Jedro

Prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih ima sicer lahko za posledico odškodninsko odgovornost - samo zase za premoženjsko škodo (glej določbo 198. člena ob domnevnem nastanku škode še veljavnega ZOR o povrnitvi premoženjske škode), za nepremoženjsko škodo pa le ob izpolnjenem nadaljnjem pogoju, da so neresnične trditve po objektivnih merilih žaljivosti prizadele ugled posameznika. Vendar v obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden izmed teh pogojev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo zneska 3,000.000,00 SIT s pripadki kot odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji jo povzročila toženka s tem, ko je zaslišana v kazenskem postopku kot obdolženka izpovedala, da je "tožnica (v kazenskem postopku zasebna tožilka) fizično napadla njenega otroka in ga tresla". Tako je sodišče prve stopnje odločilo z obrazložitvijo, da toženka ob svojem zagovoru v kazenskem postopku ni ravnala nedopustno (protipravno) ter da ni vzročne zveze med njenim ravnanjem in nastalo škodo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na vse zakonsko predvidene revizijske razloge kot uveljavljane. Po tožničinem mnenju so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z njenim izrekom, saj je sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe med drugim zapisalo, da "toženka" ni dokazala enega izmed elementov škodnega ravnanja, za kar nosi dokazno breme glede na besedilo prvega odstavka 154. člena ZOR. Tega tožnica ne razume in je po njenem mnenju sodišče druge stopnje očitno spregledalo, da se je toženka udeleževala postopka na tisti strani, na kateri je bil interes dokazovanja uravnan kvečjemu v obratno smer - namreč v smer dokazovanja, da škodnega ravnanja ni bilo oziroma da ga ni zakrivila. Tožnica tudi ne razume, katere "toženkine" pritožbene navedbe niso vzbudile dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, saj tožnici ni znano, da bi se toženka pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje. Takšno razlogovanje sodišča druge stopnje o za tožnico tako pomembni zadevi, strnjeno v vsega le enem odstavku ter brez možnosti preizkusa odločitve glede njene vsebine in vloge pravdnih strank, kaže po mnenju tožnice na hude kršitve določb ZPP in Ustave Republike Slovenije, ki dajejo strankam vsaj na deklaratorni ravni pravice do sodnega varstva, do nepristranskega obravnavanja in do enakosti pred zakonom. Tožnica nadalje ocenjuje kot zmotno sklepanje sodišč prve in druge stopnje, da v toženkinem ravnanju ni bilo nič takega, kar bi tožnici utegnilo povzročiti škodo in s tem v zvezi obširno povzema številne toženkine trditve iz njenega zagovora, s katerimi naj bi nedopustno posegla v tožničino osebno dostojanstvo. Po mnenju tožnice je zmotno tudi izključevanje protipravnosti toženkinega ravnanja z obrazložitvijo o tožničinem neuspešnem dokazovanju neresničnosti toženkinega zagovora. O toženkini pravici do obrambe v kazenskem postopku resda ne more biti dvoma, vendar je ta pravica prenehala v trenutku, ko je toženka z njenim izvrševanjem posegla v tožničino temeljno pravico do osebnega dostojanstva in kar se je v obravnavanem primeru s toženkinim zagovorom, ki ga je sodišče v kazenskem postopku dopustilo, brez dvoma zgodilo. Toženka je v kazenskem postopku navedla o tožnici toliko neresničnih, žaljivih in za njeno obrambo tudi sicer nepotrebnih trditev, da bi jo moralo sodišče v kazenskem postopku kaznovati spričo njenih žalitev in žaljivih obdolžitev tožnice. Po prepričanju slednje je toženka v kazenskem postopku ravnala prav z namenom povzročitve škode tožnici, saj jo je glede na vsebino zagovora, ki je presegal predmet obravnavanja v kazenskem postopku, očitno želela le oblatiti. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnosti toženkinega ravnanja oziroma njenega namena povzročitve škode tožnici, je torej zmotno oziroma bistveno preuranjeno, zaradi česar se tožnica zavzema za razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj - z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek (smiselno procesnopravne narave) o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje, ki ga tožnica utemeljuje s pomenljivim in obširnim poudarjanjem očitno pomotne zamenjave pri poimenovanju pravdnih strank na dveh mestih ob zaključku obrazložitve drugostopenjske sodbe, ne terja kakšne poglobljene presoje, saj ne presega ravni sprenevedanja. Da gre za enkrat ponovljeno očitno pisno pomoto pri poimenovanju pravdnih strank z njuno zamenjavo, ki jo je mogoče navsezadnje tudi vselej odpraviti (328. člen ZPP), je razvidno iz celotnega preostalega konteksta obrazložitve drugostopenjske sodbe, ki ne dopušča nobenih dvomov o stališču sodišča glede obsega bremena in uspeha dokazovanja sleherne izmed obeh pravdnih strank, niti glede le tožnici podeljenega statusa pritožnice zoper zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Sicer pa vse to tožnica očitno tudi sama uvidi spričo nadaljnje vsebine obrazložitve njene revizije.

