Jedro

Enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po ZUN in gradbenega dovoljenja po ZGO. V posledicah je tako dovoljenje izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa z lokacijskim dovoljenjem (2. odstavek 33.a člena ZGO). ZUN v 54. členu določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena ZUN). Ta mora biti pripravljena na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (1. odstavek 55. člena ZUN). Ker je torej izdaja enotnega dovoljenja za gradnjo vezana na omejitve, ki jih določa PUP, to pomeni, da investitorju ni mogoče izdati upravnega dovoljenja, če naklon strehe in gabariti objekta nasprotujejo pogojem iz PUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo odpravil odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 23. 10. 2002, s katero je bilo tožnikoma dovoljena legalizacija rekonstrukcije gospodarskega poslopja na zemljiščih s parc. št. ..., ..., ..., ... in ... k.o. B ob tam navedenih pogojih (1 točka izreka), in hkrati odločil, da se zahteva tožnikov za izdajo upravnega dovoljenja za legalizacijo spornega objekta zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec svojo odločitev opira na določbo 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) in navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da območje posega ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za C (v nadaljevanju PUP), konkretneje pa so zemljišča posega uvrščena v območje naselja B z oznako ..., v območje urejanja ... ter ureditveno enoto ... - vas. Toženec v nadaljevanju navaja, da je prvostopni organ v postopku ugotovil, da je v obravnavanem primeru zadoščeno pogojem iz posameznih določb PUP, in sicer iz 10., 15., 20., 21., 23., 24., 25., 26., 34., 40. in 44. člena, in to tako po funkciji, oblikovanju, legi in velikosti gradbene parcele. Naklon strehe in razmerje stranic, kar med drugim predpisuje 21. člen citiranega odloka, ki je za gospodarske objekte predpisan glede naklona strehe od 38o do 45o ter glede razmerja stranic vsaj 1 : 1,5, sicer po ugotovitvah prvostopnega organa minimalno odstopa od citiranega določila odloka, vendar pa se po njegovem mnenju objekt legalizacije s streho naklona 35o ter v razmerju stranic 12,80 : 16,00 m vendarle prilagaja objektom v neposredni bližini, saj so okoliški objekti podobnih tlorisov in naklonov streh. Toženec se z navedeno utemeljitvijo organa prve stopnje ne strinja, predvsem ne z oceno, da je s spornim posegom zadoščeno vsem pogojem, ki jih za izdajo upravnega dovoljenja za dano območje vsebuje veljavni prostorski izvedbeni akt. Slednji namreč v poglavju št. 2. "Pogoji za oblikovanje posegov v prostor" z naslovom Arhitektonsko oblikovanje v 20. členu PUP res napotuje na zgledovanje po oblikovnih kvalitetah objektov v posamezni ureditveni enoti, predvsem glede sestave in razmerja osnovnih stavbnih mas, oblikovanosti strehe, oblikovanja in razmerja fasad, arhitekturnih elementov ter barve in teksture streh in fasad. Vendar pa PUP načelnemu določanju glede oblikovanja objektov za posamezne ureditvene enote dodaja posebne pogoje, ki jih med drugim za ureditveno enoto vaško jedro, kamor nesporno spadajo zemljišča posega, vsebuje 21. člen PUP. Ta za gospodarske objekte, za kar tu gre, predpisuje tloris : podolgovat, z razmerjem stranic vsaj 1 : 1,5; dopusten je tloris v obliki črke "L" z razmerjem krakov vsaj 1:2, tloris daljšega kraka z razmerjem vsaj 1:1,5. Kar pa se tiče oblikovanja streh, pa ista določba določa, da morajo biti strehe objektov dvokapnice nad osnovnim tlorisom ali sestavljene večkapnice s stranicami v istem naklonu od 38o do 45o, medtem ko mora sleme potekati v smeri daljše stranice objekta. Šotoraste strehe niso dopustne. Citirana določba se zaključi z določilom, da je treba z dozidavami in nadzidavami doseči tako stavbno maso objekta, kot je določena za posamezno ureditveno enoto, medtem ko 27. člen PUP še določa, da pri vzdrževalnih delih, adaptacijah, rekonstrukcijah, dozidavah in nadzidavah veljajo enaki pogoji za oblikovanje objektov, kot za novogradnje. Citirani prostorski izvedbeni akt torej jasno in nedvoumno za gospodarske objekte v ureditveni enoti vaško jedro predpisuje razpon možnih naklonov streh teh objektov od minimuma do maksimuma, kot tudi najmanjše možno razmerje stranic takega objekta. Glede na slednje pa je potemtakem prilagajanje oblikovnim značilnostim okoliških objektov dopustno zgolj v mejah, ki jih sicer določa 21. člen PUP. Nikakor pa ni