Jedro

Tožena stranka je izvedla vsebinsko in ne le navidezno reorganizacijo, v okviru katere so bila dela tožničinega dotedanjega delovnega mesta prerazporejena na sodelavko. V posledici take reorganizacije je potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, zato je sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz poslovnega razloga, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da se redna odpoved z dne 28. 3. 2012 odpravi; da se ugotovi, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 8. 2012 in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi na delovno mesto čistilke, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe; da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje (tj. od 1. 9. 2012 dalje) do ponovne reintegracije v delovno razmerje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter prispevke in davke, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe.

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka pri tem, komu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, odločala med tožnico in A.A. Glede preostalih dveh delavk, ki prav tako opravljata čiščenje v vrtcu A. in B., pa je zaključilo, da sta bili zaščiteni kategoriji, kar je napačno, saj tožena stranka ni predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da sta navedeni dve delavki zaščiteni pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po pravilih o prevzemu delavcev. Da navedeno ne drži, dokazuje tudi dejstvo, da je tožena stranka v tem mesecu odpovedala pogodbo o zaposlitvi še dvema delavkama, za kateri naj bi po pravilih o prevzemu delavcev obstajala prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev tožene stranke, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi, je bila pristranska in diskriminatorna. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi zaradi krajšega koriščenja bolniškega staleža. Dela in naloge na tožničinem delovnem mestu v vrtcu C. se niso zmanjšala. Tožena stranka je na delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, razporedila delavko, ki je delala na delovnem mestu, ki je bilo ukinjeno (ZD K.). Naloge, ki jih je navedena delavka opravljala poleg čiščenja (administrativne naloge – vodenje evidence razporeda čistilk), bi lahko opravljala tudi tožnica. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi priče B.B., katere pričanje je bilo pristransko in v korist tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje tožnica, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 28. 3. 2012. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2010, reintegracijski in reparacijski zahtevek zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi, da je pri toženi stranki prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka spoštovala določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR in ni kršila prepovedi diskriminacije (6. člen ZDR).

Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Ta je podan v primeru prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR).

Tožena stranka je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici utemeljila s sklicevanjem na potrebo po reorganizaciji dela na območju K. in okolice, ki je bila posledica izgube naročnika (ZD K.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v mesecu marcu 2012 izvedla vsebinsko in ne le navidezno reorganizacijo, v okviru katere so bila dela tožničinega dotedanjega delovnega mesta prerazporejena na sodelavko A.A.. V posledici take reorganizacije je potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je bil pri toženi stranki v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici podan utemeljen poslovni razlog v smislu določb 1. alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

Tožnica v pritožbi navaja, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker potreba po njenem delu ni prenehala. Tožena stranka je bila primorana iti v reorganizacijo delovnega procesa zaradi izgube naročnika ZD K., kjer tožnica ni opravljala dela, ampak druga delavka A.A.. Glede na navedeno je tožnica prepričana, da so bile kršene njene pravice, saj bi po njenem mnenju tožena stranka pogodbo o zaposlitvi morala odpovedati A.A., torej delavki, ki je opravljala delo pri naročniku ZD K., ki je s toženo stranko prekinil poslovno sodelovanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te pritožbene navedbe tožnice niso utemeljene.

Tožena stranka se je lahko v skladu s svojo poslovno politiko iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov odločila, da delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljala tožnica, drugače razporedi med zaposlene (tožnica navaja, da njeno delo sedaj opravlja A.A.). Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila takšna organizacija dela potrebna, ampak samo ugotavlja, da je potreba po tožničinem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu čistilka prenehala, ker je tožena stranka njeno delo razporedila na drugo delavko. Dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo, oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kot je bilo to ugotovljeno tudi v obravnavanem primeru.(1) Če v primeru take reorganizacije delo določenih delavcev pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postane nepotrebno, jim delodajalec lahko poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožnica po pogodbi o zaposlitvi zaposlena na delovnem mestu čistilka, v okviru katerega je opravljala čiščenja. Delavka (A.A.), ki je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice opravljala tudi delovne naloge, ki jih je prej izvajala tožnica v enoti vrtca C., pa je bila zaposlena na delovnem mestu vodja skupine, v okviru katerega je poleg čiščenja opravljala tudi nekatera druga dela (lažja administrativna dela). Glede na navedeno je priča B.B. (pravnica, zaposlena pri toženi stranki) tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnila, da je A.A. ohranila zaposlitev zato, ker je poleg dela čiščenja opravljala še drugo delo, medtem, ko je tožnica opravljala zgolj delo čiščenja. Kljub temu, da je A.A. pred tožničino odpovedjo sicer opravljala delo čiščenja v ZD K., tožnica pa v vrtcu C., in da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici kot razlog navedla, da je bil delodajalec primoran pristopiti k reorganizaciji zaradi prenehanja izvajanja storitev na enoti ZD K., tudi pritožbeno sodišče šteje, da je tožena stranka uspela dokazati, da je bila izbira tožnice in ne A.A. objektivna. Treba pa je tudi upoštevati, da tožnica ni trdila (niti to ne izhaja iz dokaznega postopka), da je sklenila pogodbo o zaposlitvi le za opravljanje dela v vrtcu C..

