Jedro

Ker je subjekt pogajanja in sporazuma tudi sicer le konkretni obtoženec, pa je razumljivo, da sklenjeni sporazum ne more posegati v pravice ali dolžnosti drugih obtožencev, niti ni dolžnost tožilca, da bi o posledicah sklenjenega sporazuma za druge osebe, obtoženca o tem posebej seznanil. Po drugem odstavku 450.č člena ZKP je bilo sodišče dolžno presoditi, ali je bil sporazum sklenjen v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP in ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP.

Res je, da z uveljavitvijo instituta priznanja krivde ne pridejo več v poštev tiste določbe kazenskega postopka, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, kar v primeru, ko se premoženjska korist odvzame tistemu obtožencu, ki je krivdo priznal, ne bi smelo biti problematično. Drugače pa je, ko se taka korist odvzame drugi osebi, ki v postopku ni bila obtožena in ki jo zaradi priznanja krivde obtoženca, zadenejo posledice odvzema, sama pa zaradi značilnosti postopka v dokaznem postopku ni sodelovala. Vendar takim osebam pravica do pravnega varstva zaradi opisane procesne situacije ne more biti okrnjena.

Izrek

Pritožbe obtožene N.T., zagovornika obtoženega E.Ž. in pooblaščenca FM se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožniki so dolžni plačati sodno takso in sicer obtožena N.T. in E.Ž., vsak v višini 442,50 EUR, FM pa v znesku 50,00 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo uvodoma navedena obtoženca spoznalo za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ-B, obtoženega E.Ž. pa še, da je z dejanji pod točko 1/B od prve do tretje alineje storil tri kazniva dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ-1 v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) jima je izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo kazni, obtoženemu E.Ž. za dejanje pod točko 1.A/1-5, na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ kazen eno leto in osem mesecev zapora, za tri kazniva dejanja pod točko I/B pa na podlagi prvega odstavka 258. člena KZ, za vsako kazen dva meseca zapora, nakar mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen dve leti zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obtoženi N.T. pa je za dejanja pod točko I.A/1-5 na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi 36. in 38. člena KZ je obema obtožencema izreklo stranski denarni kazni in sicer E.Ž. v višini 7.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku dveh let z mesečnimi obroki, ki zapadejo v plačilo prvega dne v mesecu in sicer v znesku 290,00 EUR do popolnega plačila. Obtoženi N.T. pa je izreklo kazen 5.000,00 EUR, ki jo je dolžna plačati najkasneje v roku dvajsetih mesecev, z mesečnimi obroki, ki zapadejo v plačilo 15. dne v mesecu in sicer v znesku 250,00 EUR do popolnega poplačila, pri čemer je še določilo, da kolikor se stranski kazni ne bosta dali niti prisilno izterjati, ju bo sodišče na podlagi šestega in sedmega odstavka 38. člena KZ izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 41,72 EUR neplačane kazni določilo en dan zapora, vendar ne več kot šest mesecev. Odločilo je še, da sta obtoženca na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodni taksi in sicer vsak na 295,00 EUR (240,00 EUR po tarifni št. 7113 v zvezi s tarifno št. 71113 Zakona o sodnih taksah in 55,00 EUR po tarifni št. 7119 ZST-1). Odločilo pa je še, da je FM na podlagi 95. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena KZ dolžna plačati 508.791,38 EUR,kolikor znaša z nadaljevanim kaznivim dejanjem obtoženih, opisanih pod točko 1.A/1-5 sodbe, pridobljena premoženjska korist. Zoper sodbo se pritožujejo obtožena N.T. sama, zagovornik obtoženega E.Ž. in pooblaščena odvetniška družba FM. Obtoženka sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka in odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagala je tudi, da jo sodišče druge stopnje obvesti o seji pritožbenega senata, kar je pritožbeno sodišče storilo, vendar pa je obtoženka dan pred pritožbeno sejo sodišču poslala opravičilo, da se seje ne more udeležiti zaradi službene zadržanosti. Ker pa je želela pritožbenemu senatu še osebno predstaviti vsebino pritožbe, je tudi predlagala, da sodišče druge stopnje sejo preloži, vendar pa temu predlogu pritožbeno sodišče ni sledilo, saj je ocenilo, da razlogi za preložitev seje niso utemeljeni glede na to, da je obtoženka svojo pritožbo že izčrpno podala in da je bila predhodno opozorjena, da se bo pritožbena seja lahko opravila tudi, če nanjo ne bo pristopila.

Zagovornik obtoženega E.Ž. sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka in o odvzemu premoženjske koristi, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naj stroške postopka naloži v breme proračuna.

