Jedro

Dejstvo, da ima nekdo v nepremičnini shranjene premičnine, samo po sebi še ne pomeni, da ima posest na nepremičnini.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženka tožnika motila v njegovi zadnji mirni soposesti dnevne sobe, galerije nad to dnevno sobo, kakor tudi podstrehe nad galerijo, vse v nepremičnini, ki se nahaja na parc.št. 348/1 k.o. in sicer tako, da je dala prestaviti repromaterial tožeče stranke, več deset ton vreč plastike na dvorišče in to tako, da je tožeči stranki popolnoma onemogočila dostop do navedenih prostorov preko dvorišča na južni strani. Obenem je sodišče toženki naložilo, naj v roku 60 dni tožniku vrne v posest navedene prostore in v prisotnosti tožnika prestavi več deset ton plastike nazaj v te iste prostore. Toženki je sodišče obenem prepovedalo vsako takšno ali podobno oviranje mirne soposesti uživanja - skladiščenja in vstopa v dnevno sobo, galerijo nad dnevno sobo in podstrešne prostore, ki so v sklopu te stavbe. Nazadnje pa je sodišče toženki še naložilo, naj tožniku povrne pravdne stroške v višini 16.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po prejemu sklepa je tožnik sodišču poslal vlogo, ki jo naslavlja kot predlog za popravo sklepa. V njej izrecno navaja, da naj jo sodišče šteje kot pritožbo. V njej navaja, da je skupaj s sklepom prejel še nalog za plačilo sodnih taks, za katere pa ne ve, ali jih je dolžan plačati, saj mu sodišče teh stroškov ni priznalo. Poleg tega vljudno prosi, da mu sodišče pavšalno prizna vsaj minimalne administrativne stroške v višini vsaj 30.000,00 SIT. Zoper celoten sklep pa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj sklep spremeni in zahtevek zavrne, sicer pa naj ga vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica navaja, da ji ni pomagalo to, da je ves čas oporekala dejstvo posesti (že v drugih postopkih). Poleg tega naloženega materiala še zdaleč ni toliko kot zatrjuje tožnik. Navedeno dejstvo se ji ne zdi zanemarljivo, saj naj bi tožnik ob takšnem izreku zgolj iz zlobe zahteval, naj toženka takšno količino tudi vrne. Nadalje pritožnica meni, da dejansko stanje glede obsega motenja ni razčiščeno. Nasploh naj bi bilo sporno, ali tožnik zahteva da se ugotovi motenje posesti na prostorih ali na repromaterialu. Repromaterial namreč ima v svoji posesti, kar pa se prostorov tiče, pa je bilo tudi ugotovljeno, da jih tožnik dolga leta ni imel v posesti. To pa zato, ker ni imel niti ključev od hiše, kar pa je razumljivo, saj po repromaterial ni nikoli prihajal. Tožnik tako ni imel nikakršne dejanske oblasti, niti ni bil v nikakršnem trajnem prostorskem razmerju. Tožnik naj tako ne bi imel niti nobenega ekonomskega interesa za svoj zahtevek. Njegov namen je po mnenju pritožnice golo nagajanje. Tožnik je na to pritožbo odgovoril. V odgovoru izpostavlja, da je popolna laž navedba tožene stranke, da ji je onemogočen dostop do navedenih prostorov in da tako ni mogla preko dvorišča na južni strani, saj je z materialom zasedal popolnoma ločene prostore, v katerih ni bilo tlakov, ometov, ogrevanja itd. Pritožbi sta utemeljeni. Pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti daje zakon (70.člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) posestniku. Čeravno je vprašanje kdo je posestnik stvari odvisno od dejanskega razmerja med stvarjo in domnevnim posestnikom, pa predstavlja odločanje o tem, ali neko dejansko razmerje med pravnim subjektom in stvarjo ustreza pojmu posesti, materialnopravno vprašanje. Pojem posesti je pravni pojem. Njegovo vsebino določa najprej ZTLR v 70. členu, ko pravi, da ima posest stvari vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest), nadaljni pomen pa mu mora dati sodišče, ki v konkretni zadevi odloča, ali določeno razmerje pomeni tudi dejansko oblast nad stvarjo ali ne. Poleg tega pozna zakon še pojem posredne posesti (2. odstavek istega člena), ki pa v obravnavani zadevi nedvomno ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v sporne prostore shranil repromaterial ter da mu je tožena stranka takrat to tudi dovolila. Na podlagi te dejanske ugotovitve pa je nato napravilo že kar materialnopravni sklep, da je bil tožnik soposestnik spornih prostorov. Ker dejstvo, da je nekdo (v konkretenem primeru tožnik) pred več leti v prostore shranil svoje stvari, še ne pomeni, da je 30 dni pred vložitvijo tožbe (77.člen ZTLR) nad prostori tudi izvajal dejansko oblast, je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje v tem delu napačen. Ker se je sodišče ob ugotavljanju tožnikove zadnje posesti oprlo le na ta sklep, ostalih dejstev, ki so za zadevo odločilnega pomena, kasneje niti ni ugotavljalo ter je ostalo tako dejansko stanje zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Ob trditveni podlagi tožene stranke, da tožnik v te prostore sploh ni in niti ni mogel prihajati že več let ter da mu tudi za repromaterial ni bilo mar ter da torej v tej pravdi niti ne ščiti svojega ekonomskega interesa, marveč da gre zgolj za šikaniranje, bi moralo sodišče podrobneje raziskati dejstva, ki se nanašajo na stanje zadnje posesti, ne pa da se je zadovoljilo z zgoraj navedenim zaključkom, do trditev tožene stranke pa se v dokazni oceni sploh ni opredelilo. To dejansko podlago zato tožena stranka utemeljeno vnovič izpostavlja v pritožbi (glej zgoraj). Če bi se namreč izkazalo, da je tožnik repromaterial v sporne prostore shranil pred dvajsetimi leti, četudi z takratnim dovoljenjem tožene stranke, nato pa dejanske oblasti nad stvarmi ni izvajal in do svojih premičnin zaradi zamenjave ključavnice niti ni več mogel, kot zatrjuje tožena stranka, potem ob takšni predpostavki bi namreč več ne bilo mogoče govoriti o tožnikovi zadnji mirno posesti ali povedano drugače: tožnik ob takšni predpostavki nad nepremičnino ne bi imel nikakršne dejanske oblasti. Golo dejstvo, da ima nekdo v nepremičnini svoje stvari, a do njih nima dostopa, namreč ne pomeni, da je posestnik te nepremičnine. Ker so ostala zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje vsa dejstva glede zadnje posesti - razen tega, da so bile v sporni nepremičnini shranjene tožnikove premičnine - nerazčiščena, je bilo treba sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnme postopku - ZPP). V ponovljenem sojenju naj sodišče izpostavljena vprašanja (t.j. trditvena podlaga tožene stranke) dokončno razišče ter nato ob pravilni uporabi materialnega prava odloči o zahtevku. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in sklep razveljavilo, deli isto usodo tudi odločitev o stroških postopka, ki jo sicer izpodbija tožnik. Ne glede na to pa je treba tožniku pojasniti, da ga ne zastopa odvetnik in mu zato tudi ne morejo biti povrnjeni stroški, ki bi bili sicer s tem povezani.