Jedro

Sporazum, iz katerega izhaja obveznost ustanovitve stvarne služnosti, najsi bo sklenjen pisno ali ustno, se mora raztezati na toliko okoliščin, da te omogočajo jasno določitev vrste, obsega, trajanja itn. služnosti. Če se ne ve, kaj služnost predstavlja oziroma kakšna je po vsebini in kdo ali kaj je z njo obremenjen, koliko časa ter v čigavo korist, o njeni ustanovitvi pač ni mogoče govoriti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je bila med tožnikom in pravnim prednikom tožene stranke v zvezi s primopredajnim zapisnikom z dne 30. 9. 1994 oziroma 3. 10. 1994 v mesecu oktobru leta 1995 sklenjena pogodba o ustanovitvi stvarne služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi, tudi tovornimi motornimi vozili v korist parcel s št. 554/2 in 705/6, vpisanih v vl. št. 446 k.o. ... Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za izstavitev za vknjižbo te služnosti v zemljiško knjigo ustrezne listine.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper to sodbo vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da sta pravdni stranki ''zadevo v zvezi z ustanovitvijo služnosti'' v celoti dorekli že v primopredajnem zapisniku z dne 30. 9. 1994. Nerazčiščeno je tedaj ostalo le, ali se dogovorjena služnostna pot morda ne prekriva z javno potjo. Ko je postalo jasno, da se ne, je zaveza tožene stranke vzpostaviti služnost, kot je bila v primopredajnem zapisniku dogovorjena, in izstaviti za njen zemljiškoknjižni vpis ustrezno listino oživela. Trdi, da je sodišče glede vprašanja sklenitve ustne pogodbe o ustanovitvi služnosti v mesecu oktobru leta 1995 napačno ocenilo v postopku izvedene dokaze, zato nasprotuje oceni izpovedb prič Ko. in K. ter na njej sloneči ugotovitvi o vsebini dejanskega dogovora med pravdnima strankama ter opozarja na izpovedbo odvetnice M., ki je sestavila omenjeni primopredajni zapisnik. Ne strinja se tudi z argumentacijo drugostopenjskega sodišča, da ob predpostavki, da se dovozna pot lahko uredi za različne namene, ni zadostnih dokazov za ugotovitev, za kakšen namen je bila urejena v tej zadevi obravnavana pot. Zahtevana stvarna služnost je bila, zaključi, tudi glede namena zadosti opredeljena že v primopredajnem zapisniku.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče soglaša s pravnomočno odločitvijo, argumentaciji izpodbijane sodbe pa pritrjuje zlasti v delu, ki zadeva nedorečenost oziroma ne dovolj natančno opredeljenost zahtevane služnosti v okviru obeh pravnih poslov (primopredajnega zapisnika z dne 30. 9. 1994 in ustne služnostne pogodbe, domnevno sklenjene v oktobru leta 1995), ki jima tožnik pripisuje značaj pravnega naslova za pridobitev služnosti. Bistveno za pravnoposlovni nastanek stvarne služnosti je, da je ta ob ustanavljanju karseda natančno in kar najbolj določno opredeljena. Nazadosten opis vsebine služnosti ima namreč zavoljo nedoločljivosti predmeta praviloma za posledico ničnost služnostne pogodbe(1). Zato se mora sporazum, iz katerega izhaja obveznost ustanovitve stvarne služnosti, najsi bo sklenjen pisno ali ustno, raztezati na toliko okoliščin, da te omogočajo jasno določitev vrste, obsega, trajanja itn. služnosti. Če se ne ve, kaj služnost predstavlja oziroma kakšna je po vsebini in kdo ali kaj je z njo obremenjen, koliko časa ter v čigavo korist, o njeni ustanovitvi pač ni mogoče govoriti.

7. V predmetni zadevi je tožnik zatrjevano stvarno služnostno pravico utemeljeval na dveh pravnoposlovnih podlagah. Najprej na dogovoru iz s tožencem dne 30. 9. 2004 sklenjenega primopredajnega zapisnika in nato še na ustni pogodbi, domnevno sklenjeni ob toženčevi ureditvi nadomestne dovozne poti v oktobru leta 1995. Vendar ne ena ne druga nimata narave veljavnega pravnega naslova za nastanek uveljavljane stvarne služnosti.

8. Upoštevnost dogovora iz primopredajnega zapisnika kot služnostnega naslova odpade že s tem, da je bila trasa poti, opisana v zapisniku (šlo je za t.i. daljšo pot, ''ki jo je vsa leta pred nacionalizacijo za vožnjo s tovornimi vozili nemoteno uporabljal že denacionalizacijski upravičenec I. K.''), po njegovi sklenitvi v naravi spremenjena. Toženec je namreč v letu 1995 nekdaj uporabljano pot z nasutjem drobljenca nanovo trasiral in uredil. To pa pomeni, da ima služnostni dogovor iz primopredajnega zapisnika, četudi bi ga bilo eventualno mogoče interpretirati kot pod odložnim pogojem sklenjen sporazum o ustanovitvi stvarne služnosti, drugačen predmet izpolnitve, kot je tisti, ki izhaja iz tožbenega petita. Takšno neujemanje pa ima v pravdi lahko eno samo posledico: zavrnitev zahtevka iz tega naslova.

9. Druga zatrjevana pravnoposlovna podlaga, domnevna ustna služnostna pogodba, s tožbo zasledovanega učinka ne more imeti zato, ker po za revizijsko sodišče zavezujočem dejanskem zaključku prvostopenjskega sodišča, ki je prestal pritožbeni preizkus (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), soglasje volj s tako vsebino med pravdnima strankama nikoli ni bilo doseženo. Res je sicer, da je toženec soglašal z dejansko obremenitvijo svojih nepremičnin in tožniku več let dopuščal, da jih je uporabljal za dostop do svojih nepremičnin s tovornimi vozili. Vendar to kljub tožnikovemu subjektivnemu prepričanju, da je toženec s tem ustanovil v njegovo korist tudi služnost, za pravnoposlovno pridobitev stvarne služnostne pravice ne zadošča(2). Sklenjen bi moral biti pravni posel, iz katerega izrecno izhaja obveznost ustanovitve stvarne služnosti z vsemi v tč. 6 opisanimi bistvenimi elementi. Tega pa, kot rečeno, tožniku ni uspelo dokazati. Izpodbijana sodba je zato materialnopravno pravilna.

10. Ker revizijsko sodišče ni dejanska, ampak izključno pravna inštanca – to izhaja iz prepovedi uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) – se v dejansko podlago sodb nižjih sodišč ne spušča. Neupoštevne so zato vse revizijske navedbe, ki bodisi izrecno nasprotujejo dokazni oceni nižjih sodišč bodisi jo skušajo obiti ali relativizirati (npr. navedbi, da je ''sodišče napačno ocenilo v postopku izvedene dokaze'', da ''sta priči Kos in Kavčič lahko pravilno izpovedali samo o dogovoru o ureditvi poti'' in številne druge)

11. Po povedanem uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako Juhart v Juhart, Berden in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 889. Op. št. (2): Prim. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 217.