Jedro

Niti iz določb 86. člen ZDR in niti iz določb prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ne izhaja, da bi moral delodajalec že v sami odpovedi tudi izrecno navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so podani. Da gre res za kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja, mora delodajalec na podlagi 82. člena ZDR dokazati v delovnem sporu pred sodiščem, s tem da pomeni sama pravna opredelitev, znaki katerega kaznivega dejanja v smislu določb Kazenskega zakonika (KZ-1) so podani, pravno presojo, za katero je pristojno sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 24. 12. 2011. Hkrati je zavrnilo tudi njegov reintegracijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in glede na začasno zadržanje učinkovanja izredne odpovedi na podlagi 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo šele 13. 2. 2012 ter mu do tega dne priznalo pravice iz delovnega razmerja. Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in glede zakonitosti izredne odpovedi ter zavrnitve priznanja pravic iz delovnega razmerja za naprej potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bila sporna izredna odpoved zakonita tako z vidika opredelitve razloga za odpoved, kot z vidika tožnikovega ravnanja na delu dne 12. 12. 2011. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je delodajalec vezan na dejansko in pravno opredelitev kršitve, ki jo delavcu očita v izredni odpovedi. Tožena stranka v odpovedi ni navedla vseh znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, kot jih je v sodnem postopku ugotavljalo sodišče in s tem presojalo drugačno kršitev, kot jo je v odpovedi navedla tožena stranka, s tem da tožena stranka konkretnega kaznivega dejanja v odpovedi sploh ni navedla. V tej zvezi sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede pomena identitete delavcu očitane kršitve se sklicuje tudi na stališča, zavzeta v sodbi VIII Ips 475/2006 z dne 27. 2. 2007. Hkrati zanika očitano otipavanje in spolno nadlegovanje čistilke in navaja, da je sodišče obstoj njegove kršitve, ki naj bi jo storil 12. 12. 2011, ugotavljalo na podlagi pisne prijave A. V. z dne 15. 12. 2011, iz katere izhaja, da je o tem dogodku pripovedovala „gospe J.“ že na zabavi 9. 12. 2011. Tako gre tudi v tej zvezi za nasprotja med ugotovitvami sodišča in listino v spisu.

4. Tožena stranka je v odgovoru zanikala obstoj revizijskih razlogov in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je odgovor na revizijo v imenu tožene stranke vložila oseba, ki ni odvetnik niti zakoniti zastopnik tožene stranke v smislu določb tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, sodišče navedb v odgovoru ni moglo upoštevati.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejansko ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Revizija sodišču neutemeljeno očita nasprotja med vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2011 in dejanskimi ugotovitvami sodišča o tožnikovi kršitvi. Tako iz pisne izredne odpovedi, kot iz zaključkov sodišča v izpodbijani sodbi izhaja, da je tožnik na moškem stranišču dne 12. 12. 2011 otipaval V. A., ki je bila zaposlena pri pogodbenem izvajalcu čiščenja prostorov tožene stranke in se je tam nahajala v zvezi z opravljanjem svojega dela, in je z otipavanjem nadaljeval, čeprav se je V. temu upirala, s tem da je tožena stranka to njegovo ravnanje opredelila kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, v smislu 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tako v reviziji očitana bistvena kršitev postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako revizija neutemeljeno sodišču očita nelogičnosti in nasprotja, da je tožnica že dne 9. 12. 2011 govorila o tožnikovi kršitvi, ki naj bi se zgodila 12. 12. 2011. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik V. tudi že prej spolno nadlegoval, oziroma da je le ta o že predhodnem nadlegovanju tožnika neformalno obvestila nadrejeno delavko že 9. 12. 2011, česar pa tožena stranka v odpovedi tožniku ni posebej očitala. O otipavanju in nadlegovanju z dne 12. 12. 2011 pa je bila tožena stranka pisno obveščena s strani V. in delavcev tožene stranke, ki so po dogodku videli V. jokati, in opravili z njo razgovor.

9. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik z dne 12. 12. 2011 čistilko V., ki je na moškem stranišču opravljala čiščenje, proti njeni volji otipaval in spolno nadlegoval ter s tem nadaljeval kljub temu, da se je V. tega fizično branila, se po tem pred tožnikom zaklenila v garderobo in se zaradi tožnikovega nadlegovanja jokala ter bila prestrašena. Na takšne dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Tožena stranka je tožnikovo ravnanje opredelila v smislu 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, kot kršitev pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

10. Na podlagi 86. člena v času podaje sporne odpovedi veljavnega ZDR sta morali biti redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izraženi v pisni obliki, s tem da je delodajalec moral v odpovedi „pisno obrazložiti odpovedni razlog“. Tožena stranka je v sporni odpovedi navedla tožnikovo ravnanje, ki ga šteje za odpovedni razlog in to ravnanje tudi pravno opredelila kot kršitev obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Niti iz določb 86. člen ZDR in niti iz določb 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ne izhaja, da bi moral delodajalec že v sami odpovedi tudi izrecno navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so podani. Da gre res za kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja, mora delodajalec na podlagi 82. člena ZDR dokazati v delovnem sporu pred sodiščem, s tem da pomeni sama pravna opredelitev, znaki katerega kaznivega dejanja v smislu določb Kazenskega zakonika (KZ-1) so podani, pravno presojo, za katero je pristojno sodišče. 11. Na podlagi opredelitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik v času dela pri toženi stranki dne 12. 12. 2011 na moškem stranišču spolno nadlegoval in proti njeni volji otipaval snažilko in s tem ni prenehal kljub temu, da se je le – ta zoper njegovo ravnanje fizično branila, ter na podlagi tega, da je sodišče to ravnanje tožnika, ki je tožnico spravilo v jok in prestrašenost, štelo za dokazano, je sodišče utemeljeno presodilo, da je tožnik storil v izredni odpovedi očitano mu kršitev, s tem da je imelo njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu iz 197. člena KZ-1. Navedeno kaznivo dejanje stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem povzroči pri drugem zaposlenem ponižanje ali prestrašenost. 12. Kolikor se tožnik sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča, zavzeta v sodbi VIII Ips 475/2006 z dne 27. 2. 2007, so bila le ta sprejeta v sporu o nezakonitosti izredne odpovedi, v kateri tudi dejanski znaki kaznivega dejanja niso bili navedeni. V obravnavani zadevi pa so dejanski znaki kaznivega dejanja izhajali že iz samega opisa tožnikove kršitve.

13. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.