Jedro

Sodišče bi moralo toženo stranko seznaniti z ocenjeno vrednostjo spornega predmeta, ker ima tudi tožena stranka možnost in predvsem pravico vplivati na to vrednost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je bila med tožnikom in pravnim prednikom tožene stranke, v zvezi s primopredajnim zapisnikom z dne 30.09.1994 oziroma z dne 03.10.1994, v mesecu oktobru 1995 sklenjena pogodba o ustanovitvi služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili, vključno s tovornimi, v korist parc. št. 554/2 in 705/6, vpisanih v vl. št. 1032, k.o. D., v solasti tožnika do ⅔ in v breme parc. št. 705/1 in 705/2, vpisanih v vl. št. 446, k.o. D., v izključni lasti tožene stranke, ki v širini 3 m in dolžini 49 m poteka po jugozahodnem delu parc. št. 705/2 ter v širini 3 m in dolžini 31 m po severovzhodnem delu parc. št. 705/1, vse v smeri od glavne ceste N.–T. do južnega dela parc. št. 705/6, kar naj bi bila dolžna tožena stranka priznati in izstaviti tožniku ustrezno listino za vknjižbo služnostne pravice v zemljiško knjigo. Ker je zavrnilo tožbeni zahtevek, je tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 33,48 EUR v roku 15 dni. Ugotovilo je, da se ob sestavi primopredajnega zapisnika pravni prednik tožene stranke ni zavezal izdati ustrezno listino, na podlagi katere bi bila možna vknjižba služnostne pravice. Stranki sta se dogovorili, da si bosta šele prizadevali skleniti ustrezno listino, v kolikor se bo za to sploh pokazala potreba. Sklenitev oziroma izstavitev ustrezne listine za vknjižbo služnosti v zemljiški knjigi je bila torej prepuščena nadaljnjemu poteku dogodkov. V oktobru 1995 pa se je tožnik o poti dogovarjal s prokuristom B.K., glede trase poti pa s K. Pri teh dogovarjanjih je šlo samo za ureditev dovoza v naravi, ne pa za formalno vzpostavitev stvarne služnostne pravice, niti ni bila dogovorjena vknjižba takšne pravice v zemljiško knjigo. Tožnik zato ni dokazal, da bi dejansko prišlo do ustnega dogovora v letu 1995 o ustanovitvi služnostne pravice in vpisu stvarne služnosti v zemljiško knjigo. Zahtevek, kot ga je postavil, zato ni utemeljen.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, vidi v tem bistveno kršitev postopka. Predlagal je postavitev izvedenca in ogled, o teh dokaznih predlogih ni odločilo. Izvedene dokaze pa je povsem napačno ocenilo in prišlo do napačnih zaključkov. V obrazložitvi sodbe je napačno zapisalo, da naj bi se v primopredajnem zapisniku stranki dogovorili, da si bosta prizadevali skleniti ustrezno listino, v kolikor se bo za to pokazala potreba. Zapis v primopredajnem zapisniku je vsebinsko drugačen. V primopredajnem zapisniku je zapisano, da si bosta stranki prizadeval v roku 30 dni po podpisu tega zapisnika skleniti ustrezno listino, na podlagi katere bo možna v zemljiški knjigi vknjižba te služnosti v korist denacionaliziranega premoženja. Tožniku ni razumljivo, kako je sodišče lahko iz tega zapisa zaključilo, da tožena stranka ni prevzela neposredne zaveze skleniti ustrezno listino. Tudi naslednje povezave obrazložitve so nelogične. Odv. M.K.O. je sicer res povedala, da je bil zapis ob primopredaji ohlapen, ker je bilo takrat vse nesporno. Tožnik pa meni, da se iz ostalih dokazov da razbrati, da sta se stranki že ob sestavi primopredajnega zapisnika dogovorili tudi o služnosti. Pooblaščenec tožene stranke je že s podpisom tega zapisnika prevzel obveznost ustanoviti služnostno pravico. Tudi tožnikovo izpoved sodišče napačno ocenjuje. Ustno je bila pogodba sklenjena, ker je bilo treba traso poti šele določiti. V oktobru 1995 je bila ustno dogovorjena služnost, kar izhaja tudi iz nespornim aktivnim sodelovanjem tožene stranke pri vzpostavitvi