Pooblaščenec FM sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da fakulteti odvzema premoženjske koristi ne izreče. Na pritožbi zagovornika obtoženega E.Ž. in pooblaščenca FM je podala odgovor višja državna tožilka ter predlagala, da ju sodišče druge stopnje kot neutemeljeni zavrne.

Pritožbe niso utemeljene.

Preizkus izpodbijane sodbe v smeri navedb v vseh vloženih pritožbah je pokazal, da je odločitev sodišča pravilna in zakonita. Glede na to, da je bila sodba izdana v postopku po določilih 450.a člena in naslednjih ZKP na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde obeh obtožencev, je sodbo dopustno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona oziroma tudi zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi, vendar gre v konkretnem primeru ta pravica le osebi, kateri je bila premoženjska korist odvzeta, torej FM. Ker pa so navedbe pritožnikov glede kršitve kazenskega zakona po vsebini enake in se medsebojno prepletajo, jih bo sodišče druge stopnje obravnavano skupno, do ostalih navedb pa se bo opredelilo le v okviru obravnavane posamezne pritožbe.

K pritožbi obtožene N.T. Obtoženka v obširni pritožbi uvodoma navaja, da je sporazum o priznanju krivde sklenila v zmoti. Navkljub trdnemu prepričanju, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno, je sporazum podpisala, ker ni imela energije soočiti se z nekajletnim sodnim postopkom, prav tako pa ji niso bile celovito predstavljene posledice njenega priznanja krivde, to je odvzem premoženjske koristi fakulteti. Sporazum je namreč na tožilstvu sklepal njen zagovornik, sama pa s strani tožilstva, niti kasneje sodišča, ni bila seznanjena, da bo sodišče v primeru njenega priznanja krivde odločalo tudi o odvzemu premoženjske koristi, ki posledično zadeva tudi njo, saj bo fakulteta od nje lahko zahtevala vračilo odvzetega zneska. Zato meni, da bi jo moralo sodišče na predobravnavnem naroku poučiti o pravnih posledicah sklenjenega sporazuma za tretje osebe oziroma za FM, ki je bila prvotno tudi obtožena storitve kaznivega dejanja, vendar je bil kazenski postopek zoper njo kasneje v ugovornem postopku ustavljen. Zato je bila prepričana, da fakulteto ne morejo doseči nobene posledice njenega priznanja krivde in se je zato tudi odločila, da krivdo prizna. Po izreku sodbe pa je spoznala, da je bila v zmoti in zaradi navedenega meni, da je bila s strani tožilstva celo prevarana, s strani sodišča pa nezadostno poučena o posledicah njenega priznanja krivde. V kolikor bi namreč o njih bila ustrezno poučena, sporazuma o priznanju krivde ne bi sklenila in zato meni, da je s sodbo podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki terja razveljavitev sodbe.

Sodišče druge stopnje sicer razume stisko obtoženke, ki je spoznala, da je sodišče prve stopnje zaradi njenega (in tudi soobtoženčevega) priznanja krivde FM naložilo v plačilo vrednost, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist, vendar ugotavlja, da sodišče določb kazenskega postopka, ki se nanašajo na izdajo sodbe na podlagi sporazuma o priznanju krivde, ni prekršilo. Sporazum o priznanju krivde (členi 450.a - 450.č člena ZKP) je institut, ki v fazi pogajanja in sklepanja sporazuma zadeva le stranki postopka, to je državnega tožilca in obtoženca in s tem sodišče nima nič opraviti, temveč njegova kontrolna funkcija nastopi šele kasneje, ko je sporazum predložen sodišču, kot bo še obrazloženo. Motiv za sklenitev sporazuma ni predmet sodne presoje, kakor tudi kasnejša morebitna želja po spremembi ali zanikanju sporazuma, saj se priznanje krivde po tistem, ko je s strani sodišča sprejeto, ne more preklicati. Prav zato in tudi zaradi pravnih posledic priznanja krivde, pa zakon zahteva, da ima obtoženec v fazi pogajanj z državnim tožilcem, zagovornika in sicer ne glede na fazo postopka. S tem mu je zagotovljena pravica do pravnega varstva, ki obtoženca napram državnemu tožilcu, v postopku pogajanj postavlja v enakovreden položaj. Zakon o kazenskem postopku pa je v 450.b členu tudi povsem jasen glede elementov, o katerih se stranki v sporazumu lahko dogovorita, in o tistih, ki ne morejo biti predmet sporazuma, pri čemer ta določba, niti druge, državnemu tožilcu ne nalaga dolžnosti, da obtoženca v fazi pogajanj seznani s pravnimi posledicami sodbe, ki bo izdana na podlagi sklenjenega sporazuma o krivdi. Take dolžnosti državnemu tožilcu tudi ne nalaga Splošno navodilo o pogajanjih ter o predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde in sporazuma o krivdi, ki jo je izdal Generalni državni tožilec RS in ki je objavljeno na spletni strani Vrhovnega državnega tožilstva RS. Ker je subjekt pogajanja in sporazuma tudi sicer le konkretni obtoženec, pa je razumljivo, da sklenjeni sporazum ne more posegati v pravice ali dolžnosti drugih obtožencev, niti ni dolžnost tožilca, da bi o posledicah sklenjenega sporazuma za druge osebe, obtoženca o tem posebej seznanil. Pričakuje se namreč, da ga bo o posledicah sklenjenega priznanja krivde in tudi o pravnih posledicah obsodbe (določila 78. člena KZ-1 in naslednje) seznanil prav njegov zagovornik in mu tudi v zvezi s tem nudil strokovno pomoč pri pogajanjih z državnim tožilcem.

