Jedro

Tožencu ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem, če je nasprotna stranka sodišču ponudila napačno pravno podlago, sodišče pa je pri odločitvi uporabilo drugo. Navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni nujna sestavina tožbe, zato sodišče pri sojenju ni vezano na pravno podlago, ki jo ponuja stranka. Sodišče preizkuša morebitno drugo pravno podlago v okviru v tožbi zatrjevanih in v tem obsegu ugotovljenih dejstev.

Z ugovorom zastaranja, podanim šele v (prvem) pritožbenem postopku, je toženec prekludiran.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da tožeči stranki plača 2.985.400,00 SIT (12.457,85 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2001 do plačila. Ugotovilo je, da je regresni zahtevek tožeče stranke, ki je morala plačati škodo, povzročeno s toženčevim ravnanjem, utemeljen do te višine.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti. V ostalem je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo toženec, ki uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) ter 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da materialno pravo ni pravilno uporabljeno, ker je tožeča stranka šele v ponovljenem postopku spremenila pravno podlago svojega zahtevka. Prvotno je terjala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji jo povzročil toženec. V prvostopenjski sodbi je kot pravna podlaga naveden 70. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), saj je sodišče prve stopnje očitno sledilo tožbenim navedbam. Kljub temu, da tožeča stranka ni uveljavljala regresnega zahtevka, pa sodišče druge stopnje sodbo utemeljuje s 171. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89). Uporaba določb o regresnem zahtevku je v nasprotju s trditvami tožeče stranke in njenimi dokazi. Zato je poleg zmotne uporabe materialnega prava po mnenju revizije storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj gre obrazložitev čez meje postavljenega zahtevka. Nadalje so bili v postopku uporabljeni dokazi, glede katerih je bila tožeča stranka prekludirana: vloge z dne 14. 5. 2003, 5. 6. 2003, 24. 6. 2003 in 30. 6. 2003. Dokazi o plačilih Zavoda za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju: ZZZS) lekarnam niso bili predloženi pravočasno. Njihova predložitev presega zahtevo sodišča po vpogledu v spis Zdravniške komisije I. stopnje, glede katerega je bil dokazni sklep sprejet na prvem naroku. Revident tudi meni, da je izvedba dokazov potekala v nasprotju z določbo 287. člena ZPP in ker se sodišče druge stopnje sklicuje na te dokaze, je tudi s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče druge stopnje utemeljilo odločitev na drugačni pravni podlagi, kot jo je zatrjevala tožeča stranka, tožencu ni bila dana možnost obravnavanja, zato je podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno revizija zatrjuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je potrjena sodba sodišča prve stopnje, ki ima obrazložitev nasprotno izreku, razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih nima in je praktično brez dokazne ocene. Večinoma samo povzema, kaj so ugotovili drugi (ZZZS, tožeča stranka), kaj ugotavlja samo, pa ne navede. Tudi pravne podlage ne ponuja, na 171. člen ZOR pa se sklicuje le v zvezi z obrestmi. Namesto sodišča prve stopnje je obrazložitev napisalo sodišče druge stopnje. Zato revident predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, ki naj ponovno odloči v spremenjenem senatu, podredno pa spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje s tem, da je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav ta temelji na dejstvih in dokazih, navedenih in predloženih v nasprotju z 286. členom ZPP in izvedenih dokazih v nasprotju z 287. členom ZPP, ni utemeljen. Dokazni sklep, da se izvede dokaz z vpogledom v spis ZZZS, je bil sprejet na prvem naroku za glavno obravnavo, sestavni del tega spisa pa so, kot je že obrazložilo sodišče druge stopnje, vse listine o plačilih lekarnam na podlagi izdanih receptov. V vlogah z dne 14. 5. 2003, 5. 6. 2003, 24. 6. 2003 tožeča stranka ne navaja nobenih dejstev (vseh niti ni predložila tožeča stranka), saj gre za dopise, s katerimi so bile sodišču posredovane posamezne listine s strani tožeče stranke in ZZZS. Katera so tista dejstva, ki naj bi jih tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 30. 6. 2003 navajala v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, pa revizija ne obrazloži. Zato revizijsko sodišče pavšalnega očitka bistvene kršitve v zvezi s to vlogo ni moglo upoštevati.

8. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožencu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je tožeča stranka svoj zahtevek opredelila kot odškodninski namesto regresni. Dejstva, da je toženec sledil napačni pravni podlagi, ki jo je ponudila tožeča stranka in da je v okviru te pravne podlage podajal svoje navedbe in ugovore, ni povzročilo sodišče. Napačna opredelitev pravne podlage v tožbi ni vplivala na toženčeve procesne pravice, saj že iz odgovora na tožbo jasno izhaja, da je toženec zahtevek pravilno razumel kot regresni. V postopku pa mu je bila možnost obravnavanja v polni meri zagotovljena, o vseh navedbah nasprotne stranke in o vseh dokazih se je lahko izjavil (in se dejansko tudi je).

