Jedro

Do pristopa tožnika iz JLA v TO RS je prišlo kljub temu, da pristopne izjave ni podpisal, saj je jasno in nedvoumno izrazil voljo za pristop. Tudi z delom je želel nadaljevati, le da zaradi izjemnosti situacije, kateri so botrovale njegove umske in preostale sposobnosti razumevanja, do dejanskega dela ni prišlo. Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in za priznanje pravic iz delovnega razmerja je utemeljen za obdobje od dne, ko je tožnik izrazi voljo za pristop, do dne, ko se je zaradi ugotovljene invalidnosti I. kategorije upokojil.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih delno spremeni tako, da tečejo od zneskov nadomestila plače za obdobje od 1. 4. 1992 do vključno oktobra 1998 od zapadlosti do 1. 1. 2002, za obdobje od novembra 1998 dalje pa od zapadlosti, vse dokler ne dosežejo višine glavnice, višji obrestni zahtevek pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da so tožniku od 16. 7. 1991 zagotovljene vse pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 16. 7. 1991 do dokončnosti odločbe ZPIZ št. 1026461 z dne 6. 10. 1999, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima od 13. 9. 1999 dalje pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za navedeno obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico v 15 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati za čas od 1. 4. 1992 do 13. 9. 1999 bruto nadomestila plače, ki bi jih prejemal, če bi delal na delovnem mestu, ki ustreza njegovi izobrazbi in delovnim izkušnjam, od zneskov plač odvesti predpisane prispevke za socialno varnost in davke, neto nadomestila plač pa izplačati tožniku, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zapadlosti posamičnega zneska nadomestila plače za pretekli mesec do 1. 1. 2002, od tedaj dalje pa le dotlej, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, v 15 dneh in pod izvršbo. V 4. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.368,07 EUR, za zastopanje tožnika po odvetniku skladno z odločbo o brezplačni pravni pomoči ter stroške v znesku 759,93 EUR na transakcijski račun prvostopenjskega sodišča v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oziroma podredno kot neutemeljenega zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila tožba tožnika vložena prepozno. Ni mogoče sprejeti obrazložitve, da je tožba za zahtevek, ki izvira od 16. 7. 1991, ki je bila vložena v letu 1997, pravočasna in da ni bil prekoračen razumni rok šestih mesecev, kot ga je sodna praksa upoštevala do sedaj. Čeprav poskuša sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe rok za vložitev tožbe opravičiti s tožnikovo psihično boleznijo in hospitalizacijo, pa tožena stranka meni, da za takšno odločitev ni pravne opore, ki bi vzdržala takšno odločitev. Ni namreč dokazov, da bi bil tožnik vsa leta neprestano hospitaliziran, niti da bi bil tožnik ves ta čas psihotičen. Psihiatrična zdravstvena dokumentacija za tožnika obstaja šele za obdobje od leta 1999 dalje. Tudi v primeru, če bi bil tožnik hospitaliziran, je nesporno, da se je tožnik 16. 7. 1991 oglasil na policijski postaji in priči V.M. dejal, da „ima vojske do tu gor in pri tem pokazal z roko na del glave in še dejal, da ne gre v nobeno vojsko več.“ Če bi tožnik hotel nadaljevati delo v TO RS, bi to lahko jasno izrazil s tem, da bi šel na Štab Teritorialne obrambe Republike Slovenije, vendar je povedal, da ne gre v nobeno vojsko več. S tem je izrazil svojo odločitev, da ne bo ne pripadnik takratne JLA ne Teritorialne obrambe. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje doc. dr. M.L., ki šteje, da tožnik od leta 1992 dalje ni bil sposoben razumeti, kaj mora storiti za ureditev svojega statusa. Tožena stranka ob tem ponovno opozarja, da je tožnik razumel in si status na Zavodu RS za zaposlovanje tudi uredil, uredil si je tudi državljanstvo v letu 1992. Zaključek izvedenca, da tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil zmožen razsojati do take mere, da bi bil sposoben ščititi svoje pravice, je v nasprotju z dejstvom, da si je tožnik v tem obdobju urejal status invalida. Da je tožnik vedel za svoje pravice, izhaja tudi iz njegove izpovedbe, da je bil poziv za prestop iz JLA v TO RS objavljen tudi v albanskem jeziku. Ugotovitve izvedenca glede ocene psihotičnega stanja tožnika pa negirajo tudi njegove trditve, da je od leta 1991 toženi stranki pošiljal zahteve za priznanje pravic kot prestopnika iz JLA in upal, da bo o zadevi odločeno na ravni upravnega organa. Tožnik ni pristopil iz bivše JLA v TO RS, zato bi moralo sodišče upoštevati tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 77/1995, opr. št. VIII Ips 186/2005 ter odločitvi višjega sodišča opr. št. Pdp 792/1994 z dne 23. 2. 2005 in opr. št. Pdp 1835/2004 z dne 14. 1. 2005. Tožena stranka nadalje ocenjuje, da sodišče nima prav, ko šteje, da je tožnik prestopil v TO RS, čeprav ni podpisal pristopne izjave. Ta izjava res ni konstitutivni element delovnega razmerja, vendar pa tožnik ni nadaljeval dela, nikoli ni delal v TO RS, v nobeni enoti. Dejstvo, da se je tožnik zavedal svojega položaja in ga tudi reševal (ne glede na zdravstveno stanje) izhaja tudi iz tega, da je tožnik prejel državljanstvo RS na podlagi prošnje iz decembra 1992. Posameznik je prav s podpisom izjave nedvoumno izrazil svojo voljo, da nadaljuje delo v TO RS, tožnik pa te izjave ni podal. Navedbe, da je bilo iz vojne Pošte .... nemogoče oditi brez hude nevarnosti za življenje, so sicer pravilne, vendar to še ne opravičuje tožnika. Tudi obrazložitev, da nobeden od odgovorov tožene stranke tožniku ni bil izdan v obliki sklepa oziroma odločbe in ne vsebuje pravnega pouka, so nepravilne. Tožena stranka je tožnika nesporno podučila, kaj lahko stori v primeru, ko ni bil izbran za zaposlitev (dopis z dne 23. 3. 1992). Za pravni pouk v odgovoru tožene stranke z dne 9. 11. 1992 pa ni bilo nobene pravne podlage. Čeprav tožena stranka ocenjuje, da je tožba vložena prepozno in bi jo moralo sodišče zavreči, pa iz previdnosti izpodbija sodbo tudi v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka prvostopenjske sodbe, ker tožnik tega dela tožbenega zahtevka ni specificiral. Ta del torej ni izvršljiv.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od opisno prisojenih zneskov nadomestil plač za obdobje od 1. 4. 1992 do 13. 9. 1999).