Ker spričo obrazloženega zakon ali drug predpis državnemu tožilcu ne nalaga dolžnosti, da obtoženca seznani s posledicami sklenjenega sporazuma, tudi ni sprejemljiva pritožbena razlaga obtoženke, da pogajanje s tožilko ni bilo pravično in pošteno, zaradi česar se čuti prevarano. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je bil sporazum o krivdi sklenjen po pravnomočnosti obtožbe, to je po tistem, ko so bili zavrnjeni ugovori obrambe, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Obtožnica pa je obema obtožencema očitala, da sta FM pridobila premoženjsko korist, enak očitek pa je vsebovan tudi v opisu sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, kar pomeni, da je obtoženka tudi dejstvo pridobljene premoženjske koristi priznala. Ob tem pa je povsem neprepričljiva njena razlaga, da je to storila le z namenom izognitve večletnemu stresnemu sojenju, saj kolikor je menila, da kaznivega dejanja ni, potem njegove storitve ne bi priznala. Že iz vsebine njene pritožbe pa je razbrati, da se je vsebine sporazuma zavedala in da je sporazum sklenila prostovoljno, očitno pa je le, da ob tem z zagovornikom nista pričakovala, da z izrekom obsodilne sodbe prihaja v poštev tudi odvzem premoženjske koristi FM. Gotovo pa je, da bi takšno možnost morala predvideti, ne zgolj zaradi določbe tedaj veljavnega 95. člena KZ, da nihče ne sme obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, pač pa, ker je odvzem take koristi bil pričakovan glede na sam opis kaznivega dejanja. Sicer je res, da je bil kazenski postopek zoper fakulteto v ugovornem postopku ustavljen, vendar le zato, ker FM nima statusa pravne osebe in ne morebiti, ker ni pridobila premoženjske koristi oziroma, ker le-ta sploh ni nastala. Odvzem je zato tudi bil povsem pričakovan.

Glede na povedano, pritožbeni očitki niso utemeljeni tudi kolikor se nanašajo na postopanje sodišča na predobravnavnem naroku, ko obtoženka ni bila poučena o pravnih posledicah sklenjenega sporazuma. Po drugem odstavku 450.č člena ZKP je bilo sodišče dolžno presoditi, ali je bil sporazum sklenjen v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP in ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. Ta preizkus pa je sodišče prve stopnje tudi opravilo in ga v izpodbijani sodbi obrazložilo v točki 3 in 4 in kot je bilo že zgoraj obrazloženo glede državnega tožilca, tudi sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage, da bi obtoženca o posledicah njunega priznanja krivde moralo posebej opozarjati glede pravnih posledic izdane sodbe za tretje osebe. Ker sodišče prve stopnje takšne dolžnosti ni imelo, tudi ni moč razpravljati o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka in se zaradi tega nasprotna pritožbena izvajanja obtoženke izkažejo kot neutemeljena.

Glede obstoja kaznivega dejanja: Vsi pritožniki enako izpostavljajo, da kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ-B ni podano, saj dejanje obtožencev ni bilo storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Izvajanje izrednega študija in zaračunavanje šolnin namreč ni moč šteti za gospodarsko dejavnost, pri kateri se zasleduje tri kriterije tržne dejavnosti in sicer trg, odplačnost in profitni namen. Pritožniki se pri tem sklicujejo na članek Basta Trtnik M.: Financiranje in opravljanje tržne dejavnosti izvajalcev javne službe, ki je bil objavljen v Pravni praksi št. 20/2014, odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-156/2008 z dne 14.4.2011 in na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 159/2007 z dne 2.4.2009. Ker mora sodišče tudi v postopku odločanja o sprejemu sporazuma o priznanju krivde paziti na materialnopravno pravilnost sporazuma, kot je bilo to že rečeno v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 60778/2011, z dne 12.12.2013, bi moralo sodišče ob ugotovitvi, da obtoženca kaznivega dejanja nista storila, izdati oprostilno sodbo.

