Jedro

Revščina, otežen dostop do trga dela in neenakopravnost pri dostopu do trga dela, kot jih v konkretnem primeru zatrjuje pritožnik, niso dejstva, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi namreč pritožnik moral zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil (ali bi bil v primeru vrnitve) zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima prej pojasnjene lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je oziroma bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov (prvi odstavek 26. člena ZMZ‑1). Tega pritožnik ni navajal ne v tožbi, niti na zaslišanju na glavni obravnavi in tudi ne v pritožbi. Njegove trditve, da kot Berber v Maroku težje dobi delo kot Arabci (pri čemer je delo imel) in da je delo slabše plačano, pa prej navedenega standarda očitno ne dosegajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-1842/2023/10 (1222-12) z dne 4. 7. 2023, s katero je zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta podana oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede obstoja teh razlogov se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v odločbi toženke. Ocenilo je, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj njegove navedbe, da je državo zapustil, ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, ne gre povezati z nobenim od razlogov, kot izhajajo iz Ženevske konvencije1 in ZMZ-1. Toženka je tudi pravilno ugotovila, da dejstvo, da je tožnik zaposlitev imel, izkazuje, da berberska narodnost ni razlog za njegovo slabo ekonomsko situacijo. Ravno tako je pravilna presoja toženke, da v tožnikovih navedbah ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država. Ker je bilo ugotovljeno, da tožniku ne grozi preganjanje ali resna škoda v izvorni državi, je sodišče prve stopnje končno ocenilo, da tudi vrnitev v izvorno državo zanj ne bi bila ogrožajoča. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. Poudarja, da je v Maroku prisoten močan rasizem zoper etnično skupino Berberov, kateri pripada, revščina, brezposelnost in ostale okoliščine, zaradi katerih vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, pa da so posledica rasizma nad njegovo etnično skupino. Meni, da za pridobitev mednarodne zaščite ni dolžan izkazati, da je bil že kdaj preganjan na podlagi enega izmed zakonsko določenih razlogov, temveč mora izkazati, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen resnični nevarnosti preganjanja oziroma da mu preganjanje resno grozi. Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo presoje, ali obstaja resna nevarnost, da mu zaradi njegove etnične pripadnosti v izvorni državi grozi revščina do take mere, da to lahko zanj pomeni resno škodo. Meni tudi, da bi ga morala toženka seznaniti s tem, da lahko uveljavlja tudi razloge, zaradi katerih njegova vrnitev v izvorno državo ne bi bila mogoča zaradi prepovedi nevračanja. Sodišče prve stopnje pa bi bilo dolžno preveriti morebitne razloge, zaradi katerih se oseba ne sme vrniti v izvorno državo na podlagi spoštovanja načela nevračanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik je v postopku zatrjeval pripadnost etnični skupini Berberov in v zvezi s tem diskriminacijo v primeru vrnitve v izvorno državo. Vrhovno sodišče pa pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da pritožnik dejanj diskriminacije, kot jih je navajal (slabše plačilo za delo) že na trditveni ravni ni opisal tako, da bi jih sodišče lahko opredelilo kot preganjanje v smislu ZMZ-1. Dejanja diskriminacije so namreč dejanja preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, če imajo lastnosti kot jih opredeljuje prvi odstavek 26. člena ZMZ-1, in sicer, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.2

7. Glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je tudi po sodni praksi Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) dejanje diskriminacije mogoče opredeliti kot dejanje preganjanja po standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati osebe, upravičene do mednarodne zaščite. Tako je treba tudi glede teh dejanj razumevanje nečloveškega in poniževalnega ravnanja razlagati z vidika interpretacije 4. člena Listine EU, kot tudi 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).3 Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, da preide v okvir pravice iz 3. člena EKČP. Ocena te stopnje pa je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.4 Po stališču ESČP5 gre za nečloveško ravnanje takrat, ko je ravnanje načrtovano, se izvaja določen čas (več ur) in povzroča dejanske telesne bolečine ali intenzivno fizično ali psihično (duševno) trpljenje. Ravnanje pa postane poniževalno takrat, ko je oseba omaloževana na način, da se ne spoštuje človekovo dostojanstvo oziroma da se povzroča občutek strahu, tesnobe, manjvrednosti, zato da bi se posameznika moralno in fizično strlo.