mogoče slediti sklepanju prvostopnega organa, da je mogoče jasno določene dopustne oblikovne zahteve zaobiti zgolj iz razloga, ker naj bi bili okoliški objekti podobnih tlorisov in naklonov streh. Da gre za podobnost v tem smislu, pa je navsezadnje preveč ohlapna in pavšalna utemeljitev, zlasti ko PUP popolnoma jasno in natančno določa, v kakšnem možnem razponu se lahko giblje oblikovanje streh v naklonu ter kakšna je lahko gradbena masa gospodarskega objekta, da še ustreza oblikovnim zahtevam odloka. Iz navedenega torej sledi, da z legalizacijo gospodarskega objekta s streho v naklonu 35o in gradbeno maso objekta v razmerju stranic 12,80 : 16m (kar seveda ni najmanj 1 : 1,5 v razmerju stranic), niso izpolnjeni pogoji iz 21. člena PUP. Organ prve stopnje je torej ravnal napačno, ko je investitorjema izdal enotno dovoljenje za gradnjo, saj za njegovo izdajo niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz navedenih razlogov. Ker je bila izpodbijana odločba torej nepravilna in nezakonita, jo je toženec odpravil ob uporabi 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), zahtevek BB in CC za izdajo zahtevanega upravnega dovoljenja pa zavrnil. Tožnika z odločitvijo toženca nista zadovoljna, predvsem se ne strinjata s pravnim temeljem, ki naj bi bil po obrazložitvi iz napadene odločbe pravna podlaga za odločitev. Toženec je po njunem prepričanju napačno razlagal in uporabil veljavne predpise. PUP v točki 2 "Pogoji za oblikovanje posegov v prostor" ni oblikovan tako, da bi bila najprej načelna določila, nato pa dodani posebni pogoji, kakor to v obrazložitvi navaja toženec. Pogoji za oblikovanje posegov v prostor so navedeni enotno v dveh poglavjih, in sicer 2.1. Urbanistično oblikovanje in 2. poglavju 2.2. Arhitekturno oblikovanje, določbe obeh poglavij pa tvorijo logično in povezano celoto. Nikjer v odloku, zlasti v citiranem poglavju ni določeno, da veljajo "izključni kriteriji" 21. člena odloka. Ta člen določa okvire oblikovnih značilnosti, zato ne drži trditev v obrazložitvi odločbe, da odlok ne dopušča kakih odstopanj. Že v 20. členu istega poglavja, v katerega spada tudi citirani 21. člen, je določeno, da se mora arhitekturno oblikovanje posegov v ureditvenih enotah vas in vaško jedro zgledovati po oblikovnih kvalitetah objektov v posamezni ureditveni enoti predvsem glede: sestave in razmerja osnovnih mas, oblikovanosti strehe, oblikovanju in razmerju fasad, arhitekturnih elementih ter barvi in teksturi streh in fasad. Popolnoma nelogična in neživljenjska situacija bi bila, če bi odlok določal kot izključni kriterij za oblikovane kvalitete objektov iz 20. člena le gola merila iz 21. člena. Odlok bi vsekakor določal, da so merila iz 21. člena izključni kriterij, tega pa ne določa. Nasprotno, dopustne tolerance so vsebovane v poglavju Urbanistično oblikovanje v členih od 14. do 19., saj v nasprotnem primeru takih določil v odloku sploh ne bi bilo treba. Tožnika posebej opozarjata na 18. člen PUP, ki določa, da je v vaških jedrih potrebno pri lokacijah dopolnilnih gradenj lego objektov na parceli, orientacijo objekta, odmike od sosednih objektov, gradbene mase, naklon strehe in smer slemena prilagoditi značilnostim ureditvene enote. Značilnost ureditvene enote pa vsekakor predstavlja neko povprečje, v katerem so že izražena določena odstopanja od začrtanih. Tožnik kot dokaz, za kakšne značilnosti ureditvene enote v konkretnem primeru gre, prilaga najprej del lokacijske dokumentacije za nasprotno stranko - pritožnika DD, na podlagi katerega pritožbe je toženec spremenil prvostopno dovoljenje za gradnjo. Iz te dokumentacije je razvidno, da je nadomestno gospodarsko poslopje imenovanega, ki leži v neposredni bližini spornega objekta tožnikov, na parc. št. ... in ... k.o. B, tudi izven predpisanih okvirjev 21. člena PUP. Poleg kršitve predpisov gre po mnenju tožnikov tudi za dvojna merila, ki jih izvaja toženec v upravnem postopku, saj naj bi bile pri DD po stališčih upravnih organov tolerance v mejah zakona in citiranega odloka, pri tožnikih pa v nasprotju z določbo 21. člena PUP, brez da bi se upoštevale ostale določbe PUP. S tako odločitvijo tožene stranke je kršena tudi ustavna pravica tožnikov do enakega varstva po 22. členu Ustave RS, po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tožnika sta imela pred rekonstrukcijo gospodarskega objekta daljši objekt za 10 m proti jugu in sta ga morala adaptirati na sedanjo dolžino, torej skrajšati zaradi vhoda v