Jedro

Pri zahtevkih za plačilo (in drugih zahtevkih, kjer je predmet generična stvar) je istovetnost odvisna od tega, ali gre za "isti denar" (oziroma isto generično stvar). Istovetnost zahtevka se z navedbo novega razloga za izgubo zavarovalnih pravic ni spremenila. Ker tožeča stranka tožbenega predloga ni spremenila, zahtevek pa ves čas temelji na istem življenjskem dogodku, ne gre za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec izgubil zavarovalne pravice, ker ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste kategorije, v katero je spadalo vozilo (motor), ki ga je vozil, zato je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15435/2012 z dne 6. 2. 2012 za znesek 8.531,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2012 dalje do plačila, za znesek 1.157,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2012 dalje do plačila ter 41,00 EUR izvršilnih stroškov, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo 779,24 EUR nadaljnjih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Tožeča stranka je prepozno podala navedbe, da je izgubil zavarovalne pravice, ker ni imel ustreznega vozniškega dovoljenja za motor, ki ga je vozil. Tekom regresnega postopka je tožeča stranka ugotovila, da ima ustrezno vozniško dovoljenje, in če ne bi bilo domneve alkoholiziranosti, ne bi bila vložena izvršba. Pri zahtevku zaradi neustreznosti vozniškega dovoljenja gre za nov zahtevek, opira se na drug tožbeni temelj. Dopustno bi bilo novo sojenje o istem zahtevku, načelo "ne bis in idem" ne bi učinkovalo, ker se zahtevek opira na drugo dejansko (tožbeno) podlago. Podobno je bilo odločeno v sklepu VDSS Pdp 1030/2012. Z vložitvijo predloga za izvršbo rok za predmetno tožbo ni bil varovan, saj je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe izgubo zavarovalne pravice utemeljila samo na 4.c točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju: Splošni pogoji) in tudi v predpravdnem postopku je bilo govora zgolj o tem določilu. Ko je spremenila istovetnost zahtevka, je bila za uveljavitev zaradi zastaranja že prepozna. Zavarovalnica je strokovnjak, ki bi moral ugotoviti obstoj in znesek obveznosti in svojih lapsusov ne more uspešno uveljavljati v pravdnem postopku oziroma to ne sme iti na škodo šibkejše stranke. V dokaznem postopku glede ustreznosti vozniškega dovoljenja bi moralo sodišče ponovno zaslišati policista N. ter zaslišati tudi policista H. V prejšnjem postopku je policist odgovarjal le na vprašanja v zvezi s postopkom identifikacije voznika. Če bi policist H. videl fotografije, bi verjetno vedel povedati veliko več, kot je v pisni izjavi. Težko je verjeti, da bi policisti spregledali, da ni imel ustreznega vozniškega dovoljenja. Oba z R. sta bila prepričana, da imata ustrezno kategorijo za motor, ki sta ga vozila. V zavarovalni polici ni navedenih vseh karakterističnih podatkov, ki so pomembni za dejansko ugotovitev, ali je dovoljenje ustrezalo ali ne, to bi bilo razvidno iz prometnega dovoljenja ali homologacije. Pri motorju, ki ima več moči, kot je dovoljeno za določeno kategorijo, se motor lahko blokira in tako ustreza pogojem za vožnjo. Masa motorja pa tudi ni navedena na zavarovalni polici, ampak le v prometnem dovoljenju. Tožnica bi kot strokovnjak morala vedeti za te podatke in je neutemeljeno, nestrokovno in nezakonito zahtevati plačilo na podlagi nečesa, o čemer se ni prej ustrezno prepričala. Vedel je, da nima in ne more imeti dovoljenja za kategorijo A neomejeno, vendar je bil prepričan, da njegov motor ne pade v to kategorijo, ampak v kategorijo, za katero je opravljal izpit. Vsekakor bi bilo smiselno izvesti dokaz z zaslišanjem predstavnikov Avtošole X., saj je neverjetno, da bi njemu in R. napačno zatrjevali, da opravljena kategorija vozniškega izpita zadovoljuje karakteristike motorja. Bistveno kršitev postopka je sodišče storilo, ker je tožeči stranki samo od sebe prisodilo procesne obresti. Tožnica je zahtevala le zakonske zamudne obresti od obresti, ki jih je zahtevala v predlogu za izvršbo, nikoli pa teh obresti ni opredelila kot procesne obresti. Obrestovanje obresti po zakonu ni dovoljeno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v prvi vlogi po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki po vsebini predstavlja tožbo, navajala, da je toženec izgubil zavarovalne pravice skladno s 4.c točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ker se je po nesreči dne 7. 8. 2009, v kateri se je poškodovala D. R. in ji je bilo zato izplačano skupaj 8.531,20 EUR, izognil preizkusu alkoholiziranosti, zato se šteje, da je vozil pod vplivom alkohola. Kasneje, v vlogi z dne 15. 5. 2014 (list. št. 76 spisa in naslednje), pa je tožeča stranka navedla, da je toženec izgubil zavarovalne pravice tudi na podlagi 2. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev in 2. točke tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) zaradi vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja za tisto kategorijo vozil, v katero je spadalo motorno kolo, ki ga je vozil. 6. Triletni zastaralni rok za vtoževano regresno terjatev (tretji odstavek 357. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s tretjim odstavkom 352. člena OZ) je začel teči prvi dan po tem, ko je tožeča stranka oškodovanki D. R. izplačala odškodnino (366. člen OZ); to je bilo 3. 5. 2010, 11. 6. 2010 pa so bili plačani še stroški njeni odvetnici. Z vložitvijo tožbe ali drugim dejanjem upnika zoper dolžnika pred sodiščem (ali drugim pristojnim organom), katerega namen je, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, se zastaranje pretrga (365. člen OZ). Tožeča stranka je dne 2. 2. 2012, torej prej kot v treh letih po izplačilu odškodnine oškodovanki, vložila predlog za izvršbo. Odgovor na vprašanje, ali lahko tožeča stranka v tej pravdi uspešno uveljavlja regres (tudi) po 2. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ali pa zaradi zastaranja ne, je odvisen od tega, ali je z vlogo z dne 15. 5. 2014 spremenila tožbo. Če je ni, se je zastaralni rok pretrgal z vložitvijo predloga za izvršbo dne 2. 2. 2012. 7. Za spremembo tožbe gre, če tožeča stranka spremeni istovetnost zahtevka, poveča obstoječi zahtevek ali uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP), ni pa tožba spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP). Po višini je zahtevek tožeče stranke ves čas od vložitve predloga za izvršbo enak. Enaka je tudi pravna podlaga: tožeča stranka trdi, da je toženec izgubil zavarovalne pravice zaradi kršitve pogodbe. V vlogi z dne 15. 5. 2014 je navedla še dodatno kršitev pogodbe. S tem je le dopolnila dejstva, na katerih je utemeljevala trditev, da je toženec kršil zavarovalno pogodbo. Zatrjuje, da je v istem dogodku zaradi dveh kršitev izgubil zavarovalne pravice. Ves čas vtožuje povračilo denarja, ki ga je izplačala oškodovanki D. R., torej en in isti denar. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da je toženec kršil obe določili splošnih pogojev (4. točko prvega odstavka 3. člena in 2. točko prvega odstavka 3. člena), bi bil tožeči stranki dolžan povrniti enak znesek. Pri zahtevkih za plačilo (in drugih zahtevkih, ker je predmet generična stvar) je istovetnost odvisna od tega, ali gre za "isti denar" (oziroma isto generično stvar). Istovetnost zahtevka se z navedbo novega razloga za izgubo zavarovalnih pravic po obrazloženem ni spremenila.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi lahko tožeča stranka vložila dve tožbi, je treba povedati, da sta litispendenca in sprememba tožbe dva različna instituta. S sklicevanjem na to, da ni litispendence, pritožba ne omaje zaključkov prvostopenjskega sodišča, povzetih po razveljavitvenem sklepu I Cp 856/2016, ki ga je višje sodišče izdalo v tej zadevi 14. 9. 2016: ker tožeča stranka tožbenega predloga ni spremenila, zahtevek pa ves čas temelji na istem življenjskem dogodku, ne gre za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP. Sklicevanje pritožbe na odločitev delovnega sodišča v postopkih zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi neprimerljivosti zadev ne more biti uspešno.