poti v naravi. Ustni dogovor sta potrdili tudi priči tožene stranke, K. in Ka., pa sodišče to oceni samo kot dogovore v smeri ureditve poti v naravi. Prav zaradi določitve trase ob primopredaji je bil zapis manj natančen. Traso poti je bilo namreč treba šele natančno precizirati in temu naj bi sledila zaveza tožene stranke za izstavitev listine. Ker trasa ni bila določena v primopredajnem zapisniku, ni bilo mogoče navesti parcelnih številk po katerih bo potekala, kar pa ni vplivalo na zavezo o sklenitvi listine. Takrat se ni vedelo, ali bo pot potekala po parcelah, ki so v lasti tožene stranke ali po javni poti. Prav zato se tudi stranki nista dogovorili o tem, kje bo potekala služnostna pot in ali bo sploh potrebna. Če bi bil dostop možen po javni poti, potem bi stranki primarno traso določili po tej poti. Če ne v celoti, pa vsaj v tistem delu, kjer bi bilo to mogoče. Ker pa sta s tem, v skladu z zavezo o prizadevanjih iz predzadnje alineje zapisnika in na podlagi ustnega dogovora, določili traso po parcelah tožene stranke, je uresničitev zapisa zaveza o izstavitvi listine edini mogoč logičen zaključek tega postopka. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži tudi v plačilo stroške tega postopka, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. V spisu ni tožnikovih predlogov za postavitev izvedenca in ogled, zato je neutemeljen očitek absolutne bistvene kršitve postopka. Tudi dejansko stanje je, po mnenju tožene stranke, bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožniku ni uspelo dokazati, da bi bila sklenjena ustna pogodba o ustanovitvi služnosti. Tožnik manipulira z vsebino primopredajnega zapisnika. Iz tega zapisnika sledi, da si bosta stranki prizadevali skleniti ustrezno listino samo v primeru, če se bo zato pokazala potreba. Dejstvo je, da je bilo potrebno očistiti material z javne poti, kar se je zavezal storiti tožnik. Tudi ni res, da bi priči K. in Ka., ki ju je predlagal tožnik, potrdili to kar navaja v pritožbi. Nobena od prič ustnega dogovora o ustanovitvi služnostne poti ni potrdila. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdi potem, ko naj zavrne neutemeljeno pritožbo. Sprašuje pa se, od kje vrednost spornega predmeta 2.000.000,00 SIT, saj se je spor začel s tožbo z dne 28.09.1999 o dveh zahtevkih tožnika in oba je tožnik ocenil na 5.000.000,00 SIT. Po izločitvi zahtevka glede izstavitve zemljiškoknjižne listine in po spremembi sodišča, vrednost spora ni bila nikoli določena, zato tožena stranka meni, da v tem sporu ni bila navedena vrednost in predlaga, da pritožbeno sodišče primerno uskladi uvod izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej v zvezi z vrednostjo spornega predmeta, ki jo izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik na poziv Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 07.04.2003, v vlogi z dne 09.04.2003 sporočil, da znaša vrednost spornega predmeta v konkretni zadevi 2.000.000,00 SIT. Na podlagi tega sporočila je Okrožno sodišče v Novi Gorici izdalo 11.04.2003 sklep, da ni stvarno pristojno za reševanje te pravdne zadeve in da bo po pravnomočnosti odstopilo pravdno zadevo v reševanje Okrajnemu sodišču v Novi Gorici. V tej fazi postopka sodišče niti vloge tožnika niti sklepa o nepristojnosti ni dostavilo toženi stranki in je s tem kršilo načelo kontradiktornosti, saj bi moralo toženo stranko seznaniti z ocenjeno vrednostjo spornega predmeta, ker ima tudi tožena stranka možnost in predvsem pravico vplivati na to vrednost. Ker pa tožena stranka v nadaljnjem postopku pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici ni oporekala vrednosti spornega predmeta, so njene navedbe v odgovoru na pritožbo vsekakor prepozne in neupoštevne. V uvodu sodbe je torej sodišče prve stopnje navedlo pravilno vrednost spornega predmeta.