Na podlagi četrtega odstavka 81. člena ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu tega zakona, to je zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, neveljavna. To velja tako za redno odpoved, formalno podano iz kateregakoli odpovednega razloga v smislu določb prvega odstavka 88. člena ZDR, kot tudi za izredno odpoved. V prvem odstavku 6. člena ZDR je prepovedana diskriminacija delavca zaradi različnih osebnih okoliščin (med njimi je tudi družinsko stanje), tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ZDR v šestem odstavku navedenega člena v korist delavca posebej ureja dokazno pravilo. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije, je dokazno breme, da različno obravnavo opravičujejo vrsta in narava dela, na strani delodajalca.

Tožnica se neuspešno sklicuje na domnevno diskriminacijo zaradi zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da tožena stranka pri izbiri, komu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni ravnala diskriminatorno. Pogojev za uporabo določbe 6. člen ZDR v obravnavani zadevi ni, saj za tak materialnopravni zaključek dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajo zadostne podlage, drugih okoliščin, ki bi utemeljile drugačen sklep, pa tožnica niti ni zatrjevala. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da razlog za odpoved ni moglo biti tožničino zdravstveno stanje, saj v zvezi s tem pri tožnici ni bilo nikakršnih posebnosti, da bi sploh lahko prišlo do zatrjevane diskriminacije. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in teh ugotovitev tožnica v pritožbi ne izpodbija), da je bila tožnica v celotnem trajanju delovnega razmerja v bolniškem staležu le trikrat za krajše obdobje, kar je pod povprečjem odsotnosti zaradi bolezni pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede prevzetih dveh delavk res napačno zaključilo, da prevzeti delavki po pravilih o prevzemu delavcev zaradi spremembe delodajalca nista smeli priti v poštev za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj za takšno materialnopravno stališče ni najti zakonske pravne podlage. ZDR namreč takšnega posebnega pravnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za prevzete delavce ne določa niti v poglavju, kjer ureja spremembo delodajalca (73. člen ZDR) niti v poglavju, kjer določa posebno pravno varstvo pred odpovedjo (ZDR, člen 113 - 116). Kljub navedenemu pa takšen zaključek sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost odločitve o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, niti to ne izhaja iz dokaznega postopka, da bi šlo za odpoved večjemu številu delavcev pri toženi stranki oziroma, da bi morala tožena stranka namesto njej podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga kateri od prevzetih delavk. Samo če gre za večje število delavcev po prvem in drugem odstavku 96. člena ZDR, je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev in po določenih kriterijih opraviti izbiro med temi delavci, katerim bo podal redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravdni stranki okoliščin, ki bi utemeljevale drugačen zaključek, nista zatrjevali. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti odpovedi vezano na trditveno podlago strank. Tožena stranka pa je v tem sporu – kot je bilo že pojasnjeno – tudi dokazala, da pri izbiri delavca, kateremu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni ravnala diskriminatorno.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka spoštovala tudi določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR, ker pri toženi stranki niso našli možnosti, da bi tožnici zagotovili nadaljnjo zaposlitev. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom strinja. Tožničine pritožbene navedbe, da bi ji tožena stranka lahko ponudila delovno mesto, ki ga je zasedala A.A., niso utemeljene. Tožena stranka namreč ni kršila določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR, če tožnici ni ponudila pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja skupine, ki ga je zasedala A.A. Tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi delovnega mesta, ki ga je zasedala druga delavka.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Pritožbeno sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1. Glej npr. sodbo VS RS VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008.