Jedro

Obdolženec se s priznanjem krivde ne odpove ugotavljanju dejanskega stanja, temveč se odpove ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Z drugimi besedami, predsednik senata dokaze ocenjuje na enak način kot po opravljeni glavni obravnavi: z vestno presojo vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi na tak način preveri, ali je o krivdi, ki jo je obdolženec priznal, prepričan ali ne.

Prvenstveno merilo za presojo, ali gre pri neposrednem plačilu uporabnika za nejavno financiranje javne službe ali za tržni vir javnega zavoda, je torej zakonska opredelitev obsega javne službe. ZVis tega obsega ni določil in ga še vedno ne določa. V strokovni literaturi je zavzeto jasno stališče, da plačilo izrednega študija pomeni nejavno financiranje javne službe. Poleg tega je cena zagotavljanja blaga in storitev javne službe določena s predpisom, cena blaga in storitev dopolnilne (tržne dejavnosti) pa zaradi proste konkurence ne sme biti določena s predpisom. Izredni študij pomeni le prilagoditev organizacije in časovne razporeditve predavanj, seminarjev in vaj možnostim študentov, ki se opravi na način in po postopku, določenem s statutom (z drugim odstavkom 114. člena Statuta Univerze na Primorskem je predpisano, da je izredni študij po vsebini in zahtevnosti enak rednemu). Posledica opravljenega študijskega programa za pridobitev izobrazbe, predpisana s prvim odstavkom 32.a člena ZVis (pridobitev javnoveljavne izobrazbe z diplomo, ki je javna listina), ni vezana na način študija, temveč na opravo vseh obveznosti po študijskem programu za pridobitev izobrazbe. Vrhovno sodišče na tej podlagi zaključuje, da ni mogoče sprejeti stališča nižjih sodišč, da izvajanje izrednega študija pomeni opravljanje tržne dejavnosti.

Jezikovna razlaga prvega in drugega odstavka 244. člena v zvezi z 2. točko petega odstavka 126. člena KZ sicer navaja na sklep, da opravljanje sleherne dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo, pomeni opravljanje gospodarske dejavnosti. Vendar taka razlaga, po kateri za gospodarsko dejavnost zadošča že sama odplačnost, ni pravilna, ker ne upošteva namena prvega odstavka 244. člena KZ in tudi ne umeščenosti inkriminacije v zakonsko poglavje. Jezikovno razlago je zato treba dopolniti s sistematično in namensko razlago. Tako dopolnjena in celovita razlaga privede do sklepa, da v položaju, ko pri opravljanju določene dejavnosti, poklica ali nalog, ni nič gospodarskega (ko torej ne gre za proizvodnjo ali promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno ali drugo finančno poslovanje), ne gre za gospodarsko dejavnost – četudi je opravljanje take dejavnosti, poklica ali nalog odplačno.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja, opisanega pod točko I.A izreka glede obsojenega A. A., po uradni dolžnosti pa tudi glede obsojene B. B. spremeni tako, da se izreče:

I.

Obtožena A. A., ..., in B. B., ..., sta kriva, da sta A.

A. A. kot dekan Fakultete ... pri vodenju dejavnosti izobraževanja ter z njo povezane dejavnosti, ki jo Fakulteta ... v XY opravlja na podlagi drugega odstavka 24. člena Statuta Univerze na Primorskem in 9. člena Pravil UP Fakultete ... XY, B. B. pa kot direktorica Fakultete ..., z namenom, da bi Fakulteti ... pridobila veliko premoženjsko korist iz vplačanih vpisnin, šolnin in vplačanih izpitov, zlorabila svoj položaj poslovodnega organa fakultete, in sicer: A. A. kot dekan po tretjem odstavku 63. člena Statuta Univerze na Primorskem, ki na podlagi določil 12. člena Pravil UP Fakultete ... vodi izobraževalno delo, poslovanje fakultete ter skrbi za zakonitost dela fakultete ter na podlagi 62. člena Pravil UP Fakultete ... daje pooblastila direktorju, B. B. pa kot direktorica in s tem poslovodni organ in odgovorna za zakonitost poslovanja na podlagi 82. člena Statuta univerze na Primorskem, s tem da v obdobju od druge polovice 2005 do konca leta 2007 v Kopru po njunem predhodnem dogovoru A. A. ni skrbel za zakonitost dela fakultete, ker je pooblastil direktorico B. B., da je odrejala Referatu za študijske zadeve, da je ta vpisoval dodiplomske kandidate za univerzitetni študij v nasprotju z določili 33., 40. in 70. člena Zakona o visokem šolstvu v zvezi s 37. členom Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu ter l. točko Meril za prehode med študijskimi programi, ki določajo pridobivanje izobrazbe po razpisanih študijskih programih z javno veljavnostjo, in sicer: neposredno, tj. ne da bi bili v predhodnem letu vpisani v tretji letnik UN v »absolventski staž«, na podlagi katerega je bilo mogoče z uspešno opravljenimi dvema oz. tremi izpiti pridobiti univerzitetno izobrazbo, čeprav le-ta ni akreditiran izobraževalni program ali njegov del in torej na način, ki ga ni potrdil Svet RS za visoko šolstvo zaradi česar vpis v ta staž tudi ni bil razpisan s soglasjem Vlade RS in jih je Fakulteta ... na ta način v XY:

1. v času od avgusta 2005 do 17. 11. 2005 za šolsko leto 2005/06 vpisala 433 kandidatov kot izredne študente, ki so do konca decembra 2008 plačali skupno najmanj 113.397,99 EUR šolnine in vpisnine ter stroškov opravljanja izpitov po 59.400 SIT že ob prvem pristopu na izpit – skupno torej v znesku še najmanj 107.328,49 EUR protivrednosti plačil za izpite, kar predstavlja veliko premoženjsko korist Fakultete ..., ki sta jo hotela pridobiti,

2. v času od 19. 04. 2006 – 27. 11. 2006 za šolsko leto 2006/07 vpisala 171 kandidatov kot izredne študente, ki so do konca decembra 2008 plačali skupno najmanj 61.837,99 EUR šolnine in vpisnine ter stroškov opravljanja izpitov po 59.400 SIT že ob prvem pristopu na izpit – skupno torej še najmanj 42.386,08 EUR protivrednosti plačil za izpite, kar predstavlja veliko premoženjsko korist Fakultete ..., ki sta jo hotela pridobiti,

