Jedro

Tožnikove navedbe niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj njegove navedbe, da je državo zapustil, ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, ne gre povezati z nobenim od razlogov, kot izhajajo iz Ženevske konvencije in ZMZ-1. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da dejstvo, da je zaposlitev imel, izkazuje, da berberska narodnost ni razlog za tožnikovo slabo ekonomsko situacijo. Ravno tako je pravilna presoja tožene stranke, da iz tožnikovih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila drugo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je kot kot razlog, zaradi katerega je zapustil državo, navedel revščino. Oče je star 80 let in je brezposeln, prav tako pa tudi njegova mama. Je najstarejši otrok in mora skrbeti za svojo družino. V Maroku je opravljal različna dela, med drugim kot slikopleskar, a mu zaslužek ni zadostoval za preživetje. Prav tako je tam tudi rasizem, saj je velika razlika med Arabci in Berberi. Na vprašanje, kaj se je njemu osebno zgodilo, je odgovoril, da če poveš, da si Berber, se ne obnašajo do tebe tako kot do vseh ostalih, prav tako pa si manj plačan. Norčujejo se iz tebe in govorijo, da si Berber. Na vprašanje, ali je bil kakšen konkreten dogodek, zaradi katerega je zapustil državo, je odgovoril, da so ga napadle neke zamaskirane osebe in ga poškodovale. Zaradi navedenega se je odločil, da zapusti Maroko.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel revščino. Ob preučitvi vseh izjav, ki jih je tožnik podal v postopku, kakor tudi okoliščin konkretnega primera, tožena stranka ocenjuje, da njegove navedbe niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi katerega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnikove navedbe, da je državo zapustil, ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih razlogov preganjanja kot tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene človekove pravice. Povedal je sicer, da so ga v Maroku napadle neke osebe in pri tem poškodovale, a gre očitno za enkraten dogodek, saj se je tožnik v državi nahajal še nekaj mesecev, preden jo je zapustil. Napad se je zgodil tudi na njegovega brata, ki pa države ni zapustil. Tožnik je sam povedal, da je brat varen in da študira. Glede trditve, da v Maroku vlada diskriminacija Berberov s strani Arabcev, saj on ni dobil dela oziroma je bilo slabše plačano, pa tožena stranka temu ne more slediti. Tožnik je zaključil zgolj osnovno šolo in je brez poklica, kar je lahko pomemben razlog, zaradi česar ni mogel dobiti dobro plačane službe. Dejstvo, da je zaposlitev imel, izkazuje, da berberska narodnost ni razlog za tožnikovo slabo ekonomsko situacijo. Tožena stranka je tako prepričana, da je tožnikov razlog, zaradi katerega ni dobil zaposlitve, povezan z njegovo pomanjkljivo izobrazbo, slednje pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja in tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Poleg tega je povedal, da bi v Maroku ostal, če bi bilo zdravstvo zastonj, a že v naslednjem stavku povedal, da če obišče javno ambulanto, ga zdravnik povabi na zdravljenje v svojo zasebno ambulanto. Iz tega izhaja, da v Maroku obstaja javno zdravstvo. V zvezi s trditvijo, da bi bil v izvorni državi zaprt, če se vanjo vrne, ker je bil nezakonito v drugih državah, pa tožena stranka ugotavlja, da je ta trditev posplošena, neosnovana in nekonkretizirana. Tožnik je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je bilo treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Tožnik prihaja iz Maroka, to pa je država, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožnik ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Iz njegovih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država. Njegov strah, da bi bil v Maroku zaprt, če se vanj vrne, ker je v državah bival nelegalno, pa je tožena stranka ocenila kot neosnovan, ker ni podprt z nobeno konkretno situacijo oziroma dogodkom. Iz navedenih razlogov je tožena stranka njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1. 6. Tožnik v tožbi navaja, da se v postopku za priznanje mednarodne zaščite ne more pričakovati, da prosilec pozna relevantno materialno pravo, zaradi česar bi morala tožena stranka v skladu s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) voditi razgovor tako, da bi bile razjasnjene vse pomembne okoliščine za priznanje ali zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Tega pa tožena stranka ni storila. Iz prošnje izhaja, da je tožnik uveljavljal, da je v Maroku prisoten rasizem zoper etnično skupino Berberov, kateri pripada tožnik in da so revščina, brezposelnost in ostale okoliščine posledica rasizma nad njegovo etnično skupino. Navedene okoliščine je tožena stranka zgolj omenila, v zvezi s tem pa ga ni nič povprašala. Rasizem pa predstavlja razlog, na podlagi katerega se lahko prizna status mednarodne zaščite. Neprimerno je trditi, da tožnik ni dobil dobre zaposlitve zaradi njegove izobrazbe. Rasizem nad Berberi je izpostavljen v Kraljevini Maroko v več virih. Slabša pozicija pripadnikov etnične skupine Berberov je posledica njihove sistematične slabše izobrazbe. Nepravilno je zato stališče tožene stranke, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

