Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženčev predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdi zahtevala, da ji toženec poravna račun za izdelavo projektne dokumentacije (PGD in PZI) in pridobitev gradbenega dovoljenja za halo K. ...

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57580/2014 z dne 5. 5. 2014 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je toženec dolžan tožnici plačati glavnico v višini 20.984,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2014 naprej in stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2014 naprej. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Toženec se je branil z ugovoroma o neobstoju tako aktivne kot pasivne stvarne legitimacije, vendar ju je sodišče kot neutemeljena zavrnilo. Prva pogodba za izdelavo projektne dokumentacije je bila res sklenjena med družbama I., d. o. o., kot izvajalko, ki jo zastopa direktor tožnice, in H., d. o. o., kot naročnico, ki jo zastopa toženec. Vendar pa je zaradi finančnih težav izvajalke pogodbena dela na podlagi aneksa št. 15/2011 prevzela in dokončala tožnica. Predhodna pogodbenica I., d. o. o. (sedaj G., d. o. o. - v stečaju), pa je nastopala zgolj kot formalna vložnica na upravno enoto, ker so bila nekatera soglasja pridobljena na podlagi njene vloge. Toženčeva pasivna legitimacija pa temelji na izjavi z dne 28. 2. 2012, s katero je pristopil k dolgu družbe H., d. o. o., saj se je osebno zavezal, da bo tožnici poravnal vtoževani račun (432. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), poleg tega pa je bil zemljiškoknjižni lastnik parcel in investitor gradnje ter je kot tak nastopal tudi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Po 432. členu OZ je za pristop k dolgu res potrebna pogodba med upnikom in tretjim, s katero se tretji upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika. Izjava z dne 28. 2. 2012 sicer deluje kot enostranska izjava toženca, vendar se je tožnica z njo očitno strinjala. Naročeno delo je sicer res začela družba I., d. o. o., vendar ga je dokončala tožnica. Odveč je pritožbeno vztrajanje, da je dokumentacijo v resnici izdelala navedena družba, še posebej, ker se je toženec k plačilu za opravljeno obveznost zavezal tožnici in ne družbi I., d. o. o..

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga predlog za dopustitev revizije zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je za pristop k dolgu (432. člen OZ) potrebna pogodba, zato enostranska izjava ne zadošča. Razlaga, ki sta jo zavzeli nižji sodišči, je v očitnem nasprotju z zakonom. Iz izjave z dne 28. 2. 2012 ni razvidno, da bi toženec pristopil k dolgu koga tretjega, prav tako ni razvidno upniško-dolžniško razmerje. Očitno pa tudi tožnica te izjave ni štela za pristop k dolgu, saj se je s tožencem kasneje dogovarjala o pogodbi v obliki notarskega zapisa. Navaja, da gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni in je od njegove rešitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Namreč ob odsotnosti stališča Vrhovnega sodišča bi lahko nižja sodišča različno razlagala, ali za pristop k dolgu zadostuje enostranska izjava ali pa je potrebna pogodba. Nadalje navaja, da je podal tudi ugovor, da tožnica do plačila računa ni upravičena, ker storitve ni opravila oziroma jo je opravil nekdo drug. Obrazložitev nižjih sodišč v tem delu je nerazumljiva, saj sodišče prve stopnje navede, da je tožnica „dokončno“ izdelala projektno dokumentacijo in se ob tem sklicuje na aneks, pri tem pa ne pojasni, zakaj v projektni dokumentaciji in vlogi na Upravno enoto Trebnje tožnica ni navedena. Na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da je tožnica „dokončno“ opravila naročena dela, niti ni jasno, kaj naj bi ta izraz, ki ga uporablja sodišče prve stopnje, pomenil oziroma kaj pomeni to, da je podjetje I., d. o. o., samo formalni vložnik projektne dokumentacije. Na te pritožbene očitke pa tudi sodišče druge stopnje ni odgovorilo.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženčev predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).