9. Sicer pa niti ne drži, da pred vlogo z dne 15. 5. 2014 veljavnost vozniškega dovoljenja ni bila sporna. Glede na vsebino dopisa tožeče stranke tožencu "dodatno pojasnilo v zvezi z regresnim zahtevkom" z dne 22. 7. 2010 (priloga B22) je očitno, da je zavarovalnica najprej dvomila v veljavnost vozniškega dovoljenja toženca, nato pa se zadovoljila s predložitvijo potrdila o opravljenem izpitu in kot razlog za izgubo zavarovalnih pravic navedla nov razlog - izogibanje preizkusu alkoholiziranosti (4. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev). Pred vložitvijo predloga za izvršbo je tožeča stranka tožencu dvakrat poslala regresni zahtevek. Iz regresnih zahtevkov ne izhaja, da bi regres uveljavljala le zato, ker naj bi izgubil zavarovalne pravice, ker se je izognil testu alkoholiziranosti. V prvem dopisu z dne 20. 7. 2010 je namreč navedla le, da povračilo oškodovanki izplačane odškodnine zahteva po določbi 3. člena Splošnih pogojev, torej brez konkretnejše navedbe razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Tudi v opominu pred tožbo z dne 19. 1. 2012 razlog za uveljavljanje regresnega zahtevka ni naveden.