Z navedenim stališčem sodišče druge stopnje ne soglaša. Načeloma sicer drži, da je sodišče pri odločanju o tem, ali bo sprejelo sklenjeni sporazum o priznanju krivde, vezano na pravilnost uporabe materialnega prava, ki pa vendar ne zajema tudi presoje pravilnosti dejanskega stanja. Ločnica med materialnim pravom in dejanskim stanjem v praksi ni vedno enostavna, kar se kaže tudi pri obravnavanih pritožbah, ki sicer pod navedbo kršitve kazenskega zakona, pravzaprav zatrjujejo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je bilo dejanje obtožencev storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti in, ali je FM sploh pridobila premoženjsko korist. Sodišče je pri sojenju vezano na obtožbo, ki mora opisati dejanje, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Le-ti pa so glede obravnavanega kaznivega dejanja bili zatrjevani tako v obtožbi, kot v sklenjenem sporazumu o priznanju krivde in glede očitka opravljanja gospodarske dejavnosti tudi posebej obrazloženi (točka 10 sodbe). Z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki glede na pritožbene očitke še dodaja, da je gospodarska dejavnost v obtožbi in posledično tudi v izreku sodbe opisana, kakor tudi protipravna dejavnost obeh obtožencev in vzročna zveza z nastalo pridobljeno veliko premoženjsko koristjo FM. Poleg opisanih ravnanj obeh obtožencev in njunega statusa poslovodnega organa pa je glede navedenih zakonskih znakov v opisu dejanja navedena tudi pravna podlaga, kar enako velja tudi za obračun šolnine in vpisnine ter prekoračitev razpisanih mest. Rečeno drugače, tako za zakonske znake kaznivega dejanja, kot konkretne očitke obtožencema, je v opisu obtožbe in sporazuma, navedena tako dejanska kot pravna podlaga. Sodišče prve stopnje pa v okviru preizkusa sporazuma o priznanju krivde presoja le, ali očitano dejanje ustreza zatrjevani pravni podlagi in s tem zakonskim znakom kaznivega dejanja in ne, kot zmotno menijo pritožniki, ali so tudi resnični. Presoja teh dejstev bi namreč pomenila ugotavljanje dejanskega stanja, kateremu pa sta se obtoženca s priznanjem krivde odpovedala. Kolikor bi moralo sodišče navkljub sprejetemu priznanju krivde vseeno ugotavljati dejansko stanje, torej, ali so obtožbeni očitki utemeljeni, potem institut priznanja krivde sploh ne bi bil smiseln. Ker pa sme obsodilna sodba v vsakem primeru bodisi, da je izdana po izvedenem dokaznem postopku, ali po sprejetem priznanju krivde, temeljiti na prepričanju sodišča, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, bo lahko sprejelo sporazum o priznanju krivde med drugim le, če je le-to podprto z drugimi dokazi v spisu. To pa je sodišče prve stopnje, kot rečeno, tudi storilo in v izpodbijani sodbi pod točko 5 tudi ustrezno obrazložilo češ, da je priznanje obtožencev podprto z obsežno dokumentacijo v spisu.

Po mnenju pritožnikov obtožencema očitano dejanje naj ne bi bilo kaznivo, ker ni podan zakonski znak gospodarske dejavnosti, katere FM ni mogla opravljati. Ta očitek je obramba uveljavljala že tekom preiskave in v ugovornem postopku ter v pritožbenih odločitvah prvostopenjskega sodišča ter odločitvi senata, ki je odločal o ugovoru, dobila jasno in prepričljivo pojasnilo, da je definicija gospodarske dejavnosti po kazenskem zakonu širša od opredelitve po davčnih in drugih predpisih. Ker sta oba obtoženca v nadaljevanju krivdo priznala, to pomeni, da sta sprejela tudi navedeno razlago sodišča in zato vztrajanje pri prvotnem stališču, glede na sklenjeni sporazum o priznanju krivde, ni razumljivo. Sodišče druge stopnje zato lahko le ponovi v sodni praksi že večkrat uveljavljeno razlago, da je opravljanje gospodarske dejavnosti možno tudi v neprofitnih organizacijah, če ima dejavnost pravnih oseb negospodarskega prava, naravo pridobitvene dejavnosti, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. Pri gospodarskih družbah se gospodarska dejavnost domneva, pri neprofitnih oblikah družb pa je potrebno ugotoviti obstoj pogojev, ki dajejo družbi pridobitno naravo. Obstoj takih pogojev pa je v konkretnem primeru tudi podan in se kot rečeno zatrjuje že v opisu dejanja z navedbo, da je FM nastopala na trgu ponujenih storitev izobraževalnih ustanov, kakor tudi s konkretno navedeno pravno podlago za opravljanje take dejavnosti.

