Jedro

Vsebina drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 je v tem, da se v primeru (najmanj) dveh upravičencev do vdovske pokojnine le-ta odmeri samo enkrat, tako odmerjena pokojnina pa je predmet souživanja upravičencev. V primeru, da sta obe osebi upravičeni zgolj do prejemanja vdovske pokojnine in ne obenem tudi do starostne ali invalidske pokojnine, se vdovska pokojnina razdeli med njiju na dva enaka dela, saj drugačna razdelitev deležev ne bi bila pravična, niti ni zanjo podlage v ZPIZ-1. Če pa je eden od upravičencev do vdovske pokojnine prejemnik starostne ali invalidske pokojnine in na podlagi določbe četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 zahteva le del vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu, je ob upoštevanju drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 preostali del vdovske pokojnine predmet souživanja in v celoti pripada drugemu od obeh upravičencev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 252,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter v celoti odpravilo odločbo tožene stranke št. P-479210 z dne 15. 12. 2006, odločbo tožene stranke št. 33-479210 z dne 29. 5. 2006 pa v delu, v katerem je bil določen znesek vdovske pokojnine, ki pripada tožnici od 1. 4. 2006 dalje, ter znesek 275,32 EUR (prej 65.977,14 SIT) nadomestilo z zneskom 514,92 EUR. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Odločilo je tudi, da tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da vdovi M. L. ne oporeka pravice do dela vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu, ne strinja pa se z novo odmero tožene stranke, kot izhaja iz izpodbijanih odločb. Tožena stranka ni imela pravne podlage, da tožnici priznano vdovsko pokojnino zmanjša za več kot znaša del vdovske pokojnine, ki ga tožena stranko dejansko izplačuje vdovi M. L. od 1. 4. 2006 dalje. Imenovana vdova namreč uživa le 15 % vdovske pokojnine in ne 50 %, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka vdovsko pokojnino tožnice zmanjšati le za delež, ki ga vdovi M. L. dejansko izplačuje od 1. 4. 2006 dalje. Zakon ne določa posebej, kako se vdovska pokojnina deli v takšnih primerih in gre za pravno praznino, ki pa jo je ustrezno zapolnilo sodišče prve stopnje. Le-to je izpostavilo načeli pravne enakosti in pravičnosti ter odločitev pravilno oprlo na primerjavo z določbo tretjega odstavka 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki določa odmero in delitev družinske pokojnine v primeru, ko imajo pravico člani ožje in člani širše družine. Da v primeru uveljavitve dela vdovske pokojnine v višini največ 15 % drugemu souživalcu te pravice pripada preostali del, torej 85 % osnove, je tudi edino logično, saj razlaga tožene stranke, ki ji je sledilo sodišče druge stopnje, da gre drugemu souživalcu v tem primeru le polovica osnove, nujno predpostavlja preostanek vdovske pokojnine, ki ga ne uživa nobena izmed vdov, kar pa ni sprejemljivo. Nadalje navaja, da razlogi izpodbijane sodbe niso razumljivi oziroma da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče druge stopnje pa je tudi odločalo preko postavljenega tožbenega zahtevka.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. V reviziji zatrjevana nerazumljivost razlogov izpodbijane sodbe po presoji revizijskega sodišča ni podana. Iz obrazložitve navedene sodbe so namreč jasno razvidni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki tudi niso nerazumljivi. Ali pa so materialnopravno pravilni, pa je drugo vprašanje in je stvar pravilne uporabe materialnega prava. S spremembo sodbe sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot v reviziji zmotno zatrjuje tožnica. Revizijske navede, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa so presplošne, da bi jih bilo mogoče obravnavati, saj iz revizije ni razvidno, katera naj bi bila tista odločilna dejstva, o katerih sodba sodišča druge stopnje nima razlogov.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. V predmetni zadevi pravico do vdovske pokojnine oziroma do dela te pokojnine po pokojnem zavarovancu S. P. uveljavljata dve upravičenki, in sicer M. L. kot vdova ter tožnica kot njegova nekdanja oziroma razvezana žena. Na podlagi določbe prvega odstavka 113. člena ZPIZ-1 ima ob pogojih iz 110. člena tega zakona namreč poleg vdove oziroma vdovca umrlega zavarovanca pravico do vdovske pokojnine tudi zakonec, čigar zakon je bil razvezan, če je imel pravico do preživnine in jo je tudi užival do smrti zavarovanca. V drugem odstavku 113. člena ZPIZ-1 je določeno, da v takem primeru razvezani zakonec v razmerju do zakonca iz poznejše zakonske zveze, ki ima pravico do vdovske pokojnine, pridobi pravico do vdovske pokojnine kot souživalec.