3. v času od avgusta 2007 do 12. 12. 2007 za šolsko leto 2007/08 vpisala 66 kandidatov kot izredne študente, ki so do konca decembra 2008 plačali skupno najmanj 20.514,63 EUR šolnine in vpisnine ter stroškov opravljanja izpitov po 59.400 SIT že ob prvem pristopu na izpit – skupno torej še najmanj 16.359,54 EUR protivrednosti plačil za izpite, kar predstavlja premoženjsko korist Fakultete ..., ki sta jo hotela pridobiti; šolnina in vpisnina pa sta bili obračunani v nasprotju z 2. členom Pravilnika o šolninah in drugih prispevkih v visokem šolstvu, saj se ta obračunava le za študij ob vpisu v študijske programe, izpiti pa so bili zaračunani v nasprotju z 8. členom istega predpisa, saj se po tem predpisu študentom s statusom zaračunajo le četrti in vsak nadaljnji izpit istega predmeta ter komisijski izpit; izredne študente 3. letnika izrednega univerzitetnega študija na mesta, ki niso bila razpisana v javnem razpisu in brez soglasja Vlade RS o povečanju števila vpisnih mest in se na ta način izognila omejitvam razpisanih prostih mest in jih je Fakulteta ... na ta način v XY:

4. v istem časovnem obdobju kot pod tč. I.A/l za šolsko leto 2005/06 z vpisom presegla razpis za 94 vpisanih kandidatov, ki so skupno vplačali za najmanj 78.451,46 EUR vpisnine in šolnine, kar predstavlja veliko premoženjsko korist Fakultete ..., ki sta jo obtoženca hotela pridobiti,

5. v istem časovnem obdobju kot pod tč. I.A/2 za šolsko leto 2006/07 z vpisom presegla razpis za 78 kandidatov, ki so skupno vplačali za najmanj 68.515,20 EUR vpisnine in šolnine, kar predstavlja veliko premoženjsko korist Fakultete ..., ki sta jo obtoženca hotela pridobiti; S tem sta obtoženi A. A. in obtožena B. B. pod točko I.A/1-5 storila nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika z novelo KZ-B. II.

Na podlagi 50. in 51. člena Kazenskega zakonika v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena Zakona o kazenskem postopku se obtožencema izrečeta POGOJNI OBSODBI, v katerih se jima določijo kazni: - obtoženemu A. A.: za kaznivo dejanje pod tč. I.A/1.-5. na podlagi tretjega odstavka 261. člena Kazenskega zakonika 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora, nakar se mu, ob upoštevanju že določenih kazni po dva meseca zapora za vsako od treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 258. člena Kazenskega zakonika, na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika določi enotna kazen 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja; - obtoženi B. B.: za kaznivo dejanje pod tč. I.A/1.-5. na podlagi tretjega odstavka 261. člena Kazenskega zakonika 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi 1 (enega) leta in 6 (šestih) mesecev ne bo storila novega kaznivega dejanja.

III.

Na podlagi drugega odstavka 36. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika se obtožencema izrečeta STRANSKI DENARNI KAZNI, in sicer obtoženemu A. A. v višini 7.000,00 (sedem tisoč) EUR, ki jo je obtoženi dolžan plačati najkasneje v roku 2 (dveh) let z mesečnimi obroki, ki zapadejo v plačilo 15. dne v mesecu, v znesku 290,00 EUR do popolnega poplačila, obtoženi B. B. pa v višini 5.000,00 (pet tisoč) EUR, ki jo je obtožena dolžna plačati najkasneje v roku 20 (dvajsetih) mesecev z mesečnimi obroki, ki zapadejo v plačilo 15. dne v mesecu, v znesku 250,00 EUR do popolnega poplačila.

Če se stranski denarni kazni ne bosta dali niti prisilno izterjati, ju bo sodišče na podlagi šestega in sedmega odstavka 38. člena Kazenskega zakonika izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 41,72 EUR (enainštirideset evrov in dvainsedemdeset centov) neplačane kazni določilo en dan zapora, vendar ne več kot šest mesecev.

II. Sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 14. 5. 2015 obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika z novelo KZ-B (v nadaljevanju KZ), obsojenega A. A. pa še storitve treh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ. Obsojenemu A. A. je izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je za nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, za vsako od treh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ pa dva meseca zapora. Določilo mu je enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojeni B. B. je izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je za nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ določilo kazen eno let in deset mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev. Obsojenemu A. A. je izreklo stransko denarno kazen 7.000,00 EUR, obsojeni B. B. pa 5.000,00 EUR. Obsojencema je naložilo nerazdelno povrnitev stroškov iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in plačilo sodnih taks. Na podlagi 95. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 96. člena KZ je odločilo, da je Fakulteta za ... – članica Univerze na Primorskem, …, XY, dolžna plačati 508.791,38 EUR s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi. Zoper sodbo so vložili pritožbe obsojenka, zagovornik obsojenca in pooblaščenec Fakultete .. – članice Univerze na Primorskem, ki jih je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 10. 12. 2015 zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencema naložilo vsakemu po 442,50 EUR sodne takse, Fakulteti ... pa 50,00 EUR sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot uvodoma navaja, vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka I. K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Obsojenec je po zavrnjenih ugovorih zoper obtožnico sklenil sporazum o priznanju krivde. S tem je priznal dejansko stanje in pravno kvalifikacijo in se odrekel kontradiktorni glavni obravnavi in vsebinski presoji dokazov. Ocenjevanje dokazov na način, za katerega se zavzema vložnik, bi bilo v nasprotju z namenom instituta priznanja krivde, čigar bistvo je v tem, da priznanje krivde sodišče odvezuje od nadaljnjega izvajanja dokazov in tako doslednega izvajanja načela materialne resnice, kot je predvideno pri izpeljavi glavne obravnave. Do vprašanja obstoja zakonskega znaka opravljanja gospodarske dejavnosti sta se sodišči zadostno in prepričljivo opredelili. Enako velja za uporabo kazenskega zakona in protipravno premoženjsko korist. Izpodbijanje slednje pomeni izpodbijanje dejanskega stanja. Pogoji za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja zaradi časovne diskontinuitete niso podani. S preostalimi navedbami vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovna državna tožilka predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki je izrazil nestrinjanje s stališči tožilke.

B.

5. Obsojenca sta z višjo državno tožilko sklenila sporazuma o priznanju krivde, nato pa na predobravnavnih narokih, po vložitvi sporazumov v spis, še priznala krivdi po obtožbi. Predsednica senata je sprejela tako sporazuma o priznanju krivde kot priznanji krivde po obtožbi in po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, na katerem je sodišče prebralo potrdili o neobsojenosti, izdalo izpodbijano sodbo.

