Jedro

Ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih si je tožnik s strelom iz pištole povzročil strelno rano na desni goleni, niso predstavljale okoliščin, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot skrajno silo oziroma stisko v smislu drugega odstavka 161. člena ZOR. Nevarnost, ki ogroža povzročitelja škode v okoliščinah iz pravnega pravila drugega odstavka 161. člena ZOR, mora biti ne le objektivna, torej stvarna in resnična, ampak tudi istočasna, torej podana v času storitve dejanja odvračanja nevarnosti, s katerim je škoda povzročena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi Republiki Sloveniji plačilo 1,500.000 SIT (ob zavrnitvi zahtevka za plačilo še nadaljnjih 400.00 SIT), in sicer kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala kot posledica strelne poškodbe desne goleni, dobljene 30. 6. 1991, torej med tako imenovano (desetdnevno) vojno za Slovenijo. Poškodbo si je tožnik sam povzročil s strelom iz pištole, da bi se izognil nadaljnjemu služenju vojaškega roka v enoti Jugoslovanske armade (JLA), tedaj razporejeni na letališču v Cerkljah (ob Krki). Odločitev o temelju obveznosti tožene države je sodišče prve stopnje takole obrazložilo: Tožnik je ravnal v skrajni sili in je v bistvu na neki način dezertiral. Skrajno silo je predstavljala situacija nenehnih groženj, ogrožanj, napetosti, pa tudi konkretna nevarnost streljanja s strani Teritorialne obrambe (TO). Tožena stranka ni poskrbela za takšne razmere, v katerih tožencu ne bi bilo treba uporabiti skrajne sile. Tožnikov položaj je ocenilo kot poseg v osebno sfero, pri katerem mora tisti, ki je za tak poseg odgovoren, računati tudi z nenormalnim ravnanjem žrtve. Obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo in je tožena stranka odgovorna v skladu s 154. členom v zvezi s 161. členom ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene države in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v preostalem delu. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je sprejelo kot pravilne in zadostne. Ocenilo pa je, da so bile okoliščine, v katerih je bil tožnik, sicer izredno stresne in nepredvidljive, toda v trenutku samopoškodbe ni bila podana nobena resnična nevarnost, zaradi katere bi bilo mogoče šteti, da so podani pogoji za skrajno silo. Zgolj napetosti med vojaki in govoric, da bo prišlo do napada na letališče s strani TO, ni mogoče označiti za položaj, v katerem lahko v naslednjem trenutku pride do poškodbe pravno zavarovane dobrine. Zato niso podani vsi elementi instituta skrajne sile: manjka odvračanje neposredne nevarnosti.

Nevarnost mora biti ne le objektivna, torej stvarna in resnična, ampak tudi istočasna: nastanek, trajanje in konec nevarnosti morajo biti skladni z začetkom, trajanjem in koncem odvračanja nevarnosti.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo sodbe prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Bistveni revizijski razlogi so naslednji: Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 370. člena v zvezi z 217. členom ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 26/99). Drugače kot sodišče prve stopnje je namreč dokazno ocenilo dejstvo, ki se nanaša na okoliščino napada TO od 26. 6. do 30. 6. 1991, pri tem pa diametralno nasprotnega dokaznega zaključka ni izvedlo na glavni obravnavi v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZPP.

Višje sodišče je tudi podalo zmotno pravno razlago 161. člena ZOR, ki se nanaša na element odvrnitve škode v skrajni sili. Po drugem odstavku 161. člena ZOR, ki je temelj tožbenega zahtevka, ni treba ugotavljati istočasnosti, neizogibnosti in ustreznosti obrambe z napadom. To so elementi, ki morajo biti izpolnjeni pri silobranu, zato je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko jih je zahtevalo pri skrajni sili, in zavrnilo zahtevek, ker jih ni našlo. Stiska po drugem odstavku 161. člena ZOR ima povsem drugačen pomen. Stiska je stanje, ki ga nekdo izvaja nad drugim, kot psihični pritisk, ne kot fizični, in se odraža v duševni sferi prizadetega; traja lahko tudi vrsto let. Povzročitelj stiske odgovarja za ravnanje v primeru, če so izpolnjeni "temeljni pogoji odškodninskega civilnega delikta, ti so pa škodljivo dejstvo, nedopustna zveza, vzročna zveza in odgovornost". Ker je višje sodišče poleg teh temeljnih načel "ugotavljalo elemente, ki pa so potrebni za izpolnitev pogoja storjenega dejanja v silobranu", je zmotno uporabilo materialno pravo.