9. Prav tako je neutemeljeno zatrjevanje neenakopravne obravnave strank glede pravočasnosti navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Sodišče druge stopnje je jasno obrazložilo, da je toženec z ugovorom zastaranja, podanem šele v (prvem) pritožbenem postopku, prekludiran. Če bi toženec pravočasno navajal kakršnakoli dejstva o poteku časa, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri presoji materialnopravnega ugovora zastaranja, potem bi ta ugovor eventualno še lahko podal tudi po prvem naroku za glavno obravnavo. Vendar jih ni navajal. Opozarjanja „na dejstvo neizkazane škode“ pač ni mogoče šteti za dejstva o poteku časa. Nasprotno pa je sodišče druge stopnje tudi jasno obrazložilo, zakaj tožeča stranka s predložitvijo (nekaterih) dokazov ni bila prekludirana (kar je že pojasnjeno v 7. točki te obrazložitve).

10. Neutemeljena je nadalje revizijska trditev, da je z uporabo druge pravne podlage, kot jo je ponudila tožeča stranka, sodišče druge stopnje podalo „obrazložitev izven meja postavljenega zahtevka“ in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Katere določbe ZPP v zvezi s tem sodišče druge stopnje ni uporabilo oziroma jo je uporabilo napačno, v reviziji ni pojasnjeno. V skladu z določbo 180. člena ZPP navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni nujna sestavina tožbe, kar pomeni, da sodišče pri sojenju na pravno podlago, ki jo stranka ponuja, ni vezano. Sodišče preizkuša morebitno drugo pravno podlago v okviru v tožbi zatrjevanih in v tem obsegu ugotovljenih dejstev. Tožeča stranka je v tožbi zahtevek res opredelila kot odškodninski, namesto regresni. Vendar pa je bilo ves čas jasno, kaj zahteva in iz katere dejanske podlage. Tožeča stranka je zatrjevala, da je morala ZZZS na podlagi prvega odstavka 48. člena Splošnega dogovora za leto 1998 (ta pa določa, da mora izvajalec, ki krši pogodbeno obveznost, Zavodu povrniti škodo) plačati znesek 3.764.200,00 SIT zaradi ravnanja toženca, ki je v nasprotju s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja izdal večje število receptov za zdravilo Eprex. Zato je od toženca zahtevala plačilo tega zneska. Takšen zahtevek pa je utemeljen v zakonskih okvirih 171. člena ZOR, ki določa, da ima tisti, ki je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude (velike) malomarnosti, pravico zahtevati od delavca povrnitev izplačanega zneska. S tem, ko je utemeljenost zahtevka presojalo po tej določbi ZOR, sodišče druge stopnje ni moglo zagrešiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj mora na pravilno uporabo materialnega prava v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

11. Končno revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je (v pretežnem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav ta nima dokazne ocene in ne navaja pravne podlage za odločitev. Sodba sodišča druge stopnje je jasna in ima razloge o odločilnih dejstvih ter vsebuje tudi vse, kar je določeno v prvem odstavku 360. člena ZPP, zato bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišču druge stopnje je uspelo iz sicer dokaj nepregledne sodbe sodišča prve stopnje (večkratno ponavljanje istih stavkov) in njenih ohlapnih zaključkov izluščiti bistvo, ne da bi s tem poseglo v ugotovljeno dejansko stanje. Obrazložitve ni podalo namesto sodišča prve stopnje, ampak je zaradi večje jasnosti bistvo strnilo v smiselno celoto, pri čemer pa je mogoče obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje razumeti le kot potrditev dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pomanjkljivosti sodbe sodišča prve stopnje glede pravne podlage je sodišče druge stopnje odpravilo v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Revizija očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer tega svojega očitka ne utemelji. Z navedbo, da je sodišče druge stopnje uporabilo drugo pravno podlago, kot je bila zatrjevana v tožbi in kot jo je uporabilo sodišče druge stopnje, pravilnosti uporabe materialnega prava ne oporeka. Ker ne pojasni, v čem naj bi bila uporaba materialnega prava napačna, je revizijsko sodišče pravilnost uporabe materialnega prava preizkusilo po uradni dolžnosti v skladu z določbo 371. člena ZPP. Ugotovilo je, da je glede na dejansko ugotovitev, da je tožeča stranka ZZZS povrnila škodo, ki jo je toženec povzročil iz hude malomarnosti, sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi materialno pravo (konkretno 171. člen ZOR) pravilno uporabilo.

14. Ker v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.