Jedro

Tožena stranka je upravičena do povrnitve zneska, ki ga je plačala ZZZS kot odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi malomarnega ravnanja tožnika, ki je zdravilo, za katero je bilo znano, da je predmet trgovanja na trgu nedovoljenih poživil, predpisal, ne da bi se prepričal o obstoju indikacij za izdajo receptov. Opisano ravnanje je protipravno, podana je tudi vzročna zveza med ravnanjem in škodo, ki je nastala, saj v nasprotnem primeru ZZZS ne bi nastali stroški v zvezi s plačilom zdravila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, spremeni tako, da te tečejo od 1.3.2001 pa dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti ne doseže glavnice ter da se zavrne, kar je tožeča stranka iz naslova zakonskih zamudnih obresti zahtevala več.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača škodo v znesku 2,985.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.2.2001 (pravilno od 1.3.2001, saj je februar 2001 imel le 28 dni) dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (1. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 14.359,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se toženec pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje po navodilu pritožbenega sodišča ugotavljalo, ali je Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) sploh nastala škoda. Tožeča stranka je namreč ZZZS znesek izplačala zgolj na podlagi fakture in potem od toženca isti znesek s tožbo uveljavljala kot regresni zahtevek. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na prekludirane dokaze, saj tožeča stranka pri vložitvi tožbe in tudi na prvem naroku ni izkazala dejstva nastanka škode ZZZS, kaj šele njeno višino. Tako škodo, kot njeno višino, bi tožeča stranka morala zatrjevati že v tožbi, dokaze pa bi morala predlagati najkasneje na prvem naroku. Tega ni storila, zato bi prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek moralo zavrniti. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje poleg listin iz prilog A/1 do A/33 in C/1 do C/20 upoštevalo tudi navedbe in dokaze, ki jih je tožeča stranka vložila šele po prvem naroku. Listine, ki izkazujejo plačilo ZZZS lekarnam, so bile brez predhodnega predloga vložene v spis šele pred zadnjim narokom v prvotnem sojenju. Ni opravičljivega razloga, da se tožeča stranka o dejanskih plačilih ni mogla pozanimati še pred vložitvijo tožbe, saj bi to morala storiti, še preden je sporni znesek plačala ZZZS-ju. Sodišče prve stopnje se do ugovora prekluzije sploh ni opredelilo, je pa navedene listine in navedbe iz kasnejših vlog upoštevalo ter nanje oprlo sodbo. Ta dokazila so tudi edina, ki izkazujejo nastanek škode regresnemu upravičencu, ostalih dokazov ali dejstev, ki bi to potrjevali, pa tožeča stranka ni pravočasno predložila. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne le glede prekluzije, temveč tudi glede zastaranja uveljavljanja zahtevka. Glede slednjega vprašanja je sicer stališče zavzelo pritožbeno sodišče, vendar bi sodišče prve stopnje glede na ponovni ugovor o tem moralo kaj reči. Višje sodišče sicer navaja, da gre pri ugovoru zastaranja tudi za navajanje dejstev, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti ugovora, ta dejstva pa naj bi se nanašala na vprašanje, kdaj je tožeča stranka poravnala škodo, ki naj bi jo povzročil toženec. Kako naj bi se tovrstna dejstva navajala že na prvem naroku, če pa je toženec ves čas postopka zatrjeval, da škode sploh ni bilo. Upoštevaje način financiranja ZZZS je še vedno odprto vprašanje, ali je temu škoda sploh nastala. Zavod se financira na podlagi prispevkov zavarovancev, delodajalcev ter drugih zavezancev, iz teh sredstev pa je ZZZS med drugim zavezan opraviti tudi izplačila lekarnam, ki opravljajo obračun prejetih receptov, zato je v konkretnem primeru lahko podano tudi neupravičeno dvojno plačilo. Sodišče prve stopnje se sklicuje na ugotovitve ZZZS, samo pa na podlagi teh ugotovitev, ne da bi jih sploh ocenilo, zaključuje protipravnost ravnanja toženca, njegovo krivdo in nastanek škode. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb toženca glede uporabe določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki kot specialni predpis ureja vprašanja povračila škode v razmerju med izvajalci in ZZZS. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP. Slednji namreč določa, da se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki jih stranka ni navedla na prvem naroku za glavno obravnavo, razen če tega ni mogla storiti brez svoje krivde. Tožeča stranka naj bi bila prekludirana z navajanjem dokazov, ki se nanašajo na plačilo izdanih receptov. Listine, ki se v spisu nahajajo kot priloge C/1 do C/20 in C/21 do C/37 so bile sodišču prve stopnje dostavljene z dopisoma Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 4.6.2003 in 4.5.2005 in sicer kot odgovor na zahtevo sodišča po vpogledu v spis Zdravniške komisije I. stopnje, opr. št. 0007-194-98(99). Glede tega spisa pa je sodišče prve stopnje že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22.4.2003 sprejelo sklep, da bo ta spis vpogledalo. Pri tem ni bistveno, da je zavod kot sestavni del tega spisa dostavil tudi nekatere listine, ki so nastale kasneje, to je po prvem naroku za glavno obravnavo. Takšni sta listini, ki se v spisu nahajata kot prilogi C/26 in C/36 in na kateri opozarja toženec, vendar ti listini za odločitev niti nista bistveni. Razen tega pa ni mogoče šteti, da gre za prekludiran dokaz zgolj zato, kar sta listini nastali po prvem naroku za glavno obravnavo. Obe listini sta sestavni del spisa, za katerega je sodišče prve stopnje pravočasno sprejelo sklep, da ga pridobi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka prekludirana tudi zato, ker ni že v tožbi zatrjevala, da gre za škodo, ki jo je toženec povzročil Zavodu za zdravstveno zavarovanje, temveč je takrat navajala, da gre za škodo, ki jo je toženec povzročil tožeči stranki. Tožeča stranka ves čas terja plačilo zneska 3,764.200,00 SIT, kolikor je plačala Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, OE ... na podlagi bremepisa št. 33-2000 (priloga A/3). V tem bremepisu je bilo navedeno, da zavod tožeči stranki zaračunava škodo v znesku 3,764.200,00 SIT zaradi neutemeljenega predpisovanja zdravila Eprex. Pri vprašanju, ali gre v tej zadevi za regresni zahtevek na podlagi 171. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/95 in 57/89) ali pa za odškodninski zahtevek na podlagi 154. člena ZOR, gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne za vprašanje dejanskega stanja in dejanskih navedb, zato tožeča stranka ni prekludirana, če je v tožbi navajala, da gre za škodo, ki jo je toženec povzročil tožeči stranki in ni navajala, da gre za škodo, povzročeno Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Bistveno je, da je ves čas uveljavljala plačilo zneska, kakršnega je zavodu poravnala na podlagi njegove zahtevek za povračilo škode, povzročene z neutemeljenim predpisovanjem zdravila Eprex, to zdravilo pa je na nepravilen način predpisoval ravno toženec. Sicer pa je bilo upoštevanje zgolj tistih receptov, glede katerih so bili v spisu dokazi o njihovem plačilu v korist toženca, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na recepte, glede katerih v spisu ni bilo dokazila o njihovem plačilu.

Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo nepravilno, ko se ni izrecno opredelilo do ponovnega ugovora toženca, da je terjatev zastarana. Vendar zgolj zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je očitno soglašalo s stališčem pritožbenega sodišča, ki ga je to v tem sporu zavzelo v sklepu opr. št. Pdp 1583/2003 z dne 19.11.2004. Toženec je zastaranje terjatve (res da z napačnim pravnim stališčem, da gre za prekluzivni rok, v katerem je potrebno vložiti tožbo), uveljavljal šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. II Pd 415/2002 z dne 8.7.2003 in ker ugovor zastarane terjatve vedno zajema tudi navajanje določenih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti ugovora, je pritožbeno sodišče v citiranem sklepu zavzelo stališče, da je toženec s temi navedbami prekludiran. Zavzelo je stališče, da gre pri ugovoru zastaranja vsaj za navajanje dejstev o tem, kdaj je tožeča stranka zavodu poravnala škodo, ki naj bi jo povzročil toženec, saj od tega dne dalje teče šestmesečni zastaralni rok. Takšna dejstva mora stranka navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo oziroma bi morala pri kasnejšem navajanju izkazati, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti prej. Toženec je v novem postopku sicer znova ugovarjal zastaranje terjatve, vendar prvi narok za glavno obravnavo novega postopka ni hkrati prvi narok v smislu določbe prvega odstavka 286. člena ZPP. Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti oziroma predložiti že v dotedanjem postopku (drugi odstavek 362. člena ZPP). Toženec ni izkazoval, da dejstev v zvezi z zastaranjem terjatve brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že prej, zato je s temi navedbami prekludiran. Okoliščina, da je toženec ves čas zatrjeval, da škoda sploh ni nastala, ne pomeni, da mu ni bilo potrebno pravočasno navajati dejstev, s katerimi bi lahko utemeljil ugovor zastaranja terjatve.