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je v postopku prišlo do absolutno bistvene kršitve. V zvezi s spornim zahtevkom v tem postopku nista bila postavljena dokaza z izvedencem in ogledom. Sicer pa tudi če bi bila takšna dokazna predloga predlagana, ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek že po temelju, ker ni bil dokazan dogovor o ustanovitvi stvarne služnosti, takšna dokazna predloga nista pomembna, saj se ne zatrjuje, da bi z njima tožnik dokazoval obstoj dogovora o ustanovitvi služnostne poti.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je zapis iz primopredajnega zapisnika z dne 30.09.1994 povzet v strnjeni obliki. Bistvo zapisanega pa je povzeto, zato se ni mogoče strinjati s pritožbo, da je vsebinsko ta zapis v primopredajnem zapisniku drugačen. Iz primopredajnega zapisnika izhaja, da se bo zadeva v zvezi z ustanovitvijo služnosti šele dorekla. Ni sporno, da v času zapisa primopredajnega zapisnika, ni bilo jasno, ali bo sploh potrebno ustanoviti služnostno pot. Če bi se namreč izkazalo, da je pot, ki naj bi vodila do tožnikovih nepremičnin, javna pot, takšen dogovor tudi po navedbah tožnika ne bi bil potreben. Že iz teh okoliščin sledi, da se ob pisanju primopredajnega zapisnika stranki nista dogovorili o ustanovitvi stvarne služnostne poti. Pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša tudi z dokazno oceno, da v oktobru 1995 ni bila sklenjena ustna pogodba o ustanovitvi takšne stvarne pravice. Ob tej priliki se je reševal problem dovoza in ker je bilo na trasi, ki je bila predmet dogovarjanja ob primopredaji, preveč naloženega materiala, ki bi ga bilo potrebno odstraniti, je bilo dogovorjeno, da se pot uredi po drugi trasi. Prav iz nobenega dokaza, ki je bil izveden v tem postopku, ne izhaja, da bi se stranki ob tej priliki ustno dogovorile, da se na poti, ki je bila vzpostavljena v naravi, ustanavlja stvarna služnost. Priči K. in K. sta izpovedali samo o dogovoru o ureditvi poti. O vsebini te poti nobena od prič ni izpovedala. Za nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla veljajo enaka pravila kot za prenos lastninske pravice ali nastanek drugih stvarnih pravic. Sklenjen mora biti zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost ustanovitve služnosti. Temu pa mora slediti še razpolagalni pravni posel. Tožnik bi zato moral ponuditi dokaze, s katerimi bi prepričal, da je bil sklenjen med strankama prav dogovor o ustanovitvi stvarne služnosti. Ker pa je dokazal le, da sta se stranki dogovorili urediti pot po drugi trasi in ne tisti, o kateri je bilo govora ob primopredaji (in glede katere se niti ne ve, ali ni morda javna pot, saj v takem primeru tudi potrditvah tožnika, tožena stranka ne bi bila zavezana izdati kakšne listine), to ne zadošča za zaključek, da je bila ob tej priliki dogovorjena ustanovitev stvarne služnosti na tej novi poti. Pot se lahko uredi za različne namene, lahko kot začasna rešitev dovoza, to je do preklica ali kot osebna služnost. Da bi bila v konkretnem primeru urejena zaradi dogovora o ustanovitvi stvarne služnosti, vsekakor iz dokazov, ki jih je ponudil tožnik in jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ne izhaja. Dokazna ocena izpodbijane sodbe je življenjsko prepričljiva in logična. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Neutemeljeno pritožbo je iz teh razlogov pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Ker tožnik ni uspel s pritožbo, tožena stranka pa stroškov pritožbenega postopka ni zaznamovala, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.