7. Poleg tega je tožena stranka prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj naj bi bila država, iz katere prihaja tožnik, varna tretja država. Čeprav je Republika Slovenija razglasila Maroko kot varno tretjo državo, to ne pomeni, da je varna tudi za tožnika. Prosilcem je treba dati možnost, da se opredelijo do tega. Tožena stranka pa tožnika sploh ni seznanila z dejstvom, da je Maroko umeščen na seznam varnih tretjih držav in mu ni dala možnosti, da bi navajal okoliščine, ki bi bile relevantne za presojo, ali Maroko morda ni varna država za tožnika. Tožena stranka se tudi ni opredelila do morebitnega obstoja resne škode kot podlage za dodelitev subsidiarne zaščite tožniku. Posledično izpodbijana odločba ne dosega standardov obrazložitve, kot jih predvideva 214. člen ZUP. Ker je odločba nepravilna v delu, v katerem je tožena stranka presojala upravičenost tožnika do mednarodne zaščite, je posledično nepravilna in nezakonita tudi v ostalih točkah izreka, v katerem je tožena stranka tožniku določila rok za prostovoljni odhod. Ti deli odločbe so nezakoniti tudi iz razloga, ker tožena stranka ni opravila presoje, ali za tožnika ne obstaja morebitna prepoved vračanja. Neobstoj pogojev za pridobitev statusa begunca ali mednarodne zaščite še ne pomeni, da se posameznika lahko avtomatično vrača v njegovo izvorno državo, ampak ima tak posameznik možnost, da uveljavlja obstoj drugih razlogov, zaradi katerih njegova vrnitev v izvorno državo ni mogoča. Tožena stranka tožnika ni seznanila s tem, da lahko uveljavlja tudi razloge, zaradi katerih njegova vrnitev v izvorno državo ne bi bila mogoča zaradi prepovedi vračanja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji za priznanje mednarodne zaščite ugodi, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je razgovor s tožnikom vodila tako, da je tožnik imel možnost pojasniti vse razloge, zaradi katerih je zapustil Maroko. Večkrat ga je pozvala, da natančno pove, zakaj je odšel iz države in ga tudi spraševala o podrobnostih. Tožnik je med drugim navajal, da v Maroku Arabci izvajajo rasizem nad Berberi, vendar je glede navedenega povedal zgolj to, da so Berberi miroljubni, Arabci pa kriminalci. Povedal je tudi, da ni imel pravice do zdravstva in do šolanja ter slabo plačano delo. Vendar pa je dostop do zdravstva očitno imel, saj je izjavil, da ga je zdravnik v javni bolnici pozval, naj se oglasi pri njemu v zasebni ambulanti. Tudi delo je imel, saj se je ukvarjal s slikopleskarstvom in ribištvom, prav tako mu je bilo omogočeno tudi šolanje, saj je končal osnovno šolo in tudi prvi letnik srednje šole. Tožnik tega, da so Arabci rasisti, ni uspel z ničemer dokazati, zato tožena stranka tem trditvam ni mogla slediti. Izvorne države ni zapustil zato, ker bi bilo njegovo življenje v Maroku ogroženo, saj je na vprašanje, če bi v Maroku ostal, če bi imel redno in dobro plačano službo, odgovoril, da bi. Tožnik je bil tudi seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države. To mu je bilo predočeno pri podaji prošnje za mednarodno zaščito 6. 6. 2023 - stran 4. Na to ni podal nobenega komentarja. Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Glede tožbenega očitka, da tožena stranka ni upoštevala načela nevračanja, pa pojasnjuje, da je v okviru tožnikovih navedb presojala, ali bi bila vrnitev tožnika v izvorno državo zanj ogrožajoča in glede na njegove navedbe ne gre razbrati, da bi v primeru vrnitve v Maroku temu bilo tako. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Sodišče je v navedeni zadevi dne 20. 7. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju med drugim povedal, da je Maroko zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer in da bi si poiskal boljšo prihodnost. V Maroku je delal kot pleskar in kot mornar na ladji. Opravljal je več priložnostnih del. Tudi če se dobi delo, je premalo plačano. Rasizem nasproti Berberov se v Maroku kaže tako, da Berberi težje dobijo službo kot Arabci. Rasizma v času šolanja ni občutil. Z Arabci je igral nogomet in bil član nogometnega kluba. V Maroko se ne želi vrniti, ker tam težko dobi zaposlitev, težko bi shajal, tudi prave zdravniške pomoči ni. V zvezi z zdravstveno pomočjo je povedal, da je imel operacijo prsta. Potreboval je dva dni, da je prišel do zdravnika zaradi gneče v bolnici in pomanjkanja kadra.