Dejstvo, da se ZZZS financira iz prispevkov ne pomeni, da zavodu zaradi neupravičenega in nezakonitega predpisovanja zdravila Eprex škoda ni mogla nastati. V kolikor toženec spornih zdravil ne bi predpisal, bi zavodu ne nastali stroški v zvezi z njihovim plačilom.

Zmotno je toženčevo stališče, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi glede na določbo prvega odstavka 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ – Ur. l. RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98). Res je, da prvi odstavek 86. člena ZZVZZ določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe, kar se v tej zadevi ne zatrjuje, vendar je v tej zadevi potrebno uporabiti določbo 94. člena ZZVZZ. Ta namreč določa, da zdravstveni zavod oziroma zasebni zdravstveni delavec odgovarja zavodu za škodo, ki jo povzroči pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določili Zakona o obligacijskih razmerjih. Zdravstveni zavod bo škodo ZZZS praviloma povzročil z ravnanjem svojih zaposlenih za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, pa v skladu s prvim odstavkom 177. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) odgovarja delodajalec, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Navedeno pomeni, da je zavod povrnitev škode lahko utemeljeno terjal od tožene stranke, kot toženčevega delodajalca.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališči sodišča prve stopnje glede elementov odškodninske odgovornosti. Škoda je ZZZS nastala, ker je moral plačati za zdravila, ki jih je toženec nepravilno in neupravičeno predpisal. V kolikor bi toženec ravnal pravilno, zavodu ta strošek ne bi nastal. Toženčevo ravnanje je bilo protipravno, saj je zdravilo, za katero je sicer splošno znano, da je predmet trgovanja na trgu nedovoljenih poživil, predpisal, ne da bi se prepričal o obstoju indikacij za izdajo receptov, s čemer je ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 24. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 3/98, prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: pravila). S tem, ko je zdravilo predpisal, ne da bi za to imel pooblastilo izbranega osebnega zdravnika, je kršil tudi določbo prvega odstavka 202. člena pravil; s tem, da pacientke ni predhodno ambulantno pregledal, pa tudi določbo 2. odstavka istega člena. Med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo je podana vzročna zveza, kakor je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Toženčevo ravnanje je možno opredeliti najmanj kot hudo malomarnost, saj bi se toženec kot zdravnik moral zavedati, da z nepravilnim in neutemeljenim predpisovanjem zdravil zavodu nastaja škoda. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da je zavodu zaradi toženčevega ravnanja prav gotovo nastala škoda v višini dosojenega zneska.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 171. člena ZOR od toženca lahko zahtevala, da ji povrne znesek, ki ga je plačala zavodu. V skladu s citirano določbo ima tisti, ki je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude (velike) malomarnosti, pravico zahtevati od delavca povrnitev izplačanega zneska. Ob ugotovitvi, da je toženec škodo povzročil iz hude malomarnosti in da je tožeča stranka to škodo oškodovancu, to je Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, povrnila, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti dokazani del škode.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki od dosojene glavnice dosodilo celotne vtoževane zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) o tem, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Res je sicer, da v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bila sprejeta odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-1-300/04 z dne 2.3.2006, s katero je bil razveljavljen 1060. člen OZ, kolikor se je za zamudne obresti iz Obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporabljal 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Vendar pa je citirano določbo OZ potrebno uporabiti tudi v tem sporu in ker so pri vseh terjatvah, ki so zapadle v plačilo pred 17.3.2002 (takšna pa je tudi vtoževana terjatev) obresti dosegle glavnico pred 22.5.2007, so zakonske zamudne obresti lahko tekle le, dokler vsota zapadlih pa neplačanih obresti ni dosegla glavnice. Navedeno pomeni, da bo toženec iz naslova zakonskih zamudnih obresti tožeči stranki moral plačati znesek, ki bo enak glavnici.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti delno spremenilo tako, da je tožeči stranki iz tega naslov dosodilo enak znesek, kot je glavnica. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člen ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela izpodbijane sodbe niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.