Jedro

Pravično denarno zadoščenje za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (5 let) znaša 500,00 EUR.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2006 do prenehanja obveznosti.“ Vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka v obravnavani zadevi zahteva odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi predolgega sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Proti odločitvi se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Z razlogi sodišča se ne strinja, kar tudi posebej obrazloži. S pritožbenimi navedbami je bila nasprotna stranka seznanjena, ko ji je bila pritožba vročena. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in zahtevku po temelju v celoti ugodilo, ne bo po nepotrebnem obremenjevalo sodbe s povzemanjem pritožbenih navedb. Ker je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo le glede višine odškodnine, tako povzema le pritožbene razloge, da Evropsko sodišče za tako dolge postopke prisoja odškodnino v višini od 3.000,00 do 4.000,00 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta odškodnina zaradi kršitve človekove pravice do sojenja v razumnem roku in odškodnina zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva v primeru, kadar gre za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi predolgega celovitega sodnega postopka, le dve plati iste medalje. Škoda je enovita in jo bo kot takšno pritožbeno sodišče tudi obravnavalo.

Nobenega dvoma ni, da je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju: pravica do sojenja v razumnem roku) v našem pravnem redu na normativni ravni priznana. Zagotovljena je tako na konvencijski (6. člen EKČP (1)), kakor tudi na ustavni ravni (23. člen Ustave RS). Pravica, ki je na normativni ravni priznana v obliki dispozicije pravnega pravila, mora biti tudi učinkovito zagotovljena, sicer ostaja na ravni pravno neobvezne deklaracije. Če ni tako in je razlog za njeno nezagotovljenost podan v nepopolni zgradbi pravnega pravila, gre najverjetneje za (delno) pravno praznino. V tem primeru gre namreč za družbeno razmerje med državo in posameznikom, ki je interesno konfliktno ter pravno nediscipliniranje ogroža samo ustavno in konvencijsko človekovo pravico. O tem, ali gre res za pravno praznino, in če, za kakšno vrsto pravne praznine gre, se je pritožbeno sodišče v zadevi VSL, opr.št II Cp 5167/2007 (2) že izjavilo. V primeru zahtevane odškodnine za nematerialno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku gre za naknadno (delno) pravno praznino, ki jo je treba zapolniti z uporabo zakonsko urejenega primera o odškodnini za nematerialno škodo iz 179. člena OZ (3).

V nadaljevanju je bilo tako treba preizkusiti, ali so podane vse prvine odškodninskega primera. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je protipravnost podana. Postopek je namreč tekel predolgo; torej za tako dolg tek postopka ni bilo razumnega opravičljivega razloga (opravičljivega z vidika države kot celote, ki je dolžna zagotoviti spoštovanje ustavnih in konvencijskih pravic). Takšno ravnanje je protipravno že zato, ker nasprotuje določbi 23. čl. URS in 6. čl. EKČP. Razlogi sodišča prve stopnje, da je DDS Kranj iz utemeljenih razlogov čakalo na rešitev pred Ustavnim sodiščem, so neutemeljeni. Že iz odločbe Ustavnega sodišča (opr. št. U – I- 138/00) izhaja, kakšno bi bilo pravilno ravnanje sodišča prve stopnje. Nobenega zakonskega predpisa ni bilo namreč potrebno ustavnosodno interpretirati ali zaradi morebitne protiustavnosti razveljaviti. Zadoščala bi že ustrezna razlaga veljavnega zakonskega prava, za kar je pristojno redno sodišče. To, da je sodišče čakalo na takšno razlago s strani ustavnega sodišča, pa ni razumen razlog, ki bi utemeljeval tak časovni tek postopka. Tožnik in njegova pooblaščenka v takšno ravnanje nista privolila. To, da je sindikat poslal sodišču dopis, na pravni položaj tožeče stranke ne more vplivati. Pritožniku je bila tako kršena njegova pravica, da o njegovih pravicah brez nepotrebnega odlašanja odloči neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. čl. URS) – to pa je bilo na prvi stopnji DDS Kranj.

Glede škode. Tožnik je bil prikrajšan v svoji ustavni pravici (o analogni uporabi 179. člena OZ, glej uvodni del ožjega dela obrazložitve te sodbe) do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Nepotrebno odlašanje je trajalo od 22. 12. 1998 do 4. 8. 2003 (to je štiri leta in slabih osem mesecev). Sodišče je povzelo tožnikove navedbe o tem, da je bil v negotovosti, kar je bilo zanj notranje neugodno (s tem je izpolnjen pravni standard duševnih bolečin). Ugotovitve o nematerialni škodi je nato sodišče nerazumno relativiziralo z okoliščino, da je bil tožnik ob vsem tem s tekom postopka seznanjen. To, da je pritožnik seznanjen s tem, da postopek stoji, še ne pomeni, da mu ni mogla nastati škoda. Seznanjenost s postopkom namreč še ni negirala negotovosti zaradi trajajočega postopka. Notranje neugodje je trpel in ta del dejanskih ugotovitev (stran 9 in 10 sodbe sodišča prve stopnje) pritožbeno sodišče sprejema.

Odškodninska odgovornost države ni sporna. Podana pa je tudi pravno relevantna vzročna zveza. Prav zaradi nerazumnega zastoja, ki ga je povzročila država, je bil tožnik prikrajšan v svoji pravici do sojenja v razumnem roku in je ob tem trpel notranje neugodje (duševne bolečine).

Tožnik je bil v negotovosti glede odločitve, ali bo sodišče odločilo, da mu pripada denar ali pa da mu ta ne pripada. Objektivno gledano notranje nelagodje v takšnem položaju ni zelo izrazito. Tudi sam zastoj je sicer predolg, a vendarle ne tako zelo dolg kot v številnih drugih primerih v obstoječi sodni praksi naše države. Pravično denarno zadoščenje znaša tako po ugotovitvah pritožbenega sodišča 500,00 EUR.

Vse ostalo, kar je navedeno v razlogih prve sodbe in tudi v pritožbi, je pravno nepomembno za rešitev te zadeve. Dejanski stan, ki ga je iz (pretežno pravno irelevantne) dejanske podlage sodbe prve stopnje izluščilo pritožbeno sodišče, narekuje drugačen materialnopravni zaključek, kot ga je izpeljalo prvo sodišče. Na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP (4) je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo 500,00 EUR odškodnine.

Primarno pravilo ob delnem uspehu je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. odst. 154. čl. ZPP). Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi narekovale uporabe drugega merila iz istega odstavka, je tako odločilo, da vsaka stranke krije svoje stroške celotnega (torej tako prvostopnega kot drugostopnega) postopka. Pooblastilo za odločitev o vseh stroških postopka je podano v 2. odst. 165. čl. ZPP.

(1) Evropska konvencija o človekovih pravicah.

(2) Glej navedeno odločbo in razloge v njej. Pritožbeno sodišče celotne miselne poti, ki je razvidna iz navedene odločbe, v tej zadevi ne bo povzemalo.

(3) Obligacijski zakonik (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007; OZ).

(4) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki se v tej zadevi še uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D); Uradni list RS št. 45/2008.