Višje sodišče bi moralo presojati, ali je sodišče prve stopnje v skladu z 8. členom ZPP podalo zadostno dokazno oceno o dejstvu, ali so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, na podlagi katerih bi bila toženka tožniku krivdno odgovorna na podlagi drugega odstavka 161. člena ZPP. Če bi ugotovilo, da določeni elementi še niso v celoti dokazani, bi moralo sodbo prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kot dezerter odvračal škodo s samopoškodbo v korist TO, bi moralo višje sodišče ugotoviti, ali so izvedeni dokazi tudi v navedeni smeri zadostni in v skladu z določbo 8. člena ZPP. Po drugem odstavku 161. člena ZOR namreč lahko tožnik "zahteva povrnitev škode tudi od tistega, od katerega je bila škoda odvrnjena, vendar od njega ne več, kot znaša korist, ki so jo imeli od tega".

Tožeča stranka še navaja, da vsako vojno stanje "pomeni objektivno nevarno delovanje za celotno državo. Ker po določilu člena 64 tožnik lahko zahteva povrnitev škode od tistega, ki je kriv za nastanek škodne nevarnosti, krivda pa je po ZOR-u in po sodni praksi objektivna, kakor tudi krivdna, je v konkretnem primeru očitno, da je v konkretnem primeru potrebno presojati odgovornost tožene stranke po načelih objektivne odškodninske odgovornosti, glede na že navedeno vojno stanje, ki je v kritičnih dneh pomenilo grozo vsakemu Slovencu s strani agresorja". Na koncu tožnik "iz previdnosti" posebej izpodbija tudi "stroškovni izrek".

V prvostopenjskem postopku z revizijo, ki je bil opravljen po 375. členu ZPP, tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se pri presoji utemeljenosti revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka omeji le na tiste kršitve, ki so v reviziji izrecno uveljavljene in kakor so konkretno obrazložene. Noben izmed dveh revizijskih očitkov procesnih kršitev ni utemeljen.

Prvi očitek se navezuje na trditev, da je pritožbeno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje dokazno ocenilo dejstvo, ki se nanaša na okoliščino napada TO od 26. 6. do 30. 6. 1991. Po mnenju revizije je pritožbeno sodišče zato bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 370. člena v zvezi z 217. členom ZPP in sicer zato, ker diametralno nasprotnega dokaznega zaključka ni izvedlo na glavni obravnavi v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZPP. Pri tem lahko ostane ob strani vprašanje, kakšno zvezo naj bi imel z zastavljenim problemom 217. člen ZPP (ki ureja izvajanje dokazov pred predsednikom senata ali pred zaprošenim sodnikom). Bistven je vsekakor očitek kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 370. člena v zvezi s 347. členom ZPP, ki je vsebinsko konkretiziran. Ta očitek pa je neutemeljen. Dejanskih okoliščin na letališču v Cerkljah (ob Krki) v dneh od 26. do 30. junija 1991, v zvezi s situacijo vojaškega konflikta med JLA in TO v tedanjem času tako imenovane desetdnevne vojne za Slovenijo, ni sodišče druge stopnje nič drugače ugotovilo, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ko je zapisalo, kaj je bilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljeno, je le nekoliko krajše povzelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. O dejstvih, ugotovljenih na prvi stopnji, ni "podalo drugačne dokazne ocene", kot meni revizija, ampak jih je drugače pravno ocenilo - na podlagi istih dejanskih ugotovitev je napravilo drugačne pravne sklepe, ali z drugimi besedami, ista dejstva je drugače pravno ovrednotilo. To pa je primer drugačne uporabe materialnega prava na isto dejansko podlago, za katero se pritožbeno sodišče lahko odloči tudi brez obravnave (prvi odstavek 347. člena ZPP) - in ne primer spremembe dejanskega stanja na podlagi drugačne ocene dokazov, ki so bili izvedeni na prvi stopnji, za kar mora pritožbeno sodišče res opraviti obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP).