silos z obeh strani. Gre za nujno prilagoditev potrebam objekta in kmetije. Da je dejansko stal objekt v taki dolžini v smeri proti jugu, je dokaz gnojnična jama, ki še vedno stoji na južni strani silosa in predstavlja še vedno del starega objekta, ki pa ni bil v tej smeri adaptiran zaradi navedenih nujnosti. Podaljšek tega prvotnega objekta se vidi tudi na mapni kopiji na parc. št. ..., ki jo tožnika prilagata k tožbi. Nad gnojnično jamo je plato in tožeča stranka s kmetijskimi vozili še vedno vozi po tem platoju v silos in iz njega, zaradi siceršnje stiske na dvoriščnem prostoru kmetije. Tožnika v nadaljevanju navajata, da je toženec prezrl, da je bil z enotnim dovoljenjem za gradnjo z dne 23. 10. 2002 legaliziran koritasti silos v velikosti 4,40 m x 16 m, ki je zgrajen kot prizidek hleva. Nadalje je bil naklon strehe izmerjen od tal. Pravilna izmera naklona strehe s kotomerom pokaže celo zadostitev pogojem iz 21. člena PUP, saj je natančna izmera naklona strehe 38,65 stopinj. To je bil tudi dovoljen naklon znotraj razpona 38 stopinj in 40 stopinj po prvotni lokacijski dokumentaciji z dne 5. 7. 1995. Iz teh razlogov tožnika predlagata, da se v zadevi opravi ogled na kraju samem, zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja in vseh elementov samega objekta tožnikov, kakor tudi sosednjih objektov zaradi ugotovitve, koliko je objekt tožnikov prilagojen vsem zgoraj navedenim elementom. Predlagata tudi izvedbo obravnave za razčiščevanje gornjih vprašanj z ogledom na kraju samem, kakor tudi postavitev izvedenca gradbene stroke za natančno ugotovitev vseh elementov spornega objekta. Tožnika v zvezi z navedenim sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano določbo odpravi.

Prizadeta stranka v tem postopku DD na tožbo ni odgovoril. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po vpogledu v izpodbijano odločbo ugotavlja, da je toženec v obrazložitvi odločbe navedel dejansko in pravno podlago, s katero utemeljuje nezakonitost izdanega upravnega dovoljenja za sporni objekt. Njegove dejanske ugotovitve so skladne s podatki iz predloženih upravnih spisov, pravni zaključki pa oprti na v času izdaje dovoljenja za gradnjo veljavne določbe Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96, 45/99 in 52/00), ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01) ter PUP (Uradni list RS, št. 43/93, 3/94, 27/96, 6/01 in 36/02 ter Uradni vestnik Gorenjske št. 17/96, 44/96, 43/97, 49/97 in 28/98). Po presoji sodišča je toženec glede na ugotovljene dejanske okoliščine primera določbe ZGO, ZUN in PUP uporabil pravilno, zato se z njegovimi stališči strinja in jih na tem mestu ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS). Sodišče sprejema tudi toženčeve razloge, zaradi katerih je odločbo organa prve stopnje odpravil, zahtevek tožnikov pa zavrnil, k ugovorom, ki jih tožnika navajata v tožbi pa sodišče še dodaja: Toženec je v izpodbijani odločbi pravilno navedel, da enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po ZGO. V posledicah je tako dovoljenje izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa z lokacijskim dovoljenjem (2. odstavek 33. a člena ZGO). Lokacijske pogoje določa ZUN, ki v 54. členu določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena ZUN). Lokacijska dokumentacija se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (1. odstavek 55. člena ZUN), kar pomeni, da je izdaja lokacijskega dovoljenja v primerih iz 2. odstavka 54. člena ZUN vezana na omejitve, ki jih določajo prostorski ureditveni pogoji. Prav vprašanje, ali je bilo sporno upravno dovoljenje izdano v skladu s pogoji, ki jih za konkretno območje urejanja določa PUP, pa je med strankama sporno. Tožnika namreč v tožbi navajata, da je toženec po njunem prepričanju napačno razložil in uporabil urbanistične predpise. PUP po njunem prepričanju v 2. točki "Pogoj za oblikovanje posegov v prostor" ni oblikovan tako, da bi bila najprej načelna določila, nato pa dodani posebni pogoji, kakor to navaja toženec. Pogoji za oblikovanje posegov v prostor so po mnenju tožnikov navedeni enotno v dveh točkah, in sicer v točki 2.1. "Urbanistično oblikovanje" in v točki 2.2. "Arhitekturno oblikovanje", določbe obeh poglavij pa tvorijo logično in povezano celoto. Nikjer v odloku pa po njunem prepričanju, predvsem ne v navedenem poglavju, ni določeno, da veljajo izključno kriteriji iz 21. člena PUP, je pa dejstvo, da toženec v obrazložitvi izpodbijane odločbe zatrjuje prav to.