10. Tožnici je bila pravica do vdovske pokojnine priznana z odločbo tožene stranke z dne 13. 9. 1994. Ker vdova M. L. ni prejemala vdovske pokojnine, pač pa starostno pokojnino, je celotno vdovsko pokojnino po pokojnem zavarovancu S. P., ki po določbi prvega odstavku 123. člena ZPIZ-1 znaša 70 % od osnove za odmero družinske pokojnine, prejemala tožnica. Dne 20. 3. 2006 pa je vdova M. L. pri toženi stranki vložila zahtevo za izplačilo dela vdovske pokojnine po četrtem odstavku 123. člena ZPIZ-1. Le-ta v zvezi z odmero vdovske pokojnine določa, da se lahko vdovi oziroma vdovcu, če je to zanj ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, vendar največ do zneska v višini 15 % povprečne mesečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu. V naslednjem odstavku pa je določeno, da se vdovi oziroma vdovcu ne izplača dela vdovske pokojnine oziroma se del vdovske pokojnine zmanjša tako, da skupno izplačilo lastne in dela vdovske pokojnine ne presega starostne pokojnine moškega, odmerjene od najvišje pokojninske osnove za 40 let pokojninske dobe. Tožena stranka je o tem odločila z dokončno odločbo št. P-479210 z dne 12. 12. 2006 in vdovi M. L. priznala pravico izplačila dela vdovske pokojnine v znesku 35,71 EUR (prej 8.558,51 SIT) mesečno od 1. 4. 2004 dalje. V skladu s tem je tožena stranka z izpodbijanima odločbama na novo odmerila tudi tožničino vdovsko pokojnino, in sicer je odločila, da ta od 1. 4. 2006 dalje znaša 275,32 EUR (prej 65.977,14 SIT) mesečno, kar predstavlja polovico skupnega zneska vdovske pokojnine.

11. Izpodbijani odločbi tožene stranke in tudi sodba sodišča druge stopnje temeljijo na stališču, da je tožnica upravičena le do polovice vdovske pokojnine zato, ker se ta v primeru souživanja deli med upravičence po enakih delih. Revizija takšno stališče utemeljeno izpodbija. Sodišče druge stopnje je svojo presojo utemeljilo z določilom prvega odstavka 165. člena ZPIZ-1, po katerem se v primeru, če imajo pravico do družinske pokojnine samo člani ožje družine ali samo člani širše družine, pa nekateri od njih živijo ločeno, na zahtevo upravičenca družinska pokojnina deli na enake dele. Tega določila v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, saj ureja vsebinsko povsem drugačen primer. Izrecno se nanaša na delitev družinske in ne vdovske pokojnine, za to, da se pokojnina deli na enake dele, pa mora biti podana zahteva upravičencev. Poleg tega uporaba citiranega določila zahteva poprejšnjo uvrstitev članov družine med ožje ali med širše člane, pri čemer v ZPIZ-1 ni podlage za to, da bi se vdova po pokojnem zavarovancu in njegova nekdanja oziroma razvezana žena šteli bodisi za ožjega bodisi za širšega družinskega člana.

