Jedro

Za prisojo posebne odškodnine za relativno kratkotrajne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki tudi ni bilo izjemno hudo in vseobsegajoče, pa ni bilo podlage, denarna odškodnina se namreč za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti prisodi le, če je zmanjšanje močnejše intenzitete in dalj traja, ali če to upravičujejo posebne okoliščine.

V ZPP res nepredvideni izraz “precizacija“ tožbenega zahtevka označuje hkratno povečanje tožbenega zahtevka in delni umik tožbe. Toženec povečanju tožbenega zahtevka in delnemu umiku tožbe ni nasprotoval, na zadnjem naroku glavne obravnave pa je bilo jasno, kakšen je tožbeni zahtevek, ki ga sodišče obravnava. To, da je sodišče, namesto da bi dovolilo delno razširitev tožbe in ugotovilo delni umik, “vzelo na znanje precizacijo zahtevka“, zato ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek na plačilo 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2007 (tako da je toženec tožnici po spremembi sodbe dolžan plačati 3.500,00 EUR odškodnine) in glede odločitve o stroških postopka tako, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sklep ter sodba v nespremenjenem delu potrdita.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 5.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2007 in 1.325,92 EUR pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom je sodišče “vzelo na znanje precizacijo tožbenega zahtevka“.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, zoper sklep pa le toženec.

Tožnica se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ji je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče bi moralo bolj upoštevati tožničino starost in to, da je kar štiri mesece jemala antidepresive, kar je zdravju škodljivo.

Poleg tega vztraja, da ji pripada tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je bila po dogodku tako prestrašena, da dober teden ni upala iz hiše, v naslednjih mesecih pa se ni mogla dejavno in zbrano vključevati v šolske aktivnosti, kar se je poznalo v slabšem šolskem uspehu. Pri oceni intenzivnosti duševnih bolečin bi moralo sodišče upoštevati, da je bila tožnica v času škodnega dogodka kot najstnica v najbolj občutljivem obdobju življenja.

Toženec navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, predlaga spremembo odločbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev odločbe.

Uvodoma navaja, da je sklep, s katerim je sodišče prve stopnje vzelo na znanje precizacijo tožbenega zahtevka, brez pravne podlage.

Glede sodbe pa navaja, da je 4.12.2006 res prišlo do historičnega dogodka, ki ga obravnava sodba, ta pa tožeči stranki ni povzročil takšnih posledic, ki bi bile podlaga za prisojo denarne odškodnine, saj ni utrpela nobene pravno priznane nepremoženjske škode – nobenega pravno priznanega strahu. Tožnica tudi ni dokazala višine škode. Višine nepremoženjske škode ni mogoče ugotavljati po prostem preudarku, saj gre za materialnopravno in ne dejansko vprašanje. Postavljeni tožbeni zahtevek tudi po višini ni bil utemeljen.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep: S pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 15. 6. 2009, tožena stranka pa 17. 6. 2009, je tožnica tožbeni zahtevek za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem razširila za 1.500,00 EUR, tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa znižala za 3.000,00 EUR. V Zakonu o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) res nepredvideni izraz “precizacija“ tožbenega zahtevka torej označuje hkratno povečanje tožbenega zahtevka in delni umik tožbe. Toženec povečanju tožbenega zahtevka in delnemu umiku tožbe ni nasprotoval (nasprotna pritožbena trditev ne ustreza resnici), na zadnjem naroku glavne obravnave pa je bilo jasno, kakšen je tožbeni zahtevek, ki ga sodišče obravnava. To, da je sodišče namesto da bi dovolilo delno razširitev tožbe in ugotovilo delni umik, “vzelo na znanje precizacijo zahtevka“, zato ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker toženec razširitvi tožbe ni nasprotoval, sodišču posebnega sklepa sploh ne bi bilo treba izdati (2) oz. je ta le deklaratorne narave. Pritožba zoper sklep torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbah zoper sodbo: Sodišče prve stopnje je bilo vezano na ugotovitve v sodbi K 57/2007 z dne 10.12.2007, da je toženec tožnico tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno okvarjen in oslabljen del njenega telesa, poškodba pa je bila prizadejana z nevarnim orodjem, s tem da jo je 4. decembra 2006 med vožnjo v osebnem avtomobilu z gumijastim kladivom udaril po glavi. Z opisanim je toženec storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (3). V skladu z določbo 14. člena ZPP je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost na obsodilno sodbo kazenskega sodišča konkretno pomeni, da toženec v pravdni za plačilo odškodnine ne more več uveljavljati ugovorov, da storjeno dejanje ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze in da ni bil prišteven, pravdno sodišče pa je vezano tudi na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza ugotovljenemu kaznivemu dejanju. V tem primeru je bilo torej sodišče vezano tudi na ugotovitev, da je bila tožnica lahko telesno poškodovana.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica zaradi telesne poškodbe zdravila in da je dogodek povzročil postravmatsko stresno motnjo, zaradi katere je bilo potrebno psihiatrično zdravljenje, ki ni bilo kratko. Tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica utrpela pravno priznano škodo – telesne bolečine, nevšečnosti v času zdravljenja, pa tudi strah. Toženčeve posplošene pritožbene navedbe, da ni tako, so neutemeljene.

