Jedro

Kadar pravico do vdovske pokojnine uveljavita tako zadnja zakonska žena kot nekdanja zakonska partnerica, katere zakon je bil razvezan, pri čemer ena od njih uveljavi le pravico do deleža vdovske pokojnine po 4. odstavku 123. člena ZPIZ-1, druga souživalka nima pravice do celotne razlike med omenjenim uveljavljanim deležem vdovske pokojnine, temveč le pravico do polovice vdovske pokojnine, ki bi ji sicer pripadala v skladu z odmero iz 1. odstavka 123. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 3 3 479210 z dne 29. 5. 2006 in št. P-479210 z dne 15. 12. 2006 ter, da se tožnici od 1. 4. 2006 dalje izplačuje vdovska pokojnina v znesku 550,64 EUR oz. v višini 70 % vsakokratne osnove, zmanjšane za 15 %, kolikor se izplačuje souživalki M.L., se zavrne.

Tožnica sama krije svoje stroške postopka." Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. P-479210 z dne 15. 12. 2006, prvostopenjsko odločbo Območne enote Kranj, izpostava Jesenice št. 3 3 479210 z dne 29. 5. 2006 pa je odpravilo v delu, kjer je bil določen znesek vdovske pokojnine, ki pripada tožnici od 1. 4. 2006 dalje oz. je znesek 65.977,14 SIT nadomestilo z zneskom 514,92 EUR. Odločilo je, da je v ostalem omenjena odločba prve stopnje nespremenjena. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 196,42 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz pritožbe izhaja, da gre v tem socialnem sporu za vprašanje odmere vdovske pokojnine po pokojnem S.P., umrlem 7. 8. 1994, po katerem sta vdovsko pokojnino oz. delež te pokojnine uveljavljali tožnica M.P., kot nekdanja oz. razvezana žena pokojnega S.P., njuna zakonska zveza je bila razvezana 24. 4. 1974, ter M.L., ki je bila v zakonski zvezi s pokojnim, do njegove smrti. Ker je bila tožnici z razvezno sodbo priznana pravica do preživnine, ki jo je uživala do smrti zavarovanca, je upravičena tudi do vdovske pokojnine. Ker je pokojni S.P. po razvezi ponovno sklenil zakonsko zvezo, sta tako tožnica kot žena iz poznejše zakonske zveze upravičeni do vdovske pokojnine in sicer v smislu 2. odstavka 113. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1), kot souživalki. Vdovi iz kasnejše zakonske zveze je tožena stranka z dokončno odločbo št. P-479210 z dne 12. 12. 2006, na podlagi 4. in 5. odst. 123. čl. ZPIZ-1, priznala pravico izplačila dela vdovske pokojnine v znesku 8.558,51 tedanjih SIT na mesec od 1. 4. 2004 dalje. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je v primeru souživanja vdovske pokojnine, ob upoštevanju skupnega zneska, ki je po 1. odstavku 123. člena ZPIZ-1 70 % osnove za odmero družinske pokojnine, višina preostalega zneska vdovske pokojnine, ki pripada drugemu upravičencu omejena le s 15 % zneskom vdovske pokojnine, ki gre uživalcu po pokojnem zavarovancu oz. z drugimi omejitvami po 5. odstavku 123. člena ZPIZ-1 ter 1. odstavkom prehodne določbe 32. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/2005 - ZPIZ-1F).