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitne ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

12. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj njegove navedbe, da je državo zapustil, ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, ne gre povezati z nobenim od razlogov, kot izhajajo iz Ženevske konvencije in ZMZ-1. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da dejstvo, da je zaposlitev imel, izkazuje, da berberska narodnost ni razlog za tožnikovo slabo ekonomsko situacijo. Ravno tako je pravilna presoja tožene stranke, da iz tožnikovih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država.

13. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožena stranka ni vodila razgovora tako, da bi se razjasnile vse pomembne okoliščine za priznanje ali zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, s čemer naj bi kršila načelo varstva pravic strank po 7. členu ZUP, je sodišče presodilo, da ta očitek ni utemeljen. Razgovor je bil voden tako, da je tožena stranka tožniku podrobno postavljala vsa potrebna vprašanja in na podlagi teh ugotovila vsa pravno relevantna dejstva, pojasnila pa mu je tudi, kateri so razlogi, zaradi katerih se mu lahko podeli mednarodna zaščita. Pojasnjeno mu je bilo, da če kakšnega vprašanja ne bo razumel, naj to pove in vprašanje mu bo zastavljeno drugače (stran 1 zapisnika o osebnem razgovoru). Prav tako mu je bilo podrobno pojasnjeno iz katerih razlogov se lahko prizna status begunca in iz katerih se lahko prizna subsidiarna zaščita, kar je razvidno na strani 2 zapisnika o osebnem razgovoru. Tožnik je potrdil, da je razumel vse, kar mu je bilo povedano.

14. Glede tožbenega očitka, da je tožena stranka v odločbi zgolj omenila okoliščine, ki jih je tožnik navajal, to je rasizem zoper etnično skupino Berberov, revščino in brezposelnost, ter da ga v zvezi z navedenim ni nič povprašala, sodišče na podlagi zapisnika o osebnem razgovoru in odločbe ugotavlja, da tudi te tožbene navedbe niso utemeljene. Tožnika je natančno povprašala, kako se je šolal, katere poklice je opravljal in ali mu je vse to zadostovalo za dostojno življenje. Na osebnem razgovoru je svojo trditev, da v Maroku vlada rasizem, zgolj na splošno pojasnjeval z navedbo, da Arabci izvajajo rasizem nad Berberi. Ko je opisoval fizični napad nanj, tega v razgovoru ni povezal s svojo narodnostjo, ampak je rekel, da ljudi, ki so ga napadli, ni poznal, imeli so maske in da še sedaj ne ve, kdo so bili. Rekel je, da ne ve, zakaj so ga napadli. Tožena stranka se je opredelila do tega, zakaj slaba finančna situacija sama po sebi ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite kot tudi do njegovih trditev o diskriminaciji Berberov (stran 4 odločbe).