Iz navedenega tako izhaja, da je med strankama sporna zlasti razlaga posameznih določb PUP, torej uporaba prava na okoliščine primera oziroma vprašanje, ali je organ prve stopnje imel v določbah PUP zadostno podlago za legalizacijo gospodarskega poslopja na predmetnih parcelah, tudi glede tlorisne velikosti objekta in naklona strehe, kot jih navaja v izreku svoje odločbe. Že v 6. členu PUP (ta določba je uvrščena v poglavju skupni pogoji za posege v prostor) je določeno, da skupni pogoji veljajo za vsa istovrstna območja urejanja, površine po namenu in ureditvene enote, razen če v posebnih pogojih ni določeno drugače. Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi toženca, pa tudi podatki iz predloženih upravnih spisov to potrjujejo, da sporni objekt leži v ureditveni enoti "vaško jedro" to pomeni, da je treba pri dovolitvi posega v prostor v tem primeru, glede oblikovanja objekta in naklona strehe upoštevati pogoje iz 21. člena PUP, kar pravilno navaja že toženec. Ker je organ prve stopnje v upravnem dovoljenju z dne 23. 10. 2002 določil, da bo na objekt, v tlorisni velikosti 12.80 x 16.00 m postavljena simetrična dvokapna streha z naklonom 35°, to posledično pomeni, da tlorisna velikost objekta ni v skladu z določbo 21. člena PUP. Ta namreč za oblikovanje tovrstnih objektov določa podolgovat tloris v razmerju 1 : 1,5, medtem ko mora biti streha dvokapnica z naklonom od 38° - 45°. Iz navedenega tako izhaja, da tudi streha z naklonom 35° ni v skladu z določbo 21. člena PUP. To pa posledično pomeni, da je organ prve stopnje v izdanem upravnem dovoljenju določil pogoje legalizacije v nasprotju s PUP in v posledici tega tudi v nasprotju z določbo 2. ostavka 54. člena ZUN, zato je njegova odločba tudi po presoji sodišča nezakonita in jo je toženec utemeljeno odpravil. Prav pa je toženec postopal tudi z vlogo tožnikov, saj v skladu s prej navedeno določbo PUP ni mogoče izdati dovoljenja za objekt v tlorisni velikosti, kot sta jo tožnika navajala v vlogi z dne 31. 5. 2002, niti glede nagiba strehe, ki je navedena in vrisana tudi v situacijskem načrtu lokacijske dokumentacije in znaša 35°, ki je sestavni del vloge in podlaga za umestitev objekta v prostor.