6. Predsednik senata sporazum o priznanju krivde sprejme le, če (med drugim) presodi, da je priznanje krivde podprto z drugimi dokazi v spisu (3. točka prvega odstavka 285.c člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 450.č člena ZKP). To pomeni, da sodišče obdolženca tudi v primeru priznanja krivde ne sme spoznati za krivega, če o njegovi krivdi ni prepričano. Vendar te ocene sodišče ne vzpostavi na enak način kot v postopku, ki se zaključi po opravljeni glavni obravnavi, torej na podlagi presoje dokazov, izvedenih na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP). V primeru priznanja krivde se krivda ugotavlja na podlagi presoje skladnosti tega priznanja z dokazi, ki so v sodnem spisu. Gre za sojenje na podlagi podatkov spisa, podobno kot pri izdaji sodbe o kaznovalnem nalogu in odločanju sodišča druge stopnje na seji senata. Predsednik senata mora pri presoji pogojev za sprejem priznanja krivde iz prvega odstavka 285.c člena ZKP na podlagi določbe drugega odstavka 355. člena ZKP (ki se smiselno uporablja tudi za sodbo, izdano na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde – šesti odstavek 285.č člena v zvezi s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP) vestno pretehtati vsak dokaz posebej (analitična dokazna ocena) in v zvezi z drugimi dokazi (sintezna dokazna ocena). Enako stališče je zavzeto tudi v strokovni literaturi, ki poudarja, da mora predsednik senata oceniti vse dokaze v spisu in ne samo tiste, ki obdolženca bremenijo.(1) Prav določba, da sme sodišče priznanje krivde sprejeti le, če je podprto z drugimi dokazi v spisu, kaže na dejstvo, da institut priznanja krivde v naš kazenski postopek ni vpeljal popolne dispozitivnosti niti glede dejanske podlage obtožbe. Priznanje krivde omogoča zgolj poenostavljen postopek ugotavljanja pravno relevantnih dejstev, ne izključuje pa vsakršne kontrole sodišča glede njihovega obstoja. Priznanje krivde v nobenem pogledu ne vpliva na sodnikovo materialnopravno presojo dejanja, tj. presojo, ali (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja (izpolnjenost bíti inkriminacije), ali je to dejanje v nasprotju s pravnim redom kot celoto (protipravnost) ter ali je obdolžencu to dejanje moč očitati (krivda).(2)

7. Sodišče druge stopnje je zavzelo pravilno stališče, da mora biti sodišče pri izreku vsake obsodilne sodbe, tudi tiste, izdane na podlagi sprejetega priznanja krivde, prepričano, da je bilo dejanje storjeno, zato lahko priznanje sprejme le, če je podprto z drugimi dokazi. Vendar je, kot opozarja vložnik, zavzelo tudi stališče, da pri odločanju o sprejemu sporazuma o priznanju krivde sodišče ne presoja pravilnosti (resničnosti) dejanskega stanja, saj se obtoženec s priznanjem krivde temu odpove, ugotavljanje dejanskega stanja pa bi izvotlilo smisel instituta priznanja krivde. To stališče je zgrešeno. Prepričanje o tem, da je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, ni mogoče brez ugotavljanja dejanskega stanja – torej ugotavljanja resničnosti dejstev, opisanih v izreku obtožnega akta. Zakonske znake kaznivega dejanja (bit inkriminacije) obdolženec izpolni s svojim ravnanjem in to ravnanje (storitev ali opustitev) tvori dejstva, katerih obstoj ali neobstoj ugotavlja sodišče. V strokovni literaturi je pojasnjeno, da ugotoviti določeno dejstvo pomeni spoznati ga na pravno določen način ter njegov obstoj tudi logično in izkustveno dokazati. Dejstva se ugotavljajo neposredno (z lastnim opažanjem procesnega organa) in posredno (na podlagi dokazovanja). Dokaz je vir spoznanja o pravno pomembnem dejstvu. Postopek, v katerem sodišče izvaja dokaze z namenom ugotovitve pravno pomembnih dejstev, je dokazni postopek. V splošnem sestoji iz odkrivanja, zavarovanja, sprejemanja (izvajanja) in ocene dokazov. Ocena dokazov pomeni preizkus njihove verodostojnosti in ugotovitev, da določeno pomembno dejstvo obstoji ali ne obstoji.(3)

8. Predsednik senata pri odločanju o sprejemu sporazuma o priznanju krivde torej nedvomno ugotavlja dejansko stanje. Vendar ga ne ugotavlja v dokaznem postopku, temveč na poenostavljen način: z ocenjevanjem dokaznega gradiva, ki ni bilo izvedeno na glavni obravnavi. Obdolženec se s priznanjem krivde torej ne odpove ugotavljanju dejanskega stanja, kot je zmotno ocenilo sodišče druge stopnje, temveč se odpove ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Z drugimi besedami, predsednik senata dokaze ocenjuje na enak način kot po opravljeni glavni obravnavi: z vestno presojo vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi (drugi odstavek 355. člena v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena in s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP). Na tak način preveri, ali je o krivdi, ki jo je obdolženec priznal, prepričan ali ne. Taka ocena je seveda neločljiva povezana s presojo, ali je priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu. V dejansko stanje pa predsednik senata ne more posegati (z dodajanjem, izpuščanjem ali spreminjanjem posameznih dejstev), kajti priznanje krivde lahko le sprejme ali ga zavrne (drugi odstavek 285.c člena ZKP).

9. Razlogi sodišča druge stopnje, da mora biti sodišče pri sprejemu sporazuma o priznanju krivde prepričano o krivdi, ne da bi ugotavljalo dejansko stanje, so v medsebojnem nasprotju in nejasni, kot pravilno navaja vložnik. Vendar ne gre za kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (precejšnje medsebojno nasprotje razlogov o odločilnih dejstvih in popolna nejasnost teh razlogov). Ti razlogi se namreč ne tičejo odločilnih dejstev (dejstev, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, ki torej pomenijo okoliščine, ki imajo za storilca pravne posledice, npr. zakonski znaki kaznivega dejanja, kvalifikatorne okoliščine, teža kaznivega dejanja, identiteta storilca, alibi, zastaranje),(4) temveč pomenijo interpretacijo določb kazenskega postopka. Ker gre za nejasne in medsebojno nasprotne razloge o pravnih, ne pa dejanskih vprašanjih, ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Lahko bi šlo za tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP oziroma 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP (druga kršitev določb kazenskega postopka, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe). Kot izhaja iz procesne literature(5) in sodne prakse,(6) mora biti med podano kršitvijo in nezakonitostjo odločbe podana ali vsaj verjetno izkazana vzročna zveza (vpliv procesne kršitve na zakonitost izpodbijane odločbe), ki jo mora vložnik obrazložiti. Temu bremenu vložnik s posplošeno navedbo, da je kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ni zadostil. 10. Vložnik navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbe kazenskega postopka, ker ni napravilo preizkusa, ali je priznanje krivde na podlagi sporazuma o priznanju krivde podprto z drugimi dokazi v spisu (3. točka prvega odstavka 285.c člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 450.č člena ZKP), na kar kažejo skopi in posplošeni sodbeni razlogi. Stališče je zmotno. Ocena, da je priznanje krivde podprto z drugimi dokazi v spisu, res ni obrazložena, kot navaja vložnik. Vendar so dokazi opredeljeni v obtožnem aktu in izhajajo iz podatkov spisa, zato izostanek konkretizacije teh dokazov ni zadostna podlaga za sklep, da sodišče priznanja krivde ni preizkusilo tudi v materialnem smislu (izpolnjenost bíti inkriminacije, protipravnost, krivda)(7) in da ni presojalo odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za sprejeto odločitev o uporabi prava.(8) Vložnik vrh tega izhaja z napačnega stališča, da bi preizkus o podprtosti priznanja z drugimi dokazi v spisu moral biti obrazložen. V šestem odstavku 285.č člena ZKP je namreč med drugim predpisano, da se glede sodbe, izrečene na podlagi sprejetega priznanja krivde, smiselno uporabljajo določbe XXII. poglavja ZKP (ki normirajo sodbo), razen glede obrazložitve izreka o krivdi, ki se omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Očiten namen te določbe je v poenostavitvi obrazložitve sodbe, izrečene na podlagi sprejetega priznanja krivde, v primerjavi s sodbo, izrečeno po opravljeni glavni obravnavi. Natančna obrazložitev preizkusa o podprtosti priznanja krivde z drugimi dokazi v spisu bi ta jasen in nedvomen namen zakona povsem izvotlila, saj se ne bi bistveno razlikovala od obrazložitve izreka o krivdi v sodbi, izrečeni po opravljeni glavni obravnavi. To pa seveda nikakor ne pomeni, da takega preizkusa ni treba napraviti.

