Jedro

Sodišče prve stopnje je po četrtem odstavku 224. člena ZPP odločilo, da je v policijskem zapisniku dejstvo o tem, da je bila cesta nesplužena in neposipana, napačno ugotovljeno in se pri tem ni oprlo le na izpoved priče, ampak tudi na zapiske in na fotografije kraja dogodka. Zato vprašanje, ki ga izpostavljata tožnika, za odločitev v tej pravdni zadevi ni pravno pomembno.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta jima toženca nerazdelno dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jima je nastala v prometni nesreči dne 9.3.2004. Prva toženka naj bi bila dolžna plačilo na podlagi 27. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ker naj bi prometno nesrečo povzročil voznik romunskega vozila, druga toženka pa na podlagi pogodbe o zavarovanju pred odgovornostjo s cestnim podjetjem, ki naj bi bilo odškodninsko odgovorno, ker ni ustrezno vzdrževalo ceste.

2. Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka tožnikov zavrnilo, ker je ugotovilo, da je nesrečo povzročila prva tožnica sama, ker hitrosti ni prilagodila razmeram na cesti. Odločilo je, da ne romunski voznik, ne cestno podjetje nista odgovorna za nastanek prometne nesreče. Višje sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnika sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. V predlogu navajata, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je bilo vozišče spluženo in posipano, čeprav je bilo v policijskem zapisniku o ogledu zapisano drugače. Poudarjata, da se je sodišče tako odločilo predvsem na podlagi izpovedi priče predstavnika cestnega podjetja. Menita, da bi moralo sodišče dati prednost uradnemu dokumentu. Menita, da bi vrhovno sodišče moralo odgovoriti na vprašanje, ali je policijskemu zapisniku mogoče odreči verodostojnost zgolj zato, ker je neka druga priča v postopku izjavila nasprotno. Tožnika v predlogu navajata tudi, da se višje sodišče ni izreklo o očitku, da je tožena stranka pravočasno predložila le dežurno knjigo glede pluženja in posipanja za dne 9.3.2007, to je za dan, ko se je zgodila nesreča in še to na zadnjem naroku, pravilno kopijo dežurne knjige pa šele po štirih letih. Nato pa navajata, da se postavlja še dodatno pravno vprašanje, ali je bila tožena stranka glede predložitve dežurne knjige cestnega podjetja z dne 9.3.2004 prekludirana, ker je te listine predložila šele na zadnji obravnavi.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Sodišče prve stopnje je po četrtem odstavku 224. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 do 50/00, v nadaljevanju ZPP) odločilo, da je v policijskem zapisniku dejstvo o tem, da je bila cesta nesplužena in neposipana, napačno ugotovljeno in se pri tem ni oprlo le na izpoved priče, ampak tudi na zapiske o tem, kdaj je bila cesta plužena in posipana in na fotografije kraja dogodka. Zato vprašanje, ki ga izpostavljata tožnika, za odločitev v tej pravdni zadevi ni pravno pomembno. Tožnika tudi nista izkazala za verjetno, da se sodišče druge stopnje ni izreklo glede prekluzije, niti da sta sodišči v zvezi s tem ugovorom zagrešili katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Ker pogoji za dopustitev revizije iz določbe prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP) niso podani, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).