Navedenega stališča pritožniki ne morejo omajati s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-156/08, z dne 14.4.2011 in na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 159/2007, z dne 2.4.2009. Čeprav vsi trije pritožniki podrobno povzemajo ustavno odločbo pa iz te ne izhaja, da bi Ustavno sodišče v njej zavzelo stališče, ki nasprotuje zgoraj obrazloženi kazenskopravni razlagi pojma gospodarske dejavnosti. Med drugim se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je izredni študij del javne službe, in sicer, da je od odgovora na to vprašanje odvisno, ali je šolnino dopustno predpisati, ali ne. Kot je dalje obrazložilo, tak odgovor v veljavnih predpisih ni vsebovan in je nato tudi razveljavilo določbo 43. člena Zakona o visokem šolstvu. Ne drži pa, da bi Ustavno sodišče navedlo, da zakonski predpisi ne morejo odgovoriti na vprašanje, ali visokošolski študij pomeni opravljanje gospodarske dejavnosti, kot enako navajajo pritožniki, saj pojma gospodarske dejavnosti v odločbi ni uporabilo. Je pa v točki 27 povedalo tudi, da javni zavodi, čeprav jih ustanovi država, lahko poleg javne službe izvajajo tudi druge dopolnilne dejavnosti, ki pomenijo prodajo blaga in storitev na trgu, kar se torej smiselno ujema s kazenskopravno razlago gospodarske dejavnosti pri neprofitnih organizacijah. Odločba Ustavnega sodišča zato nima takega pomena kot ga pritožniki zatrjujejo. Enako velja tudi za zgoraj citirano sodbo Vrhovnega sodišča, saj se ta nanaša na vprašanje, ali ima ravnatelj osnovne šole status uradne osebe in obrazložitev, da pedagoška dejavnost sama po sebi na predstavlja opravljanja uradne dolžnosti. Citat, katerega navaja obtožena N.T. češ, da dejavnosti vzgoje in izobraževanja na javni osnovni šoli, ki se ne sme opravljati zaradi pridobivanja dobička, ni možno opredeliti kot gospodarske dejavnosti, pa izhaja iz drugačnega položaja javne osnovne šole, kjer se dejavnost vzgoje in izobraževanja ne sme opravljati zaradi pridobivanja dobička. Pri sklicevanju na posamezne odločbe je zato potrebno upoštevati celotno njeno obrazložitev in ne zgolj posamezne stavke. Prav tako ne drži, da se sodišče glede obstoja gospodarske dejavnosti sklicuje na določila Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), kot dalje zatrjujejo vsi trije pritožniki. Sodišče je namreč slednji zakon navedlo le pri obrazložitvi poslovodnih pooblastil obeh obtožencev v okviru uporabe kazenskega zakona oziroma pri spremembah kazenskega zakona po storitvi kaznivega dejanja. Kolikor zagovornik obtoženega E.Ž. glede statusa obtoženca kot dekana fakultete izpostavlja, da je bil ta v opravičljivi dejanski in pravni zmoti, pa s tem zatrjuje pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa glede na sklenjeni sporazum o priznanju krivde, ni dopustno uveljavljati. Povsem enako velja tudi za obširne navedbe obtožene N.T. v točkah 4.2.2. do 4.2.7. pritožbe, saj pritožnica v tem delu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede vprašanja akreditacije študijskega programa, veljavnosti diplom, primernosti in pogojev vpisovanja v absolventski staž, prekoračitev predvidenega števila vpisnih mest in neobstoja protipravne premoženjske koristi. S sporazumom o priznanju krivde sta se namreč obtoženca kot že rečeno, odpovedala ugotavljanju dejanskega stanja in zato sodbe iz tega razloga ne moreta več izpodbijati, spričo česar so neupoštevni tudi nadaljnji pritožbeni očitki zagovornika obtoženega E.Ž. češ, da FM ni pridobila protipravne premoženjske koristi, saj so diplome veljavne, plačane šolnine pa so se uporabile za izvedbo izrednega študija.