11. Vložnikovi navedbi, da bi nižji sodišči morali tri kazniva dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ opredeliti za nadaljevano kaznivo dejanje, oziroma da je KZ-1 za obsojenca milejši zakon, ker je bil z njim uveljavljen institut nadaljevanega kaznivega dejanja, sta neutemeljeni. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja se je že pred uveljavitvijo KZ-1 (54. člen – nadaljevano kaznivo dejanje) v sodni praksi ustalil kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se (lahko) uporabi, kadar sodišče ugotovi, da je storilec storil dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki iz življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezno dejanje pa del te celote.(9) Ta bistveni pogoj se je presojal po naslednjih merilih: (i) istovrstnost kaznivih dejanj, (ii) časovna kontinuiteta (iii) enoten psihičen odnos storilca do kaznive kontinuirane dejavnosti oziroma enoten naklep. Poleg teh meril za ugotavljanje tako imenovanih stalnih (konstantnih) elementov so bila izoblikovana tudi merila za ugotavljanje obstoja nadaljevanega kaznivega dejanja še spremenljivi, variabilni elementi, kot so: isti kraj storitve, isti oškodovanec, izkoriščanje iste priložnosti, isti modus operandi.(10) Kot sta pojasnili že nižji sodišči, pogoj časovne povezanosti v obravnavani zadevi ni izpolnjen, saj je obsojenec izvršil dejanja z enoletnimi presledki.

12. Iz krivdoreka izhaja, da je obsojenec v svojstvu dekana vodil gospodarsko dejavnost izobraževanja, s katero članice Univerze na Primorske nastopajo na trgu storitev izobraževanja. Vložnik utemeljeno navaja, da izvajanje izrednega študija ni tržna dejavnost. V Zakonu o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) je med drugim določeno, da lahko visokošolske zavode ustanovijo domače in tuje fizične in pravne osebe (prvi odstavek 9. člena ZVis), da za opravljanje javne službe v visokem šolstvu Republika Slovenija ustanavlja javne visokošolske zavode (drugi odstavek 9. člena ZVis) z aktom, ki ga sprejme Državni zbor RS (15. člen ZVis), in da visokošolski zavodi pridobivajo sredstva iz državnega proračuna, šolnin in drugih prispevkov za študij, plačil za storitve, dotacij, dediščin in daril ter iz drugih virov. V 43. členu, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo,(11) je bilo v času storitve kaznivega dejanja določeno, da se javna služba v visokem šolstvu določi z nacionalnim programom visokega šolstva. V Zakonu o zavodih je med drugim določeno, da se za opravljanja javnih služb ustanovijo javni zavodi (prvi odstavek 3. člena), da zavod lahko opravlja gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena opravljanju dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen (drugi odstavek 18. člena), in da zavod pridobiva sredstva za delo iz sredstev ustanovitelja, s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi. Univerzo na Primorskem je ustanovila Republika Slovenija.(12)

13. Iz strokovne literature izhaja stališče, da je javna služba način zagotavljanja izvajanja tistih dejavnosti, katerih narava je taka, da bi njihovo izvajanje na tržen način lahko privedlo do motenj v delovanju družbenega sistema. Zato država nadomesti tržne mehanizme s tem, da dejavnost izvaja prek svojih upravnih sistemov. Pogost razlog za takšen poseg države je potreba po enakomerni in uravnoteženi razporeditvi posameznih dobrin ali storitev med prebivalstvo. Tipični sta zdravstvena dejavnost in izobraževanje – določen obseg zdravstvene oskrbe in izobrazbe mora biti zagotovljen vsem prebivalcem. To ne pomeni, da javni zavod ne more izvajati svoje temeljne dejavnosti proti plačilu za svoje storitve. Izvajanje javne službe se namreč lahko financira neposredno iz proračuna, z neposrednimi plačili uporabnikov storitev ali s kombinacijo obeh virov. Neposredno plačevanje dejavnosti ne pomeni, da ne gre za režim javne službe, gre le za vprašanje, koliko je država pripravljena plačati za to dejavnost in v kakšni meri prevali njene stroške na neposredne uporabnike.(13) Javna služba ni le tisto, kar je financirano z javnimi viri, kajti javna služba je regulirana dejavnost, ki se financira tako iz javnih kot nejavnih virov. Javni viri financiranja javne službe so predvsem proračunska in druga javna sredstva, nejavni viri financiranja javne službe pa so zasebna plačila. Poleg tega obstoji še kategorija tržnih virov, s katerimi se financira javni zavod. Gre za dohodke od prodaje blaga in storitev z dopolnilno dejavnostjo. Nejavna vira financiranja javne službe sta med drugim doplačilo staršev za varstvo in oskrbo otrok v vrtcih in plačilo oskrbe v domu upokojencev. Dopolnilna (tržna) dejavnost v javnih zavodih je tista, ki presega predpisan obseg javne službe, npr. prodaja presežkov pripravljenih obrokov v vrtcu okoliškim prebivalcem in nadstandardne storitve v domu upokojencev.(14) Iz teh stališč in iz povzetih določb izhaja, da javni visokošolski zavod sme, pod določenimi pogoji, opravljati tudi tržno dejavnost, vendar pa samo dejstvo, da neposredni uporabnik plača za storitev javnega zavoda, ne zadošča za sklep, da javni zavod v tem delu opravlja tržno dejavnost. Ustavno sodišče je z odločbo, na katero opozarja vložnik, presodilo, da bi moral biti obseg javne službe v visokem šolstvu predpisan z ZVis. To ni bilo storjeno, saj je ZVis s 43. členom določitev javne službe v visokem šolstvu prepustil nacionalnemu programu visokega šolstva, ki ga sprejme državni zbor z resolucijo. Resolucija ni splošni pravni, temveč politični, deloma pa tudi strokovni akt, s katerim ni mogoče urejati pravic in obveznosti pravnih in fizičnih oseb, ki se jih lahko na podlagi 87. člena Ustave ureja le z zakonom, zato je Ustavno sodišče 43. člen ZVis zaradi neskladnosti z 2. in 87. členom Ustave razveljavilo.(15)