Neutemeljeni so tudi tožničini pritožbeni očitki zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da so bile tožničine življenjske aktivnosti v krajšem obdobju sicer okrnjene, a tudi pritožbeno sodišče soglaša, da gre za takšno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki ga je treba zajeti pri prisoji odškodnine za nevšečnosti v času zdravljenja, kar je bilo ustrezno upoštevano. Za prisojo posebne odškodnine za relativno kratkotrajne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki tudi ni bilo izjemno hudo in vseobsegajoče, pa ni bilo podlage, denarna odškodnina se namreč za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti prisodi le, če je zmanjšanje močnejše intenzitete in dalj traja, ali če to upravičujejo posebne okoliščine.

Vprašanje je torej le še, ali je sodišče tožencu naložilo v plačilo primerno odškodnino. Tožnica se v pritožbi zavzema za prisojo višje odškodnine, toženec pa nižje (oziroma sploh nobene).

Odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju je sodišče prve stopnje odmerilo pravično. Res je, da je bilo zdravljenje tožničine telesne poškodbe kratkotrajno in enostavno. Udarnina glave ni bila zelo huda, tožnica je sicer jemala analgetike zaradi glavobola, vendar pa to ni trajalo dolgo. Po drugi strani pa se je morala tožnica zdraviti tudi psihiatrično - sprva se je udeleževala kognitivne terapije, nazadnje pa so ji bili predpisani antidepresivi. Šestmesečno psihiatrično zdravljenje posttravmatske stresne motnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča za najstnico precejšnja neugodnost. Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitve, da si tožnica nekaj časa ni upala sama iz hiše, da je hodila spat k materi in tudi vse te nevšečnosti (začasna okrnitev življenjskih aktivnosti) opravičujejo prisojo odškodnine v višini 2.000,00 EUR. Višja odškodnina iz tega naslova pa bi podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnica ob škodnem dogodku močno prestrašila, pa tudi, da je šlo za smrtni strah. Pravilni so tudi zaključki, da je bila tožnica utemeljeno zaskrbljena glede možnih posledic posttravmatske stresne motnje, saj zdravljenje ni potekalo povsem brez zapletov (kognitivna terapija ni bila uspešna, zato je bil tožnici predpisan antidepresiv). Ne glede na opisano pa pri tožnici ni šlo za eno od najhujših oblik smrtnega strahu (npr. ujetost v goreč avtomobil, ujetost v rudarski jašek, strah ob izjemno hudih in brutalnih kaznivih dejanjih zoper življenje in telo), tako da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka. Pravična odškodnina za strah znaša 1.500,00 EUR, in je tudi skupaj z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (skupaj približno štiri povprečne plače v času sojenja pred sodiščem prve stopnje) pravična za vso nastalo škodo.

V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je odškodnino ustrezno znižalo (5. alineja 358. člena ZPP), tožničino pritožbo pa zavrnilo in v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je višje sodišče sodbo delno spremenilo, je na novo odločilo tudi o pravdnih stroških. Tožnica je sprva zahtevala 11.500,00 EUR odškodnine, nato zahtevek znižala na 9.500,00 EUR, uspela pa je s 3.500,00 EUR, torej s približno 30%. Primarni kriterij v primeru delnega uspeha pravdnih strank v postopku je v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP tak, da vsaka stranka krije svoje stroške. V obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi terjale, da sodišče eni stranki naloži, naj drugi stranki povrne ustrezni del stroškov. Pritožbeno sodišče je o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku odločilo celovito, tako da pravdni stranki krijeta tudi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008

(2) Prim. sodbo višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 451/2002 z dne 17.3.2004. (3) Ur. l. RS, št. 63/94 s sprem. in dop.