Isti pritožnik v okviru kršitve kazenskega zakona sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo zakona, ker ni upoštevalo, da se je kazenski zakon po storitvi kaznivega dejanja spremenil tako, da je za obtoženca milejši. Kazenski zakonik (KZ-1), ki je veljal pred novelo KZ-1B namreč v določbah, ki se nanašajo na pomen izrazov, ni opredeljeval gospodarske dejavnosti in je že zato ta zakon za obtoženca milejši. Nasprotno stališče v izpodbijani sodbi pa ni pravilno tudi zato, ker je kasnejši zakon (KZ-1B) v 99. členu ponovno opredelil pojem gospodarske dejavnosti. Poleg tega pa je KZ-1 v 240. členu na novo opredelil pojem vodenja in nadzorstva, ki lahko zajema le izvajanje temeljnih tržnih gospodarskih funkcij v družbi, pri čemer dekan fakultete, ki je javni zavod, take lastnosti ni imel in je tudi zato določba 240. člena KZ-1 milejša od zakona, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Uporaba milejšega zakona bi namreč morala privesti do izreka oprostilne sodbe.

O navedenih očitkih se je sodišče prve stopnje opredelilo v 10. in 11. točki izpodbijane sodbe in prepričljivim razlogom ni moč kaj bistveno novega dodati, saj pritožnik ne pove nič takega, kar bi terjalo podrobnejšo obrazložitev. Dejstvo namreč je, da pojem gospodarske dejavnosti, kot je bil naveden v 240. členu KZ-1 v ničemer ni spreminjal definicije gospodarske dejavnosti kot take, pač pa je le zožal krog storilcev tega kaznivega dejanja, saj je bila zloraba položaja ali zaupanja inkriminirana le pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti z razliko od prejšnjega zakona, ki te omejitve ni poznal. Predmet zlorabe je bil omejen bodisi na pripadnike managementa, ki so pooblastilo za vodenje in nadzorstvo imeli v zakonu ali aktih družbe, bodisi na druge osebe, ki so za vodenje ali nadzorstvo imele posebno pooblastilo. Odgovor na vprašanje, katera določba, to je 244. člena KZ ali 240. člena KZ-1 je za storilca milejša, je bil torej odvisen od pooblastil, ki jih je imel pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru pravilno ugotovilo, da sta obtoženca pooblastilo za vodenje imela že v času storitve kaznivega dejanja, zaradi česar KZ-1 zanju ni milejši zakon. Pritožbeni navedbi, da obtoženi E.Ž. kot dekan fakultete ni imel pooblastila za vodenje in nadzor, pa poleg tega, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje, nasprotuje tudi pravna podlaga Statuta univerze in Pravil FM, kot je navedena v opisu dejanja, torej, da dekan med drugim vodi poslovanje in skrbi za zakonitost dela fakultete. Spričo povedanega se tako s pritožniki ni moč strinjati, da ravnanje kot je očitano obema obtožencema ni kaznivo, s čimer naj bi bila podana smiselno zatrjevana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona tudi ni podana glede treh kaznivih dejanj overitve lažne listine po prvem odstavku 258. člena KZ, ki se očita obtoženemu E.Ž. in ki bi po mnenju njegovega zagovornika morala biti opredeljena le kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med kaznivimi dejanji ni časovne povezanosti, se je strinjati z zaključkom, da elementi za opredelitev enega kaznivega dejanja, kot je to sodna praksa dopuščala tudi za nepremoženjska kazniva dejanja, niso izpolnjeni.

K pritožbi FM: Uvodni očitek fakultete sodišču se nanaša na dejstvo, da na narok za izrek kazenske sankcije obtožencema, na katerem je odločalo tudi o odvzemu premoženjske koristi, ni vabilo pooblaščenca fakultete, niti slednjemu ni bil vročen zapisnik o naroku in kasneje tudi ne izpodbijana sodba. Glede na to, da je pooblaščeni zagovornik fakulteto zagovarjal že v preiskavi, oziroma v kazenskem postopku, ki je bil kasneje v ugovornem postopku ustavljen, je zagovornik štel, da je zadeva kolikor zadeva fakulteto zaključena, nakar je bil seznanjen s prepisom izreka sodbe, ki jo je fakulteta prejela skupaj z dopisom o pravici napovedi pritožbe zoper sodbo. Kljub dani napovedi pa fakulteta do vložitve predmetne pritožbe ni prejela pisnega odpravka sodbe, opozarja pa še, da je bilo tudi vabilo na narok za izrek kazenske sankcije, poslano na nepravilen način, saj FM ni pravna oseba in je zato sodišče vabilo neobstoječo osebo. Meni tudi, da bi moralo sodišče o odvzemu premoženjske koristi fakulteti odločati na glavni obravnavi v smislu 500. člena ZKP in na narok poleg pravne osebe povabiti tudi njenega pooblaščenca. O odvzemu koristi pa bi sodišče lahko odločilo šele po opravljeni glavni obravnavi, na kateri bi ocenilo vse dokaze in nato sprejelo meritorno odločitev in ne tako, kot je storilo v konkretnem primeru zgolj na podlagi priznanja krivde obtožencev. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju pritožnika zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. in 9. točki 371. člena ZKP, zaradi česar je potrebno sodbo razveljaviti.