14. Prvenstveno merilo za presojo, ali gre pri neposrednem plačilu uporabnika za nejavno financiranje javne službe ali za tržni vir javnega zavoda, je torej zakonska opredelitev obsega javne službe. ZVis tega obsega ni določil in ga še vedno ne določa.(16) V strokovni literaturi je zavzeto jasno stališče, da plačilo izrednega študija pomeni nejavno financiranje javne službe. Stališče temelji na dejstvih, da je izredni študij zakonsko izenačen z rednim, saj imajo izredni študentje enak status kot redni študentje, opraviti morajo enake obveznosti in po uspešno končanem študiju pridobijo enako javno listino – diplomo. Edina razlika je v tem, da rednim študentom storitve javne službe zagotavlja država, izredni pa si študij plačajo sami. Poleg tega je cena zagotavljanja blaga in storitev javne službe določena s predpisom, cena blaga in storitev dopolnilne (tržne dejavnosti) pa zaradi proste konkurence ne sme biti določena s predpisom.(17) S prvim odstavkom 77. člena ZVis je določeno, da se šolnina in drugi prispevki za študij določijo v skladu s predpisom ministra, pristojnega za visoko šolstvo. Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o šolninah in drugih prispevkih v visokem šolstvu,(18) ki predpisuje merila za določitev šolnine na način, da se pri izračunu stroškov za izvedbo letnika dodiplomskega študija, ki tvorijo temelj za določitev šolnine za posameznega študenta (stroški se delijo s številom študentov – prvi in drugi odstavek 6. člena), ne upoštevajo stroški, za katere se sredstva zagotavljajo iz javnih oziroma drugih namenskih virov (drugi odstavek 5. člena). Iz tretjega odstavka 37. člena ZVis izhaja, da izredni študij pomeni le prilagoditev organizacije in časovne razporeditve predavanj, seminarjev in vaj možnostim študentov, ki se opravi na način in po postopku, določenem s statutom (z drugim odstavkom 114. člena Statuta Univerze na Primorskem je predpisano, da je izredni študij po vsebini in zahtevnosti enak rednemu). Posledica opravljenega študijskega programa za pridobitev izobrazbe, predpisana s prvim odstavkom 32.a člena ZVis (pridobitev javnoveljavne izobrazbe z diplomo, ki je javna listina), ni vezana na način študija, temveč na opravo vseh obveznosti po študijskem programu za pridobitev izobrazbe.

15. Vrhovno sodišče na tej podlagi zaključuje, da ni mogoče sprejeti stališča nižjih sodišč, da izvajanje izrednega študija pomeni opravljanje tržne dejavnosti. Pojem gospodarske dejavnosti, opredeljen v petem odstavku 126. člena KZ, zajema 1) proizvodnjo in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje, 2) opravljanje dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo, in 3) vodenje in sodelovanje pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu v prejšnjih točkah navedenih dejavnosti. Zato je bistveno nadaljnje vprašanje, ali je šlo pri izvajanju izrednega študija za gospodarsko dejavnost v smislu 2. točke petega odstavka 126. člena KZ.

16. Predmet zakonske razlage je zakonsko besedilo, ki sestoji iz jezikovnih znakov. Sporočilo, ki ga razlagalec išče, so pravno pravilo, njegovi sestavni deli in pomen teh delov. V skladu s klasičnim pojmovanjem je naloga jezikovne razlage, da z besedoslovnimi, slovničnimi in slogovnimi pravili jezika rekonstruira besedni pomen pravnega pravila, ne da bi bilo nujno, da se besedni pomen ujema s pravim pomenom pravnega pravila. Gre le za prvo razlagalno stopnjo, ki določa možen besedni pomen pravnega pravila, hkrati pa za stopnjo, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Pravno besedilo je torej izhodišče in jezikovni okvir, ki ga razlagalec ne sme prestopiti. V tem primeru bi namreč ne šlo za razlago, temveč za tvorbo pravnega pravila. Dolžnost razlagalca je, da jezikovno razlago dopolni in preveri še z drugimi metodami razlage, ki naj jezikovno razlago potrdijo ali utemeljijo tistega izmed več možnih besednih pomenov, ki je njen pravi (pravni) pomen. Te metode so zlasti logična, sistematična, zgodovinska in teleološka.(19) Bistvo sistematične metode je, da je pomen jezikovnih znakov odvisen od njihove umestitve v notranji in zunanji pravni sistem. Zunanji sistem se nanaša na zunanjo podobo in zgradbo zakona (razporeditev in razčlenitev snovi v posamezne ožje enote, npr. poglavja in oddelke), notranji pa na vsebinsko povezanost in strukturiranost predmeta. Od tega, na kakšnem mestu v predpisu je posamezna določba, je torej soodvisen pomen določbe – razen v položaju, ko je umestitev le tehničnega značaja ali ko pride do tako imenovanega umestitvenega spodrsljaja, ko je uvrstitev posledica nerodnosti in je v nasprotju z logiko notranjega sistema.(20)

