Jedro

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je obravnavani delovni spor trajal štiri leta in skoraj osem mesecev le na eni stopnji. Vendar objektivno trajanje postopka še ne utemeljuje sklepa o protipravnem ravnanju državnih organov.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče, ki je v delovnem sporu čakalo na odločitev v vzročnih zadevah, imelo tehtne razloge za to. Tožniku v obravnavanem delovnem sporu ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se tožnikova pritožba zavrne in potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Tožnik sam krije stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2006 do plačila in mu povrne pravdne stroške, ter podrejeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 800.000 SIT od 15. 6. 2006 do 31. 12. 2006 ter od 3.338,34 EUR od 1. 1. 2007 do plačila in mu povrne pravdne stroške. Odločilo je, da mora tožnik povrniti toženki odmerjene stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 15. 6. 2006 do prenehanja obveznosti. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da je bila tožniku v obravnavanem sodnem postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da je za prestane duševne bolečine upravičen do denarnega zadoščenja.

3. V zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe 26. člena Ustave Republike Slovenije ter prvega odstavka 147. oziroma 148. člena in 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Poudarja, da kršitev ustavne pravice še ne utemeljuje odškodninskega zahtevka, ker mora biti podana tudi odgovornost države. Nasprotuje zaključku pritožbenega sodišča o krivdni odgovornosti sodnika, ki je čakal na odločitev ustavnega sodišča. Pri presoji kršitve razumnega roka bi bilo treba upoštevati zapletenost pravnega vprašanja, ki je bilo v pravni teoriji in v sodni praksi sporno. Tudi po merilih Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je potrebna posebna skrbnost pri vsebinski presoji zadev, v katerih se mora sodišče opredeliti glede vprašanj, o katerih v sodni praksi ni enotnosti oziroma sodne prakse še ni, s svojimi pravnimi učinki pa bi lahko vplivala na položaj širokega kroga ljudi. Tovrstni postopki so posledično dolgotrajnejši. Zahteva se le takšna hitrost postopka, ki je še združljiva z zahtevano kvaliteto sodnega varstva. V judikaturi ESČP je tudi sprejemljivo, če sodišče čaka na odločitev o testnem ali precedenčnem primeru. Načelo ekonomičnosti in racionalnosti postopka, ki zavezuje sodnike k učinkovitemu procesnemu vodstvu, je zaradi poenotenja sodne prakse in pridobitve stališča o pomembnem pravnem vprašanju narekovalo izbiro vzorčnih zadev. Sodišče zato ni ravnalo v nasprotju s pravili 159. člena Sodnega reda, ko je v tožnikovi zadevi počakalo na pravnomočne rešitve v vzročnih zadevah. Ker je razpravljajoči sodnik ravnal s skrbnostjo, ki se od njega pričakuje, je izključena odgovornost države za tožnikovo škodo. Trdi, da je pritožbeno sodišče nepravilno uporabilo tudi 179. člen OZ glede obstoja in višine škode. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča. 4. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo pravdnima strankama. Tožnik v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške tega odgovora.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je o zahtevi za varstvo zakonitosti prvič odločilo s sodbo z dne 24. 6. 2009, v kateri je zavzelo stališče, da za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določbah OZ in Zakona o obligacijskih razmerjih ni mogoče prisoditi denarne odškodnine. Upoštevaje 25. člen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) je zaključilo, da v konkretni zadevi določb ZVPSBNO ni mogoče uporabiti, saj je bil sodni postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, zaključen 4. 8. 2003, tožnik pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v tem postopku ni vložil pritožbe na ESČP. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedeno sodbo je ustavno sodišče z odločbo Up-1171/09-14 z dne 13. 5. 2010 razveljavilo in vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V odločbi U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18. 3. 2010 je namreč ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ustave, kolikor ne ureja položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 in do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče je hkrati določilo način izvršitve te odločbe, tako da morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja: - da je tožnik 22. 12. 1998 po napotitvi stečajnega sodišča pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Oddelek v Kranju, zoper svojega delodajalca v stečaju vložil tožbo za ugotovitev terjatve iz naslova odpravnine, - da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Kranju, odložilo obravnavanje tožnikove zadeve in od 150 podobnih tožb kot vzorčne zadeve vzelo v obravnavo le štiri tožbe, - da je bila ena od teh vzorčnih zadev obravnavana na vseh treh stopnjah in da je bil v tej zadevi v manj kot treh letih pridobljen vzorčni primer z odločitvijo vrhovnega sodišča z dne 9. 4. 2002, ki je potrdilo odločitve nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka, - da so bile v nekaterih zadevah vložene tudi pobude za presojo ustavnosti ureditve spornega vprašanja, katere je Ustavno sodišče s sklepom U-I-138/00-23 z dne 10. 4. 2003 zavrnilo, hkrati pa zavzelo za delavce ugodno stališče, ko je zaključilo, da imajo pravico do odpravnine, - da se je postopek, ki ga je sprožil tožnik, končal 4. 8. 2003 s sklenitvijo sodne poravnave.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ob upoštevanju meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določbah ZVPSBNO zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