Drugi očitek, ki ga revizijsko sodišče sprejema kot revizijski očitek, ki je tudi procesne narave, je navezan na trditev, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kot dezerter odvračal škodo s samopoškodbo v korist TO. Glede na to, da po drugem odstavku 161. člena ZOR tožnik, kot pravi v reviziji, "lahko zahteva povrnitev škode tudi od tistega, od katerega je bila škoda odvrnjena, vendar od njega ne več, kot znaša korist, ki so jo imeli od tega", bi po mnenju revizije pritožbeno sodišče, moralo presojati, ali je sodišče prve stopnje v skladu z 8. členom ZPP podalo zadostno dokazno oceno o dejstvu, ali so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, na podlagi katerih bi bila toženka tožniku krivdno odgovorna na podlagi drugega odstavka 161. člena ZPP. Če bi ugotovilo, da določeni elementi še niso v celoti dokazani, bi moralo sodbo prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Ta očitek (v vsebini očitka procesne kršitve) revizijsko sodišče obravnava z njegovega izhodišča. Pri tem pa se izkaže, da v obrazložitvi sodbe prve stopnje ni mogoče najti trditve, da "je tožnik kot dezerter odvračal škodo s samopoškodbo v korist TO". Ni je niti med dejanskimi ugotovitvami niti med pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Najti je ni mogoče pri še tako pozornem branju razlogov te sodbe. Ko se tako pri vsej skrbnosti ni izkazalo, da bi bil v sodbi sodišča prve stopnje podan v reviziji zatrjevani temelj za drugačen pristop sodišča druge stopnje k vprašanju popolnosti dokaznega postopka in ocene izvedenih dokazov (v smislu 8. člena ZPP), se je seveda izkazalo, da druge očitane (relativne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji ni bilo. Izkazalo pa se je obenem še, da se tudi pri preskusu uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni treba ukvarjati z okoliščino, ali je "tožnik kot dezerter odvračal škodo s samopoškodbo v korist TO" - tudi zato ne, ker tožnik v reviziji (pravilno) niti ne trdi, da naj bi bila v dejanski podlagi njegovega tožbenega zahtevka.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje. To se je izkazalo tako pri preskusu v mejah revizijskih razlogov kakor tudi pri širšem preskusu, ki ga revizijsko sodišče opravi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) - vse seveda na podlagi dejanskega stanja, ki ga je sodišče druge stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve in ki ga z revizijo niti ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožeča stranka se pri revizijski graji uporabe materialnega prava na prvem mestu osredotoči na vprašanja v zvezi z uporabo drugega odstavka 161. člena ZOR. Povsem pravilno tako, glede na dejanske podlage, ki jih je dala svojemu tožbenemu zahtevku, in glede na pravna stališča, ki jih je zagovarjala do pravnomočnega zaključka pravde. Navedena zakonska določba se glasi: "Če nekdo povzroči škodo v stiski, lahko oškodovanec zahteva odškodnino od tistega, ki je kriv za nastanek škodne nevarnosti, ali od tistih, od katerih je bila škoda odvrnjena, vendar od slednjih ne več, kot znaša korist, ki so jo imeli od tega". Za uporabo tega pravnega pravila mora biti izpolnjen predvsem osnovni pogoj, da je bil povzročitelj škode v stiski - pri čemer ni sam povzročil nevarnega položaja, zaradi katerega je bil v stiski (oziroma zaradi katerega je ravnal v skrajni sili, kakor se ta pravni položaj tudi označuje v teoriji). Ob nesporni okoliščini, da je po tem pravnem pravilu povzročitelj škode lahko hkrati oškodovanec - da gre torej lahko za položaj, ko nekdo v stiski povzroči škodo samemu sebi (bodisi svojemu premoženju bodisi svojemu telesu) -, se je sodišče druge stopnje povsem pravilno najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil tožnik zaradi ugotovljenih dejanskih okoliščin v stiski, ko si je povzročil strelno poškodbo, oziroma ali je tedaj ravnal v skrajni sili. Revizijsko sodišče se strinja s pravno presojo sodišča druge stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih si je tožnik s strelom iz pištole povzročil strelno rano na desni goleni, niso predstavljale okoliščin, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot skrajno silo oziroma stisko v smislu drugega odstavka 161. člena ZOR. Bistveno vsebino dejanskih ugotovitev, ki so pomembne za to presojo, je pritožbeno sodišče povzelo iz sodbe prve stopnje: na letališču Cerklje je vladalo stanje bojne pripravljenosti; slišati je bilo streljanje; širile so se govorice o tem, da bo TO napadla letališče; vojaki so bili dezinformirani oziroma niso bili natančno informirani o tem, kaj se dogaja; starešine so opozarjali vojake, naj ne nasedajo govoricam o prebegih na slovensko stran; izvajal se je prikrit nadzor nad slovenskimi vojaki; ni bilo hrane in vojaki so bili neprespani.

Pritrditi je treba stališču, da mora nevarnost, ki ogroža povzročitelja škode v okoliščinah iz pravnega pravila drugega odstavka 161. člena ZOR, biti ne le objektivna, torej stvarna in resnična, ampak tudi istočasna, torej podana v času storitve dejanja odvračanja nevarnosti, s katerim je škoda povzročena. Pri tem pravilnem izhodišču je pravilna presoja pritožbenega sodišča, da so okoliščine, v katerih je bil tožnik, sicer bile izredno stresne in nepredvidljive, vendar pa ni bila v trenutku samopoškodbe podana nobena resnična nevarnost, zaradi katere bi bilo mogoče šteti, da je tožnik ravnal v stiski, kakršno ima v mislih drugi odstavek 161. člena ZOR. Zato je pravilna tudi končna presoja sodišča druge stopnje, da niso bili podani vsi elementi instituta skrajne sile, ker ni bilo odvračanja neposredne nevarnosti.