10. Res pa je, da policista, ki sta obravnavala nesrečo, nista ugotovila, da toženec ni imel ustreznega dovoljenja za vožnjo motorja, kakršnega je vozil. Zaključki policistov glede ustreznosti vozniškega dovoljenja toženca za odločitev niso odločilne. Pogoji za veljavnost oziroma ustreznost vozniškega dovoljenja so predpisani z zakonom, ki ga mora sodišče poznati in v sodnem postopku ugotoviti vsa za pravilno uporabo materialnega prava relevantna dejstva. Kaj je v zvezi s tem ugotovila policija, ni odločujoče, saj lahko sodišče ugotovi drugačno dejansko stanje in pravilno interpretira zakon. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke na naroku, ki ga je izvedlo po razveljavitvi prve sodbe v tej zadevi, naj se zasliši policista H. Zaslišanje policista ni primeren dokaz za dokazovanje ustreznosti vozniškega dovoljenja. Da bi toženec zahteval ponovno zaslišanje policista N., pa iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 2. 2017 niti ne izhaja. Uveljavljanih kršitev zaradi nezaslišanja policistov tako ni.

11. Toženec ni izpodbil ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je vozil motor, ki ima moč motorja 40 kW. Gola možnost, da se motor lahko blokira, ne zadostuje. Zakaj tožeča stranka in sodišče tega podatka ne bi smela ugotavljati po zavarovalni polici, ni jasno. In očitno je, da je tožeča stranka ugotovila, da toženec v trenutku nesreče ni imel ustreznega vozniškega dovoljenja za vožnjo motorja s tako močjo, zato je utemeljeno in zakonito zahtevala povračilo oškodovanki izplačane odškodnine od toženca kot odgovorne osebe (drugi odstavek 7. člena ZOZP). Toženec tudi ni izkazal, da bi bil lahko utemeljeno prepričan, da je vozil motor z manjšo močjo motorja kot 40 kW. Skladno z določili 147. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) toženec, ki je imel opravljen izpit A do 21 let, ni imel dovoljenja za vožnjo motorja z močjo motorja nad 25 kW. Vozniškega dovoljenja za vožnjo motorjev z močjo nad 25 kW niti teoretično ni mogel pridobiti. Na nepoznavanje prava se ne more uspešno sklicevati (ignorantia iuris nocet) in je irelevantno, kaj so mu glede ustreznosti vozniškega dovoljenja morda rekli v avto šoli.

12. Tudi očitane procesne kršitve pri dosoji obresti sodišče prve stopnje ni zagrešilo. V predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine je tožeča stranka zahtevala plačilo 8.580,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2012 in še 1.159,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2012. Da zahtevane zakonske zamudne obresti ni poimenovala kot procesne obresti, na pravilnost odločitve ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno dosodilo zakonske zamudne obresti od do vložitve tožbe nateklih obresti. Od neplačanih obresti je namreč skladno s 381. členom OZ mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva vložitve ustreznega zahtevka pri sodišču. Odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu je v mejah postavljenega zahtevka in materialnopravno pravilna.

13. Ker niso podane ne v pritožbi uveljavljane, ne kršitve, na katere je dolžno višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).