17. Pojem kazenskopravna dobrina označuje bolj ali manj splošen življenjski interes skupnosti, ki mu kazensko pravo nudi varstvo v obliki posameznih inkriminacij. Gre torej za abstraktno vrednoto družbenega reda, varovano z inkriminacijami. Pojem poseben objekt kazenskopravnega varstva pomeni v pravnem redu konkretneje opredeljene družbene odnose, interese in pravne dobrine, ki so podlaga za oblikovanje notranje bolj ali manj homogenih skupin kaznivih dejanj, ki se lahko pokažejo kot posamezna poglavja posebnega dela kazenskega zakonika ali kot ožje skupine znotraj posameznega poglavja. Posebni objekti kazenskopravnega varstva se ne ujemajo povsem z razvrstitvijo poglavij v posebnem delu kazenskega zakonika. Je pa od ugotovitev posebnega objekta kazenskopravnega varstva nemalokrat odvisna pravna kvalifikacija.(21) V strokovni literaturi je zavzeto stališče, da je določba 244. člena KZ namenjena notranjemu kazenskopravnemu varstvu poslovnih subjektov. V tem okviru poleg nezakonite obogatitve kot posledice ravnanja storilca zajema tudi škodna ravnanja zaposlenih, ki imajo določene pravice ali položaj v podjetju, zgleduje pa se po podobnih določbah tujih kazenskih zakonov, ki sankcionirajo nezvestobo storilca do »lastnika« (družbenika) gospodarske družbe ali delovanje, ki ni v interesu družbe. V teoriji je prevladalo stališče, da je prav poslovna zvestoba tista vrednota, ki jo varuje to dejanje.(22) Tudi Vrhovno sodišče je že presodilo, da pomeni izraba položaja, kot ena od izvršitvenih modalitet tega dejanja, zlorabo pooblastil, ki izhajajo iz storilčevega položaja pri gospodarskem subjektu, in ki imajo podlago v predpisih, splošnih aktih in odločitvah upravljalskih organov, pri čemer storilec izrabi svoj položaj tako, da dejanj, za katera je sicer pooblaščen, ne opravi v skladu z njihovim namenom oziroma v skladu z interesi gospodarske družbe ali druge pravne osebe. Protipravnost ravnanja storilca je torej treba iskati v okviru zapovedi in prepovedi, ki urejajo razmerja med njim in gospodarskim subjektom – ne glede na to, ali storilec ravna z namenom pridobiti korist ali povzročiti škodo sebi ali drugim.(23) Ne iz krivdoreka ne iz sodbenih razlogov ne izhaja, da je obsojenec ravnal v nasprotju z interesi Fakultete za ... Celo nasprotno, iz krivdoreka in razlogov izhaja, da je fakulteti s kaznivim dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku 508.791,38 EUR.

18. Obsojenec je kaznivo dejanje storil v času veljavnosti KZ z novelo KZ-B. Pojem gospodarske dejavnosti je bil s to novelo razširjen. Pred spremembo so se za gospodarsko dejavnost po petem odstavku 126. člena KZ šteli le 1) proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje, ter 2) vodenje in sodelovanje pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu v prejšnji točki navedenih dejavnosti. Z dodano novo 2. točko petega odstavka 126. člena KZ se je opredelitev gospodarske dejavnosti razširila na opravljanje dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo (2. točka petega odstavka 126. člena KZ). Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je predlagatelj z razširjeno opredelitvijo v pojem gospodarske dejavnosti želel vključiti dejavnosti neprofitnih združenj, zlasti zdravstvenih zavodov, društev in fundacij. Razlog za to so velika finančna sredstva, s katerimi ta združenja razpolagajo in zaradi katerih »obstaja tudi realna možnost kaznivih dejanj, ki so tipična pri opravljanju gospodarske dejavnosti.«(24)

19. Namen zakonodajalca v smislu razlogov za sprejem predpisa, kot ga je mogoče razbrati iz družbenih razmer, poteka pravodajnega postopka in primerjav z morebitnim predhodnim zakonom je rezultat t. i. genetične razlage, ki pomeni zgodovinsko razlago v ožjem smislu. Teorija opozarja na previdnost pri uporabi te razlagalne metode in poudarja objektivizem, v skladu s katerim se predpisa ne razlaga glede na »voljo« zgodovinskega zakonodajalca (za kar se zavzemajo zagovorniki statičnega subjektivizma), temveč predvsem glede na (objektivni) zakonski namen, ratio legis, kolikor je razpoznaven iz samega besedila predpisa. Niso namreč bistvene le zgodovinske okoliščine, ki so vodile do sprejema predpisa, temveč tudi današnji pomen predpisa in njegov prihodnji razvoj. Namen zgodovinskega zakonodajalca sicer ni nepomemben, a zavezujoč je le toliko, kolikor je izražen v besedilu predpisa, ta namen pa je tem bolj upošteven, čim mlajši je predpis, in tem manj upošteven, kolikor več časa je minilo od njegovega sprejema in kolikor bolj so se spremenile tudi družbene razmere.(25) Pri objektivizmu ne gre za aktualistično prilagajanje razlage dnevnim potrebam in razmeram, gre le za to, da je ratio legis avtonomen in da razlagalec išče tudi odgovore na vprašanja, ki jih zgodovinski postavodajalec ni mogel predvideti. Objektivističen način razlage, da zakonsko besedilo, kakor hitro je zakon uveljavljen, dobi samostojno življenje, je večinsko sprejet.(26)

20. Zgodovinska razlaga ne uživa kakšnega posebnega ali osrednjega mesta med razlagalnimi metodami – drugače kot namenska (teleološka) razlaga, ki določa pomen jezikovnih znakov glede na namen, ki ga ima pravno določilo (ne pa morebiti glede na namen, ki ga je imel zakonodajalec). Argument namena ima odločujoč vpliv na izbiro med dvema ali več mogočimi rešitvami. Povezava namena in pomena pravnega pravila mora biti določna v taki meri, da pomen pravila izhaja iz meril, ki so vsebovana v pravnem besedilu – meril, ki jih je mogoče aktivirati z ustaljenimi razlagalnimi metodami. Namenska razlaga ne more nadomestiti drugih razlagalnih metod in na podlagi same sebe ustvariti pravnega pravila.(27) Vrhovno sodišče je,(28) sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča,(29) zavzelo stališče, da pravne norme ni mogoče razlagati v skladu z namenom, ki ga zakonodajalec predpostavlja oziroma si ga morda celo želi, če takšen namen ne izhaja že iz jezikovne razlage pravnega besedila. Pomen pravila, kot ga ugotovimo z razlago, mora biti jezikovno mogoč,(30) saj je mogoč besedni pomen pravila zunanja meja razlage, ki je razlagalec ne sme prestopiti.