Tožena stranka s takšno razlago ZPIZ-1 ne soglaša. V obravnavanem primeru je vdova iz poznejše zakonske zveze M.L. prepustila uživanje družinske oz. vdovske pokojnine razvezani M.P., ker je bilo zanjo ugodneje, da je zadržala njeno starostno pokojnino. To pa ne pomeni, da je vdova iz kasnejše zakonske zveze izgubila pravico do vdovske pokojnine oz. se ji je odpovedala. Pravica do dela vdovske pokojnine je le izvedena pravica iz vdovske pokojnine in ker ta pravica pripada obema, tako tožnici M.P., kot vdovi iz kasnejše zakonske zveze M.L., to pomeni, da je potrebno vdovsko pokojnino ponovno odmeriti na način, kot ga določa 1. odstavek 123. člena ZPIZ-1, torej za enega družinskega člana in jo razdeliti na dva enaka dela. Kot souživalka je tožnica upravičena le do polovice zneska vdovske pokojnine, ki na dan 1. 4. 2006 znaša 65.977,14 tedanjih SIT oz. 275,32 EUR. Pravilnost takšne razlage potrjuje obrazložitev določbe 4. odstavka 123. člena ZPIZ-1 v poročevalcu državnega zbora Republike Slovenije št. 28/2005. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je izpodbijana sodba nepravilna, v posledici pa tožnica tudi ni upravičena do povračila stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da tožena stranka napačno razlaga pojem souživalca. Souživalka M.L. je upravičena in uživa le 15 % vdovske pokojnine in ne 50 %. Sodišče naj bi pravilno ocenilo, da bi tožena stranka morala zmanjšati vdovsko pokojnino tožnice le za delež, ki ga M.L. dejansko izplačuje od 1. 4. 2006 dalje. Zakon ne določa posebej, kako se vdovska pokojnina deli v takšnih primerih in gre za pravno praznino, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v korist tožnice. Odločitev je pravilno oprlo na primerjavo z določbo 3. odstavka 124. člena ZPIZ-1, ki določa odmero in delitev družinske pokojnine v primeru, ko imajo pravico člani ožje in člani širše družine. Pravna razlaga dveh souživalcev, kot enega družinskega člana pomeni, da v primeru uveljavitve deleža vdovske pokojnine v višini največ 15 % drugemu pripada preostali del, torej 85 % osnove. Po odločitvi tožene stranke skupni delež od osnove ni 70 %, kot ga določa zakon temveč le 45,50 %, preostalega deleža 24,50 % ne uživa nobena izmed vdov, kar ni skladno z določbo 2. odstavka 124. člena ZPIZ-1, da se družinska pokojnina za enega člana odmeri v višini 70 % od osnove. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je nepravilno razlagalo določbe ZPIZ-1 o pravicah za primer zavarovančeve smrti. Vdovska pokojnina je po 110. členu ZPIZ-1 samostojna pravica, ki jo lahko uveljavi vdova oz. vdovec, ob posebnih pogojih, to je da ima po sodni odločbi oz. po sporazumu pravico do preživnine, ki jo je užival do smrti zavarovanca, pa tudi zakonec, čigar zakon je bil razvezan pred smrtjo zavarovanca, po katerem se pravica uveljavlja. Drugi odstavek 113. člena ZPIZ-1 določa, da zakonec iz poznejše zakonske zveze ter razvezani zakonec pridobita pravico do vdovske pokojnine kot souživalca. V 4. odst. 123. člena ZPIZ-1 je v zvezi z odmero vdovske pokojnine določeno, da se lahko vdovi oz. vdovcu, če je to zanj ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, vendar največ do zneska v višini 15 % povprečne mesečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu. Iz besedila "ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu" sodišče druge stopnje sklepa, da gre tudi v tem primeru za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine. V primeru, ko ima upravičenec pravico tudi do starostne ali invalidske pokojnine, mu je pač zagotovljena ugodnost, da to pravico obdrži, obenem pa lahko uživa tudi del vdovske pokojnine, ki mu po zakonu pripada. Takšno razlago potrjuje določba 1. odstavka 165. člena ZPIZ-1, po kateri se v primeru, ko imajo pravico do družinske pokojnine samo člani ožje družine ali samo člani širše družine, pa nekateri od njih živijo ločeno, na zahtevo upravičencev družinska pokojnina deli na enake dele. Tožena stranka je, glede na zahtevo za priznanje dela vdovske pokojnine, ki jo je vdova M.L. vložila 20. 3. 2006 in je priložena v upravnem spisu, pravilno upoštevala, da gre za uveljavitev pravice, ki pa se glede na poseben interes zapustnikove vdove, da obdrži pravico do svoje starostne pokojnine, ki se ji je po odločbi št. 33-4792.210 z dne 13. 9. 1994 izplačevala tudi od 1. 9. 1994 dalje, izplačuje le v delu, kot ga v 4. do 6. odst. 123. čl., v zvezi z 32. čl. ZPIZ-1F, določa ZPIZ-1. V nasprotnem primeru, bi bila višina deleža vdovske pokojnine tožnice odvisna od zneskov starostne pokojnine M.L., takšnega odmerjanja in usklajevanja pa zakon ne predvideva.

Ker je tožena stranka tožnici kot souživalki delež vdovske pokojnine pravilno odmerila je bilo potrebno zaradi pravilne uporabe materialnega prava, na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07 - ZPP), izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se zahtevek za odpravo zakonite dokončne odločbe tožene stranke in priznanje pravice do višjega deleža vdovske pokojnine, zavrne. Ker je sodišče druge stopnje s spremembo izpodbijane sodbe zahtevek zavrnilo, je bilo potrebno na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP tudi odločiti, da tožnica, kot posledico neuspeha v sporu, v skladu s 154. členom ZPP, stroške postopka trpi sama. Enako velja tudi za stroške odgovora na pritožbo, saj ugoditev pritožbi pomeni, da nasprotne trditve v odgovoru za odločitev sodišča druge stopnje niso bile pomembne in niso v ničemer vplivale na izdajo sodbe druge stopnje. Osnovo za zavrnitev zahteve določa 155. člen ZPP.