Jedro

Za odločitev o pravočasnosti vložitve zahteve za uveljavljanje pravic je na podlagi drugega odstavka 80. člena ZTPDR bistvena ugotovitev, kdaj je tožnik zvedel za kršitev pravice.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniku od 16. 7. 1991 zagotovljene vse pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki in da je bil od tega dne do invalidske upokojitve v delovnem razmerju. Tožena stranka je dolžna tožniku za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu obračunati in izplačati nadomestilo plač z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik svoje pravice najprej uveljavljal pri toženi stranki in je zahtevo za uveljavljanje pravic in tožbo vložil pravočasno. Vse od leta 1991 je toženi stranki pošiljal zahteve za priznanje pravic, v letu 1992 pa najprej prošnjo za sprejem v delovno razmerje, nato pa prošnjo za ureditev statusa osebe, ki je prestopila iz JLA v Teritorialno obrambo, in v letu 1997 nato zahtevo za izdajo odločbe o tem. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik bolnik, ki se je zdravil zaradi psihične bolezni. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da tožnik že od leta 1991 oziroma 1992 dalje ni bil sposoben razumeti, kaj mora storiti za ureditev svojega delovnopravnega statusa. Zato sta bili zahteva za uveljavljanje pravic v letu 1997 in tožba vloženi v razumnem roku in torej pravočasno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik vložil tožbo prepozno, saj je prekoračen razumni rok 6 mesecev, kot ga je sprejela sodna praksa. Za obrazložitev, ki poskuša daljši rok opravičiti s tožnikovo psihično boleznijo, pa ni pravne opore. Poleg tega pa iz ravnanja tožnika dne 16. 7. 1991, potrjenega s pričanjem V. M., izhaja, da tožnik ni želel nadaljevati dela v Teritorialni obrambi in tudi ni podpisal pristopne izjave. Tožnik si je v spornem obdobju uredil status na Zavodu za zaposlovanje in državljanstvo, kasneje pa tudi status invalida. V tem času se je tudi razvezal in ponovno poročil, vse do sedaj pa mu ni bila odvzeta opravilna sposobnost. Sodišče je poleg tega odločilo, da je kljub svojemu duševnemu stanju veljavno prestopil na stran TO RS. Izvedenec le sklepa, da je bil tožnik po letu 1991 psihotičen, iz dokumentacije in izpovedi osebnega zdravnika pa izhaja, da so se pri tožniku duševne motnje pojavile šele v letu 1995 psihiatrična dokumentacija pa šele za obdobje od leta 1999 dalje. Ni dokazov, da bi bil tožnik vsa leta neprestano hospitaliziran, prav nasprotno.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ne uveljavlja.

7. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožene stranke, iz katerih izhaja le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

8. Kot je Vrhovno sodišče ugotovilo že v sklepu VIII Ips 91/2007 z dne 25. 3. 2008, sta bili v obravnavani zadevi sporni dve vprašanji. Najprej je šlo za vprašanje, ali je tožnik res pristopil k Teritorialni obrambi v roku, ki je bil določen s pozivom predsedstva RS. Bistvene dejanske ugotovitve obeh sodišč v zvezi s tem so, da tožnik res ni podpisal posebne pisne pristopne izjave, verjelo pa je tožniku, da ga policist, pri katerem se je zglasil 16. 7. 1991, ni napotil za to na Pokrajinski štab TO. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem v izpodbijani sodbi (enako tudi sodišče prve stopnje), da podpis formalne pisne pristopne izjave ni bil konstitutivnega pomena. Tožnik je ob upoštevanju njegovih umskih in siceršnjih sposobnosti razumevanja zaradi izkazanih psihičnih težav, storil vse, kar je bilo po njegovem razumevanju potrebno storiti po pozivu Predsedstva RS. Svojo voljo za prestop v Teritorialno obrambo je izjavil pravočasno najprej na lokaciji vojne pošte Cerklje ob Krki, nato pa še na Postaji milice Brežice.

9. Na zgoraj navedeno dejansko stanje je vezano tudi revizijsko sodišče, saj ne more po uradni dolžnosti ugotavljati, ali so bila morda v dokaznem postopku kršena pravila pravdnega postopka. Tudi se ne more spuščati v presojo morebitnih neskladij med razlogi izpodbijane sodbe in listinami oziroma zapisniki o izpovedbah v postopku ali v morebitna neskladja in nejasnosti v razlogih. Morebitne kršitve v zvezi s tem bi morala tožena stranka izrecno uveljavljati in utemeljiti. Revizijsko sodišče zato lahko presoja pravilnost izpodbijane sodbe glede prestopa tožnika v TO RS le na podlagi dejanskega stanja, na katerem ta sodba temelji. To pa so dejanske ugotovitve, da je tožnik prestopil iz JLA v Teritorialno obrambo.

10. Republika Slovenija je po 14. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I - UZITUL) zagotovila aktivnim vojaškim osebam statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve ustavnega zakona, če so v določenem roku nadaljevale delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Priznanje delovnega razmerja in prevzem obveznosti do aktivne vojaške osebe iz naslova njegovega delovnopravnega razmerja je bil pogojen z vstopom v teritorialno obrambo.

11. Položaj (status) pripadnikov nekdanje JLA, ki so prestopili (in nadaljevali z delom) v TORS oziroma MORS, je bil popolnoma jasen: pri uresničevanju pravic in dolžnosti so bili izenačeni z drugimi (že prej ali na novo) zaposlenimi v TOS. To pomeni tudi, da so morali varstvo pravic uveljavljati na enak način in po enakem postopku kot vsi drugi zaposleni, torej z upoštevanjem določb 80. in 83. člena takrat veljavnega ZTPDR. Pri tožniku gre za vprašanje kako in kdaj je tožnik pri toženi stranki uveljavljal varstvo pravic, ki mu gredo na podlagi 14. člena UZITUL in ali je pravočasno vložil tožbo.

12. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZTPDR je bila procesna predpostavka za sodno varstvo predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu. V primeru tožnika – za katerega se je štelo, da je na podlagi prestopa delavec teritorialne obrambe – je to pomenilo, da je moral najprej uveljavljati pravice iz delovnega razmerja (vključno z ugotovitvijo, da to obstoji) z zahtevo pri delodajalcu. Zakon je določal rok, v katerem mora delavec to storiti: v primeru kršitve (nepriznavanja) pravice v 15 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev. V primeru tožnika domnevno kršena pravica ni bil njegov status „prestopnika“, za katerega je sodišče ugotovilo, da ga ima. Pravica, ki mu je bila kršena, je bila najprej pravica do priznanja obstoja delovnega razmerja, ki iz takega statusa izhaja. Kakor hitro se namreč ugotovi, da ima nekdo status prestopnika iz JLA v Teritorialno obrambo, se že na podlagi Ustavnega zakona šteje, da ima položaj zaposlenega v Teritorialni obrambi. Če mu je tožena stranka to pravico odrekala - z utemeljitvijo, da sploh nima statusa „prestopnika“ - bi tožnik moral v roku 15 dni odkar je zvedel, da mu je ta pravica kršena, pri toženi stranki vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic.

13. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal varstvo pravic, izrecno tudi za ureditev statusa osebe, ki je prestopila iz JLA v Teritorialno obrambo. To je storil celo večkrat: po lastnih navedbah že v letu 1991, verjetno tudi enkrat v letu 1992 (glede na to, da je predložil odgovor tožene stranke na njegovo zahtevo z dne 9. 11. 1992) in nazadnje po svoji pooblaščenki januarja 1997. Samo dejstvo, da je tožnik uveljavljal varstvo pravic pri toženi stranki torej ne more biti sporno, vprašanje je le, ali ga je uveljavljal pravočasno. Če ga ni, ta procesna predpostavka za sodno varstvo ne bi bila izpolnjena in bi bilo tožbo že iz tega razloga treba zavreči. 14. Za odločitev o pravočasnosti vložitve zahteve za uveljavljanje pravic pa je na podlagi že navedene določbe drugega odstavka 80. člena ZTPDR bistvena ugotovitev, kdaj je tožnik zvedel za kršitev pravice. Pri presoji, ali je izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo po drugem odstavku 83. člena ZTPDR gre za pravočasnost vložitve zahteve za varstvo pravic. Prepozno vložena zahteva ima namreč za delavca enake posledice kot če zahteve sploh ne bi vložil. Pri tem je treba upoštevati tudi, da si delavec ne more podaljševati tega roka s tem, da vlaga vedno nove zahteve.