21. Kaznivo dejanje zlorabe položaja iz 244. člena KZ je uvrščeno v poglavje Kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Razlogov za dvom o smiselnosti te umestitve ni. Iz vsebine dispozicije kaznivega dejanja, ki je v svojem bistvu vezana na opravljanje gospodarske dejavnosti (»kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti«), izhaja, da je namen te inkriminacije varovanje gospodarstva. Jezikovna razlaga prvega in drugega odstavka 244. člena v zvezi z 2. točko petega odstavka 126. člena KZ sicer navaja na sklep, da opravljanje sleherne dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo, pomeni opravljanje gospodarske dejavnosti. Vendar taka razlaga, po kateri za gospodarsko dejavnost zadošča že sama odplačnost, ni pravilna, ker ne upošteva namena prvega odstavka 244. člena KZ in tudi ne umeščenosti inkriminacije v zakonsko poglavje. Jezikovno razlago je zato treba dopolniti s sistematično in namensko razlago. Tako dopolnjena in celovita razlaga privede do sklepa, da v položaju, ko pri opravljanju določene dejavnosti, poklica ali nalog, ni nič gospodarskega(31) (ko torej ne gre za proizvodnjo ali promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno ali drugo finančno poslovanje), ne gre za gospodarsko dejavnost – četudi je opravljanje take dejavnosti, poklica ali nalog odplačno. To pomeni, da pojasnilne določbe petega odstavka 126. člena KZ, ki opredeljuje pojem gospodarske dejavnosti, ni mogoče razlagati na način, da bi ta pojem zajemal nekaj, kar nima nobene zveze z gospodarstvom. Taka razlaga bi bila nesmiselna in vprašljiva z vidika načela socialne države,(32) vrh tega bi domet obravnavanega kaznivega dejanja razširila čez meje sprejemljivega, saj bi pomenila, da – med drugim – odplačno opravljanje kakršnegakoli dela pomeni opravljanje gospodarske dejavnosti. S tem bi bil presežen namen 244. člena KZ in zabrisane meje med tem in nekaterimi kaznivimi dejanji, katerih prvenstveni varstveni objekt je premoženje.

22. Obsojenčevo ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ, zato je Vrhovno sodišče, ki na pravno opredelitev v izpodbijani pravnomočni sodbi ni vezano, presojalo, ali so izpolnjeni zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Ocenilo je, da obsojenčevo ravnanje izpolnjuje znake nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ z novelo KZ-B. 23. Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ z novelo KZ-B stori uradna oseba, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic, ali ne opravi uradne dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki drugega kaznivega dejanja. Uradna oseba po tem zakonu je med drugim oseba, ki pri državnem organu opravlja uradne dolžnosti ali ima uradno funkcijo (2. točka drugega odstavka 126. člena KZ) in druga oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, katera ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži (3. točka drugega odstavka 126. člena KZ). V strokovni literaturi je zavzeto stališče, da 2. točka drugega odstavka 126. člena KZ pomeni najsplošnejšo opredelitev izraza uradna oseba. Pojem uradne osebe je namreč vezan na delovanje pri kateremkoli državnem organu. Za opravljanje uradne dolžnosti se šteje opravljanje takih del, s katerimi se uresničujejo pravice in dolžnosti iz pristojnosti državnega organa. Za uradno dolžnost je bistveno, da je oseba za tako delo pooblaščena, ne glede na to, ali ga opravlja trajno ali začasno, odplačno ali neodplačno. Izraz imeti uradno funkcijo etimološko pomeni opravljanje uradne dolžnosti, njegov pogovorni pomen pa je ožji, vezan na pomembnejše naloge. Pri uradni osebi po 3. točki drugega odstavka 126. člena KZ gre za »nepravo« uradno osebo, saj pojem ni vezan na delovanje pri državnem organu, temveč na osebo zunaj državnega organa, ki pa je pooblaščena za opravljanje uradne dolžnosti neposredno z zakonom ali z zakonitim predpisom (na primer tajnik univerze).(33) Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 159/2007 z dne 2. 4. 2009 zavzelo stališče, da je ravnatelj osnovne šole kot njen poslovodni organ odgovoren za zakonitost in namenskost razpolaganja s sredstvi tega javnega zavoda, ta odgovornost pa je primerljiva z odgovornostjo predstojnikov neposrednih proračunskih uporabnikov, katerih položaj uradne osebe temelji na 2. točki drugega odstavka 126. člena KZ (uradna oseba pri državnem organu), zato je opravljanje takih poslovodnih opravil, če se nanašajo na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi osnovnošolskemu izobraževanju, mogoče šteti za opravljanje uradne dolžnosti.

24. Vrhovno sodišče ocenjuje, da iz očitka v izreku izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je obsojenec opravljal uradno dolžnost na podlagi pooblastil, ki sta mu jih dajala predpisa, izdana na podlagi zakona. Kot je opisano v krivdoreku, je imel na podlagi tretjega odstavka 63. člena Statuta Univerze na Primorskem položaj dekana Fakultete ... – članice javnega visokošolskega zavoda Univerza na Primorskem. Na podlagi 12. člena Pravil Fakultete ... Univerze na Primorskem je vodil izobraževalno delo, njeno poslovanje in skrbel za zakonitost dela fakultete, na podlagi 62. člena istega predpisa je dajal pooblastila direktorju fakultete. Univerza na Primorskem kot javni visokošolski zavod pridobiva sredstva iz državnega proračuna (72. člen ZVis) in ima kot javni zavod, ki ga je ustanovila država, lastnost posrednega proračunskega uporabnika (6. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o javnih financah). Iz državnega proračuna pridobivajo sredstva tudi članice Univerze na Primorskem (14. člen Odloka o ustanovitvi Univerze na Primorskem in 195. člen Statuta Univerze na Primorskem). Dekanova odgovornost je torej povsem primerljiva z odgovornostjo predstojnikov neposrednih proračunskih uporabnikov (državni oziroma občinski organi ali organizacije ter občinska uprava – 5. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o javnih financah), zato opravljanje njegovih nalog pomeni normativno konkretizacijo pojma opravljanja uradne dolžnosti, dekan pa je uradna oseba po 3. točki prvega odstavka 126. člena KZ.

25. To pomeni, da sta nižji sodišči obsojenčevo ravnanje, opisano pod točko I.A krivdoreka, napačno pravno opredelili. S tem sta kršili kazenski zakon na način iz 4. točke 372. člena ZKP (glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti). Po določbi drugega odstavka 424. člena ZKP, ki predpisuje presojo po privilegiju pridruženja (beneficium cohaesionis), je Vrhovno sodišče presodilo, da je bila storjena enaka kršitev tudi glede obsojenke, ki ni vložila zahteve za varstvo zakonitosti. Ugotovilo je namreč, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje pod točko I.A nanaša tudi nanjo – v krivdoreku je med drugim opisano, da je obsojenka kot direktorica iste fakultete, z namenom, da bi ji pridobila veliko premoženjsko korist iz vplačanih vpisnin, šolnin in vplačanih izpitov, zlorabila svoj položaj njenega poslovodnega organa, odgovornega za zakonitost poslovanja fakultete. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bil kazenski zakon na enak način in iz smiselno enakih razlogov, kot veljajo za obsojenca, kršen tudi glede obsojenke, saj njeno ravnanje, opisano v izreku, ne izpolnjuje zakonskih znakov nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ (ne gre za gospodarsko dejavnost), izpolnjuje pa zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ. Obsojenka je imela namreč položaj direktorice Fakultete ... Univerze na Primorskem. Na podlagi 82. člena Statuta Univerze na Primorskem je imela položaj poslovodnega organa, odgovornega za zakonitost poslovanja. Univerza na Primorskem kot javni visokošolski zavod pridobiva sredstva iz državnega proračuna in je posredni proračunski uporabnik. Iz državnega proračuna pridobivajo sredstva tudi članice Univerze na Primorskem, kot pojasnjeno v predhodni točki. Odgovornost direktorice takega zavoda je torej povsem primerljiva z odgovornostjo predstojnikov neposrednih proračunskih uporabnikov, zato opravljanje njenih nalog pomeni normativno konkretizacijo pojma opravljanja uradne dolžnosti, direktorica pa je uradna oseba po 3. točki prvega odstavka 126. člena KZ.