Preizkus pravnomočne sodbe z vidika pravilne uporabe materialnega prava pa opravi revizijsko sodišče le v mejah dejanskega stanja, ugotovljenega v sodbah sodišč prve in druge stopnje, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). To je bilo treba pojasniti zaradi številnih revizijskih novot o tem, kaj vse naj bi žaljivega in neresničnega o tožnici izpovedovala toženka ob svojem zagovoru na obravnavi v kazenskem postopku (da je bilo več dogodkov, zaradi katerih so intervenirali policisti, da je znosila travo na mejo, da toženko provocira, da se je čudno obnašala v času vojne, da je porivala sosedove otroke, da je pogosto vpila in zmerjala, če je kdo stopil na zelenico, da čudno gleda in nepremično zre v otroke ipd.) in kar v tem postopku z revizijo glede na doslej že obrazloženo več ne more biti upoštevno.

Pomembno je, da je tožnica v postopku na prvi stopnji predstavila kot podlago svojemu odškodninskemu zahtevku le na toženko naslovljen očitek, da se je zaslišana v kazenskem postopku kot obdolženka zagovarjala, da je "tožnica (v kazenskem postopku zasebna tožilka) fizično napadla njenega otroka in ga tresla", pri čemer je v tožbi še smiselno ocenila takšno toženkino izjavo oz. izpovedbo za neresnično - namreč glede na tožbeno trditev tožnice, da je izjemno mirna osebnost in da tega ne bi nikoli storila.

Prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih ima sicer lahko za posledico odškodninsko odgovornost - samo zase za premoženjsko škodo (glej določbo 198. člena ob domnevnem nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR o povrnitvi premoženjske škode), za nepremoženjsko škodo pa le ob izpolnjenem nadaljnjem pogoju, da so neresnične trditve po objektivnih merilih žaljivosti prizadele ugled posameznika. Vendar v obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden izmed teh pogojev, saj iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da tožnica ni z ničemer dokazala, da bi toženka v svojem zagovoru iznašala neresnična dejstva v zvezi z opisovanim dogodkom in da tožnica naj ne bi tresla toženkinega otroka, medtem ko žaljivosti toženkinih trditev, s posledico okrnitve ugleda tožnice, slednja v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala. To pa že povsem zadošča za sklep o pravilnosti stališča sodišč prve in druge stopnje glede odsotnosti elementa protipravnosti v ravnanju toženke - ne glede na okoliščino, da je toženka iznašala trditve o tožnici, ko je bila zaslišana kot obdolženka v kazenskem postopku in ko ji je v tem svojstvu moralo biti omogočeno, da se je v neoviranem pripovedovanju izjavila o vseh okoliščinah, ki so jo obremenjevale, in da je navedla vsa dejstva, ki so bila v korist njeni obrambi (peti odstavek 227. člena tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku), ter ne glede na še nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje o nedokazanosti vzročne zveze med toženkinim ravnanjem in tožničino zatrjevano škodo.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava - niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.