Jedro

Res je po 432. členu OZ za pristop k dolgu, ko stopi tretji v zavezo poleg dolžnika, potrebna pogodba med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev od dolžnika. Čeprav je iz zapisa izjave z dne 28. 2. 2012 videti, kot da jo je toženec podal enostransko, pa ni mogoče spregledati dejstva, da je se je tožnik s to izjavo očitno strinjal. Pritožbeni pomisleki o pravni naravi toženčeve izjave z dne 28. 2. 2012 zato niso utemeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 842,29 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57580/2014 z dne 5. 5. 2014 (v prvem in tretjem odstavku izreka), po katerem toženec dolguje tožniku plačilo 20.984,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2014 dalje in izvršilnimi stroški. Tožencu je naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 2.055,40 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je verjelo tožniku, čeprav ni predložil nobenega dokaza, da je izdelal projektno dokumentacijo, katere plačilo zahteva od toženca, niti da je zanj podal vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožba v zadevi II Pg 1131/2013 ni bila umaknjena zaradi izjave z dne 28. 2. 2012, saj je bila ta izjava podpisana skoraj leto dni prej. Poleg tega je bila tožena stranka v navedenem gospodarskem sporu podjetje A., d. o. o., in ne toženec. Izjava z dne 28. 2. 2012 ne more predstavljati pogodbe o pristopu k dolgu. Toženec se s to izjavo ni ničesar zavezal, v nasprotnem primeru se s tožnikom ne bi dogovarjala za sklenitev notarskega zapisa. Navsezadnje podjetje, ki ni vpisano v imenik Inženirske zbornice Slovenije, ne more izdelati veljavne dokumentacije in bi bila izdaja gradbenega dovoljenja v takem primeru zavrnjena. Dokumentacijo je v resnici izdelalo podjetje B., d. o. o., in ne tožnik. Sklenitev aneksa in izstavitev računa št. 12-094 z dne 28. 9. 2012 s strani tožnika dokazuje, da je šlo za prenos finančnega toka na tožnika, s čimer so bili oškodovani upniki B., d. o. o., ter storjeno kaznivo dejanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec v pritožbi ponavlja svoje trditve, na katere mu je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi zavrnilo vse toženčeve pomisleke o stvarni legitimaciji pravdnih strank ter o dejanski in pravni podlagi tožnikove terjatve. Za takšno svojo presojo je navedlo jasne, razumne in tehtne razloge, ki jih ni treba ponavljati.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o domnevno selektivni dokazni oceni. Sodišče prve stopnje se ni oprlo samo na izpoved tožnikovega zakonitega zastopnika C. C., ampak je vse izvedene dokaze vestno in skrbno razčlenilo ter medsebojno primerjalo, skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na izid dokazovanja je lahko zanesljivo verjelo tožniku in ne tožencu. Že toženčeva izjava z dne 28. 2. 2012 je dovolj jasna in ne pušča nobenega dvoma o tem, da se je sporno terjatev tožniku zavezal plačati toženec osebno, torej v svojem imenu in ne kot zakoniti zastopnik A., d. o. o. Takšna toženčeva zaveza se ujema tudi z dejstvom, da je bil toženec investitor gradnje in (zemljiškoknjižni) lastnik zemljišča. 7. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno sklepalo, da je toženec z navedeno izjavo pristopil k dolgu družbe A., d. o. o. iz aneksa št. 015_2011 z dne 9. 11. 2011 k pogodbi št. P11-002 z dne 5. 1. 2011. Res je po 432. členu Obligacijskega zakonika (OZ) za pristop k dolgu, ko stopi tretji v zavezo poleg dolžnika, potrebna pogodba med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev od dolžnika. Čeprav je iz zapisa izjave z dne 28. 2. 2012 videti, kot da jo je toženec podal enostransko, pa ni mogoče spregledati dejstva, da je se je tožnik s to izjavo očitno strinjal. Pritožbeni pomisleki o pravni naravi toženčeve izjave z dne 28. 2. 2012 zato niso utemeljeni.

8. Ker za pravno učinkovanje navedene izjave ni bilo potrebno sodelovanje notarja, ni bistveno, zakaj sta se pravdni stranki dogovarjali za sklenitev notarskega zapisa. Drugotnega pomena so tudi razlogi, ki so tožnika navedli k umiku tožbe v gospodarskem sporu, na katerega se sklicuje pritožba. Ali je bil tožnik vpisan v ustrezen imenik projektantov, prav tako ni pomembno. Bistveno je pač, da je bilo naročeno delo (izdelava projektne gradbene dokumentacije in pridobitev pravnomočnega gradbenega dovoljenja) opravljeno. To delo je po jasni ugotovitvi izpodbijane sodbe sicer začela družba B., d. o. o., vendar ga je dokončal tožnik. Odveč je zato pritožbeno vztrajanje, da je dokumentacijo v resnici izdelala navedena družba, še posebej, ker se je toženec k plačilu za opravljeno delo zavezal tožniku in ne družbi B., d. o. o. Izpolnitvi svoje obveznosti oziroma plačilu zahtevane terjatve se zato ne more uspešno upirati. Toženec namreč ne oporeka ugotovitvam izpodbijane sodbe, da je do zamude pri pridobitvi pravnomočnega gradbenega dovoljenja prišlo izključno iz razlogov na njegovi strani in da zatrjevanih napak opravljenega dela ni dokazal, niti jih ni notificiral. Tudi toženčevo tezo o preusmeriti finančnega toka na tožnika je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Končno toženec ni med domnevno oškodovanimi upniki, pač pa je tožnikov dolžnik.

9. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in celovito ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Do uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni prišlo, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Ker je toženec s pritožbo propadel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam, tožniku pa mora povrniti stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za sestavo odgovora in materialne stroške, ki jih je tožnik priglasil skladno z Odvetniško tarifo, ter 22% DDV, skupaj 842,29 EUR. Če bo toženec s plačilom zamujal, bo moral od navedenega zneska plačati še zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. in 378. člena OZ).