Jedro

Pri presoji skladnosti lokacijske dokumentacije in enotnega dovoljenja za gradnjo s prostorsko ureditvenimi pogoji je treba upoštevati tako urbanistične kot arhitekturne pogoje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/95 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 14.11.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Kranj z dne 23.10.2002, s katero je bila tožnikoma dovoljena legalizacija rekonstrukcije gospodarskega poslopja na zemljiščih parc. št. 10, 11, 12, 13 in 14 vse k.o. .... ob tam navedenih pogojih (1. točka izreka), in zahtevo tožnikov za izdajo enotnega dovoljenja za legalizacijo navedenega objekta zavrnila (2. točka izreka). Tožena stranka je ugotovila, da izdano dovoljenje, glede naklona strehe in razmerja tlorisnih stranic ni v skladu z 21. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za Kranjsko in Sorško polje (PUP).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in se v izogib ponavljanja nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). V nadaljevanju navaja, da je v tem primeru sporna razlaga določb PUP in s tem uporaba prava. Strinja se s toženo stranko, da je treba v tem primeru uporabiti določbo 21. člena PUP in kot neutemeljene zavrača navedbe tožnikov, da je pri presoji skladnosti posega treba upoštevati 18. člen PUP in v zvezi s tem značilnost ureditvene enote, ki po njunem prepričanju predstavlja neko povprečje, v katerem so izražena odstopanja. Kot protispisno zavrača trditev tožnikov, da je natančen naklon strehe po opravljeni izmeri 38,65°, saj je v lokacijski dokumentaciji in obrazložitvi enotnega dovoljenja za gradnjo naveden naklon strehe 35°. Sodišče je tožnikom tudi pojasnilo, zakaj glavne obravnave ni opravilo.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe. Navajata, da je neizvedba glavne obravnave vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb postopka upravnega spora. Glede predloga in razlogov za izvedbo glavne obravnave se sklicujeta na navedbe v tožbi in pripravljalnem spisu z dne 18.2.2004. V nadaljevanju navajata, da je bil z enotnim dovoljenjem legaliziran silos v velikosti 4,40 m x 16 m kot prizidek hleva in da naklon strehe, izmerjen od tal, znaša 38°, zato so izpolnjeni pogoji iz 21. člena PUP. Ker sodišče glavne obravnave ni opravilo, teh podatkov ni moglo preveriti. Zato sta angažirala izvedenca gradbene stroke, ki je izdelal izvedeniško mnenje, ki ga prilagata. Iz njega izhaja, da je naklon strehe 38° in je enak naklonu sosednjih objektov ter, da imajo objekti v neposredni bližini slabše tlorisno razmerje kot njun objekt, ki ima tlorisno razmerje stranic 1 : 1,25. Iz mnenja izvedenca tako izhaja, da je njun objekt prilagojen značilnostim ureditvene enote in zato skladen s pogoji 18. člena PUP. Ker je sodišče spregledalo, da ne gre za nov objekt, temveč za legalizacijo 10 let starega objekta, je bilo v postopku materialno pravo zmotno uporabljeno. Menita, da so pogoji urbanističnega in arhitekturnega oblikovanja logična in povezana celota in je zato navedba sodišča, da gre za dvoje vrst pogojev, ki jih ni mogoče enačiti, napačna. PUP tudi nikjer ne določa, da veljajo izključno kriteriji iz 21. člena. Prav nasprotno, dopustne tolerance so vsebovane v podpoglavju Urbanistično oblikovanje v členih od 14 do 19 in so bile v tem primeru upoštevane. Odstopanja pa dopušča tudi določba 20. člena PUP, ki določa, da se mora arhitekturno oblikovanje zgledovati po oblikovnih kvalitetah objektov v posamezni ureditveni enoti. Zato je napačna tudi navedba sodišča, da PUP ne dopušča odstopanj. V tem primeru gre za že oblikovano ureditveno enoto in je objekt tožečih strank skladen s to ureditveno enoto. Menita, da je potrebno ugotoviti dejansko stanje glede ključnih elementov legalizirane gradnje. Če pa so v prvotnem enotnem dovoljenju ugotovljena odstopanja, bi morali upoštevati dejansko stanje in zadevo vrniti upravnemu organu v dopolnitev in spremembo ugotovljenih podatkov. Prilagata še pritožbo z dne 3.4.2005, v kateri kronološko opisujeta potek postopka legalizacije. Predlagata, da se priloga obravnava v sklopu te pritožbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki v 1. odstavku 107. člena določa, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz 2. odstavka 107. člena, se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1. Po presoji vrhovnega sodišča je bilo v postopku materialno pravo pravilno uporabljeno. Sporno enotno dovoljenje za gradnjo je bilo izdano na podlagi tedaj veljavne določbe 33.a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 59/96, 45/99 in 52/00). Po navedeni določbi ima enotno dovoljenje za gradnjo sestavine lokacijskega dovoljenja po prepisih o urejanju prostora in sestavine gradbenega dovoljenja, ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacije pa z lokacijskim dovoljenjem. Zato se ob upoštevanju 2. odstavka 54. člena in 1. odstavka 55. člena Zakona o urejanju prostora in drugih posegih v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01) z vidika lokacijskih pogojev, dovoljenje izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa mora biti pripravljena v skladu z določbami prostorskih ureditvenih pogojev, v tem primeru v skladu z določbami PUP....

