Jedro

Izravnava v stroških zdravstvenih storitev med zavarovalnicami se opravi za vsako obdobje izravnave, zavarovalnice pa so dolžne posredovati poročila o izvajanju dopolnilnega zavarovanja za preteklo obdobje izravnave. Znesek za izravnavo se prenese v naslednje obračunsko obdobje zgolj v primeru, če se v posameznem obračunskem obdobju izravnava ne opravi. To pa izključuje možnost, da bi se lahko znesek ali pa del zneska za izravnavo iz preteklih obdobij prenesel v naslednje obračunsko obdobje tudi v drugih primerih, torej tudi v primerih, ko se v posameznem obračunskem obdobju izravnava opravi. Zaradi navedenega v določbah ZZVZZ ni podlage za kakršnokoli poseganje za nazaj, torej tudi ne za poračunavanje za nazaj, po tem ko je odločba o izravnavi za posamezno referenčno obdobje že izdana.

Določba 4. odstavka 64. člena ZUS-1, po kateri je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, je pravna podlaga za to, da upravni organ pri svoji odločitvi v ponovljenem upravnem postopku podzakonskega akta, ki je po mnenju sodišča z zakonom neskladen, ne uporabi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 0070-38/2008-109 z dne 22. 7. 2010 je Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju Ministrstvo) v ponovljenem postopku odločilo, da je bil v obdobju za izravnavo prag za izravnavo dosežen, zato sta plačnici zavarovalnici A. in B., prejemnica iz izravnalne sheme pa C. (1. točka izreka); A. je kot zavarovalnica plačnica dolžna zavarovalnici prejemnici plačati 1.136.080,67 EUR, obresti v višini 13.769,61 EUR, obračunane za čas od poteka obdobja za izravnavo 1. 10. 2008 do 22. 12. 2008, zmanjšano za obresti v višini 4.183,89 EUR na preveč plačan znesek, kar skupaj znaša 1.145.666,38 EUR, v roku 8 dni od dneva vročitve odločbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti (2. točka izreka); B. je kot zavarovalnica plačnica dolžna zavarovalnici prejemnici plačati 758.030,12 EUR, obresti v višini 9.187,53 EUR, obračunane za čas od poteka obdobja za izravnavo 1. 10. 2008 do 22. 12. 2008, zmanjšano za obresti v višini 2.526,50 EUR na preveč plačan znesek, kar skupaj znaša 764.691,15 EUR, v roku 8 dni od dneva vročitve te odločbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti (3. točka izreka); C., kot zavarovalnica prejemnica iz izravnalne sheme, je upravičena do zneska 1.910.357,53 EUR (4. točka izreka). Odločeno je še, da stroški postopka niso zaznamovani (5. točka izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, Republika Slovenija v dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju varuje interese zavarovancev do zdravstvene varnosti tudi po načelih medgeneracijske vzajemnosti, vzajemnosti med spoloma in med vsemi zavarovanci. Tako se morajo na podlagi 62.d člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 78/06-UPB, 91/07 in 76/08, v nadaljevanju ZZVZZ) zavarovalnice, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, vključiti v izravnalno shemo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, s katero se med zavarovalnicami izravnavajo razlike v stroških zdravstvenih storitev, ki izhajajo iz različnih struktur zavarovancev posameznih zavarovalnic glede na starost in spol. Zavarovalnice, navedene v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, so v roku, ki ga določa 3. odstavek 62.f člena ZZVZZ, posredovale Ministrstvu, kot pristojnemu organu za izvajanje delovanja izravnalne sheme, poročila o izvajanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obdobju za izravnavo. Ministrstvo je po pregledu poročil vsa prejeta poročila posredovalo vsaki zavarovalnici in nato v odrejenem roku 8 dni prejelo izjavo tožnice, iz katere izhaja, da ta v posredovanih podatkih ni zasledila odstopanj. Navedla pa je, da so bile v 9. referenčnem obdobju premalo zaračunane obresti za obdobje od poteka obdobja za izravnavo do izdaje odločbe, v višini 7.467,54 EUR in predlagala, da se razlika poračuna v 10. referenčnem obdobju, ter vprašala, če je že sprejeta odločitev o neobračunanih obrestih v predhodnih obdobjih za izravnavo. Ministrstvo je pri izračunu izravnave za obravnavano referenčno obdobje upoštevalo podatke, ki so jih zavarovalnice posredovale v predpisanem roku. Nadalje pojasni, da je bilo v navedeni zadevi že enkrat odločeno z odločbo št. 007-38/2008-23 z dne 22. 12. 2008, po kateri je morala zavarovalnica A. plačati znesek 1.229.089,73 EUR, zavarovalnica B., pa znesek 815.067,51 EUR. Tožnica, kot zavarovalnica prejemnica iz izravnalne sheme, pa je bila upravičena do skupnega zneska v višini 2.044,157,24 EUR.

V prvotnem postopku je Ministrstvo za obdobje od 1. do vključno 8. referenčnega obdobja obračunalo obresti v višini 103.372,97 EUR. Upravno sodišče RS je nato po vloženih tožbah zoper navedeno odločbo s sodbo opr. št. III U 35/2009-33 z dne 7. 4. 2010 odločbo delno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Kot izhaja iz navedene sodbe, nekatere zavarovalnice prejemajo škode z večjim zamikom in je zato razumljivo in smiselno izvesti ponovno izračunavanje izravnave za pretekla obdobja, vendar za tak poračun za nazaj v določbah ZZVZZ ni podlage. Ker je posledično tudi obračun obresti od poteka obdobja za izravnavo v 10. referenčnem obdobju 1. 10. 2008 drugačen, je odločbo odpravilo tudi v tem delu. Sodišče je tudi opozorilo, da je v izreku odločbe pri navedbi zneska za obresti potrebno določno navesti, kolikšen znesek obresti je dolžna plačati vsaka od obeh plačnic, in ugotovilo, da je bilo o obrestih za obdobje od 1. do vključno 8. referenčnega obdobja že dokončno in pravnomočno odločeno. V izpodbijani odločbi je nato navedeno, da znesek izravnave na podlagi podatkov zavarovalnic znaša 1.894.110,79 EUR. Od tega znaša obveznost A. do zavarovalnice prejemnice 1.136.080,67 EUR, obveznost B. do zavarovalnice prejemnice pa znaša 758.030,12 EUR. Ministrstvo še pojasni, da je na podlagi 7. odstavka 62.f člena ZZVZZ in 30. člena ZZVZZ odločilo o višini obresti, ki tečejo od poteka obdobja za izravnavo, do 22. 12. 2008 in so jih dolžne zavarovalnice plačnice poravnati zavarovalnici prejemnici. Znesek obresti, ki so izračunane ob upoštevanju Euribor letne obrestne mere v višini 3,395 %, znaša 22.957,14 EUR, in sicer je obveznost A. 13.769,61 EUR, obveznost B. pa znaša 9.187,53 EUR. Glede na to, da je Upravno sodišče RS delno odpravilo odločbo Ministrstva za predmetno obdobje izravnave, je Ministrstvo v ponovljenem postopku odločilo skladno s 3. odstavkom 62.g člena ZZVZZ. Ta člen namreč določa, da je v primeru, če v postopku sodnega varstva pride do odprave ali spremembe odločb, zavarovalnica, ki je v okviru izravnave prejela znesek, v 8 dneh od dneva prejema nove odločbe ali pravnomočne sodne odločbe dolžna vrniti prejeti znesek izravnave, za prejem katerega podlaga ne obstaja več. Od dneva prejema preveč plačanega zneska pa do dneva vročitve nove odločbe Ministrstva ali pravnomočne sodne odločbe tečejo na ta znesek obresti. Ker je tožnica, glede na odločbo z dne 22. 12. 2008, kot prejemnica prejela znesek v višini 2.044.157,24 EUR, je, glede na prej navedeno prejela 127.089,31 EUR preveč. Tožnica je torej prejela znesek, za prejem katerega ni več podlage (od tega preveč plačan znesek A. 79.239,45 EUR in preveč plačan znesek B. 47.849,86 EUR).

V navedenem preveč plačanem znesku so vključene obresti za 1. do vključno 8. referenčno obdobje izravnave v skupnem znesku 103.372,97 EUR (od tega 62.154,20 EUR obresti, ki jih je tožnici plačala A. in 41.218,77 EUR obresti, ki jih je plačala B.). V preveč plačanem znesku je vključena tudi razlika med prvotno izračunano izravnavo in izravnavo, ki ne vključuje ponovnega izračuna izravnave za pretekla obdobja, in sicer v skupnem znesku 16.107,95 EUR (od tega se 12.460.63 EUR nanaša na A. in 3.647,32 EUR na B.). V preveč plačanem znesku je vključen izračun popravka za obresti 9. referenčnega obdobja v skupnem znesku 7.413,16 EUR (4.473,59 EUR se nanaša na A. in 2.939,57 EUR na B.). Preveč plačan znesek vključuje še razliko med višino prvotno obračunanih obresti za 10. referenčno obdobje in ponovno izračunanih obresti tega obdobja zaradi spremenjenih zneskov izravnave, v višini 195,23 EUR (151,02 EUR preveč plačanih obresti A. in 44,21 EUR preveč plačanih obresti B.). Navedeno je tudi, da je višina praga za izravnavo v obdobju za izravnavo 1.115.329,31 EUR. Prag za izravnavo, kot je opredeljen v 62.h členu ZZVZZ, je bil v obdobju za izravnavo dosežen, zato vse izračunane obveznosti in upravičenja v skupnem znesku 1.910.357,53 EUR, v skladu s členom 62.f ZZVZZ, zavarovalnice plačnice v roku 8 dni plačajo zavarovalnici prejemnici. Ministrstvo je odločilo na podlagi predpisa o izračunu zneskov za izravnavo in postopkov, ki so opredeljeni v ZZVZZ za 10. referenčno obdobje izravnave, oziroma za obdobje od 1. julija do 30. septembra 2008. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja (1. in 3. alinea 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je Ministrstvo napačno uporabilo ZZVZZ, saj v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni uporabilo podzakonskega akta - Navodila za pripravo poročila o izvajanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v preteklem obdobju izravnave in Navodila o dopolnitvah tega navodila (v nadaljevanju Navodilo). Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe tudi napačno ugotovila dejansko stanje. V izpodbijani odločbi o izravnavi so bili upoštevani samo podatki iz zadnjega izravnalnega obdobja, ne pa tudi podatki za ostala izravnalna obdobja, ki še niso bili upoštevani v izravnavi, ker do prvega poročila po preteku izravnalnega obdobja niso bili zabeleženi kot škodni dogodki pri posamezni zavarovalnici. Ugotovitev, da za izvajanje poračuna izravnav za posamezna obdobja ni zakonske podlage, je materialnopravno napačna. V 3. odstavku 62.f člena ZZVZZ je namreč določeno, da se izravnave razlik opravijo za vsako obdobje izravnave. S tem ZZVZZ določa, da se izravnave razlik opravljajo za obdobje in ne v obdobju. Tako se lahko na podlagi izrecne zakonske določbe razlike izravnavajo za vsako obdobje, in sicer po tem, ko so ugotovljene in zabeležene pri zavarovalnici. Takšno določbo je konkretiziral tudi podzakonski akt - Navodilo. Namenska razlaga te določbe zakona je, da se ugotovijo pravilni in celoviti podatki o škodah in na njihovi podlagi izvrši izravnava. Po stališču Ministrstva bi lahko zavarovalnice prijavljale manj škodnih primerov in s tem dosegle boljši položaj v izravnavi, kar je v nasprotju z namenom izravnave. Sklicuje se na 62.h člen ZZVZZ, ki določa, da v primeru, ko se izravnava ne opravi, pride do prenosa v naslednje obračunsko obdobje. Glede na to določbo je izravnalno obdobje pomembno v vsebinskem in ne v časovnem pomenu, kar pomeni, da so pomembne škode, ki so v izravnalnem obdobju nastale, ne glede na to, kdaj so bile prijavljene. Opisuje, zakaj del škodnih dogodkov do poteka roka za poročanje o posameznem izravnalnem obdobju sploh še ni bil zaračunan in s tem neposreden strošek še ni nastal. Strošek se je tako prenesel v naslednje trimesečje, izravnava pa se je nato izračunala za nazaj, torej za pretekla tri zaporedna obračunska obdobja. Takšen način obračunavanja, določanja izravnav ter obresti je ustrezal dejanskim oz. življenjskim situacijam, ki so se in se še vedno pojavljajo v praksi. Sistem izravnave, kot sledi iz odločbe z dne 22. 12. 2008 (in tudi vseh prejšnjih), je bil tudi stalna praksa, ki je med vključenimi zavarovalnicami (A., B. in C.) potekala od konca leta 2006. Pri tem nobena od zavarovalnic na odločbe o izravnavi oz. na način obračunavanja ter obrestovanja ni imela nobenih pripomb.

Meni, da se z izdano odločbo ne sledi določbi 62.f člena ZZVZZ, ki določa, da se izravnave razlik vzpostavijo za vsako obdobje izravnave. Stroški, ki nastanejo v določenem obdobju in so evidentirani kasneje, po izpodbijani odločbi ne predstavljajo predmeta izravnave, kar je v nasprotju z ZZVZZ. Zakon namreč določa, da je potrebno izravnave izvajati za vsako obdobje. Izpodbijana odločba tudi posega v že pridobljene pravice tožnice kot zavarovalnice, ki je na podlagi izravnave prejemnica denarnih zneskov. Tožnica namreč sprotnih izplačil prijavljenih škod svojih zavarovancev ne bo sposobna poravnati. Slednje bodo iz posameznega referenčnega obdobja izpadle ter na takšen način "izginile" in ne bodo predmet izravnalne politike. S takšnim sistemom bo skupni škodni rezultat na letni ravni drugače razporejen, saj ne bo beležil vseh škod in bo tožnica prikrajšana že pri temelju. To pa je v nasprotju z namenom, ki ga pri doseganju medgeneracijskega blagostanja zasleduje sistem izravnalne sheme. Tožnica namreč prejema račune tudi za devet mesecev nazaj. Poleg tega je to tudi v interesu zavarovalnic. V primeru, da bi se za posamezno obdobje izvedel izračun izravnave samo enkrat in naknadno prejeti podatki za odškodnine ne bi bili upoštevani, bi se zavarovalnice, ki prejemajo račune z večjim zamikom in posledično opravljajo likvidacijo škod že po poteku roka za posredovanje podatkov za izravnavo, znašle v neenakopravnem položaju. Teh odškodnin za posamezno obdobje namreč ne bi zaznale, pri izračunu izravnav pa ne bi bili upoštevani vsi podatki, ki se nanašajo na posamezno obdobje. S tem tudi plačila zavarovalnic plačnic zavarovalnici prejemnici ne bi odražala dejanskega stanja, pa tudi izravnalne sheme ne bi opravljale svoje funkcije, za katero so ustanovljene, saj bi izračuni temeljili na nepopolnih podatkih o stanju odškodnin. ZZVZZ abstraktno določa način izvrševanja izravnave in v 10. alineji 62.f člena določa, da minister predpiše vsebino poročila, ki predstavlja podlago za izvrševanje izravnave. Minister je tako sprejel Navodilo kot podzakonski akt. To Navodilo ne predstavlja akta, ki bi mimo oz. namesto zakona urejal neko področje, ampak zgolj konkretizacijo zakonskega določila "izravnave razlik se opravijo za vsako obdobje izravnave". Navaja 5.a in 5.b člen Navodila kot konkretizacijo zakonske določbe. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne Ministrstvu v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih. Poudarja, da je odločila na podlagi 62.f člena ZZVZZ, ki ga navaja. Ravnala pa je tudi skladno s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1, po katerem je organ odločanja pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Že v sodnem postopku zoper odločbo z dne 22. 12. 2008 se je kot sporno postavilo vprašanje, ali lahko tožena stranka v posameznem referenčnem obdobju odloči tudi o nekaterih škodah in nadomestilih, ki predhodno še niso bila zajeta. Sodišče je v zvezi s tem navedlo, da se, kot izhaja iz 62.f člena ZZVZZ, vse izravnave razlik v stroških zdravstvenih storitev opravijo v posameznem obdobju izravnave in da je edina izjema, ko se izravnava ne opravi, določena v 62.h členu ZZVZZ. Znesek za izravnavo se takrat prenese v naslednje obračunsko obdobje, v katerem se prišteje k seštevku iz tega obdobja in se upošteva pri izravnavi. Po mnenju sodišča je tako izključena možnost, da bi se lahko znesek ali pa del zneska za izravnavo iz preteklih obdobij prenesel v naslednje obračunsko obdobje tudi v drugih primerih, torej tudi v primerih, ko se v posameznem obračunskem obdobju izravnava opravi. Po mnenju sodišča ni podlage za kakršnokoli poseganje za nazaj, torej za kakršnokoli naknadno poračunavanje za nazaj po tem, ko je za posamezno referenčno obdobje odločba o izravnavi že izdana.

Glede tožbenega očitka, da Ministrstvo ni spoštovalo 62.f člena ZZVZZ in Navodila tožena stranka navaja, da so način poročanja, kot izhaja iz Navodila in kot je bil uporabljen v preteklih obdobjih, narekovale dejanske okoliščine. Sodišče pa je v citirani sodbi zavzelo stališče, da je to sicer razumljivo in smiselno, vendar pa ZZVZZ ne daje podlage za dodatno poračunavanje za predhodna obdobja in je zato odločilo ob upoštevanju 125. člena Ustave RS in 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon. Sodišče zato Navodila v tem delu ni moglo upoštevati. Navedlo je še, da kolikor je podzakonski akt v nasprotju z zakonom, sodišče uporabi neposredno zakon in svoje odločitve ne opre na podzakonski predpis. ZZVZZ namreč določa, da minister določi podrobnejša navodila le o vsebini poročila, medtem ko način obračunavanja zneskov za izravnavo po mnenju sodišča ne more biti predmet podzakonskega predpisa. Na podlagi takšnega navodila je Ministrstvo izdalo izpodbijano odločbo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in stroške postopka naloži tožeči stranki.

Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri opredelitvi, da ZZVZZ, glede na 3. odstavek 62.f člena določa, da se izravnave razlik opravijo za vsako obdobje izravnave. S tem je določeno, da se izravnave razlik opravijo za obdobje in ne v obdobju, kot to razlaga tožena stranka. Meni, da je razlaga Ministrstva v nasprotju z namenom določbe 3. odstavka 62.f člena ZZVZZ, kar tudi obrazlaga.

Tožba je bila poslana tudi A. in B., kot strankama z interesom, ki pa nanjo nista podali odgovora.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Kot je Upravno sodišče RS navedlo že v sodbi opr. št. III U 35/2009-33 z dne 7. 4. 2010, je pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi 62.f člen ZZVZZ, ki določa, da o izravnavi odloča ministrstvo, pristojno za zdravje. Glede na določbo 3. odstavka tega člena se izravnave razlik opravijo za vsako obdobje izravnave. Za izračun izravnav razlik v stroških zdravstvenih storitev med zavarovalnicami, so te dolžne najpozneje v dvajsetih dneh po zaključku meseca, ki sledi posameznemu obdobju izravnave, ministrstvu, pristojnemu za zdravje, posredovati poročila o izvajanju dopolnilnega zavarovanja v preteklem obdobju izravnave. Izravnava razlik se torej opravi za vsako obdobje izravnave, zavarovalnice pa so dolžne posredovati poročila o izvajanju dopolnilnega zavarovanja za preteklo obdobje izravnave. V 62.h členu ZZVZZ, ki določa, da se izravnava razlik ne opravi za obdobja izravnave, ko je seštevek zneskov za izravnavo, ki jih morajo plačati zavarovalnice plačnice manjši od enega in pol odstotka zneskov kosmatih obračunanih škod, povečanih za znesek nadomestil za zagotavljanje podatkov iz 1. točke 2. odstavka 62. člena tega zakona, je določena edina izjema, ko se izravnava razlik v stroških zdravstvenih storitev za obdobje izravnave ne opravi, ampak se znesek za izravnavo prenese v naslednje obračunsko obdobje. Ministrstvo, pristojno za zdravje, z odločbo ugotovi, da se izravnava ne opravi. Če se v posameznem obračunskem obdobju izravnava ne opravi, se znesek za izravnavo prenese v naslednje obračunsko obdobje, v katerem se prišteje k seštevku iz predprejšnjega stavka in se upošteva pri izravnavi. To pomeni, da se, glede na besedilo tega člena, znesek za izravnavo prenese v naslednje obračunsko obdobje zgolj v primeru, če se v posameznem obračunskem obdobju izravnava ne opravi. To pa izključuje možnost, da bi se lahko znesek ali pa del zneska za izravnavo iz preteklih obdobij prenesel v naslednje obračunsko obdobje tudi v drugih primerih, torej tudi v primerih, ko se v posameznem obračunskem obdobju izravnava opravi. Zaradi navedenega po presoji sodišča v določbah ZZVZZ ni podlage za kakršnokoli poseganje za nazaj, torej tudi ne za poračunavanje za nazaj, po tem ko je odločba o izravnavi za posamezno referenčno obdobje že izdana.

Navedbe tožeče stranke - da zavarovalnice prejemajo račune za stroške zdravstvenih storitev tudi za devet mesecev nazaj in - da bi se v primeru, če bi se za posamezno obdobje izvedel izračun izravnave samo enkrat in se ne bi upoštevalo naknadno prejetih podatkov za odškodnine, zavarovalnice, ki prejemajo račune z večjim zamikom in opravljajo likvidacijo škod že po poteku roka za posredovanje podatkov za izravnavo, znašle v neenakopravnem položaju ter da zaradi tega pri izračunu izravnav ne bi bili upoštevani vsi podatki, ki se nanašajo na posamezno obdobje, so sicer razumljive, vendar pa, kot je že navedeno, zakon ne daje podlage za dodatno poračunavanje za predhodna obdobja. Tak način obračunavanja sicer, kot je sodišče navedlo v že omenjeni sodbi z dne 7. 4. 2010, izhaja iz 5.b člena Navodila, vendar pa sodišče tudi v tem upravnem sporu Navodila v tem delu ne more upoštevati. Glede na 125. člen Ustave RS in 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS št. 19/94 in naslednji), po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon, sodišče v primeru, če je podzakonski akt v nasprotju z zakonom, uporabi neposredno zakon in svoje odločitve ne opre na podzakonski akt. Stališče tožeče stranke o vezanosti upravnih organov na zakon in podzakonske akte je sicer pravilno. Vendar pa je sodišče pri odločanju vezano na zakon, na podzakonski akt pa le, kolikor je ta, po presoji sodišča, skladen z zakonom. Sodišče je v sodbi z dne 7. 4. 2010 pojasnilo, zakaj je uporabilo ZZVZZ, ne pa tudi Navodila, zato je pravilno stališče tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je v obravnavanem primeru odločila na podlagi 62.f člena ZZVZZ, ob upoštevanju 4. odstavka 64. člena ZUS-1, po katerem je organ pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Sodišče v primeru, če ugotovi, da gre v postopku za uporabo podzakonskega akta, ki ni skladen z določbami zakona, svojo odločitev opre na določbe zakona, podzakonskega akta, kot pravne podlage pa za odločitev v konkretni upravni zadevi, pa ne uporabi (t.i. exceptio illegalis). V sodbi z dne 7. 4. 2010 je sodišče ravnalo prav po navedenem načelu, po katerem morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena Ustave RS - Usklajenost pravnih aktov). Določba 4.a člena Navodila pa, glede na navedeno, presega vsebino in posledično tudi namen določbe 62.f člena ZZVZZ, zato je sodišče o utemeljenosti tožbe odločilo brez upoštevanja z zakonom neskladnih določb Navodila in toženi stranki naložilo, da v ponovnem postopku odloči brez upoštevanja spornih določb Navodila. Takšna sodna odločba pa je pravna podlaga za to, da upravni organ v ponovljenem postopku, kljub siceršnji vezanosti na podzakonske akte, odloči na način, ki ga je s sodbo določilo sodišče. Določba 4. odstavka 64. člena ZUS-1, po kateri je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, je torej pravna podlaga za to, da upravni organ pri svoji odločitvi v ponovljenem upravnem postopku podzakonskega akta, ki je po mnenju sodišča z zakonom neskladen, ne uporabi. Ministrstvo pa je, kot je že navedeno, pravilno sledilo presoji sodišča v sodbi z dne 7. 4. 2010. Zato, po presoji sodišča sicer obširnih navedb v tožbi glede potrebnosti ureditve, kot izhaja iz določb Navodila, ni mogoče upoštevati.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev sodišča o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.