Pri določanju obsega pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena ustave) oziroma pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope) je treba upoštevati, da je »razumen rok« relativna doba: odločitev o (ne)kršitvi pravice ni odvisna le od ugotovljenega trajanja postopka, pač pa od okoliščin vsakega konkretnega primera (dr. Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 342). Tudi ESČP poudarja, da je presoja trajanja sodnega postopka pogojena z okoliščinami posameznega primera in kriteriji, kot so zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje stranke ter pomen zadeve za stranko. Tem kriterijem je sledil tudi zakonodajalec, ko je v 4. členu ZVPSBNO opredelil merila za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je obravnavani delovni spor trajal skoraj štiri leta in osem mesecev le na eni stopnji. Vendar objektivno trajanje postopka še ne utemeljuje sklepa o protipravnem ravnanju državnih organov.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče, ki je v delovnem sporu čakalo na odločitev v vzorčnih zadevah, imelo za to tehtne razloge.

Zaradi zagotavljanja procesne učinkovitosti, zahtevane kvalitete sodnega varstva ter enotne sodne prakse in pravne varnosti tudi ESČP ocenjuje za sprejemljivo čakanje na odločitev v vzporednem postopku, katerega rezultat je koristen za prekinjeni postopek, če je taka odločitev razumna glede na okoliščine zadeve.(1) Reševanje vzorčnih zadev v primeru množičnih sporov je dobra praksa, zato je bila odločitev sodišča v delovnem sporu smotrna, ekonomsko upravičena in v korist stranke.

Pri tem ni pomembno, da postopek formalno ni bil prekinjen in da zakon, ki je v spornem obdobju urejal postopek v delovnih sporih, vzorčnega postopka ni izrecno predvideval. Ne gre spregledati, da je tudi tožnik sprejel ta način dela sodišča, saj ni interveniral in predlagal, naj sodišče postopa drugače. Ker v obravnavanem delovnem sporu ni šlo za spor v zvezi s prenehanjem oziroma z obstojem delovnega razmerja, sodišče ni bilo dolžno postopati posebej skrbno in hitro.

Pri presoji trajanja obravnavanega postopka je treba zlasti upoštevati, da je bilo v vzorčnem postopku odločeno dovolj hitro. O zapletenem pravnem vprašanju so sodišča v vzorčni zadevi na treh stopnjah odločila prej kot v treh letih, v nadaljnjem letu pa je o pobudah za oceno ustavnosti spornega predpisa odločilo tudi ustavno sodišče in o spornem vprašanju sprejelo stališče, ki je pomembno vplivalo na dotedanjo sodno prakso. Pomembna je tudi okoliščina, da je bil delovni spor po odločitvi ustavnega sodišča hitro rešen in da je čakanje na odločitev v vzorčni zadevi, čeprav po daljšem času, pripeljalo do pravilne in za tožnika ugodne rešitve spora. Okoliščina, da se je spor končal s sklenitvijo sodne poravnave, pa ne gre v breme tožnika, saj se ta s sklenitvijo sodne poravnave ni odpovedal pravici do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja za čas od vložitve tožbe do sklenitve sodne poravnave (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up- 904/08-12 z dne 1. 7. 2010).

10. Glede na navedeno vrhovno sodišče zaključuje, da tožniku v obravnavanem delovnem sporu ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da zato ni podana predpostavka protipravnosti ravnanja, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen ustave. Enako stališče je o trajanju postopka v podobni zadevi zavzelo ustavno sodišče v odločbi Up-2965/08-12 z dne 13.5.2010. 11. Ker je pritožbeno sodišče zmotno presodilo, da je podana protipravnost toženkinega ravnanja, je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je vrhovno sodišče ponovno odločilo o stroških postopkov s pravnimi sredstvi. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v izreku, da se njegova pritožba zavrne. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, mora tožnik sam kriti tudi stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Op. št. (1): Prim. sodbe ESČP v zadevah Pretto in drugi proti Italiji z dne 8. 12. 1983 (točka 36 in 37), Konig proti Nemčiji z dne 28. 6. 1978 (točka 110), Pafitis in drugi proti Grčiji z dne 26. 2. 1998 (točka 97 in 104), Boddaert proti Belgiji z dne 22. 9. 1992 (točka 38 in 39), Stork proti Nemčiji z dne 13. 7. 2006 (točka 44), Herbst proti Nemčiji z dne 11. 1. 2007 (točka 78).