8. Po navedenem je neutemeljen pritožbeni očitek o „protispisnosti“ ugotovitve sodišča prve stopnje, da pritožnikova slaba finančna situacija ni pomembna z vidika razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Glede na prej pojasnjeno se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da revščina, otežen dostop do trga dela in neenakopravnost pri dostopu do trga dela, kot jih v konkretnem primeru zatrjuje pritožnik, niso dejstva, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi namreč pritožnik moral zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil (ali bi bil v primeru vrnitve) zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima prej pojasnjene lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je oziroma bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov6 (prvi odstavek 26. člena ZMZ‑1). Tega pritožnik ni navajal ne v tožbi, niti na zaslišanju na glavni obravnavi in tudi ne v pritožbi. Njegove trditve, da kot Berber v Maroku težje dobi delo kot Arabci (pri čemer je delo imel) in da je delo slabše plačano, pa prej navedenega standarda očitno ne dosegajo. Tega standarda ne dosegajo niti navedbe o vsebini informacij o izvorni državi, ki naj bi kazale na zatrjevani slabši položaj pripadnikov etnične skupine Berberov v Maroku. Posplošeno sklicevanje na posamezne vire (v pritožbi navedeni pod op. št. 4) pa ne utemeljuje pritožbenega očitka, da bi se sodišče prve stopnje do vsebine teh informacij moralo posebej opredeljevati. Zgolj splošne navedbe glede slabše pozicije pripadnikov etnične skupine Berberov od sodišča prve stopnje tudi niso zahtevale, da bi samo raziskovalo, ali v Maroku obstajajo dejanske okoliščine v zvezi s položajem te etnične skupine, ki bi imele lastnosti preganjanja, še zlasti, ker je ta država uvrščena na seznam varnih izvornih držav.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo pritožnikov tožbeni ugovor, da ga toženka ni seznanila z možnostjo uveljavljanja razlogov, zaradi katerih njegova vrnitev v izvorno državo ni mogoča. Pritožnik namreč v tožbi tega očitka ni oprl na obstoj kakšnih drugih razlogov (tega tudi v pritožbi ne zatrjuje), ki naj jih v upravnem postopku ne bi mogel uveljavljati. Poleg tega iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor, da ga toženka ni seznanila z dejstvom, da je Maroko umeščen na seznam varnih izvornih držav, saj je bil s tem seznanjen ob podaji prošnje, hkrati pa mu je bilo izrecno postavljeno vprašanje o razlogih, zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo. Še več, tudi sodišče prve stopnje je pritožnika na glavni obravnavi (v prisotnosti njegove pooblaščenke) izrecno vprašalo, ali se želi vrniti v Maroko in zakaj ne. Ne gre torej za to, da bi presoja sodišča prve stopnje temeljila na stališču, da z vidika načela nevračanja ni mogoče uveljavljati tudi razlogov, ki niso bistveni za priznanje mednarodne zaščite, ampak za to, da pritožnik kakšnih drugih razlogov niti v upravnem postopku niti v tožbi niti na glavni obravnavi ni navajal (teh tudi v pritožbi ne omenja).

10. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951. 2 Glej tudi 9. člen Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II). 3 Glej npr. sodbo SEU C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji (67. in 68. točka obrazložitve). 4 Prav tam (219. točka obrazložitve) in odločba ESČP Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016 (159. točka obrazložitve). 5 Odločba ESČP M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011 (220. točka obrazložitve). 6 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 173/2018 z dne 9. 8. 2018.