Jedro

Določbi prvega odstavka 59. člena in druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določata, kdaj upravno sodišče lahko odloča brez oprave glavne obravnave (sojenje na seji), in ki ju je sodišče prve stopnje tudi uporabilo v obravnavani zadevi za odločanje na seji, sta po presoji Vrhovnega sodišča povsem jasni, ne sprožata dilem in ne potrebujeta dodatne razlage.

S samim navajanjem, da revidentki izpodbijana odločitev tožene stranke v obravnavani zadevi onemogoča opravljati sodniško funkcijo, še ne pomenijo hudih posledic za revidentko v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka niti ne navaja, da bi zaradi izpodbijanega akta tožene stranke ostala brezposelna oziroma brez vsakršne pravniške zaposlitve in brez sredstev za lastno preživljanje in tudi ne navaja kakšnih drugih podobnih hudih posledic.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano sodbo je tožnica (v nadaljevanju: revidentka) dne 18. 4. 2011 sama vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), uveljavlja pa revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Sodnega sveta Republike Slovenije, št. 2/09-154 z dne 16. 4. 2009, s katero je potrdil oceno sodniške službe za revidentko, ki jo je z odločbo, št. Su 69/2000-20 z dne 29. 5. 2001, izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Kopru, in odločil, da revidentki z dnem 16. 4. 2009 preneha sodniška funkcija iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (ZSS).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta oziroma revidentke, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v več zadevah ugotovilo (npr. Up-858/08, Up-1124/08, Up 1186/08 in Up 1808/08), da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008, X Ips 433/2007 in X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji tudi priložiti.

7. Revidentka navaja, da je pomembno pravno vprašanje, na katerega pričakuje odgovor, „ali sodišče prve stopnje res lahko odloči brez glavne obravnave (s sojenjem na seji) tudi v primerih, kot je obravnavani, ko je namreč organ, ki je izdelal s tožbo napadeno odločbo, le to sprejme na protipraven način, s kršitvijo zakonskih in podzakonskih predpisov, ki določajo pravila njegovega ravnanja pri sprejemanju odločitev, in ko je storjeno kršitev teh pravil odločanja mogoče dokazati izključno z na glavni obravnavi izvedenim dokazom z zaslišanjem pri odločanju navzočih kot prič, kajti nezakonitosti lastnega ravnanja organ (ki je bil na nezakonitost opozorjen in je ni odpravil) zagotovo ne bo dokumentiral v zapisniku in tega javno objavil“.

8. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr: X Ips 92/2010 in X Ips 660/2008) revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo le na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji ne predstavljajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je torej le tisto, od katerega je odvisna odločitev o zadevi, in ki je oblikovano, kot je navedeno v 6. točki obrazložitve tega sklepa.

9. Določbi prvega odstavka 59. člena in druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določata, kdaj upravno sodišče lahko odloča brez oprave glavne obravnave (sojenje na seji), in ki ju je sodišče prve stopnje tudi uporabilo v obravnavani zadevi za odločanje na seji, sta po presoji Vrhovnega sodišča povsem jasni, ne sprožata dilem in ne potrebujeta dodatne razlage. Ali pa so bili takšni pogoji v obravnavani zadevi tudi izpolnjeni, pa je stvar materilnopravne presoje in ne stvar dovoljenosti revizije. Zato revidentka dovoljenosti revizije zaradi rešitve pomembnega pravnega vprašanja po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja mogoča, pa mora revident oziroma revidentka upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 535/2007, X Ips 428/2009 in X Ips 273/2010) navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj oziroma zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj oziroma zanjo zelo hude ter vse to tudi izkazati.

11. Revidentka navaja, da ima „odločitev tožene stranke, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, zelo hude posledice, saj ji za vselej prepoveduje opravljati sodniško funkcijo, to je poklic, ki si ga je izbrala že z odločitvijo za študij prava in ki ga zaradi izpodbijane negativne ocene njene sodniške službe že deseto leto ne more več opravljati, zaradi česar je moralno pa tudi materialno prizadeta oziroma oškodovana“.

12. S samim navajanjem, da revidentki izpodbijana odločitev tožene stranke v obravnavani zadevi onemogoča opravljati sodniško funkcijo, še ne pomenijo hudih posledic za revidentko v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka niti ne navaja, da bi zaradi izpodbijanega akta tožene stranke ostala brezposelna oziroma brez vsakršne pravniške zaposlitve in brez sredstev za lastno preživljanje in tudi ne navaja kakšnih drugih podobnih hudih posledic. Glede na navedeno je zato Vrhovno sodišče presodilo, da revidentka s svojimi navedbami zelo hudih posledic ni izkazala. Zato pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

13. Glede na obrazloženo revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).