12. Vsebina drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 je v tem, da se v primeru (najmanj) dveh upravičencev do vdovske pokojnine le-ta odmeri samo enkrat (v višini 70 % od osnove za odmero družinske pokojnine; prvi odstavek 123. člena ZPIZ-1), tako odmerjena pokojnina pa je predmet souživanja upravičencev. V primeru, da sta obe osebi upravičeni zgolj do prejemanja vdovske pokojnine in ne obenem tudi do starostne ali invalidske pokojnine, se vdovska pokojnina razdeli med njiju na dva enaka dela, saj drugačna razdelitev deležev ne bi bila pravična, niti ni zanjo podlage v ZPIZ-1. Če pa je eden od upravičencev do vdovske pokojnine prejemnik starostne ali invalidske pokojnine in na podlagi določbe četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 zahteva le del vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu, pa je ob upoštevanju drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 preostali del vdovske pokojnine predmet souživanja in v celoti pripada drugemu od obeh upravičencev. S takšno razdelitvijo vdovske pokojnine upravičenca nista obravnavana neenakopravno. Možnost prejemanja dela vdovske pokojnine ob istočasnem prejemanju lastne starostne ali invalidske pokojnine namreč predstavlja boniteto, katere višina je že sama po sebi omejena z določiloma četrtega in petega odstavka 123. člena ZPIZ-1. 13. Sodišče druge stopnje je institut souživanja vdovske pokojnine, če je enemu od upravičencev priznan del pokojnine po četrtem odstavku 123. člena ZPIZ-1, razlagalo tako, da tudi v tem primeru drugemu upravičencu pripada le polovica zneska vdovske pokojnine. Za takšno razlago v ZPIZ-1 ni pravne podlage, saj zakon v primeru uporabe četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 ne določa, da upravičenca souživata vdovsko pokojnino v takšnem razmerju. Pri takšni razlagi pa bi ostalo odprto tudi vprašanje, kdo je souživalec preostalega dela vdovske pokojnine - glede na drugi odstavek 113. člena ZPIZ-1 namreč upravičenci souživajo celotni znesek odmerjene vdovske pokojnine (vendar ne nujno v enakem deležu). Če bi namreč vdovsko pokojnino po pokojnem zavarovancu S. P. med obe upravičenki delili po enakih delih, torej na polovico, bi, kot v reviziji pravilno opozarja tožnica, nujno prišlo do ostanka vdovske pokojnine, ki ga ne bi uživala nobena od upravičenk. Sodišče druge stopnje prezre, da takšna delitev ne bi bila skladna s pojmom souživanja pravice do vdovske pokojnine, kot izhaja iz drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1. Poleg tega pa bi tožnico neupravičeno prizadela, toženo stranko pa neutemeljeno privilegirala. S tem, ko tožena stranka pravice do izplačila preostalega dela ni priznala nikomur, si ga je očitno zadržala sama, za kar pa ni imela pravne podlage.

14. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi VIII Ips 432/2008 z dne 22. 3. 2010. 15. Glede na vse navedeno je pravilna sodba sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku tožnici ugodilo, in ji pokojnino utemeljeno odmerilo na način, da je vdovsko pokojnino, ki na podlagi določbe prvega odstavka 123. člena ZPIZ-1 znaša 70 % od osnove za odmero družinske pokojnine, zmanjšalo le za toliko, kolikor znaša del vdovske pokojnine, ki ga tožena stranka dejansko izplačuje vdovi M. L. od 1. 4. 2006 dalje (1). V skladu s tem je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo, ker je šlo le za kršitev materialnega prava, spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

16. Glede na načelo uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške revizijskega postopka, ki jih je sodišče ob upoštevanju Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. l. RS, št. 20/2004 in nadaljnji, uradno prečiščeno besedilo) in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji) priznalo v znesku 252,83 EUR (206,56 EUR za sestavo revizije, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odločitev sicer napačno navedlo tudi določilo tretjega odstavka 124. člena ZPIZ-1, saj se glede na to, da ta določba ureja odmero družinske pokojnine, nanaša na drugačen primer, kot je obravnavani, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka.