Jedro

Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas 5 let od 14. 1. 1995 dalje, po poteku pogodbe pa ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi niti aneksa k pogodbi, z delom pri toženi stranki je nadaljeval, ker je imel sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Tožena stranka je morala ob upoštevanju določbe 95. člena ZSSloV (ki je veljala izključno za tiste pripadnike, ki so se zaposlili v stalni sestavi pred 14. januarjem 1995) in do uveljavitve tega zakona niso sklenili pogodb o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe, ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi oziroma izdati sklep, ki nadomešča pogodbo o zaposlitvi. Tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zato ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da ima tožnik sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 11. 6. 1997, zato ni pravne podlage za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, posledično temu se razveljavita tudi sklep št. ... z dne 13. 7. 2009 in odločba št. ... z dne 5. 1. 2011, ki ju je izdala tožena stranka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper I. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in posledično zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi (pravilno spremeni) sodbo sodišča prve stopnje ter ugodi zahtevku. Tožnik trdi, da je prišlo na podlagi dejstva, da je po poteku časa za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi še naprej ostal na delu pri toženi stranki, do transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas na podlagi 54. člena ZDR. ZObr kot specialni predpis ni posebej urejal take situacije, ZSSloV pa je stopil v veljavo šele sedem let kasneje. S predlaganimi dokazi tožena stranka ni dokazala izpolnitev zakonskih predpostavk po 95. členu ZSSloV. Navaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 14. 3. 2013 o tožbenem zahtevku prvič odločalo po vsebini. Ker je sodišče odločalo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, bi bilo v skladu z načelom ekonomičnosti pravdnega postopka smotrno pred razpisom naroka pozvati stranke, da se na podlagi 279. a člena ZPP izjasnijo ali se odpovedujejo glavni obravnavi in se tako izognejo nepotrebnim stroškom. Sodišče prve stopnje se do predlaganih dokazov tožnika ni opredelilo in s tem storilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Sklicuje se na sodbo opr. št. Pdp 360/2007 z dne 23. 1. 2008, do katere se sodišče ni opredelilo. Spregledalo je tudi dokaz in sicer zapis predloga ZSSloV, objavljenega v Poročevalcu DZ št. 35/2007 z dne 14. 5. 2007. Iz obeh predlaganih dokazov izhaja dejstvo, da je tožniku pogodba za določen čas transformirana v pogodbo za nedoločen čas na podlagi 54. člena ZDR, kar pomeni, da ni zakonske podlage za izdajo sklepa, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi 95. člena ZSSloV. Izpodbijana sodba nima obrazložitve, kot bi jo sodba morala imeti. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja je velikega pomena, da stranka lahko spozna (tudi če zahtevku ni ugodeno), da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in da ne ostane v dvomu, ali jih je sodišče morda enostavno prezrlo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že večkrat odločalo, zadnjič je s sklepom opr. št. Pdp 1222/2012 z dne 25. 1. 2013 pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Zgolj dejstvo, da se tožnik s temi razlogi ne strinja, še ne pomeni, da je sodba pomanjkljiva.

Tožnik ima sklenjeno delovno razmerje s toženo stranko za nedoločen čas od 17. 10. 1994. Dne 4. 8. 2009 je tožnik prejel sklep št. ... z dne 13. 7. 2009, s katerim je tožena stranka nadomestila pogodbo o zaposlitvi, ki jo je na podlagi 95. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. list RS, št. 68/2007 in naslednji) najprej v podpis ponudila tožniku. Ugovor zoper sklep je tožena stranka z odločbo št. 1004-814/2009 z dne 5. 1. 2011 zavrnila.

Po določbi prvega odstavka 95. člena ZSSloV se pripadnikom, ki so se zaposlili v stalni sestavi pred 14. 1. 1995, in do uveljavitve tega zakona niso sklenili pogodb o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe oziroma za službo v vojski po Zakonu o obrambi niti po Zakonu o javnih uslužbencih, ob prvi razporeditvi na drugo formacijsko dolžnost ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Če ne pride do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, minister oziroma oseba, ki jo pooblasti, izda sklep, ki nadomešča pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi se lahko sklene tudi pred razporeditvijo na drugo formacijsko dolžnost. V skladu z drugim odstavkom 95. člena ZSSloV se pogodbe o zaposlitvi iz prejšnjega odstavka sklenejo za nedoločen čas ter s pravicami in obveznostmi, določenimi z Zakonom o obrambi, tem zakonom in Zakonom o javnih uslužbencih. Pogodbe o zaposlitvi morajo skleniti vsi pripadniki najpozneje v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona.

Dejstvo, da ima tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, nedvomno izhaja iz sklepa z dne 13. 7. 2009, kar pomeni, da tudi po 45. letu še vedno ostaja zaposlen v Slovenski vojski, in ga bo zato tožena stranka dolžna po izpolnitvi pogoja iz 92. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. list RS, št. 47/2002 in naslednji) razporediti na drugo ustrezno delovno mesto. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 6. 1997 za določen čas 5 let od 14. 1. 1995 dalje. Tožnik po poteku pogodbe ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi niti aneksa k pogodbi, z delom pri toženi stranki je nadaljeval, ker je imel sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Tožena stranka je morala ob upoštevanju določbe 95. člena ZSSloV (ki je veljala izključno za tiste pripadnike, ki so se zaposlili v stalni sestavi pred 14. januarjem 1995) in do uveljavitve tega zakona niso sklenili pogodb o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe, ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi oziroma izdati sklep, ki nadomešča pogodbo o zaposlitvi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni pravne podlage, po kateri bi moral tožnik podpisati novo pogodbo o zaposlitvi, ker je že imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na podlagi ZObr. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev, da ima tožnik veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 6. 1997, je torej pravilna.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.