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu dne 28. 3. 1997 vložil tožbo, v kateri je predlagal, da se ugotovi, da so mu od 16. 7. 1991 zagotovljene vse pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in izkušnjam, mu za obdobje od 1. 4. 1992 plačati odškodnino v višini plače, ki bi jo prejemal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter mu povrniti pravdne stroške, prav tako skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

O tem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku enkrat že odločalo in mu s sodbo opr. št. Pd 427/1997 z dne 22. 6. 2006 ugodilo, razen glede reintegracije in priznanja pravic iz delovnega razmerja po 13. 9. 1999, ko je tožnik zaradi invalidnosti I. kategorije zaradi bolezni pridobil pravico do invalidske pokojnine.

Pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del citirane prvostopenjske sodbe je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 1045/2006 z dne 15. 12. 2006 zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe. Zoper navedeno sodbo VDSS je tožena stranka vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 91/2007 z dne 25. 3. 2008 ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločitev.

V svojem sklepu je Vrhovno sodišče RS med drugim navedlo, da odločitev nižjih sodišč ni v nasprotju s stališčem revizijskega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips 77/1998 in opr. št. VIII Ips 186/2005 (na kar se neutemeljeno sklicuje pritožba tožene stranke tudi v zvezi z izpodbijano sodbo). Zaključilo je, da ostaja odprto le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava glede na dejanske ugotovitve o tem, kako in kdaj je tožnik uveljavljal varstvo pravic pri toženi stranki in ali je res pravočasno vložil tožbo. Na podlagi dejanskih ugotovitev nižjih sodišč o tem, da je tožnik prestopil v TO, bi mu morale biti zagotovljene vse pravice kot pripadniku TO, enako kot vsem bivšim pripadnikom JLA, ki so nadaljevali z delom v TO. S tem pa je tožnik imel tudi obveznosti, enake kot vsak zaposleni v TO, to pa pomeni, da je lahko svoje pravice uveljavljal le v postopku in v rokih, ki sta jih določala Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). Vrhovno sodišče RS je opozorilo, da je nesporno, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal varstvo pravic, potrebno pa je ugotoviti, če ga je uveljavljal pravočasno (83. člen ZTPDR, 80. člen ZTPDR). Ker sodišče prve stopnje dokaznega postopka v tej zvezi ni izvajalo (pojem „razumnega roka“ na podlagi 83. člena ZTPDR v zvezi s 105. členom ZDR/90 se nanaša na vložitev tožbe, torej na uveljavljanje sodnega varstva, ne pa na vložitev zahteve za varstvo pravic), je zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da bo lahko ugotovilo, kdaj je tožnik izvedel za kršitev pravice, ki jo zatrjuje (saj bo šele po tem lahko presodilo, če so izpolnjene vse procesne predpostavke za sodno varstvo in kakšen vpliv je imela tožnikova bolezen na njegovo ravnanje).

V ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ponovno izvedlo tiste dokaze, ki jih je izvedlo že pred izdajo sodbe opr. št. Pd 427/1997 z dne 22. 6. 2006, poleg tega pa je na predlog obeh pravdnih strank izvedlo tudi dokaz s sodnim izvedencem medicinske stroke – nevropsihiatrom dr. M.L.. Imenovani izvedenec je podal izvedensko mnenje, glede katerega je tožena stranka podala določene pripombe. Tudi v zvezi s temi pripombami je sodišče prve stopnje tega sodnega izvedenca zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Po zaslišanju izvedenca je sodišče prve stopnje ostale dokaze, ki jih je predlagal tožnik in ki niso bili izvedeni, zavrnilo (sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka) in ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen, zato mu je ugodilo.

V skladu z obrazložitvijo sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 91/2007 z dne 25. 3. 2008 je ugotavljalo, če je tožnik varstvo pravic pri toženi stranki uveljavljal pravočasno. Na podlagi listinskih dokazov je zaključilo, da je tožnik v letu 1992 na toženo stranko naslovil dve vlogi (prošnjo za sprejem v delovno razmerje, ki za tožnika ni bila ugodno rešena in prošnjo z dne 19. 9. 1992 za priznanje statusa prestopnika iz bivše JLA, na katero je prejel odgovor v obliki dopisa št. K/ID 801/5867 z dne 9. 11. 1992). Kljub temu, da tožena stranka pravočasnosti tožnikove zahteve za uveljavljanje pravic ni izpodbijala (tega ne izpodbija niti v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje), je sodišče prve stopnje ugotavljalo, če je tožnik zahtevo za varstvo pravic vložil pravočasno. Z ozirom na izpovedbo tožnikovega lečečega zdravnika dr. Ž.C., na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca dr. M.L. in njegove izpovedbe, na podlagi izpovedbe priče D.C. in ob upoštevanju zdravstvene dokumentacije je ugotovilo, da tožnik zaradi svojega psihičnega zdravstvenega stanja za uveljavljanje svojih pravic pri toženi stranki ni mogel poskrbeti prej, kot je to storil, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča potrebno ugotoviti, da je tožnik varstvo svojih pravic pri toženi stranki zahteval pravočasno. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da tožena stranka v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožnikove zahteve za varstvo pravic ni ponudila nikakršnih dokazov (saj niti ni oporekala njeni pravočasnosti) čeprav bi bilo mogoče na podlagi njenih navedb iz pripravljalne vloge z dne 13. 5. 2008 zaključiti, da je razpolagala s tožnikovo prošnjo za pridobitev statusa prestopnika, ki naj bi jo tožnik podal 19. 9. 1992. Datum te vloge se namreč prvič pojavi v citirani pripravljalni vlogi tožene stranke, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju vsega navedenega pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik v zvezi s tem individualnim delovnim sporom zahteval varstvo pravic pri toženi stranki po prvem odstavku 80. člena ZTPDR v roku, ki ga je za vložitev zahteve za varstvo pravic določil drugi odstavek 80. člena ZTPDR. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo ob upoštevanju dejstva, da točnega časovnega termina, kdaj je tožnik glede na svoje psihično zdravstveno stanje dejansko izvedel za kršitev pravice, ni mogoče ugotoviti, zato je skladno z načelom „in favorem laboratoris“ zaključilo, da je bila glede na 80. člen ZTPDR izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo. Ob tem je potrebno upoštevati tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. M.L. in njegovo izpovedbo, iz katere izhaja, da tožnik v času od 1991, ko naj bi iz JLA prestopil v TO, do 1997 ni bil sposoben poskrbeti za svoje pravice, za svoj delovnopravni in socialni status. Rok iz določbe 80/2 člena ZTPDR prične teči od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice. Delavec zve za kršitev pravice, ko se zaveda in ko je sposoben razumeti, da delodajalec s svojim ravnanjem (bodisi s storitvijo bodisi opustitvijo) krši delavčevo pravico. To pomeni, da je pričetek teka roka iz člena 80/2 ZTPDR odvisen tudi od subjektivnih okoliščin na strani delavca. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedbe zgoraj navedenega izvedenca ugotovilo, da tožnik do leta 1997 ni bil sposoben poskrbeti za svoje pravice (in za svoj delovnopravni oziroma socialni status, saj so v določeni meri za to skrbeli njegovi sorodniki) oziroma da tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil zmožen razsojati do take mere, da bi bil sposoben ščititi svoje pravice in opraviti zase dejanja za zaščito svojih pravic iz delovnega razmerja, zlasti sprožiti ustrezne postopke za zavarovanje svojih pravic iz delovnega razmerja, je potrebno zaključiti, da je bila zahteva za varstvo pravic z dne 28. 1. 1997 (A5) podana pravočasno.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu tožbo vložil pravočasno. Tožena stranka je tožniku v zvezi z njegovo zahtevo z dne 28. 1. 1997 (A5) dne 14. 2. 1997 podala odgovor (ki ni bil izdan v obliki sklepa oziroma odločbe, niti ni vseboval pravnega pouka), prav tako pa tožena stranka ni predložila dokaza o tem, kdaj je bil ta odgovor vročen tožnikovi pooblaščenki. Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnikova tožba, ki je bila s priporočeno pošiljko oddana na pošto 28. 3. 1997, ni bila vložena prepozno.

V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi zatrjuje prepoznost vložene tožbe upoštevaje datum 16. 7. 1991, ko se je tožnik zglasil na Policijski postaji ... (A1) oziroma ko je izstopil iz JLA. Rok za vložitev tožbe po 83. členu ZTPDR je pričel teči od dneva, ko je delavec sprejel dokončno odločitev pristojnega organa pri delodajalcu oziroma od molka organa (takoimenovani razumni rok) in ne od dneva, ko je do spornih dogodkov (na primer do posegov v delavčevo pravico) prišlo. Dejstvo, kdaj je delavec zvedel za kršitev, je pomembno pri ugotavljanju pravočasnosti vložitve zahteve (80. člen ZTPDR).

V zvezi s pritožbo tožene stranke o tem, da si je tožnik urejal delovno razmerje pri toženi stranki oziroma status na Zavodu RS za zaposlovanje (o njegovi prošnji je bilo odločeno z listino z dne 23. 3. 1992 – A2 oziroma z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 29. 4. 1992 – B1, kar naj bi pomenilo, da je tožnik že v letu 1992 poskrbel za svoje pravice, tudi iz delovnega razmerja), je sodišče prve stopnje glede na ugotovitev, da so mnogi prestopniki iz JLA v TO sprva ostali dejansko nerazporejeni in da so se do dejanske razporeditve prijavljali tako na Zavodu RS za zaposlovanje kot tudi na prosta delovna mesta pri toženi stranki (kar je storil tudi tožnik), ob upoštevanju vsebine listine z dne 23. 3. 1992 in tožnikovega zdravstvenega stanja utemeljeno zaključilo, da tožnik ni mogel razumeti, da ni štet med prestopnike iz JLA v TO. Glede na to, da so za tožnika skrbeli njegovi sorodniki, tudi dejstvo, da je bila tožniku in ostalim članom njegove družine izdana odločba o priznanju pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo (B1) oziroma odločba o sprejemu v državljanstvo RS (A4) ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov še ne pomeni, da je tožnik v spornem obdobju sam lahko poskrbel za varstvo svojih pravic. Tudi dejstvo, da je bil poziv za prestop iz JLA v TO RS objavljen tudi v albanskem jeziku, še ne nudi opore zaključku, da se je tožnik zavedal svojih obveznosti v zvezi z uveljavljanjem pravic pri toženi stranki. Tožnik namreč ni niti zatrjeval, da svojih pravic ni mogel zaščititi zaradi nerazumevanja slovenskega oziroma srbohrvaškega jezika.

Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 1045/2006 z dne 15. 12. 2006 kot pravilno potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da samo dejstvo nepodpisa pristopne izjave (ob ugotovitvi, da je tožnik jasno in nedvoumno izrazil voljo, da pristopi iz JLA v TO RS) še ne pomeni, da do pristopa ni prišlo. Podpis formalne pristopne izjave k TO ni konstitutivnega pomena za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. To pomeni, da je bilo mogoče v določenih, praviloma izjemnih primerih (kot je bil tudi tožnikov, kar je sicer obrazložilo že sodišče prve stopnje) kljub izostanku formalne pisne izjave zaključiti, da je do pristopa pripadnika bivše JLA iz JLA v TO dejansko prišlo. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje je zaključiti, da je tožnik želel nadaljevati z delom pri toženi stranki, vendar pa zaradi izjemnosti situacije, kateri so botrovale tudi tožnikove umske in siceršnje sposobnosti razumevanja, do dejanskega nadaljevanja dela ni prišlo.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožene stranke na odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 77/95 oziroma opr. št. VIII Ips 186/2005, saj je že Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 91/2007 z dne 25. 3. 2008 zaključilo, da odločitev, kot sta jo sprejeli nižji sodišči v sodbi opr. št. Pd 427/1997 z dne 22. 6. 2006, ki je bila potrjena s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1045/2006 z dne 15. 12. 2006, ni v nasprotju s stališči revizijskega sodišča v zadevah opr. št. VIII Ips 77/1995 oziroma opr. št. VIII Ips 186/2005. V citiranih zadevah je bilo namreč ugotovljeno drugačno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ob tem soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj je potrebno šteti, da je tožnik kljub izostanku formalne pristopne izjave prestopil iz bivše JLA v TO RS oziroma zakaj tožnik ni bil sposoben ravnati tako (v pogledu varstva svojih pravic), kot bi to storil povprečno zdrav človek (kar navaja tožena stranka v pritožbi, sklicujoč se na število prestopnikov v Občinah Brežice, Sevnica in Krško).

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da dopis tožene stranke z dne 23. 3. 1992 (A2) ni imel pravnega pouka. Ta dopis je vseboval pravni pouk, kar je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo v obrazložitvi sodbe na strani 10. Nesporno pa je, da vloga tožene stranke z dne 9. 11. 1992 (A3) ni imela pravnega pouka, kar v pritožbi navaja tudi tožena stranka. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje glede tega, da naj nobeden od odgovorov tožene stranke tožniku ni bil izdan v obliki sklepa oziroma odločbe in ni vseboval pravnega pouka. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, s katero izpodbija 3. točko izreka prvostopenjske sodbe, ker naj bi bila odločitev v tej točki izreka neizvršljiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej točki izreka izpodbijane sodbe opisno ugodilo denarnemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ga časovno opredelilo, tako da o neizvršljivosti tega dela tožbenega zahtevka ni mogoče govoriti. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da ima sicer ta del izreka izpodbijane sodbe v bistvu naravo vmesne sodbe. Če tožena stranka svoje obveznosti, ki izhaja iz 3. točke izreka, ne bo izpolnila prostovoljno, bo lahko tožnik vložil novo tožbo, s katero bo po višini vtoževal pripadajoče nadomestilo razlike v plači. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da bi bil tožnik upravičen le do nadomestila plače v višini 80 % oziroma 90 % in po 30 dneh v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku za obdobje od 16. 7. 1991 do 13. 9. 1999 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja (nadomestilo plače pa obračunati za obdobje od 1. 4. 1992 do 13. 9. 1999), kar pomeni, da mu je dolžna vzpostaviti takšno stanje, kot da bi bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki v tem obdobju, so neutemeljene pritožbene ocene tožene stranke, da tožnik v tem času verjetno ne bi mogel delati in bi bil v bolniškem staležu, zaradi česar bi bil upravičen do manjšega nadomestila plače. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih od opisno prisojenih nadomestil plače ni upoštevalo v spornem obdobju veljavnega 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01), po katerem so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico. Ustavno sodišče RS je v zvezi s citirano določbo v odločbi opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 zavzelo stališče, da se uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ-a, torej pred 1. 1. 2002 (določbo 1060. člena OZ je razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerji, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerij; ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89). Glede na to je potrebno pri tožnikovih denarnih terjatvah upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico do 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/07), ki je črtal določbo 376. člena OZ. Za terjatve, ki so zapadle v plačilo pred 1. 1. 2002 in je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti že dosegla glavnico do 1. 1. 2002, so obresti tekle le do 1. 1. 2002 (to velja za terjatve, ki so zapadle v plačilo pred oktobrom 1998). Za terjatve, ki so dospele v plačilo pred 17. 3. 2002 pa so obresti nehale teči, ko so dosegle glavnico. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in 3. točko izreka izpodbijane sodbe v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih delno spremenilo tako, kot izhaja iz zgoraj navedenega (5. alinea 358. člena ZPP).

Ker v preostalem niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v preostalem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.