15. V zvezi s tožbeno navedbo, da je rasizem razlog, na podlagi katerega se lahko prizna mednarodna zaščita, sodišče pojasnjuje, da se s to tožbeno trditvijo sicer strinja, vendar pa tožnik ni konkretiziral, da bi bil on konkretno preganjan zaradi svoje narodnosti. Govoril je zgolj na splošno o tem, da Arabci izvajajo rasizem nad Berberi. Na glavni obravnavi je sicer res rekel, da Berberi težje dobijo službo kot Arabci, vendar pa je treba upoštevati, da je tožnik v Maroku opravljal različne poklice in se tudi šolal. Fizičnega napada nanj pa, kot je bilo že pojasnjeno, ni mogoče povezati z njegovo pripadnostjo berberski narodnosti. Iz vseh navedenih razlogov toženi stranki ni bilo treba pridobiti informacij o izvorni državi.

16. Sodišče se ne strinja s tožbeno trditvijo, da je nepravilno stališče tožene stranke, da so njegovi razlogi nepomembni za obravnavanje opravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče sicer meni, da je slaba finančna situacija za tožnika osebno sicer pomembna okoliščina, vendar ne iz vidika razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite, kar je tudi Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo (npr. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, sodba I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023). Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (tako je tudi stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 102/2023, točka 10 obrazložitve).

17. V zvezi z očitkom, da tožena stranka tožnika ni seznanila z dejstvom, da je Maroko umeščen na seznam varnih izvornih držav in mu ni dala možnosti, da bi navajal okoliščine, ki bi bile relevantne za presojo, ali Maroko morda ni varna država za tožnika, sodišče ugotavlja, da te tožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka je tožnika s tem, da je Maroko varna izvorna država glede na Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, seznanila pri podaji prošnje in mu v povezavi s tem postavila tudi vprašanje, kakšni so njegovi osebni razlogi, zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo (stran 4 zapisnika o podaji prošnje).

18. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na opredelitev tožene stranke do morebitnega obstoja resne škode v smislu priznanja subsidiarne zaščite. Tožnik ni navajal, da mu v izvorni državi grozi smrtna kazen ali usmrtitev ali da bi bil ogrožen zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, kot to določata 1. in 3. alineja 28. člena ZMZ-1. Glede nevarnosti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni tožnika v izvorni državi (2. alineja 28. člena ZMZ-1) pa je tožena stranka v okviru presoje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca v vsebinskem pogledu presojala tudi to. V ugotovitvi, da so tožnikove navedbe nepomembne z vidika mednarodne zaščite, je dejansko vsebovana že tudi presoja obstoja resne škode v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Iz navedenih razlogov se sodišče tudi ne strinja s tožbenimi očitki o pomanjkljivi obrazložitvi odločbe.

19. Ker se sodišče ne strinja s tožbenimi navedbami, da naj bi bila odločba nepravilna in nezakonita v delu, v katerem je tožena stranka presojala upravičenost tožnika do mednarodne zaščite, so posledično tudi neutemeljene tožbene navedbe, da naj bi bila odločba nepravilna in nezakonita tudi v 2., 3. in 4. točki izreka. Te tožbene navedbe so namreč podane v povezavi z očitkom, da je odločba nepravilna v delu, kjer je zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito.

20. V zvezi z tožbenimi očitki, da tožnik ni bil seznanjen z razlogi, zaradi katerih njegova vrnitev v izvorno državo ne bi bila mogoča zaradi prepovedi vračanja, pa se sodišče strinja s toženo stranko, da je v okviru tožnikovih navedb presojala tudi o tem, ali bi bila vrnitev v izvorno državo za tožnika ogrožajoča. Sodišče meni, da ker je bilo ugotovljeno, da tožniku ne grozi preganjanje ali resna škoda v izvorni državi, tudi vrnitev v izvorno državo zanj ne bi bila ogrožajoča. 21. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.