Jedro

Zakonodajalec ni postavil kakršnekoli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS, vendar je glede na naravo upravne in javno-pravne stvari, kadar gre na primer za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave, ali gre za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike, sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak uporablja test tako imenovane očitne (ne)razumnosti.

Tudi v predmetni zadevi gre pri oceni sodniške službe za določeno polje proste presoje, kateremu od zakonskih kriterijev bo glede na aktualne potrebe v sodstvu dala večjo težo. Gre namreč za strokovno ocenjevanje sodniškega dela. To pa ne pomeni, da je ocenjevanje lahko arbitrarno, saj toženo stranko vežejo smiselna uporaba določil ZUP in splošna pravna načela; v takšnih zadevah zato pride v obzir zlasti omenjeni standard presoje, da argumentacija tožene stranke ni očitno nerazumna.

Kumulativno morajo biti izpolnjeni vsi kriteriji iz 1. odstavka 29. člena ZSS na vsaj minimalno zahtevanem nivoju, če naj se ocena sodniške službe ne glasi, kot določa 1. točka 32. člena ZSS (ne ustreza sodniški službi).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, izdano v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 32/2002 z dne 13. 3. 2003, je tožena stranka na podlagi 33. in 74. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 19/94, 8/96, 24/98 in 48/01) potrdila oceno sodniške službe št. Su 69/2000-20 z dne 29. 5. 2001, ki jo je za tožnico izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Kopru, ter hkrati odločila, da tožnici z dnem 16. 4. 2009 preneha sodniška funkcija iz razloga po 7. točki 1. odstavka 74. člena ZSS. V obrazložitvi uvodoma kronološko povzema dosedanji potek postopka v obravnavani sporni zadevi. Izpostavlja določilo 33. člena ZSS, po katerem sodniku, v kolikor iz ocene izhaja, da ne ustreza sodniški službi, sodniška funkcija preneha, oceno sodniške službe pa je treba pred njenim učinkovanjem predložiti v potrditev Sodnemu svetu, ki mora skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1096/06-15 z dne 13. 12. 2007 v postopku potrditve ocene preveriti tako zakonitost postopka sprejemanja ocene, kot tudi vsebinske razloge za oceno sodniške službe oziroma za prenehanje sodniške funkcije. Tožena stranka navaja, da je pri svoji odločitvi upoštevala celotno dokumentacijo, in sicer oceno Personalnega sveta Višjega sodišča v Kopru št. Su 69/2000-20 z dne 29. 5. 2001, zoper slednjo vložen ugovor tožnice z dne 11. 6. 2001, sklep Personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS št. SuZ 1/2001-53 z dne 4. 7. 2001 ter vse v tem postopku podane vloge tožnice, ko je tožena stranka na seji dne 16. 4. 2009 zadevo ponovno obravnavala ter potrdila navedeno oceno sodniške službe (z dne 29. 5. 2001) ter odločila, da s tem dnem (16. 4. 2009) tožnici preneha sodniška funkcija iz razloga po 7. točki 1. odstavka 74. člena ZSS. Glede zakonitosti sprejemanja ocene sodniške službe tožena stranka ugotavlja, da je bila pri sprejemanju le-te upoštevana tedaj veljavna zakonodaja in da je bila ocena izdelana skladno s 1. odstavkom 31. člena ZSS, ki je določal, da Personalni svet za sodnike izdela oceno sodniške službe vsakih šest let, ob upoštevanju, da je sodnica ob koncu leta 2000 izpolnila šest let sodniške službe. Tožnica je v tem postopku imela možnost sodelovanja, saj je bila pred izdajo ocene s strani Personalnega sveta Višjega sodišča v Kopru pozvana k podaji pojasnila o razlogih, zaradi katerih ni dosegala pričakovanega obsega dela ter bila opozorjena, da so ti podatki potrebni za izdelavo ocene sodniške službe, njeno nereagiranje pa izkazuje zgolj njeno nesodelovanje v tej fazi postopka. Tako je pristojni Personalni svet izdelal oceno njenega sodniškega dela, iz katere izhaja, da ne ustreza sodniški službi, o njenem pravočasnem ugovoru pa je odločil instančni Personalni svet tako, da ga je zavrnil. Ob navedenem tožena stranka zaključuje, da je bil postopek sprejemanja ocene sodniške službe pravilen in zakonit. Ob upoštevanju vsebinskih razlogov tožena stranka zaključuje, da sta za sprejem ocene sodniške službe oba v postopku sodelujoča personalna sveta kompleksno in celovito vrednotila delo tožnice po vseh zakonsko določenih kriterijih, nato pa na podlagi takega vrednotenja izdelala končno skupno oceno. Že prvostopni organ je pri izdelavi ocene pojasnil svoje ugotovitve glede rezultatov tožničinega dela, pri čemer je razvidno, da so bili rezultati upoštevani