V odgovor na ta del revizijskih stališč je torej treba odgovoriti: Ni res, da pri uporabi instituta stiske (skrajne sile) iz drugega odstavka 161. člena ZOR ni treba ugotavljati istočasnosti škodnega dejanja in nevarnega položaja, v katerem je bil povzročitelj škode in zaradi katerega je škodo povzročil. Revizijska graja zatrjevanega nadaljnjega stališča pritožbenega sodišča o tem, da je potrebna tudi neizogibnost in ustreznost obrambe v primerjavi z napadom - češ, ta se terja le pri silobranu -, pa nima v razlogih izpodbijane sodbe nobene podlage. Tega stališča sodišče druge stopnje ni zapisalo.

Kljub temu pa ni odveč dodati, da se za uporabo pravnega pravila iz drugega odstavka 161. člena ZOR zahteva tudi, da mora skrajna sila predstavljati dogodek, ki ga ni mogoče preprečiti na drug, razumnejši način (način, ki je razumnejši od konkretno povzročene škode). Toda s tem vprašanjem bi se bilo treba ukvarjati le, če bi bilo ugotovljene okoliščine, v katerih se je tožnik odločil za poškodbo svojega telesa s strelom iz pištole, mogoče opredeliti kot dejanje v skrajni sili, torej kot stisko v smislu drugega odstavka 161. člena ZOR. Torej tudi v tem delu reviziji ni mogoče pritrditi.

Preostane le še tisti del revizijskih razlogov, v katerem se tožnik ukvarja s stališčem, da "vsako vojno stanje pomeni objektivno nevarno delovanje za celotno državo". Tožeča stranka na tak način odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo vse do revizije ni zatrjevala. Sicer pa ni jasno, kaj naj bi to novo stališče pomenilo. Menda ne tega, da je delovanje države Slovenije v vojni za Slovenijo 1991 pomenilo delovanje, ki je bilo objektivno nevarno za celotno (to) državo? Še manj je jasno, kaj misli revizija s tem, ko ob navedbi 164. člena (najbrž ZOR, čeprav ta člen ureja odgovornost za umobolne in slaboumne - pa zato bolj verjetno misli na 154. člen ZOR, ki ureja podlage za odgovornost), trdi, da je po ZOR in po sodni praksi "krivda objektivna, kakor tudi krivdna", in nadaljuje, da je zato "v konkretnem primeru očitno, da je v konkretnem primeru potrebno presojati odgovornost tožene stranke po načelih objektivne odškodninske odgovornosti". Brez podrobnejših izpeljav je nazadnje treba zavrniti tudi revizijsko poenostavitev, da je bilo v obravnavani zadevi pomembno le, ali so bili izpolnjeni "temeljni pogoji odškodninskega civilnega delikta", ki da so "škodljivo dejstvo, nedopustna zveza, vzročna zveza in odgovornost" - zaradi česar naj bi bilo nedopustno, ker se je sodišče druge stopnje ukvarjalo še s čim drugim. Ukvarjalo se je pač z vprašanjem, ki je v primeru iz drugega odstavka 161. člena ZOR bistveno: ali je tožnikovo dejanje, s katerim je bila povzročena obravnavana škoda in ki je samo na sebi nedopustno, bilo zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno, dejanje v stiski oziroma skrajni sili - in zato dopustno, nedopustna pa le tožniku nastala škoda. Ukvarjalo se je z njim ob pravilnem materialnopravnem pristopu in nanj dalo odgovor, ki je glede na ugotovljena dejstva materialnopravno pravilen. Tožena stranka tožniku zato za obravnavano škodo ne odgovarja. Na koncu tožeča stranka "iz previdnosti", kot pravi, posebej izpodbija tudi "stroškovni izrek" in razlaga, zakaj naj bi bila odločitev o pravdnih stroških nepravilna. S tem delom revizijskih razlogov se revizijsko sodišče ne more ukvarjati, ker je odločitev o pravdnih stroških po svoji naravi sklep, in to sklep, ki nima narave sklepa, s katerim je pravdni postopek končan. Samo zoper take sklepe pa je dovoljena revizija (prvi odstavek 384. člena ZPP).

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 378. člena ZPP zato treba zavrniti.