Tožnika nimata prav, ko se v tožbi sklicujeta na določbo 18. člena PUP, ki določa, da je v vaških jedrih treba pri lokacijah dopolnilnih gradenj lego objektov na parceli, orientacijo objekta, odmike od sosednih objektov, gradbene mase, naklon strehe in smer slemena prilagoditi značilnostim ureditvene enote. Značilnost ureditvene enote pa po njunem prepričanju predstavlja neko povprečje, v katerem so že izražena določena odstopanja od začrtanih. Dejstvo namreč je, da se v določbah od 14. do 19. člena PUP (točka 2.1. Urbanistično oblikovanje), določajo pogoji za umestitev objekta v prostor, medtem ko so v določbah od 20. do 27. člena PUP (točka 2.2. Arhitekturno oblikovanje) določeni pogoji, ki se nanašajo na gabarite objekta, na streho in na zunanji izgled. Torej gre za dvoje vrst pogojev, ki jih ni mogoče enačiti. Pri določanju teh pogojev tudi ni mogoče izhajati iz nekih povprečij, kot to zmotno menita tožnika, temveč je mogoča gradnja le v okviru toleranc, ki jih dopušča prostorski izvedbeni akt. Tako pri velikosti objekta ni določeno kakšna mora biti njegova velikost, ker je to stvar investitorja, določa pa, da mora biti objekt podolgovat z razmerjem stranic 1 : 1,5. Podobno je tudi glede naklona strehe, ko dopušča, da investitor oziroma projektant sam določi naklon strehe, ki je lahko od 38 - 45°, ne pa manj in tudi ne več. Da pa v spornem primeru pri tlorisni velikosti objekta in pri naklonu strehe dejansko gre za odstopanje od pogojev, ki jih določa PUP, je navedeno tako v lokacijski dokumentaciji kot v obrazložitvi enotnega dovoljenja za gradnjo. Zato je trditev tožnikov, da je natančen naklon strehe po opravljeni izmeri 38,65°, kar naj bi bilo v skladu s pogoji iz PUP, protispisna. Pa tudi če bi navedeno držalo, odločitev ne bi mogla biti drugačna, saj morajo biti za izdajo upravnega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji, torej tudi tlorisna velikost objekta, sicer pa je bilo tudi že navedeno, da je bilo dovoljenje odpravljeno tudi zaradi tega, ker so bili pogoji v njem določeni v nasprotju s tistimi, ki jih določa PUP. Ob tem je treba še dodati, da kolikor se tožnika sklicujeta na kršitev ustavnih pravic, sodišče ocenjuje, da ugovori niso utemeljeni. S tem ko je toženec presojal relevantne pogoje za izdajo spornega upravnega dovoljenja, ki mu ugovarja prizadeta stranka, je v enaki meri varoval interese prizadete stranke kot tudi interese tožnikov.

Za odločitev v tej zadevi niso relevantni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na gradnjo, ki jo je izvajal sosed DD, saj je predmet te presoje odločitev, ki se nanaša na objekt tožnikov in ne na objekt sosedov. Se pa sodišče ne more spuščati v presojo upravnih aktov, ki niso predmet upravnega spora, tudi če bi razpolagalo z vsemi relevantnimi podatki za tako presojo. Prav tako za to odločitev niso pomembni motivi, zakaj sta tožnika skrajšala prvotno gospodarsko poslopje za 10 m, ker naj bi verjetno ob nespremenjeni velikosti objekt ustrezal pogojem iz 21. člena PUP. Zakonitost upravnega akta se namreč presoja po pravnem in dejanskem stanju zadeve v času odločanja, kar v tem primeru pomeni, da je odločitev odvisna od gabaritov rekonstruiranega objekta in od pogojev, ki jih za tovrstno gradnjo določa PUP.

V zadevi je bilo odločeno na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku (1. odstavek 51. in 1. odstavek 59. člena ZUS), brez glavne obravnave, čeprav je bila ta predlagana. Sodišče namreč lahko odloči tudi brez glavne obravnavne, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno (2. odstavek 50. člena ZUS). V konkretnem primeru tudi razlogi, ki jih tožnika navajata v pripravljalnem spisu z dne 18. 2. 2004, po oceni sodišča niso bili taki, da bi bilo treba opraviti glavno obravnavo, saj se razlogi, zakaj bi bilo treba odpraviti izpodbijano odločbo, nanašajo na uporabo materialnega prava. Glavna obravnava v tem primeru torej ni bila potrebna zato, ker odločitev sodišča ni bila odvisna od morebitnega ugotavljanja dejanskega stanja na glavni obravnavi. Uporaba oziroma razlaga materialnega prava (ali so pogoji v enotnem dovoljenju za gradnjo določeni v skladu s PUP ali ne) pa je v domeni sodišča in zaradi tega ni treba razpisovati glavne obravnave. Opustitev glavne obravnavne pa tudi sicer ni vplivala ali mogla vplivati na drugačno odločitev o stvari.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženca pravilna in zakonita, tožnika v tem upravnem sporu nista mogla uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je hkrati s tožbo zavrnilo tudi zahtevo tožnikov za povračilo stroškov tega postopka, ker tudi sicer po določbi 23. člena ZUS, kadar sodišče odloča o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške.