opravljanem zagovoru. Priča A.A. je izpovedala, da ima v računalniku osnutke sklepov in odločb, zato je računala, da bo lahko izredno odpoved pripravila v roku 45 minut, kar je tožniku in njegovemu pooblaščencu povedala, vendar so se kasneje odločili, da bo tožniku izredno odpoved poslana po pošti. Iz te njene izpovedi ne izhaja, da bi tožena stranka odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejela pred zagovorom tožnika, ampak le to, da bi A.A. lahko izredno odpoved pripravila v 45 minutah na podlagi vzorcev odločb, ki jih ima v računalniku.

Utemeljeno pa opozarja pritožba, da je tožena stranka tožniku zaključila delovno razmerje še pred izdajo sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Po 3. odstavku 85. člena ZDR se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je o predlogu odločilo s sklepom z dne 10. 2. 2012, sklep pa je bil strankama vročen 13. 2. 2012. Tako tožniku delovno razmerje pri toženi stranki traja do 13. 2. 2012. Tako je tožena stranka dolžna tožnika za obdobje od 31. 1. 2012 do 13. 2. 2012 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in mu za ta čas obračunati in izplačati nadomestilo plače skladno z odredbo o prepovedi opravljanja dela z dne 15. 12. 2011 v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki I/2 izreka delno spremenilo tako, da je tožnik v delovnem razmerji pri toženi stranki do vključno 13. 2. 2012, da ga je tožena stranka dolžna za obdobje od 31. 1. 2012 do 13. 2. 2012 prijaviti v evidenco ZPIZ in mu za ta čas obračunati nadomestilo plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, od tega bruto zneska odvesti ustrezne prispevke in akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti v plačilo do plačila (5. alinea 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP). Zaradi navedenega se ni spremenil uspeh strank v sporu, saj je bila tožniku zakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, zato je v preostalem pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih stranki nista priglasili.