26. Obsojenca sta z namenom, da bi Fakulteti ... pridobila veliko premoženjsko korist, prestopila meje uradnih pravic (za tak prestop gre v položaju, ko storilec opravi nekaj, kar sicer sodi v pristojnost organa ali organizacije, kjer dela, vendar za dejanje v konkretnem primeru ni pooblaščen ali ga sploh ne more opraviti),(34) saj sta izvršila protipredpisen vpis dodiplomskih kandidatov za univerzitetni študij na Fakulteto ... S tem sta izpolnila zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ.

27. Sprememba pravne opredelitve je v obravnavani zadevi z vidika pravic, ki jih ima obtoženec v kazenskem postopku, in ob spoštovanju načela poštenega postopka, dopustna. Gre namreč za spremembo, temelječo izključno na dejstvih, ki sta jih obsojenca s krivdo vred priznala (do njih sta se torej opredelila), spremenjena opredelitev pa ni takšna, da bi je ob pomoči zagovornikov ne mogla pričakovati. Vrh tega je zaradi nižje predpisane kazni prekvalifikacija v korist obsojencev.

28. Z navedbami, da obsojenec ni ravnal naklepno, da je bil v pravni in dejanski zmoti in da ni protipravno pridobljene premoženjske koristi, ker so bile izdane diplome veljavne, šolnine pa porabljene za vplačan namen, vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

29. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ravnanje obsojencev ne izpolnjuje zakonskih znakov nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ, temveč izpolnjuje znake nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in (glede obsojenke po uradni dolžnosti) poseglo v sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP je iz izreka izpustilo nepravilni pravni komponenti (gospodarska in tržna dejavnost) in spremenilo pravno opredelitev. Zaradi spremenjene pravne opredelitve je Vrhovno sodišče obsojencema na novo izreklo kazenske sankcije – pogojni obsodbi in stranski denarni kazni (kot je ugotovljeno z izpodbijano sodbo, sta bili dejanji storjeni iz koristoljubnosti). Pri izreku pogojne obsodbe in določitvi kazni je poleg okoliščin, ki so bile upoštevane v sodbah nižjih sodišč, upoštevalo dejstvo, da je predpisana kazen za dejanje po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ zapor od enega do osmih let, za dejanje po tretjem odstavku 261. člena KZ pa zapor od treh mesecev do petih letih. Zaradi nižje predpisane kazni je obsojencema določilo sorazmerno nižji kazni.

(1) Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku z novelo ZPK-K, uvodna pojasnila. GV Založba, Ljubljana 2012, str. 27 – 28. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 60778/2011-213 z dne 12. 12. 2013. (3) Dežman, Zlatko, in Erbežnik, Anže: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 529 – 545. (4) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 15956/2012-94 z dne 29. 7. 2014. (5) Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 909. (6) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 20016/2011-39 z dne 26. 5. 2016 in druge.

(7) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 60778/2011-213 z dne 12. 12. 2013. (8) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 5664/2013-31 z dne 19. 6. 2014. (9) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 1/2011 z dne 5. 5. 2011. (10) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 9200/2009-206 z dne 13. 9. 2012. (11) Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-156/08-16 z dne 14. 4. 2011. (12) Odlok Državnega zbora RS o ustanovitvi Univerze na Primorskem. Uradni list RS, št. 13/03. (13) Trpin, Gorazd: Javne službe in javni zavodi. Podjetje in delo, 6-7/2004, str. 1376-1382. (14) Tičar, Bojan: Status javnih zavodov v javnem sektorju – pravno-ekonomska analiza. Podjetje in delo, 3-4/2005, str. 522-524. (15) Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-156/08-16 z dne 14. 4. 2011. (16) Obseg javne službe ni bil določen niti z Resolucijo o nacionalnem programu visokega šolstva Republike Slovenije 2007-2010 (Uradni list RS, št. 94/07) niti s kasnejšo resolucijo.

(17) Tičar, Bojan: Status javnih zavodov v javnem sektorju – pravno-ekonomska analiza. Podjetje in delo, 3-4/2005, str. 522-524. (18) Uradni list RS, št. 40/1994 in 45/1998. (19) Pavčnik, Marijan: Teorija prava. GV Založba, Ljubljana 2013, str. 369-370. Lukić, Radomir D.: Tumačenje prava. Savremna administracija, Beograd 1961, str. 44-51. (20) Pavčnik, Marijan: Teorija prava. GV Založba, Ljubljana 2013, str. 379-380. (21) Bavcon, Ljubo, in drugi: Kazensko pravo, splošni del. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 204-209. (22) Deisinger, Mitja: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, 2002, str. 517; Jakulin, Vid: Kazenskopravno varstvo gospodarskih interesov države in EU, Podjetje in delo, 2003, str. 1284 in nasl. (23) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 134/2009 z dne 29. 10. 2009, deloma tudi I Ips 444/2007 z dne 16. 12. 2007. (24) Obrazložitev amandmaja k 6. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika, vloženega 16. 3. 2004 po skupini poslancev. EPA: 1042 – III. Objavljeno na spletni strani https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565D400354E68C1256E5500448F54&db=kon_zak&mandat=III&tip=doc (2. 2. 2017).

(25) Pavčnik, Marijan: Teorija prava. Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, str. 389-390. (26) Pavčnik, Marijan: Argumentacija v pravu. GV Založba, Ljubljana 2013, str. 94-96. (27) Pavčnik, Marijan: Teorija prava. Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, str. 403-407. (28) Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 319/2005 z dne 15. 3. 2007. (29) Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-140/01 z dne 4. 12. 2003. (30) Pavčnik, Marijan: Argumentacija v pravu. GV Založba, Ljubljana 2013, str. 387. (31) Na primer izvajanje storitev v javnem interesu na področju socialnega varstva, zdravstva, kulture in podobno.

(32) Načelo socialne države iz 2. člena Ustave RS je splošno in temeljno ustavno načelo, ki posega na vsa področja pravnega urejanja in so ga pri svojem delovanju dolžne upoštevati vse tri veje oblasti. Šturm, Lovro, in drugi: Komentar Ustave RS. Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 93-94. (33) Ivan, Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del. GV Založba, Ljubljana 2001, str. 682 – 283. (34) Deisinger, Mitja: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del. GV Založba, Ljubljana 2002, str. 608.