15. Revizijsko sodišče je s sklepom VIII Ips 91/2007 naložilo sodišču prve stopnje, da ugotovi, kdaj je tožnik zvedel za kršitev pravice, ki jo zatrjuje in nato presodi, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za sodno varstvo. In šele potem bo mogoče tudi presoditi, ali je imela na ravnanje tožnika tudi v tem času kakšen vpliv njegova bolezen. Tožnik je v juliju 1991 očitno vedel, kaj mora storiti za varstvo svojih pravic, ko je „prestopil“ v teritorialno obrambo oziroma izkazal voljo za to. To je očitno vedel tudi še v letu 1992, ko je pri toženi stranki uveljavljal priznanje statusa „prestopnika“ in obstoj oziroma sklenitev delovnega razmerja. Tudi okoliščina, da se je tožnik prijavil na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba kaže na to – poleg tega, da se je očitno zavedal svojega delovnopravnega statusa – da je moral vedeti, da mu tožena stranka ne priznava pravic, ki izhajajo iz statusa prestopnika iz JLA. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik kot brezposelna oseba prijavljen na zavodu za zaposlovanje od 21. 7. 1991 dalje in je do 20. 4. 1992 prejel nadomestilo, nato pa do 20. 7. 1994 denarno pomoč. V tem času je tožnik vložil tudi prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, v katerega je bil sprejet z odločbo z dne 23. 12. 1992. 16. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca medicinske stroke, vendar so enako kot izpovedba osebnega zdravnika v prvem postopku, tudi ugotovitve izvedenca o tem, ali je bil tožnik v času od 1991 do 1997 sposoben poskrbeti za svoje pravice iz delovnega razmerja, povsem splošne. Gre le za ugibanja, da je bilo temu tako, ki pa so v nasprotju z drugimi dejanskimi ugotovitvami: da je tožnik v letu 1991 prestopil v TO RS, da se pred letom 1992 pri svojem zdravniku ni zdravil zaradi psihičnih težav, da je v tem času urejal tako pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kot tudi vlagal zahteve oziroma vloge za priznanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnik je bil zaradi duševne bolezni hospitaliziran šele v letu 1998 in 1999, izvedenec pa izrecno zapiše v svojem pisnem mnenju, da objektivnih podatkov o življenju tožnika od leta 1991 do 1998 nima. Zakaj bi bil tožnik ravno v letu 1997 sposoben uveljavljati svoje pravice pri toženi stranki, prej pa ne, iz mnenja izvedenca ne izhaja. Tožniku ni bila odvzeta opravilna sposobnost in tudi če se je za uveljavljanje svojih pravic odločil na sugestijo sorodnikov ali drugih oseb, to ne pomeni, da ni šlo za njegove vloge in zahteve. Najprej jih je vlagal sam, v letu 1997 pa je zato pooblastil odvetnico. Da tega ni bil sposoben storiti že prej, tudi iz mnenja izvedenca ne izhaja.

17. Glede na navedeno je bilo zaradi zmote uporabe materialnega prava kljub dopolnitvi dokaznega postopka dejansko stanje še vedno nepopolno ugotovljeno. Manjkajo bistvene dejanske ugotovitve za presojo, da tožnik ob očitnem zavedanju, da mu tožena stranka ne priznava pravic kot prestopniku v TO RS in posledično pravic kot zaposlenemu v TO RS oziroma MORS, zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil sposoben pravočasno uveljavljati teh pravic pri toženi stranki ob tem, da je bil v istem časovnem obdobju sposoben uveljaviti vse druge pravice na podlagi dejstva, da mu tožena stranka ne priznava delovnega razmerja. Ker je glede okoliščine, da je tožnik šele v letu 1997 zvedel za kršitev svojih pravic iz naslova prestopa v TO RS oziroma se jih zavedel, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo materialno pravo o pravočasnosti uveljavljanja varstva pravic pri toženi stranki in o pravočasnosti vložitve tožbe, zmotno uporabljeno. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče bo moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri in o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

18. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.