V postopku ni sporno, navedeno pa potrjujejo tudi predloženi upravni spisi, da je območje posega uvrščeno v območje naselja ... z oznako 104, v območje urejanja SK ter ureditveno enoto v – vas. Za to ureditveno enoto se skladnost posega presoja glede na pogoje, ki jih določa PUP v določbi 21. člena – Ureditvena enota vaško jedro, ki se uporablja tudi za ureditvene enote vas in za vso razpršeno gradnjo. Navedena določba PUP pa za oblikovanje gospodarskih poslopij med drugimi določa, podolgovat tloris z razmerjem stranic vsaj 1 : 1,5 in dvokapne strehe v naklonu 38° do 45°. Navedeni oblikovni pogoji veljajo tako za novogradnje kot tudi za rekonstrukcijo in dozidavo (1. odstavek 27. člena PUP). Določba 3. dostavka 22. člena PUP pa določa, da je treba z dozidavami doseči tako stavbno maso objekta, kot je določena za posamezno ureditveno enoto. Sporno enotno dovoljenje za gradnjo, izdano na podlagi lokacijske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnika, pa glede lokacijskih pogojev določa skupni tloris 12,80 m x 16,00 m in dvokapno streho v naklonu 35°. Glede na citirane določbe PUP je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje in tožene stranke, da sporno dovoljenje glede lokacijskih pogojev ni skladno s pogoji PUP.

Že sodišče prve stopnje je tožnikoma pravilno pojasnilo, da PUP določa dvoje vrst pogojev, urbanistične in arhitekturne, ki jih ni mogoče enačiti. Pri presoji skladnosti lokacijske dokumentacije in izdanega dovoljenja s pogoji PUP, pa ni mogoče upoštevati le pogojev urbanističnega oblikovanja in s tem le določb 14. do 19. člena PUP, kot to navajata tožnika, temveč tudi pogoje arhitekturnega oblikovanja. Splošne pogoje in smernice za arhitekturno oblikovanje vseh dopustnih posegov v prostor ureja 20. člen PUP. Določba 21. člena PUP pa za posamezne vrste posegov določa konkretne pogoje oblikovanja in pri tem dopušča tolerance glede oblike in naklona strehe ter glede tlorisa in velikosti objekta, kar je tožnikoma pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav pogoji arhitekturnega oblikovanja, kot so za gospodarske objekte določeni v 21. členu PUP, pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Po presoji vrhovnega sodišča tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu zaradi neoprave glavne obravnave. Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Po 4. odstavku 75. člena ZUS-1 pa je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi opustitve glavne obravnave podana le, če je to v nasprotju z ZUS-1. To pa v tem primeru ni podano, saj sta tožnika predlagala kot nova dejstva in dokaze le novo izvedensko mnenje, ki pa ga sodišče ne more upoštevati, pa tudi sicer ne bi pripeljalo do drugačne odločitve (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je v obravnavani zadevi ključna le presoja skladnosti lokacijske dokumentacije in na njeni podlagi izdanega dovoljenja s pogoji PUP in s tem pravilna uporaba in razlaga materialnega prava, opustitev glavne obravnave na zakonitost izpodbijane sodbe ni mogla vplivati. V pojasnilo tožnikom pa vrhovno sodišče dodaja, da se na podlagi 33.a člena ZGO dovoljenje za legalizacijo izda na podlagi lokacijske dokumentacije, ki mora biti skladna tako z dejanskim stanjem v naravi kot s pogoji PUP. Zato je neskladje lokacijske dokumentacije z dejanskim stanjem v naravi, kar smiselno zatrjujeta tožnika, dodaten razlog za to, da je izdano dovoljenje nezakonito.

Pri izdaji dovoljenja za poseg v prostor je upravni organ vezan na zahtevek stranke in na lokacijsko in projektno dokumentacijo, ki jo predloži stranka. V postopku izdaje dovoljenja opravi le presojo skladnosti posega z zakonskimi in podzakonskimi predpisi. Zato ni utemeljena zahteva tožnikov, da bi moralo sodišče, če bi ugotovilo neskladje, upoštevati stanje v naravi in zadevo vrniti upravnemu organu v dopolnitev in spremembo. Dolžnost predložitve ustrezne dokumentacije je na strani strank in te dokumentacije upravni organ ne sme spreminjati ali dopolnjevati, pri svojem odločanju pa je, kot navedeno, na to dokumentacijo vezan. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je s spornim dovoljenjem legaliziran le silos, ki ustreza tlorisnim gabaritom, saj se lokacijska dokumentacija in dovoljenje nanašata na rekonstrukcijo gospodarskega objekta in prizidan silos, katerih skupen tloris in naklon strehe, naveden v lokacijski dokumentaciji in dovoljenju, ne ustreza pogojem predpisanim v 21. členu in 3. odstavku 22. člena PUP.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.