Jedro

ZPP ne določa posebnih pravil v primeru, ko postavljeni sodni izvedenec vabi pravdno stranko na pregled. Tako tudi ne terja vabljenja na pregled preko strankinega pooblaščenca.

Podatki, objavljeni na spletni strani (v konkretnem primeru Wikipedija), ne morejo nadomestiti mnenja predlaganega sodnega izvedenca.

Kot osebno skrivnost lahko kvalificiramo samo najbolj občutljive podatke iz intimne sfere posameznika, ki praviloma niso dostopni tretjim osebam in so po splošnem prepričanju take narave, da tretje osebe vanje ne morejo in ne smejo imeti vpogleda. Sodišče mora zato v vsakem primeru pretehtati, kateri izmed dveh nasprotujočih si interesov (interes posameznika, da se ne razkrije podatek iz njegove osebne sfere, in zanimanje javnosti na drugi strani) ima prednost.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeve v novo sojenje.

III. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je predsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnila zahtevo za izločitev okrožne sodnice AAA v predmetni zadevi.

2. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje primarno postavljeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Toženi stranki FB in ZIB sta dolžni nerazdelno plačevati kot odškodnino mesečno rento MB v višini 340.000,00 SIT na njen račun št. ..., odprt pri ... d.d., do vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec in sicer od 1.4.2006 dalje, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsake posamezne rente do plačila pod izvršbo. 2. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti tožnici tudi vse stroške postopka, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje te sodbe do plačila, pod izvršbo.“ Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki FB pravdne stroške v znesku 4.091,50 EUR, tožeči stranki MB pa pravdne stroške v odmeri 5.919,80 EUR, v obeh primerih v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje, pod izvršbo.

3. Zoper navedena sklep in sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka.

4. V pritožbi zoper sklep poudarja, da je bila sodnica že vnaprej, še preden je sploh slišala navedbe in izvedla dokaze tožeče stranke odločeno, da bo sodbo tožeče stranke zavrnila. Že na samem poravnalnem naroku je navedla, da bo skoraj nemogoče, da bo tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom, da bi morala imeti rada starša, ne pa se z njimi tožiti. Sodnici se je že vnaprej, torej še predno se je seznanila s spisnim gradivom, še predno je bil dokazni postopek izveden, kar je bilo jasno razvidno iz njenih vprašanj tožeči stranki, da je moralno zavržno, da tožeča stranka toži svoje starše. Vseskozi je poudarjala, da je tožeča stranka stara že skoraj 40 let, da bi se morala pogovarjati s starši, dajala ji je moralne nauke, kakšna bi morala biti do staršev, že na poravnalnem naroku in tudi kasneje, ko je bila zaslišana kot priča. Postavljala ji je vprašanja, kot so: „Zakaj ne morate staršev? Zakaj ste takšni do staršev? Morate biti dobri do njih …. . Jaz bi bila vesela za 150,00 EUR …. . Starši so užaljeni, če boste tako govorili o njih, ob psihičnem nasilju? Starše morate lepo, lepo prositi za denar (nakazala tako, da je dala dlani skupaj …). Tožnici je dajala moralne nauke, poduke. Sodnica je pooblaščenca tožnice po tistem, ko je tožnica zahtevala izločitev tožnice, naslovila s stavkom: „Odvetnik, jaz nimam nič proti vam, nimam pripomb nad vašim delom ...“. Vse opisano žal ne izhaja iz zapisnika, kolikor pa bi se obravnava snemala, pa bi bilo to bolj jasno razvidno. Eno od takšnih vprašanj sodnice je bilo, zakaj tožeča stranka ne poskuša poiskati stikov s staršema. Kako naj tožeča stranka poišče stike s toženima strankama, ki sta nad njo med drugim storila kaznivo dejanje? Ravnanje sodnice in njene navedbe so daleč presegale pojem odprtega sojenja in materialnega procesnega vodstva, saj je sodnica jasno nakazala svojo osebno korelacijo in odnos do te zadeve, kot izrazito negativen. Kot je npr. tožeča stranka v času svojega zaslišanja govorila o trpinčenju, ki ga je bila deležna s strani staršev, je sodnica pripomnila, da bodo starši užaljeni, če bo tako govorila. Ko je tožeča stranka jokala na naroku, jo je sodnica poslala iz razpravne dvorane, ko je jokala drugotoženka, jo je sodnica pustila v dvorani. Iz vsega tega izhaja, da je poleg subjektivne komponente podala tudi objektivno komponento in povprečno razumna javnost ravnanje sodnice ne bi mogla šteti kot objektivne in nevtralne. Tožeči stranki tudi niso znani razlogi, zakaj je sodnica dovolila, da je oseba, ki jo je tožeča stranka poznala,LK, zaradi katerega se je tožeča stranka na naroku dne 6.1.2011 počutila manjvredno indeprimirano, bila prisotna na tem naroku. Predlaga, da se pritožbi zoper sklep ugodi in se spremeni tako, da se ugodi zahtevi za izločitev okrožne sodnice AAA, in senaloži toženima strankama plačilo stroškov postopka.

5. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču, drugemu sodniku. Najprej opozarja na očitno napako v glavi sodbe, ko je namesto pravilne opravilne številke III P 120/2007, zapisana opravilna številka III P 1350/2007. Nadalje sodbi očita absolutne bistvene kršitve določb postopka. Sklicuje se na svoje avtoimunske bolezni ter poudarja, da se njeno bolezensko stanje vseskozi slabša. Seznam bolezni je vse daljši. Pred kratkim je pridobila tudi izvide, da so pri njej odkrili artritis (kronični), kronično vaskularno insufienco in kronični limfocitni kiroiditis. To izhaja iz zdravniške dokumentacije, ki se že nahaja v spisu in tudi v zdravstveni dokumentaciji tožeče stranke ZD Domžale, vpogled v katero je tožeča stranka predlagala v svoji prvi pripravljalni vlogi, vendar sodišče tega dokaza iz neznanega razloga ni izvedlo, niti ni obrazložilo, zakaj tega dokaznega predloga ni treba izvesti, s čemer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP. Tožeča stranka je v tožbi in pripravljalnih vlogah ter pri zaslišanju natančno, logično in z dokazi podkrepljeno dokazala, da sta za nastanek njene avtoimunske bolezni odgovorna njena starša, ki sta z medsebojnimi prepiri, psihičnimi pritiski, verbalnim zmerjanjem, fizičnim nasiljem, malomarnostjo, zanemarjenjem, brezbrižnostjo, omalovaževalnim in zaničevalnim odnosom ustvarila že v otroštvu tožnice, razmere, ki so povzročile okvaro zdravja tožeče stranke, kar pa se nadaljuje tudi sedaj. Tožeča stranka je na naroku dne 13.10.2009 slikovito in prepričljivo orisala okoliščine, v katerih je morala živeti skupaj s svojimi starši. Bila je prepričljiva, jasna in logična. Na tem naroku je bila sicer zaslišana, vendar ji sodišče ni dalo možnosti, da bi se lahko v celoti in popolnoma izjavila o vseh okoliščinah, saj jo je sodišče zasliševalo o temelju zahtevka, pa še to ne v celoti. Sodišče tožeči stranki ni pustilo, da bi sama prosto izpovedovala o zadevah, temveč je pretirano strogo tolmačilo določbe ZPP, ki govorijo o materialnem procesnem vodstvu. Ni ji dovolilo, da na nekatera vprašanja v celoti odgovori oziroma jo je prekinilo sredi odgovora. Bilo bi bolje, če bi se glavna obravnava snemala. Na ta način bi bilo razvidno, da je želela tožeča stranka s tem, ko ji je bila dana le delno možnost lastne izpovedbe, s katero je utemeljevala temelj svojega zahtevka,torej tako protipravnost ravnanja toženih strank, kot tudi vzročno zvezo med ravnanjem toženih strank in njenim zdravstvenim stanjem, še bolj natančno dokazovati oba elementa odškodninske odgovornosti. Sodišče pa tega tožeči stranki ni omogočilo, temveč jo je neupravičeno odstranilo iz razpravne dvorane in ji po zaslišanju drugotožene stranke, kljub izrecnem predlogu tožeče stranke, ni dalo možnosti, da odgovori na navedbe drugotožene stranke in dodatno pojasni temelj vtoževane terajtve. Ustno ji je sicer dejala, da jo bo ponovno zaslišalo, to pa ni bilo zapisano v zapisniku in dejansko ni bilo izvedeno. Zato je ponovno storjena omenjana procesna kršitev. Ni pojasnjeno, zakaj je sodišče štelo navedbe prvotožene stranke in predvsem drugotožene stranke za resnične in edino verodostojne. Ni jasno, zakaj je sodišče drugotoženo stranko zaslišalo kar trikrat, prvotoženo stranko dvakrat, tožeči stranki pa je le enkrat in še to ne do konca, dalo možnost neposrednega zaslišanja. Na 13. strani sodbe je sodišče navedlo, da verjame, da je bila tožnica tista, ki je strgala bone M.. Kot je tožeča že navedla v svojih pripravljalnih vlogah in zaslišanju, ji drugotožena stranka nikoli ni dajala bonov, saj ima tožeča stranka študentske bloke, če pa se izkažejo z originali, pa je to nedvomno storila toženka sama. To je tudi povsem nelogično, saj je toženka tista, ki prosi za hrano. Kaj bi torej imela od tega, da bi bone strgala? Sodišče nadalje še dodaja, da ji verjame, da je tožnici vsiljevala hrano, ki jo je potem ta, ko je bila hrana že nagnita, hodila kazat na CSD. Gre za izmišljotino drugotožene stranke. Glede na zdravstveno stanje tožnice, njene operacije, infuzije, preglede, terapije ter veliki želji po dokončanju študija, res nima veliko energije, da bi se igrala takšne igrice, kot jih očita drugotožeča stranka. Neutemeljeno je sodišče verjelo drugotoženki, da ta tožnici še vedno plačuje denarne zneske, pri čemer dokaza za to ni predložila, saj je dokaz v spisu napisan s pisavo drugotožene stranke. Niti ni jasno, iz katerega dokumenta naj bi izhajalo, da drugotožena stranka v glavnem plačuje za kurilno olje hiše, v kateri prebiva tožeča stranka. Vse navedbe drugotožene stranke so izmišljene. Verodostojnost pričanja drugotožene stranke je izredno vprašljiva, v kazenski zadevi, kjer sta bili tako prvotožena stranka (pravnomočno, kar izhaja iz same sodbe, ki se nahaja v spisu), kot tudi drugotožena stranka, obsojeni za očitana kazniva dejanja se je izkazalo, da je drugotožena stranka v postopku manipulirala s kazenskim sodiščem, kar je jasno razvidno tudi iz vpogleda v listine v kazenskem spisu, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. K 151/04. Vpogled v kazenski spis je bil predlagan s prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 1.6.2009,sodišče pa je ta dokaz zgolj zavrnilo, v sodbi pa se sploh ni izreklo o tem, niti ni obrazložilo, zakaj izvedba tega dokaza ni pomembna. Kot je razvidno iznavedb tožeče stranke, pa je ta vpogled bistven, saj je kazenska sodnica ugotovila, da drugotožena stranka hlini jok. Enako je drugotožena stranka ravnala tudi v pravdi, enako ravna že celo življenje. To je razvidno tudi iz zapisnika o obravnavi, z dne 13.10.2009 na osmi strani. Tožeča stranka, kot tudi drugotožena stranka sta potrdili, da ima prvotoženec težave z alkoholom in da je alkoholik ter, da je bil eden izmed bistvenih razlogov, da sta se drugotožena in prvotožena stranka razšla, alkohol. Splošno znano dejstvo pa je, da življenje v družini, kjer vlada alkohol, še zdaleč ni normalno in da življenje otroka z avtoritativno, posesivno materjo in očetom, ki ima težave z alkoholom, lahko pripelje do velikih psihičnih stisk, te pa so poglavitni vzrok avtoimunske bolezni. Zato je sodišče neupravičeno sledilo izpovedbi prvotožene stranke. Očitana procesna kršitev pa je storjena tudi, ker se sodišče ni opredelilo in niti ni navedlo razlogov o predlaganih dokazih tožeče stranke iz prve pripravljalne vloge. Sodišče je dokazne predloge z vpogledom v medicinsko dokumentacijo tožeče stranke pri ZD Domžale, zaslišanjem priče prof. BT, z vpogledom v pravdne postopke pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani zaradi denarne socialne pomoči, na naroku zavrnilo. V sodbi pa se do zavrnitve teh dokaznih predlogov ni opredelilo. Tudi se ni opredelilo do dokaznega predloga, podanega v sedmi pripravljalni vlogi in sicer zdravnice A. B., ki bi lahko pričala o zdravstvenem stanju tožeče stranke v mesecu septembru in novembru 2010, ko bi moral biti opravljen ogled pri postavljenemu izvedencu. Zakaj sodišče nadalje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem NM in MŠ ter zakaj ni opravilo poizvedb o kazenskih ovadbah zoper toženca na PP Domžale in ODT v Ljubljani ter vpogledalo v spise pri CSD, tožeči stranki prav tako ni jasno. Dejstvo je, da so bili ti dokazi predlagani z namenom, da tožeča stranka dokaže temelj in posledično tudi višino svojega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pa z opisanimi dokazi dokazuje tako protipravnost, kot tudi vzročno posledično zvezo. Očitana procesna kršitev je storjena tudi zato, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz tožeče stranke s sodnim izvedencem medicinske stroke. Izvedba dokaza s kombinacijo izvedencev področja psihologije, urologije, revmatologije je nujna za pridobitev ustreznega izvida o zdravstvenem stanju tožeče stranke in bi torej moral izvedenec nujno pregledati tožečo stranko sam oziroma s pomočjo posameznih strokovnjakov specialistov za posamezno področje, upoštevajoč najnovejše dosežke in spoznanja medicinske znanosti o boleznih tožeče stranke in njenem diagnosticiranju. Zato je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršene procesne določbe. V zvezi s postavljenim izvedencem prim. dr. AK, pritožnica poudarja, da iz dopisa z dne 25.5.2010, izhaja le-to, da naj bi zdravnik dne 14.5.2010 poklical tožečo stranko, ki pa naj se ne bi odzvala na njegov klic, niti poslala kakšnega drugega obvestila. Tožeča stranka ni prejela nobenega telefonskega klica ali poštne pošiljke s strani komisije za fakultetna izvedenska mnenja ali s strani zdravnika AK. Če bi tako vabilo sprejela (čeprav samo po telefonu), bi se nanj seveda odzvala, saj se zaveda pomena tega dokaznega predloga. Iz izvedenskega mnenja niti ni razvidno, na katero telefonsko številko, naj bi bila tožeča stranka klicana (telefonske številke tožeče stranke nenazadnje niti ni bilo v spisu) oziroma na kateri naslov naj bi ji bilo poslano kakršnokoli pisanje z vabilom na pregled. Takšen način komuniciranja je neprimeren ter nepravilen z vidika določb ZPP in ZUP. Sodni izvedenec bi moral tožečo stranko na preiskavo povabiti pisno s poštno pošiljko po njenem pooblaščencu (prvi odstavek 137. člena ZPP in prvi odstavek 88. člena ZUP, ki se za vročanje pisanj lahko uporablja na podlagi drugega odstavka 3. člena ZUP), ne pa s telefonskim klicem ali poštno pošiljko neposredno tožeči stranki. V zvezi s postavljenim izvedencem asis. dr. S., pa pritožnica poudarja, da je pooblaščenec tožeče stranke zahteval, da se vabila za pregled pri izvedencu vročajo tudi njemu ali vsaj njemu, do česar pa ni prišlo. Ne držijo navedbe sodišča v delu, ki se nanašajo na datum pregleda z dne 17.9.2010. Kot jasno in nedvoumno izhaja iz sedme pripravljalne vloge tožeče stranke, kot tudi iz dokumentacije, ki se je že nahajala v spisu (poštna potrdila Pošte Domžale o datumu prejema posamezne poštne pošiljke, predložena na naroku dne 6.1.2011), sodni izvedenec datum prvega pregleda določi na dan 17.9.2010, o čemer je tožečo stranko obvestil z dopisom, ki ga je na pošto oddal dne 14.9.2010, tožeča stranka pa ga je prejela dne 24.9.2010. To jasno izhaja iz dopisa sodnega izvedenca z dne 13.9.2010, kuverte z oddajnim poštnim žigom ter fotokopijo poštnega potrdila Pošte Domžale. Sodišče je z navedbo, da naj bi tožeča stranka vabilo na pregled 17.9.2010 prejela en dan prej (vsi zgoraj opisani dokazi kažejo na to, da ga je prejela dne 24.9.2010), storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikom o izvedbi dokazov med samimi listinami, ki se že nahajajo v spisu. Vabila na pregled se torej tožeča stranka dne 17.9.2010 ni mogla udeležiti, če je vabilo prejela teden dni kasneje. Sodni izvedenec je datum drugega pregleda določil na dan 4.10.2010, vabilo na pošto pa je oddal 28.9.2010, tožeča stranka pa ga je prejela dne 11.10.2010, kar je po datumu pregleda, ki se ga seveda zato ni mogla udeležiti. Sodni izvedenec je datum tretjega pregleda določil na dan 5.11.2010, dopis je oddal na pošto dne 13.10.2010, tožeča stranka pa ga je prejela dne 2.11.2010, torej tri dni pred pregledom. Sodni izvedenec je upošteval možnost, da tožeča stranka njegovo vabilo prejme šele v nekaj dneh po oddaji na pošto, vendar pa ni upošteval številnih predhodnih in pisnih pozivov tožeče stranke (vsi dokazi se nahajajo v spisu in predstavljajo dokazne predloge sedme pripravljalne vloge tožeče stranke), da naj datum pregleda določi v drugi polovici meseca novembra. Prvi dopis je tožeča stranka poslala dne 12.10.2010 (dopis v spisu) in zato še ni mogla navajati operativnega posega. Sledili so vnovični „forwardi“, kot ji je svetovala tajnica urologije. Obljubila ji je, da bo izvedenec nanje odgovoril takoj, ko bo utegnil, vendar se to ni zgodilo. Tožeča stranka se pregleda na dan 5.11.2010 ne bi mogla udeležiti, saj je imela dne 14.10.2010 operativni poseg, po katerem je morala dalj časa mirovati, po samem posegu pa je večkrat krvavela in trpela hude bolečine, zaradi česar se ni bila fizično in psihično sposobna udeležiti pregleda. Zdravnica je tožeči stranki izdala potrdilo za namen pridobitve pomoči pri vsakdanjih opravilih in postrežbi za obdobje enega meseca (od 15.10.2010 dalje). Nenazadnje je tudi pooblaščenec tožeče stranke dne 4.11.2010 sodnemu izvedencu dostavil elektronski dopis in mu pojasnil vse okoliščine primera in ga pozval, da določi novi datum pregleda v drugi polovici novembra ali zadevo odstopi drugemu sodnemu izvedencu znotraj inštitucije. Osebno je govoril tudi s tajnico urologije. Na naroku dne 6.1.2011 je tožeča stranka zahtevala, da sodišče ponovno postavi sodnega izvedenca za izvedbo ustreznih dokazov, predlagala je zaslišanje lečeče zdravnice tožeče stranke, ki je bila v celoti seznanjena z zdravstvenim stanjem tožeče stranke, predlagala je še izvedenca, ki naj bi z vpogledom v vso zdravstveno dokumentacijo tožeče stranke pri ZD Domžale v obdobju od septembra do novembra 2010 podal objektivno mnenje o tem, ali se je bila tožeča stranka sposobna odzvati vabilu izvedenca S., predlagala pa je tudi zaslišanje tožeče stranke v zvezi z dosedanjimi navedbami izvedenca asis. dr. S. Nobenega izmed zelo utemeljenih dokaznih predlogov sodišče ni sprejelo. V sodbi je navedlo, da kljub podanim dokazom, da je bila tožeča stranka kar dvakrat pravočasno obveščena o predvidenih terminih pregledov in da so njeni razlogi, zakaj tega ni mogla storiti pavšalni in nedokazani in sodišče le sledi. Operacija, ki jo je imela tožnica dne 14.10.2010 po mnenju tožeče stranke ne more biti pavšalen in nedokazan razlog. Če bi sodišče dvomilo v zdravniško poročilo, bi lahko neposredno zaslišalo lečečo zdravnico tožeče stranke in se z neposrednim zaslišanjem prepričalo o pomembnosti operativnega posega ter o tem, da se tožeča stranka zaradi višje sile, na katero ni bilo mogoče vplivati, ni bila sposobna udeležiti in odzvati se vabilu izvedenca. Tožeča stranka poštnih obvestil o prejemu vabil sodnih izvedencev tudi ne prejema v svoj poštni predal na domači naslov, pač pa v poštni predal na pošti v Domžalah. Javnost bi tudi morala biti izključena, saj se je v predmetni zadevi obravnavala družinska problematika. V zvezi s protipravnostjo in vzročno zvezo poudarja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, niti ni dopustilo, da bi se izvajali dokazni predlogi. Posplošeno navaja, da je realno življenje pač takšno, da se zakonci kregajo, razvezujejo, zapuščajo otroke in jim ne posvečajo toliko pozornosti, kot bi jo otroci želeli. V spornem primeru pa se žal ni dogajalo le to. Kot je tožnica navajala v tožbi in v svojih pripravljalnih vlogah in izpovedbah, se je nad njo vse od otroških let dalje izvajalo fizično nasilje, psihični pritiski in verbalno zmerjanje, starša sta bila do nje malomarna in jo zanemarjala. Stresnega faktorja ves čas ni manjkalo. Takšno ravnanje pa je moralno zavržno, protipravno in nedopustno. Leta in leta takšnega življenja pustijo na vsakemu tudi odraslemu človeku zdravstvene posledice. Če pa se takšno trpinčenje izvaja že od otroških let dalje, je jasno, da sledi izbruh in da je človekovo zdravje močno ogroženo. Sodišče se ni opredelilo do izpovedb tožnice, da se od treh let dalje spominja udarcev in zmerjanja ter hudega nasilja s strani matere in očeta, da sta jo oče in mati zanemarjala, da ko so se začele zdravstvene težave, ji niti oče niti mati nista vozila k zdravniku, da še vedno doživlja travme iz otroštva, da je starša izrabljata za izživljanje drugega nad drugim. Natančno in nazorno je opisovala posamezne dogodke iz otroštva in bližnje preteklosti, karakter prvotoženca (agresivnost, alkohol) in drugotoženke (manipuliranje, avtoritativnost …), da se je vse navedeno odražalo na njej na način, da ni jedla, je bruhala, tehtala le še 45 kg, da še vedno doživlja travme, da je zaradi vsega navedenega dobila tudi rano na želodcu, da ji propada ščitnica ipd.. Protipravnost ravnanja je izkazala tudi s pravnomočno obsodbo prvotoženke in nepravnomočno obsodbo drugotoženca na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah I K 44364/2010. Toženi stranki sta tožnico zavrgla ter ji z zgoraj opisanim ravnanjem uničila zdravje in sposobnost za samostojno in zdravo življenje. Tožeča stranka je leta in leta prosjačila za pomoč, sedaj pa navaja na listih zgolj gola dejstva, brez čustvene osnove, vse zaradi odnosa svojih staršev do nje, povsem izčrpana. Glede vzročne zveze poudarja, da bi moral biti izvedenec medicinske stroke oziroma skupina izvedencev tisti, ki bi moral, glede na vse problematike ugotoviti vzroke za nastanek bolezni, kdaj in kako nastane ter kakšne bolezni tožnica sploh ima. Takšnega znanja sodišče nima in se tudi ne more sklicevati na spletno stran Wikipedija. Ta ne predstavlja strokovne podlage, ki bi odkazovala na to, ali so pri avtoimunskih boleznih vzroki pojasnjeni ali ne. Je le zbir podatkov na spletni strani, kamor lahko piše vsakdo, torej tudi oseba, ki nima nikakršnega medicinskega znanja. Pisanje se izvaja pod psevdonimom, torej kredibilnost in strokovnega znanja te osebe niti ni mogoče preveriti. Paralelo je mogoče potegniti iz forumov, kjer različne osebe podajajo različna mnenja in se lahko predstavljajo kot sodniki, pravniki in odgovarjajo na pravna vprašanja, o katerih vejo malo ali skoraj nič. Gre zadela neznanega avtorja, ki nimajo strokovne podlage. Pritožnica pritožbi prilaga strokovne članke, ki dokazujejo nasprotno, da torej obstaja interakcija in vzročna zveza med avtoimuno boleznijo, za katero trpi tožnica in stresom, ki ga je doživljala in ga še doživlja in je posledica protipravnega ravnanja toženih strank. Če bi sodišče pregledalo obstoječo strokovno literaturo, bi se seznanilo z dejstvom, da je v več kot 70 % mogoče dokazati povezavo med stresom, ki ga otrok podoživlja v času otroštva in avtoimuno boleznijo, ki lahko izbruhne kadarkoli. Gre za članke znanih in strokovno usposobljenih ljudi, ki kažejo, da so idealni pogoji za nastanek avtoimune bolezni travmatična, stresna razmerja, kaos. Sodišče pa se je tudi sicer o članku, ki je objavljen na spletni strani Wikipedije,omejilo samo na mikrobiološko plat in sicer na T-limfocite. Tožeča stranka je na naroku dne 13.10.2009 med drugim sodnici predstavila tudi strokovne članke. Gre za članke „Comulative childhood stres and avtoimune disease“, „Interstitial cistitis“, Avtoimunska bolezen iz Wikipedije, „What are avtoimune diseases? AIDS. Sodišče tudi posplošuje vse avtoimune bolezni. Vzroki zanje pa so različni. Za interstitijski cistitis velja, da je vzrok stres ali genetski, pri čemer velja pripomniti, da niti v bližnjem niti v daljnem sorodstvu te bolezni ni bilo. Zato nedvomno izhaja, da je razlog v stresu, katerega tožnici ni manjkalo, npr. pri artritisu (odkrit zadnje leto) so psihosomatski, pri multiplesklerozi so lahko ali gensko pogojeni ali pa jih povzroči stres ali kombinacija obojega. Glede strokovnega mnenja oddelka za urologijo v UKC z dne 9.6.1997 pa je treba vedeti, da gre za star izvid, da je imela od takrat tožnica še veliko pregledov in da bi bilo to vse razvidno, če bi sodišče sledilo njenemu dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ter pridobitvijo zdravstvene dokumentacije tožnice. V nasprotju s tem pa izvedenec S. navaja leto 2004 in gre torej za razhajanje tudi med izvedenci. Pritožnica se nadalje sklicuje tudi na prisotnost ekonomista, analitika LK, ki ni sodniški pripravnik, je zaposlen v UB in je na obravnavi sedel neposredno ob sodnici, na njeni desni strani. Nepovabljeni se je sam hvalil, da pozna sodnico A. na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Tožeča stranka in pooblaščenec sta tožečo stranko opozorila, da mora pojasniti, zakaj je oseba prisotna na naroku, česar pa sodišče ni storilo. V pravdni zadevi se obravnava družinska in osebna problematika tožeče stranke in zato ta ni želela, da bi bila prisotna navedena oseba. Želela je, da odide in se je počutila razgaljeno, neugodno, razvrednoteno in razčlovečeno, govorilo se je o njenih osebnih zadevah, bolezni in pereči družinski problematiki. Zato bi moralo sodišče javnost tega dela glavne obravnave na podlagi 294. člena ZPP izključiti in sicer iz razlogov osebnega poznanstva med tožečo stranko in LK ter razlogi, da gre za striktno osebno in družinsko problematiko in iz moralnih razlogov. Tožeča stranka je poslala tehtno in argumentirano poizvedbo o tem, kdo in iz kakšnih razlogov je bil na naroku dne 6.1.2011 prisoten. Predlaga, da pritožbeno sodišče samo opravi poizvedbe pri vodji pravdnega oddelka o posredovanem dopisu. Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Poudarja, da je sodišče priznalo preveč točk za odvetniško zastopanje toženih strank.

6. Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo zoper sodbo in zoper sklep. Predlaga zavrnitev obeh pritožb. 7. K pritožbi zoper sklep:

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo vseh tistih pritožbenih očitkov, ko pritožnica citira sodničine izjave, ki naj bi jih ta podala na naroku za glavno obravnavo in iz katerih izhaja, da naj bi sodnica privilegirala toženi stranki v razmerju do nje. Pritožnica namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala kakšnega ugovora zoper zapisnik, kot to predvideva določba drugega odstavka 124. člena ZPP, po katerem imajo stranke pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere in ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Tudi kasneje ter v sami pritožbi ni podala kakšne zahteve, na podlagi katere bi terjala ugotavljanje nepopolnosti zapisnika. Ker torej pritožnica z ustreznimi procesnimi dejanji ni uspela dopolniti vsebine zapisnika oziroma popraviti zapisane navedbe tako, da bi po njenem te ustrezale dejansko izrečenemu, je bilo pritožbeno sodišče vezano na obseg in vsebino zapisanega v zapisniku.

10. Iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi dne 13.10.2009 pa sicer izhaja, da je sodnica odstranila iz razpravne dvorane tako tožnico potem, ko jo je opomnila, da naj neha glasno govoriti,s čemer je zgolj uporabila svojo pooblastilo za vzdrževanje reda na glavni obravnavi z prvega odstavka 304. člena ZPP. Po drugi strani pa je enako ravnala tudi v razmerju do toženke, ko je ta jokala. Zato ne drži pritožbeni očitek, da naj bi bila tožnica v razmerju do toženke neenako obravnavana, da naj bi se torej tudi na ta način izkazovala sodničina nepristranost. 11. Končno tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodnica dovolila, da je bil na naroku za glavno obravnavo prisoten tudi L.K., katerega je tožeča stranka poznala in zaradi česar se je počutila manjvredno in deprimirano. Zakaj naj bi na ta način sodnica izkazovala pristranost do nje, pritožnica ne pojasni oziroma, na podlagi njenih navedb sodničinega neustreznega odnosa do nje ni mogoče ugotoviti. Okoliščina, da se je v razpravni dvorani nahajala tudi oseba, ki jo naj bi tožnica poznala in zaradi katere naj bi se počutila nelagodno, ne more predstavljati razloga za izločitev sodnice.

12. Ob povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni izkazanih razlogov za ugotovitev o sodničini subjektivni oziroma objektivni pristranosti. Zato je moralo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrniti in potrditi sklep (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sodbo:

13. Pritožba je utemeljena.

14. Ni sicer utemeljen pritožbeni očitek procesne narave, da bi moralo sodišče prve stopnje izključiti javnost z glavne obravnave, ker se je na njem nahajala oseba – L. K., ki naj bi poznal sodnico. Prav tako naj bi poznal tožnico, zaradi česar se je počutila razgaljeno, neugodno, razvrednoteno in razčlovečeno, saj se je govorilo o njenih osebnih zadevah, boleznih in pereči družinski problematiki. V skladu z določbo prvega odstavka 294. člena ZPP, pa lahko sodišče izključi javnost z glavne obravnave ali njenega dela, če to zahtevajo koristi uradne, poslovne ali osebne skrivnosti, koristi javnega reda ali razlogi morale. Tudi pritožbeno sodišče ne more na podlagi pritožničinih navedb ugotoviti, zakaj naj bi bili podani zakonsko predvideni razlogi za izključitev javnosti. Zgolj dejstvo, da navedeni pozna tako sodnico kot tudi tožnico, sami po sebi ne narekujejo uporabe tega procesnega pooblastila sodnika. Ker je javnost sojenja pravilo, izključitev pa izjema, je treba vse razloge za izključitev javnosti razlagati restriktivno. Človekova zasebnost je sicer res ustavno pravno zavarovana pravica, pravica do zasebnosti pa je tudi ena izmed osebnostnih pravic v smislu civilnega prava. Z ugotavljanjem pravno relevantnih dejstev v pravdnem postopku se lahko poseže v osebno sfero procesnih subjektov, zato lahko sodišče izključi javnost tudi, če to narekujejo razlogi varovanja osebne tajnosti. Vendar pa vsak podatek iz osebnega življenja še ni osebna skrivnost. Kot osebno skrivnost lahko kvalificiramo samo najbolj občutljive podatke iz intimne sfere posameznika, ki praviloma niso dostopni tretjim osebam in so po splošnem prepričanju take narave, da tretje osebe vanje ne morejo in ne smejo imeti vpogleda. Sodišče mora zato v vsakem primeru pretehtati, kateri izmed dveh nasprotujočih si interesov (interes posameznika, da se ne razkrije podatek iz njegove osebne sfere, in zanimanje javnosti na drugi strani) ima prednost. V konkretnem primeru bi tako sicer lahko šlo za podatke, ki bi narekovali izključitev javnosti, saj gre vendarle za podatke o zdravstvenem stanju in podatke iz družinskega življenja tožnice. Vendar pa tožnica terja izključitev javnosti prvenstveno iz razloga, ker se je v razpravni dvorani nahajala omenjena oseba. Ker natančneje ne substancira razlogov, ki naj bi bili povezani z navedeno osebo, za sedaj pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila storjena v pritožbi očitana procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s citirano procesno določbo. To pa seveda ne pomeni, da sodišče prve stopnje v novem postopku ne bi smelo uporabiti obravnavanega procesnega ukrepa.

15. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje prvostopnemu sodišču, ki ni izvedlo dokaza s postavljenim izvedencem prof. dr. AK, saj iz podatkov iz spisa izhaja, da se tožnica ni odzvala pozivu na pregled. ZPP ne določa posebnih pravil v primeru, ko postavljeni sodni izvedenec vabi pravdno stranko na pregled. Za tovrstno vabljenje ne obstajajo takšna pravila, kot obstajajo pri vabljenju pravdnih strank in njihovih pooblaščencev na naroke za glavno obravnavo oziroma na oglede, ki jih razpiše sodišče. Pritožnica tudi sicer ni dokazala, da naj bi je izvedenec ne obvestil o datumu pregleda. Če je njena neseznanitev posledica tega, da prejema pošto v poštni predal, ne pa v hišni nabiralnik, bi morala o tem obvestiti sodišče. ZPP namreč v tovrstnih situacijah vročanja v poštni predal ne ureja, kot sicer tudi ne terja vabljenja pravdne stranke na pregled k izvedencu medicinske stroke preko strankinega pooblaščenca. Ker tega ni storila, se na to okoliščino ne more sklicevati. Še posebej ne, ker gre za vabljenje s strani postavljenega izvedenca. Pač pa ima pritožnica prav, da ji ni bila ustrezno zagotovljeno obveščanje v zvezi s pregledom, ki ga je določal drugi postavljeni izvedenec as. dr. BS in sicer za dne 5.11.2010. Res je sicer tožnica prejela vabilo tri dni pred pregledom, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da je pritožnica prosila izvedenca že pred vabljenjem, naj določi pregled v drugi polovici novembra 2010, ker je morala dalj časa mirovati po operativnem posegu dne 14.10.2010. Izvedenec te njene očitno upravičene prošnje ni upošteval. Če sodišče prve stopnje ni verjelo pritožnici, pa bi moralo vsaj oceniti predložene dokaze – zdravniško potrdilo splošne zdravnice z dne 26.11.2010, v katerem je zapisano, da je morala tožnica absolutno mirovati, da je imela bolečine in je krvavela. Pritožnica tudi pravilno opozarja, da je v tej smeri predlagala tudi postavitev izvedenca medicinske stroke in pa zaslišanje omenjene zdravnice, ki naj bi izkazali, da se res ni mogla upravičeno udeležiti pregleda, določenega s strani izvedenca. Zato tudi ni moč pritrditi razlogom izpodbijane sodbe,da so razlogi, ki jih je tožnica navajala, pavšalni in nedokazani. Zato dokaz z izvedbo izvedeničenja izvedenca medicinske stroke ni bil izveden iz neupravičenih razlogov. Pravno odločilno dejansko stanje glede pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem tožencev in škodo nastalo tožnici je zato ostalo zmotno in predvsem nepopolno ugotovljeno, pritožnici pa je z ravnanjem sodišča, ki ni vztrajalo pri izvedbi predlaganega dokaza,kršena tudi pravica do izjave v smislu 22. člena Ustave R Slovenije oziroma je izkazana v tej smeri, v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti). Sodišče prve stopnje namreč nadalje tudi nima prav, ko se sklicuje na strokovno mnenje predstojnika oddelka za urologijo UKC z dne 9.6.1997, v katerem sicer res piše, da etiologija in patogeneza intersticiiranega cistitisa nista znani in nadalje, ko se sodišče prve stopnje sklicuje na spletno stran – Wikipedija. V prvem primeru gre zgolj za mnenje zdravnika, ki v tej pravdi ni postavljen kot sodni izvedenec in zato njegovo mnenje ne more nadomestiti predlaganega dokaza. Prav tako podatki na spletni strani, ki povrhu niti niso strokovno verificirani, ne morejo nadomestiti ustreznega izvedeničenja strokovno usposobljenega izvedenca. Preuranjen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da vzroki pojava avtoimunske bolezni še niso pojasnjeni. Nenazadnje proti takšnemu zaključku lahko pričajo tudi pritožbi priloženi strokovni članki.Ti sicer sami po sebi ne morejo predstavljati ustrezno ponujenega dokaza, še posebej ne zato, ker vsi niso prevedeni v slovenski jezik, pa tudi zato, ker jih pritožnica ni uveljavljala (vsaj izkazano ne) že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje tudi tistim pritožbenim očitkom, ki se nanašajo na grajo zaključka sodišča prve stopnje, da ni izkazana protipravnost ravnanja toženih strank. Predvsem je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je tožnica sklicevala in tudi izpovedovala o telesnem in duševnem nasilju, predvsem toženca, izvajanem v času njenega zgodnjega otroštva in ne zgolj na neustrezen in konflikten odnos oziroma zanjo nedvomno zelo stresno razmerje njenih staršev. Osredotočilo oziroma omejilo se je zgolj na psihično in fizično nasilje, izvajano kasneje, potem ko se je toženec že odselil iz družinske skupnosti. Pritožnica zato v pritožbi upravičeno izpostavlja dogodke, ki segajo v obdobje treh let njene starosti, ko je družina še živela skupaj. Zato se tudi pritožbeno sodišče ne zadovoljuje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, v katerih to podaja dokazno oceno, da zaradi toženčeve kasnejše odsotnosti iz družine ni mogoče sklepati, da naj bi toženca s tožnico skupno grdo ravnala, jo žalila oziroma nad njo izvajala skupaj psihično in fizično nasilje. Lahko je bilo, kot izhaja tudi iz izpovedb tožnice, nasilje izvajano kasneje tudi posamično in ne le skupno, kot to presoja ozko sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi s preveliko lahkotnostjo odpravilo izkazani okoliščini, da sta bili toženi stranki v kazenskem postopku, pri čemer je celo sodba kazenskega sodišča v zvezi s tožencem, postala pravnomočna. Tudi iz teh okoliščin se nakazuje nasilno ravnanje obeh toženih strank v razmerju do tožnice. Končno je v premajhni meri oziroma premalo natančno ocenjena agresivnost toženca do tožnice. Slednja se je nenazadnje izkazovala ne le do nje, temveč tudi do toženke ter tožničinih starih staršev. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da je bilo v tem delu dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, prav tako pa je izkazana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ne vsebuje vseh potrebnih pravno odločilnih razlogov in je zato onemogočen njen preizkus.

17. Sodba sodišča prve stopnje ima ob povedanem pomanjkljivosti glede dveh konstitutivnih elementov odškodninske odgovornosti in sicer ocene elementa protipravnosti in vzročne zveze. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi ter razveljaviti izpodbijano sodbo ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 354. člena ZPP).

18. V novem postopku pa naj se sicer sodišče prve stopnje, ko bo ugotovilo, kdaj je tožnici nastala škoda oziroma kdaj je lahko izvedela za škodo in storilca v celotnem obsegu, opredeli do ugovora zastaranja. Če bo ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran, pa naj izvede do sedaj še neizvedene dokaze, v prvi vrsti izvedeničenje postavljenega izvedenca asis. dr. BS, kot po potrebi tudi druge – predvsem z vpogledom v celotno medicinsko dokumentacijo ter morda z izvedenci s področja še drugih bolezni, ki jih je utrpela tožnica.

19. V novem postopku pa naj sodišče prve stopnje odpravi s popravnim sklepom tudi očitno pisno pomoto in navede pravilno opravilno številko odločbe – P 120/2007-III.