Pooblaščenec fakultete ima sicer prav, ko navaja, da na narok za izrek kazenske sankcije obtožencema ni bil vabljen. Sicer ne drži, da so pooblaščenci iz Odvetniške pisarne D.K. in odvetniki, fakulteto zagovarjali že v fazi preiskave, saj le-ta tedaj še ni bila v postopku, temveč so zagovarjali obdolženega D.L., je pa res, da so nato pooblastilo priložili v spis po vložitvi obtožnice (priloga B). Kot izhaja iz pooblastila pa se le-to nanaša na zastopanje v kazenskem postopku, vodenim pod opr.št. obravnavane zadeve, kar bi pomenilo, da pooblastilo velja tudi za postopek odločanja o odvzemu premoženjske koristi. Ker je potrebno prejemnika koristi v postopku zaslišati, v primeru pravne osebe pa njenega zastopnika (prvi in drugi odstavek 500. člena ZKP), bi po mnenju pritožbenega sodišča moralo sodišče prve stopnje o naroku za izrek kazenske sankcije obtožencema, povabiti tudi pooblaščenca fakultete in ne zgolj njenega zastopnika. Očitno je, da je sodišče glede na pravnomočno končani postopek zoper fakulteto zmotno štelo, da je pooblastilo zagovorniku s tem prenehalo in ga zato posebej ni vabilo na narok. Vendar zaradi opustitve vabljenja pooblaščenca zatrjevana kršitev postopka po 3. in 9. točki prvega odstavka 371.člena ZKP ni podana, niti fakulteti glede odvzema pridobljene premoženjske koristi, niso bile prekršene njene pravice o izjasnitvi.

Nobenega dvoma ni, da je bila FM vabljena na narok, na katerem je sodišče odločalo o odvzemu premoženjske koristi. Iz vabila na narok (list.št. 441) namreč izhaja, da je bilo poslano zastopniku fakultete v zvezi z možnostjo odvzema premoženjske koristi, pridobljene neposredno ob delovanju obtožencev, ki sta krivdo za očitano jima kaznivo dejanje priznala in se dejansko stanje šteje za ugotovljeno. Glede na to, da je bilo tako vabilo poslano neposredno na naslov fakultete in da je to vabilo tudi prejela kot izhaja iz povratnice, pa tudi ni bistvena trditev, da se je naslov glasil na neobstoječo pravno osebo. Pomembno je le, da je fakulteta vabilo prejela in da se njen zastopnik naroka za izrek kazenske sankcije ni udeležil, niti o naroku fakulteta ni obvestila svojega pooblaščenca. Kot že rečeno, tega tudi sodišče ni posebej vabilo, ker je spregledalo obseg danega pooblastila, vendar bi bilo na drugi strani pričakovati, da ga bo o datumu naroka obvestila fakulteta sama, še sploh, ker je bil postopek zoper njo že ustavljen. Iz vsebine vabila pa tudi izhaja, da se bo na naroku odločalo o možnem odvzemu premoženjske koristi, dan pa je bil tudi pravni pouk, da se bo narok v primeru neupravičenega izostanka opravil v nenavzočnosti fakultete. Vabilo je torej bilo jasno in bi zato že fakulteta sama morala poskrbeti, da se naroka udeleži, bodisi sama preko svojega zastopnika oziroma preko pooblaščenca, glede katerega pa bi tudi morala preveriti, ali je vabilo sam prejel oziroma ga o tem seznaniti. Ker udeležba fakultete na naroku, na katerem se je odločalo o odvzemu premoženjske koristi, ni bila obvezna, pa tudi kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Prav tako opustitev vročitve vabila pooblaščencu na pravilnost in zakonitost odvzema premoženjske koristi ni vplivala glede na to, da je vsebinsko enake navedbe kot sedaj pooblaščenec fakultete, na naroku za izrek kazenske sankcije izpostavil že zagovornik obtoženega E.Ž. in se je sodišče o teh navedbah v sodbi tudi opredelilo. Ob tem je še pojasniti, da ne drži pritožbena navedba češ, da fakulteta pisnega odpravka izpodbijane sodbe ni prejela, saj je iz povratnice na list.št. 462 videti, da jo je prejela 15.6.2015. Čeprav sodba ni bila poslana pooblaščencu, pa je ta pritožbo vendar vložil pravočasno, tako da fakulteti pravica do pravnega varstva ni bila prekršena.

Kar zadeva pritožbeni očitek, da Zakon o kazenskem postopku ne predvideva, da bi se o odvzemu premoženjske koristi odločalo na naroku za izrek kazenske sankcije in, da bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo in pred odločitvijo o odvzemu premoženjske koristi, sprejeti vsebinsko in meritorno sodbo, je pojasniti sledeče. Res je, da z uveljavitvijo instituta priznanja krivde ne pridejo več v poštev tiste določbe kazenskega postopka, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, kar v primeru, ko se premoženjska korist odvzame tistemu obtožencu, ki je krivdo priznal, ne bi smelo biti problematično. Drugače pa je, ko se taka korist odvzame drugi osebi, ki v postopku ni bila obtožena in ki jo zaradi priznanja krivde obtoženca, zadenejo posledice odvzema, sama pa zaradi značilnosti postopka v dokaznem postopku ni sodelovala. Vendar takim osebam pravica do pravnega varstva zaradi opisane procesne situacije ne more biti okrnjena. Ker se v primeru, ko obtoženec krivdo prizna, dokazni postopek ne izvaja, namreč ni sprejemljiva razlaga, da bi se tak postopek moral izvesti v primeru, ko se premoženjska korist odvzame drugi osebi. V takem primeru bi prišlo do nevzdržne situacije, ko bi se dokazni postopek navkljub sprejetemu priznanju krivde, moral izvesti in zato priznanje krivde sploh ne bi imelo smisla. Vendar pa je priznanje krivde pravno upoštevno le, če ga sodišče sprejme, to pa lahko stori le pod pogojem, da je priznanje krivde podprto z drugimi dokazi v spisu, s čimer se tudi uresničuje dolžnost sodišča iz 17. člena ZKP glede ugotavljanja materialne resnice. Ker pa se o odvzemu premoženjske koristi odloči s sodbo, ki se v primeru priznanja krivde izda po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, se le na tem naroku lahko izvede narok v smislu 500. člena ZKP za odvzem premoženjske koristi. Enako namreč izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 22.1.2015, I Ips 46801/2011, ko je razveljavilo odločbo o odvzemu premoženjske koristi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Iz obrazloženega sledi, da ima oseba, glede katere prihaja v poštev odvzem premoženjske koristi, pravico, da svoje ugovore uveljavi na naroku za izrek kazenske sankcije in te navedbe bodo lahko šle le v smeri, da ni prejemnik premoženjske koristi oziroma, da le-ta ni podana v takšni višini. Le v tem obsegu se bo zato lahko izvajal morebitni dokazni postopek, v vsakem primeru pa se bo sodišče prve stopnje o ugovornih navedbah moralo opredeliti. Čeprav pritožnica zaradi svoje nenavzočnosti te pravice ni izkoristila, pa je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, v izpodbijani sodbi vendar zavzelo stališče do vseh navedb, katere sedaj izpostavlja v pritožbi. Tako je glede očitka, da FM ni pravna oseba, podala podrobno razlago v 17. točki sodbe in ker se premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, odvzame bodisi storilcu ali prejemniku, tudi po oceni pritožbenega sodišča status prejemnika take koristi sploh ni bistven. Pomembno je le, da je tako korist pridobil in ne, kakšen je njegov status. Sodišče prve stopnje pa je v sodbi tudi pojasnilo, čemu premoženjske koristi ni odvzelo univerzi, temveč neposredno FM in tem prepričljivim razlogom pravzaprav ni potrebno ničesar dodati. Kar zadeva ostale pritožbene očitke glede zakonskega znaka gospodarske dejavnosti, veljavnosti diplom in navedb, da so se šolnine uporabile zaradi izvedbe izrednega študija, kakor tudi glede neobstoja objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, pa je bilo obrazloženo že zgoraj, čemu ti očitki niso utemeljeni.

Ker glede na vse obrazloženo, vložene pritožbe niso utemeljene, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbe na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega dela postopka, ki so nastali v obliki sodne takse, ima podlago v določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, višina taks pa je odmerjena po tar. št. 7122 za obtoženca, oziroma tar. št. 7406 za FM, Zakona o sodnih taksah.