skozi celotno šestletno ocenjevalno obdobje, ob tem pa so bile zajete vse zakonsko določene kategorije. O tožničinem delu so bile izrečene tudi pozitivne ugotovitve o posameznih kriterijih, izpostavljeni ter obrazloženi pa so bili predvsem kriteriji, katerih tožnica ni dosegala, kar je za izdelavo njene ocene sodniške službe tudi bistveno, saj ocena, da tožnica ne ustreza sodniški službi izhaja ravno iz ugotovitve, da določenih kriterijev ne izpolnjuje. Drugostopni organ pa je pri svoji odločitvi obravnaval predvsem ugovore tožnice na kriterije, katerih ne izpolnjuje niti na minimalnem nivoju, zato izpostavljanje ostalih ugotovitev prvostopnega organa po mnenju tožene stranke niti ni potrebno. Na podlagi celotnega postopka je tožena stranka zaključila, da tožnica od vseh zakonsko določenih kriterijev dveh ni izpolnjevala niti na najnižjem zahtevanem nivoju. To sta kriterij iz 2. in 3. točke 29. člena ZSS, kot je veljal v času sprejemanja ocene. Tožnica s svojim delom namreč ni izkazovala vestnosti, zanesljivosti in marljivosti pri izvrševanju svojih delovnih obveznosti, iz podatkov o njenem delu pa je razvidno, da skozi celotno ocenjevano obdobje ni dosegala pričakovanega obsega sodnikovega dela, pri čemer je njena produktivnost upadala iz leta v leto. Navedbe v njenem ugovoru, da podatki niso bili pravilno navedeni, saj ni bilo upoštevano celotno delo, ki ga je opravljala, po oceni tožene stranke niso utemeljene, saj so bili pri vrednotenju dela upoštevani vsi pomembni dejavniki, prav tako kot tudi opravljeno oziroma zaključeno delo. Za vse sodnike veljajo enaka merila o količini ter kakovosti njihovega dela ob tem, da so jim le-ta poznana, zato tožničine navedbe, da bi bilo v njeni oceni potrebno upoštevati tudi ostalo delo, kot na primer sodelovanje v senatih oziroma priprave na zadeve ter število razpravnih dni na posamezni zadevi, ni mogoče sprejeti. Tako je ugotovitev Personalnega sveta višje stopnje, da je njena učinkovitost začela z letom 1995 opazno upadati, pravilna. V okviru tega kriterija pa je potrebno upoštevati tudi pravočasnost izdelave sodnih odločb, kar je odraz tako vestnosti kot tudi zanesljivosti vsakega sodnika. Rok, v katerem mora sodnik izdelati sodbo, določa že sam kazenski postopek, vendar ga tožnica ni upoštevala, kar tudi sama priznava. Tako je v letu 1995 sodbe izdelovala v času nad 30 dni, in sicer v 1 zadevi v roku 3 mesecev in 24 dni, v 1 zadevi 1 leto, 3 mesece in 14 dni, v 1 zadevi 1 leto in 17 dni ter v 1 zadevi 8 mesecev in 18 dni; v letu 1996 je 1 sodbo izdelala v roku 6 mesecev in 26 dni; v letu 1997 je v 11 zadevah prekoračila roke in tako v 1 zadevi odločbo izdelala v 1 letu, 3 mesecih in 3 dneh, v 1 zadevi v 11 mesecih in 1 dnevu, v 1 zadevi v 1 letu, 1 mesecu in 15 dneh, v 1 zadevi v 1 letu, 1 mesecu in 15 dneh in še v drugi zadevi v 1 letu in 23 dneh; v letu 1998 je v 1 zadevi izdelala sodbo v 4 mesecih in 7 dneh; v letu 1999 je v roku nad 30 dni izdelala v 1 zadevi odločbo v roku 1 leta in 1 meseca, v 1 zadevi pa v 4 mesecih in 14 dneh; v letu 2000 je v 4 zadevah izdelala odločbe v času nad 30 dni, in sicer v 1 zadevi v roku 2 let, 1 meseca in 27 dni, v 1 zadevi v roku 1 leta in 6 mesecev, v 1 zadevi v roku 1 leta, 5 mesecev in 21 dni ter v 1 zadevi v roku 1 leta, 5 mesecev in 20 dni. Pri tem ne gre spregledati, da prekoračitve niso bile izjema, ampak je do njih prihajalo vsako leto, kot tudi, da roki niso bili prekoračeni za dan ali dva, temveč nekateri tudi za leto in več, v eni izmed zadev celo več kot za 2 leti. Sklicevanje tožnice, da je to posledica njenega zdravstvenega stanja, ni utemeljeno, kar je bilo pravilno ugotovljeno že v predhodnem postopku. Tožnica v ugovoru navaja, da je bila zaradi narušenega zdravja v letu 1999 skupaj na bolniškem dopustu kar pol leta, od 03. 01. 2000 dalje pa omejeno delovno sposobna (sposobna za delo s polovičnim delovnim časom, po 4 ure dnevno), kar kaže na presojo pristojnega zdravnika o njeni delovni sposobnosti. Zato zahteve po dodatnem strokovnem mnenju pristojnega zdravnika niso utemeljene, saj je bilo le-to očitno že podano in je tudi jasno določalo njeno delovno sposobnost, kar je bilo pri odmeri pričakovanega obsega dela upoštevano, v okviru tega obsega pa je bila tožničina dolžnost pravočasno izdelovati sodbe. Hkrati je iz podatkov razvidno, da tožnica ni izpolnjevala kriterijev že od začetka ocenjevalnega obdobja, to je od leta 1995, medtem ko so se zdravstvene težave začele pojavljati šele v letu 1999 oziroma 2000. Nedoseganje drugega kriterija, to je delovne sposobnosti in sposobnosti pravilnega obravnavanja pravnih vprašanj pa je prišlo do izraza v zadevi zoper obdolženega A.A., v kateri je tožnica kljub opozorilom ter tudi nadzorstveni pritožbi nerazumno dolgo vodila zadevo, ki je bila sicer obsežna, vendar rešljiva, kot je pokazal sodni epilog, do katerega je prišlo kasneje pod vodstvom drugega sodnika. Samo število narokov po mnenju tožene stranke niti ni pomembno, temveč je pomembna dolžina postopka ter z njim povezane (ne)aktivnosti. Tožena stranka izpostavlja, da je tožnica sama predlagala premestitev na lažje delo v okviru možnosti na Okrožnem sodišču v Novi Gorici, kar je razumeti kot lastne pomisleke v svoje delovne sposobnosti. Ker so merila sodniškega dela objektivno določena in veljajo za vse sodnike, sklicevanje tožnice na delo ostalih sodnikov pri oceni njenega dela ne more imeti nobenega vpliva. Tožena stranka hkrati meni, da sodnikom kakršnakoli dodatna opozorila v smeri izpolnjevanja sodniških delovnih obveznosti niso potrebna, saj se jih mora zavedati vsak sodnik sam. Tožena stranka po izvedenem postopku zaključuje, da je ocena tožničinega dela celostna, saj upošteva vse zakonsko določene kriterije, ki jih mora vsaj minimalno kumulativno izpolnjevati vsak sodnik za uspešno opravljanje sodniške službe, pozitivno odstopanje od le-teh pa je dodaten izkaz njegove uspešnosti. V kolikor sodnik tudi zgolj enega kriterija ne izpolnjuje vsaj na najnižjem nivoju, njegovega dela ni mogoče oceniti kot primernega, pa čeprav izpolnjevanje ostalih kriterijev ni vprašljivo ali je celo izstopajoče. Postopek potrditve tožničine ocene vodi toženo stranko do zaključka, da tožnica dveh kriterijev, in sicer 2. in 3. točke 29. člena ZSS ni izpolnjevala niti na najnižjem zahtevanem nivoju, pri čemer je tožena stranka hkrati upoštevala, da neuspehi niso plod krajšega obdobja, ampak so se izkazovali skozi celotno ocenjevano obdobje oziroma so se celo stopnjevali. Ker v tem obdobju tožnica ni dosegala minimalnih pričakovanj, ki se zahtevajo od vsakega sodnika, je pravilna ugotovitev, da ne ustreza sodniški službi. V zvezi z njenimi zahtevami po prisotnosti na seji Sodnega sveta je tožena stranka upoštevala, da zakon ne določa, da mora biti sodnik na seji obvezno prisoten, zato s tega vidika niso bile kršene njene pravice do udeležbe v postopku, saj so bile hkrati upoštevane vse njene navedbe, ki jih je podala skozi celoten postopek, tako da njena navzočnost na seji ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev tožene stranke. Ker iz ocene njene sodniške službe izhaja, da tožnica ne ustreza sodniški službi in je to oceno Sodni svet tudi potrdil, ji z dnem 16. 4. 2009 preneha sodniška funkcija na podlagi 7. točke 1. odstavka 74. člena v povezavi z 2. odstavkom 74. člena ZSS.

V tožbi tožnica uvodoma navaja okoliščine, zaradi katerih ocenjuje, da je izjemoma, kljub določilom 4. odstavka 9. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Upravno sodišče RS na sedežu v Ljubljani. V tožbi nadalje kronološko opisuje potek postopka v obravnavani sporni zadevi. Opisuje tudi glasovanje Sodnega sveta, sedaj tožene stranke, kot izhaja iz zapisa sklepov, sprejetih na 91. seji dne 16. 4. 2009 v zvezi s sklepom št. 26 o potrditvi negativne ocene sodniške službe tožeče stranke, ter na 92. seji dne 7. 5. 2009, ko je bil s prvim sklepom te seje soglasno potrjen zapis sklepov 91. seje z dne 16. 4. 2009, iz katerega je razvidno, da je bil z 8 glasovi navzočih članov sprejet sklep št. 26. Meni, da iz navedenega izhaja, da ni bil dopolnjen zapis navedenega sklepa št. 26 z dne 16. 4. 2009, niti ni bilo odločeno o predlogu za dopolnitev, čeprav je članica Sodnega sveta B.B. skladno s 6. odstavkom 17. člena Poslovnika Sodnega sveta (Uradni list RS, št. 1/09 – uradno prečiščeno besedilo) pred sejo prvič dne 5. 5. 2009 in ponovno dne 7. 5. 2009 pisno obvestila predsednika in sekretarko Sodnega sveta, da ima pripombo na posredovani zapisnik z dne 16. 4. 2009, s predlogom za njegovo dopolnitev, tako da se vanj vnesejo vsi trije sklepi, ki so bili sprejeti v zvezi z odločitvijo pod št. 26 in ne le v zapisu objavljeni sklep, ki je bil sprejet za sklepom, da se ponovno glasuje o predlaganem sklepu in po ponovnem glasovanju, ki pa mu je imenovana članica na sami seji nasprotovala, ker da je bilo že prej dokončno odločeno. Po mnenju tožnice za tak način odločanja tožena stranka ni imela pravne podlage in je ravnala nezakonito ter v nasprotju z določbami Poslovnika. Na podlagi nezakonito sprejetega sklepa izdana odločba pa je po mnenju tožnice tudi sama prav tako nezakonita. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je izpodbijana odločba v nasprotju z določili 29. člena ZSS ter 2., 6. in 7. odstavka 28. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji). Meni, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala oziroma ovrednotila opravljenega dela tožnice po vseh kriterijih, ker je izhajala s stališča, da že neizpolnjevanje pričakovanj iz 2. in 3. točke 1. odstavka 29. člena tedaj veljavnega ZSS zadošča za potrditev negativne ocene, ne da bi pri tem upoštevala svoj dne 17. 5. 2001 sprejeti lastni sklep, da goli podatki o številu zadev, ki jih je sodnik rešil v koledarskem letu, brez podatkov o vrsti zadev, ki jih je reševal, o njegovi morebitni odsotnosti z dela, njegovih drugih zadolžitvah in podobno, lahko pomenijo namesto informacije dezinformacijo, včasih namesto resnice celo laž. Tožnica meni, da je tožena stranka prezrla tudi stališče Personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS, ki je v podobnem primeru odločil, da mora biti ocena sodniške službe celovita, uravnotežena, predvsem pa z vidika ocenjevanega sodnika in tistih, ki njegovo delo poznajo, tudi pravična. Pri tem opozarja, da tako tožnica kot številni drugi, ki so njeno delo neposredno spremljali kot odvetniki, tožilci, stranke ali „pomočniki sodišča“ dojemajo odločitev o potrditvi negativne ocene njene službe in posledično prenehanje sodniške funkcije kot krivico, do katere je prišlo zaradi nepoznavanja in neupoštevanja vseh podatkov o obsegu in kvaliteti njenega dela, predvsem o njegovih dobrih plateh: da namreč v zadevah, v katerih je tožeča stranka predolgo izdelovala pisne odločbe, v nobenem primeru ni prišlo do zastaranja kazenskega pregona ali razveljavitev odločitev, ki bi terjale ponovitev postopkov, tako da so ti kljub zamudam pri pisanju sodb skupno trajali manj časa kot v podobnih primerih pri drugih sodnikih, zadeve pa so veljale za rešene, saj so bile ob instančnih kontrolah redno potrjevane kot vsebinsko in postopkovno pravilne. Glede na navedeno je dokumentacija, ki jo je upoštevala tožena stranka, v nasprotju z resničnimi podatki o sodniškem delu, ki ga je tožnica dejansko opravila v ocenjevalnem obdobju in ga tudi navedla v ugovoru zoper oceno, kolikor so ji osebne zabeležke in evidence to omogočale. V zvezi z nedoseganjem kriterija delovne sposobnosti in sposobnosti pravilnega obravnavanja pravnih vprašanj iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki je po mnenju tožene stranke prišlo do izraza predvsem v zadevi zoper obdolženega A.A., tožnica ponovno poudarja, kot v vseh dosedanjih vlogah, da se ta zadeva ni nanašala zgolj na enega obdolženca A.A., pač pa tudi soobdolženega sostorilca C.C. na podlagi enotne obtožbe zoper oba imenovana, ki jo je v enotnem postopku vodila tožnica in jo, kljub očitani neučinkovitosti, vendar pripeljala do zaključnih besed strank oziroma do konca glavne obravnave, kar pa je bilo s potrditvijo negativne ocene sodniške službe prekinjeno in se je zadeva vrnila na začetek v fazo priprav na glavno obravnavo. Zadeva pa še ob vložitvi tožbe ni v celoti rešena, kar pa očitno nikogar več ne moti. Oba sodnika, ki sta za tožnico dobila to zadevo v delo, sta bila „oproščena norme“, zato negativna ocena dela tožnice na tej zadevi in očitek nesposobnosti pravilnega obravnavanja pravnih vprašanj v zvezi s tem po mnenju tožnice pomeni neenako obravnavanje tožnice v primerjavi s tistimi, ki so dobili zadevo v obravnavo za njo, kar kaže, da je navedeni očitek v oceni njene sodniške službe brez realne podlage. Nadalje tožnica zavrača navedbe tožene stranke, da je bil postopek sprejemanja ocene sodniške službe tožnice pravilen in zakonit in da so bili upoštevani vsi vsebinski razlogi za sprejem negativne ocene, pri čemer se tožnica sklicuje na razloge, navedene že v predhodni tožbi z dne 5. 12. 2001 zoper predhodno odločitev tožene stranke, ki jo je sodišče vodilo pod opr. št. U 32/2002, zato sodišču predlaga, da smiselno upošteva vse njene navedbe in predlagane dokaze v zadevi U 32/2002. Nadalje kot nesprejemljiv označuje zaključek v izpodbijani odločbi, da tožnica s svojim delom ni izkazovala vestnosti, zanesljivosti in marljivosti pri izvrševanju svojih obveznosti, ker da skozi celotno ocenjevalno obdobje ni dosegala pričakovanega obsega sodnikovega dela, vendar v oceni navedena števila rešenih zadev po posameznih letih ne odgovarjajo resnično rešenim ne po številu ne po vrsti, na kar je tožnica opozorila v svojem ugovoru zoper oceno, na katerega se sklicuje v tožbi. Sodišču predlaga, naj prisluhne njenim razlogom za upad učinkovitosti dela in jih preveri s pridobitvijo izvedenskega mnenja medicinske stroke. Izpostavlja oceni predsednikov Personalnih svetov Temeljnega sodišča v Novi Gorici in Višjega sodišča v Kopru iz oktobra oziroma novembra leta 1994 oziroma junija 1996, ki govorijo o tožnici, do tedaj sodnici že 16 let, čisto nekaj drugega, ker da jo odlikuje strokovnost in delavnost, s katerima vidno odstopa od povprečja, njeno strokovno znanje po materialni in procesni plati prihaja do izraza pri zgledno vodenih obravnavah ter zgoščeno in jedrnato pisanih zapisnikih. Njeni pisni izdelki, ki so strokovno in jezikovno vzorni, pa jo uvrščajo med najboljše sodnice na Primorskem. Ker se je v življenju vseskozi podrejala visokim etičnim imperativom in je po naravi disponirana za prav in pravo, se tožnica ne more sprijazniti s pavšalno sprejetimi ocenami, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe in ker ji ni mogoče pripisati odgovornosti za nekaj, kar je zunaj meja legalnosti in česar si ni prisvojila kot svoje osebne drže, tožnica vztraja pri tožbi in sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj izvede dokaze z zaslišanjem strank in prič ter pridobitvijo izvedenskega mnenja medicinske stroke in z vpogledom listin, v sporu polne jurisdikcije izpodbijano odločbo spremeni tako, da ne potrdi ocene sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Kopru št. Su 69/2000-20 z dne 29. 5. 2001, ki jo je izdelal za tožnico. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Sicer se strinja z navedbami tožnice, da mora biti ocena sodniške službe celovita in uravnotežena, delo sodnika pa obravnavano kompleksno, predvsem pa morajo biti upoštevani vsi kriteriji, na podlagi katerih se ocena kot celota izdela, vendar v nasprotju s tožnico meni, da je bilo v izpodbijanem postopku vse navedeno tudi opravljeno, saj ocena ne temelji zgolj na golih podatkih, čeprav brez upoštevanja le-teh ne gre, saj se sodnikova aktivnost pokaže tudi v tem pogledu. Pri tem tožena stranka v resničnost in pravilnost podatkov o tožničinem delu nima pomislekov, tožnica pa svojih zatrjevanj o nepravilnosti statističnih podatkov z dokazi ni podkrepila. Meni, da hkrati ne gre spregledati, da je bila že pred izdelavo ocene s strani Personalnega sveta tožnica pozvana k podaji pojasnil o svojem delu, na kar pa sploh ni reagirala. Tožena stranka vztraja na stališču, da je pravočasnost izdelave sodnih odločb eno izmed pomembnih meril za izdelavo ocene sodniške službe. Ob navedenem zatrjevanja tožnice, da v zadevah, v katerih je predolgo izdelovala pisne odločbe, ni prišlo v nobenem primeru do zastaranja, kazenskega pregona ali razveljavitve odločbe, po mnenju tožene stranke ne morejo vplivati na oceno njene vestnosti. Glede glasovanja tožena stranka odgovarja, da iz zapisa sklepov, sprejetih na 91. seji 16. 4. 2009 izhaja, da je bil sklep št. 26, s katerim se je odločalo o potrditvi ocene sodniške službe ter prenehanju sodniške funkcije tožeče stranke, sprejet z osmimi glasovi, torej skladno s potrebno večino, kot jo določata ZS in Poslovnik. Na naslednji seji je bil zapisnik brez pripomb soglasno potrjen, kar je razvidno iz zapisa sklepov, sprejetih na 92. seji 7. 5. 2009, zato ni mogoče govoriti o kakršnihkoli nepravilnostih pri glasovanju. Tožena stranka tudi sicer vztraja pri ugotovitvah, izhajajočih iz izpodbijane odločbe.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2009 oporeka navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo ter vztraja pri svojih navedbah v tožbi. Izrecno nasprotuje navedbam tožene stranke, da tožnica ni z dokazi podkrepila svojih zatrjevanj glede nepravilnosti statističnih podatkov, kajti že v ugovoru zoper oceno sodniške službe je tožnica opozorila na dejansko oziroma resnično število rešenih zadev in razloge za tako število ter zahtevala, da se njene navedbe z vpogledom v spise in vpisnike preverijo, česar pa doslej ni storil noben organ odločanja v predmetnem postopku. Čeprav drži, da tožnica ni odgovorila na prošnjo predsednika Personalnega sveta Višjega sodišča v Kopru z dne 19. 1. 2001, pa ne drži, kot trdi tožena stranka, da je Personalni svet pozval tožečo stranko k pojasnilu o njenem delu. Tožnica je bila namreč dejansko zaprošena za pojasnilo o razlogih (zgolj) o nedoseganju pričakovanega obsega dela v letih 1997 do prvega polletja 2000 in na to prošnjo ni reagirala, ker je „norma“ le eden od elementov sodnikovega dela in ta sam zase ne zadošča za izdelavo celovite ocene sodniške službe, zaradi česar se je tožnici „zdelo zamalo pojasnjevati, kar je bilo splošno znano“, da je bila v navedenem obdobju poleg navedene razvpite zadeve opr. št. K 51/96 (zadeve A.A.) zadolžena še za številne druge obsežne in zahtevne nujne zadeve ter da je po zagotovilih tedanjega predsednika sodišča Č.Č. rešitev vsake od njih predstavljala dejansko preseganje norme. Druga dva kazenska sodnika na istem sodišču sta si za ves čas, ko sta imela v delu sočasno potekajočo enako odmevno zadevo D. zgolj z delom na tej zadevi zagotavljala 100 % doseganje norme, enako kot oba sodnika, ki sta za tožnico po njeni razrešitvi prevzela nadaljnje vodenje postopka v zadevi K 51/96. Tožnica izpostavlja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo o drugem kriteriju (vestnosti, zanesljivosti in marljivosti) po 3. točki 1. odstavka 29. člena ZSS, „čeprav se nanj sklicuje, ne pove tako rekoč nič“, tožnica pa se ne strinja s stališčem, ki ga zavrača kot enostransko in parcialno ocenjevanje njenega dela, da za negativno oceno sodniške službe zadošča že neustrezanje enemu samemu kriteriju, in sicer konkretno delovni sposobnosti iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, medtem ko vsi ostali zakonsko predpisani kriteriji niso sploh pomembni. Nadalje meni, da tožena stranka ni odgovorila na tožbene očitke o protipravnem ravnanju v postopku potrjevanja izpodbijane ocene sodniške službe. Tožnica njene navedbe v zvezi z zapisom sklepov, sprejetih na 91. seji dne 16. 4. 2009 in zapisnika naslednje 92. seje dne 7. 5. 2009, ko je bil brez pripomb soglasno potrjen zapisnik predhodne seje, zaradi česar ni mogoče govoriti o kakršnikoli nepravilnosti pri glasovanju, označuje za navadno sprenevedanje. Vztraja, da je bil sklep št. 26 dne 16. 4. 2009 sprejet na protipraven način, v nasprotju s pravili, ki jih določa Poslovnik Sodnega sveta in je zato nezakonit. Sam zapis sklepa, niti potrditev njegovega zapisa pa ne moreta nezakonitemu sklepu pridati zakonitosti. Zato tožnica izrecno vztraja pri vseh tožbenih navedbah in dokaznih predlogih.

Tožena stranka v svojem odgovoru na pripravljalno vlogo tožnice izrecno vztraja tako pri svojih dotedanjih navedbah v tem postopku, kot pri predlogu, da naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, ki jo je tožena stranka izdala v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 32/2002 z dne 13. 3. 2003 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1096/06-15 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 119/07). Na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1, ki je po vsebini primerljiv z 2. odstavkom 60. člena ZUS, v primeru, kot je obravnavana sporna zadeva, če sodišče upravni akt odpravi, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan, pristojni organ pa mora v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 (ki je vsebinsko enak 3. odstavku 60. člena ZUS) izdati nov upravni akt v 30-ih dneh od dneva, ko je dobil sodbo oziroma v roku, ki ga določi sodišče; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 je vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča (5. odstavek 64. člena ZUS-1).

Upravno sodišče RS je v sodbi U 32/2002 z dne 13. 3. 2003 predhodno odločitev tožene stranke (s katero je potrdila oceno sodniške službe za tožnico po določbi 2. odstavka 33. člena tedaj veljavnega Zakona o sodniški službi (ZSS) in ugotovila, da tožnici sodniška funkcija z dnem 18. 10. 2001 preneha iz razloga po 7. točki 74. člena ZSS) odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker je presodilo, da potrditve iz 2. odstavka 33. člena ZSS ni šteti zgolj za potrditev osrednjega akta v smislu določb ZUP, ampak za odločitev in s tem akt, s katerim se šele končno odloči, da je ocena Personalnih svetov pravilna in da sodnik sodniški službi ne ustreza; ker pa obrazložitev vsebinskega dela tedaj izpodbijane odločitve sploh ni imela razlogov, temveč samo ugotovitev, da tožena stranka razlogov proti potrditvi ocene ni našla, je bil onemogočen preizkus tedaj izpodbijane odločbe v celoti, s čimer je bil podan razlog iz 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (ki je primerljiv s 3. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1) za njeno odpravo.

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno pri ponovnem odločanju v obravnavani sporni zadevi z izpodbijano odločbo, kot je predhodno povzeta, sledila pravnemu mnenju in napotkom sodišča v citirani sodbi in upoštevala tudi stališče Ustavnega sodišča RS v citirani odločbi št. Up-1096/06-15 z dne 13. 12. 2007, da Sodni svet, ko odloča o potrditvi ocene sodniške službe, katere posledica je prenehanje sodniške funkcije, namreč v skladu z 2. odstavkom 33. člena ZSS na takšno oceno ni vezan in lahko potrditev ocene (tudi) zavrne; to pa glede na stališče, da zoper oceno Personalnega sveta ni samostojnega sodnega varstva, pomeni, da mora preveriti tako zakonitost postopka sprejemanja ocene, kot tudi vsebinske razloge za oceno sodniške službe, oziroma, za prenehanje sodniške funkcije. Sodišče namreč, v nasprotju s tožnico, ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da pristojni organ ni upošteval (vseh) kriterijev iz 29. člena ZSS oziroma tožnica ta ugovor v tožbi postavlja zgolj posplošeno oziroma pavšalno, zato z njim ne more uspeti. Ta tožbeni ugovor konkretizira samo v delu tožbe, ko v zvezi z nedoseganjem kriterija delovne sposobnosti in sposobnosti pravilnega obravnavanja pravnih vprašanj iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS tožnica izpostavlja, da v zadevi, ki jo je pod opr. št. K 51/96 tožnica vodila na podlagi enotne obtožbe zoper dva obdolženca (A.A. in soobdolženega sostorilca C.C. in jo je kljub očitani neučinkovitosti pripeljala do zaključnih besed strank, nato pa se je s potrditvijo negativne ocene sodniške službe z dne 18. 10. 2001 zadeva vrnila na začetek v fazo priprav na glavno obravnavo) za razliko od obeh sodnikov, ki sta za njo dobila to zadevo v delo, ona ni bila „oproščena norme“, tako da bi ji bilo priznano, da dosega pričakovani obseg dela zgolj z delom na tej zadevi, zaradi česar meni, da gre za neenako obravnavanje tožnice v primerjavi s tistimi, ki so zadevo dobili v obravnavo za njo. Tožena stranka glede tega ugovora izpostavlja, da njena ocena ne temelji zgolj na podatkih, ki jih želi prikazati tožnica, pač pa je bilo v celotnem postopku ocenjevano (tožničino) sodniško delo obravnavano kompleksno z upoštevanjem vseh kriterijev, na podlagi katerih se izdela ocena sodniške službe, ki v konkretnem primeru ne temelji zgolj na golih podatkih, čeprav brez upoštevanja le-teh ne gre, tožnica pa svojih zatrjevanj o nepravilnosti statističnih podatkov ni podkrepila z dokazi, niti ko je bila že pred izdelavo ocene s strani Personalnega sveta pozvana k podaji pojasnil o svojem delu, na kar pa tedaj sploh ni reagirala. Pri tem tožena stranka posebej izpostavlja dodatno tudi (ne)pravočasnost izdelave številnih sodnih odločb, kot eno izmed pomembnih meril za izdelavo ocene sodniške službe, na kar ne morejo vplivati tožničine navedbe, da v zadevah, v katerih je predolgo izdelovala pisne odločbe ni prišlo do zastaranja kazenskega pregona ali razveljavitve odločb, ki bi terjale ponovitev postopka, niti te navedbe ne morejo vplivati na oceno njene vestnosti, zanesljivosti in marljivosti.

Nadaljnji tožbeni ugovor je v tem, da je tožena stranka kot prevladujoča izbrala kriterija iz 2. in 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki ju tožnica ni izpolnjevala niti na najnižjem zahtevanem nivoju. Zakonodajalec sicer res ni postavil kakršnekoli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS, vendar pa je sodišče v upravnih sporih v primerljivih zadevah že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne in javno-pravne stvari, kadar gre na primer za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave, ali gre za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike, sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test tako imenovane očitne (ne)razumnosti (sodbe Upravnega sodišča v zadevah št. U 655/2002 z dne 25. 2. 2004, U 1650/2000 z dne 18. 9. 2002, U 568/2004 z dne 10. 12. 2004, U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005 in U 450/2004 z dne 14. 6. 2006). Tudi v predmetni zadevi gre za specifično naravo javno-pravnega odločanja, kjer ima po mnenju sodišča tožena stranka kot pristojni organ sui generis z ustavnimi pristojnostmi pri oceni sodniške službe določeno polje proste presoje, kateremu od zakonskih kriterijev bo glede na aktualne potrebe v sodstvu dala večjo težo. Gre namreč za strokovno ocenjevanje sodniškega dela. To pa seveda ne pomeni, da je ocenjevanje sodniške službe s strani tožene stranke lahko arbitrarno, saj toženo stranko vežejo smiselna uporaba določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) in splošna pravna načela; v takšnih zadevah zato pride v obzir zlasti omenjeni standard presoje, da argumentacija tožene stranke – v konkretnem primeru vprašanje, kateremu kriteriju je tožena stranka dala prednost in zakaj – ni očitno nerazumna. Po oceni sodišča toženi stranki ni mogoče očitati, da je izbira kriterijev iz 2. in 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS očitno nerazumna, saj je bistvo pravnega odločanja pred sodišči vseh stopenj v državi ob hitrem sojenju tudi pravilno sojenje in s tem varovanje ugleda nepristranskega sodnika ter njegove vestnosti, zanesljivosti, odločnosti in marljivosti pri izvrševanju delovnih obveznosti, kar še posebej glede na naravo stvari velja v kazenskih postopkih.

Tožena stranka je pri odločanju o ocenjevanju sodniškega dela torej vezana na kriterije, ki jih določa ZSS z določili 1. do 7. točke 1. odstavka 29. člena, ti kriteriji pa obvezujejo tudi personalne svete (2. odstavek 28. člena ZSS). Z oceno sodniške službe po 1. točki 32. člena ZSS lahko Personalni svet ugotovi, da sodnik ne ustreza sodniški službi. V takem primeru mu na podlagi 1. odstavka 33. člena ZSS sodniška funkcija preneha, vendar je v takšnem primeru treba oceno pred njenim učinkovanjem predložiti v potrditev Sodnemu svetu, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi. Čeprav tožnica ugovarja, da je bila izpodbijana odločitev tožene stranke sprejeta v nasprotju z določbami Poslovnika Sodnega sveta (Uradni list RS, št. 1/09, v nadaljevanju Poslovnik), zaradi česar je posledično nezakonita tudi izpodbijana odločba, vendar zatrjevanih kršitev ne substancira. Zgolj na podlagi tožbenih navedb glede naknadnega predloga za dopolnitev sklepa pod zaporedno številko 26 na 91. seji Sodnega sveta dne 21. 4. 2009 ene izmed članic Sodnega sveta, ki je ponovnemu glasovanju na sami (92.) seji (dne 16. 4. 2009) nasprotovala, ker naj bi bilo že prej dokončno odločeno, pa sodišče ne more slediti tožbeni navedbi o posledični nezakonitosti izpodbijane odločbe, in sicer iz dveh razlogov: v obravnavani sporni zadevi je namreč tožena stranka odločala v ponovnem postopku po sodbi št. U 32/2002 z dne 13. 3. 2003, s katero je sodišče odpravilo predhodno odločitev tožene stranke, sprejeto na podlagi 2. odstavka 32. člena ZSS. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno v ponovljenem postopku v tej sporni zadevi spet ponovno glasovala, saj ponovno odločanje vključuje tudi ponovno glasovanje, medtem ko bi v nasprotnem primeru postopala nezakonito v nasprotju z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1. Prav tako tožena stranka ni postopala v nasprotju z določili 16. člena Poslovnika, po katerem predsednik Sodnega sveta po sklenjeni razpravi o posamezni točki dnevnega reda predlaga sklep, o katerem se glasuje (1. odstavek), glasovanje pa je lahko predhodno ali dokončno, o čemer odloča predsednik (2. odstavek), medtem ko član(ica) Sodnega sveta lahko zahteva, da se njegovo mnenje vnese v zapisnik (3. odstavek 17. člena Poslovnika). Vendar tega, da bi imenovana članica Sodnega sveta v konkretnem primeru izrecno postavila takšno zahtevo na podlagi 3. odstavka 17. člena Poslovnika tožnica v tožbi niti ne navaja, niti za to ne ponudi kakršnegakoli dokaza, niti ne izpodbija verodostojnosti zapisnika 91. seje Sodnega sveta (vključno s sklepom št. 26), niti 92. seje z dne 7. 5. 2009, na kateri je bil soglasno in z zadostnim številom (8) glasov sprejet zapisnik predhodne 91. seje. Sodišče iz navedenih razlogov zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava kot neutemeljen.

Tega zaključka pa tožnica ne more omajati niti s tožbenimi navedbami „da namreč v zadevah, v katerih je tožeča stranka predolgo izdelovala pisne odločbe, v nobenem primeru ni prišlo do zastaranja kazenskega pregona ali razveljavitev odločitev“, saj iz teh navedb izhaja, da tožnica zgolj izpostavlja izostanek nadaljnjih posledic njenega (med strankama nespornega) nepravočasnega izdelovanja pisnih odločb. Sodišče se v tej zvezi strinja s stališčem tožene stranke, da morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi kriteriji iz 1. odstavka 29. člena ZSS na vsaj minimalno zahtevanem nivoju, če naj se ocena sodniške službe ne glasi, kot določa 1. točka 32. člena ZSS (ne ustreza sodniški službi).

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je pravilna in na zakonu utemeljena tudi izpodbijana odločba, kot je predhodno povzeta, iz razlogov, ki jih je pravilno navedla v svoji obrazložitvi že tožena stranka, zato jih sodišče na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker relevantno dejansko stanje v delu, ki se nanaša na tožničino predolgo izdelovanje pisnih odločb med strankama niti ni sporno in ker tožeča stranka svojih dokaznih predlogov za zaslišanje strank in prič ni obrazloženo utemeljila, kako bi lahko zaslišanje prič vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke ob upoštevanju okoliščine, da tožnica tudi ni konkretizirano in pravočasno uveljavljala nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede nedoseganja pričakovanega obsega dela (v letih 1997 do prvega polletja leta 2000), čeprav sama hkrati izrecno potrjuje, da je bila „namreč dejansko zaprošena za pojasnilo o razlogih (zgolj) o nedoseganju pričakovanega obsega dela v letih 1997 do prvega polletja 2000 in na to prošnjo ni reagirala, ker je „norma“ le en od elementov sodnikovega dela in ta sam zase ne zadošča za izdelavo celovite ocene sodniške službe, zaradi česar se ji je zdelo zamalo pojasnjevati, kar je bilo splošno znano“, medtem ko tožnica svojega dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke ne obrazloži z navedbo, katera dejstva, ki niso nedopustna tožbena novota v smislu 3. odstavka 20. člena ZUS-1 naj bi se s pridobitvijo predlaganega izvedenskega mnenja dokazovala v postopku upravnega spora.

Iz navedenih razlogov sodišče ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi, temveč na seji senata v skladu z določili 1. odstavka 59. člena in 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Odločitev o tožbi vključuje zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).