Jedro

Bolnik in zdravstvena ustanova sta v pogodbenem razmerju, pri čemer je zdravstvena ustanova za ravnanje svojih delavcev objektivno odgovorna, vendar odgovarja le, če njen delavec ni ravnal tako, kot je treba (170. člen ZOR - poostrena krivdna odgovornost). Zdravnik pa ne ravna tako kot je treba, če ravna nestrokovno in profesionalno neskrbno.

Po določbi 4. alinee 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92) mora biti pacient predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Odklonitev pojasnila ima svojo podlago le tedaj, če bi pojasnilo škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o obrestnem delu naložene obveznosti spremeni tako, da se v tem delu besedilo sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku 1. točke izreka, ki se glasi: "in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila" nadomesti z besedilom: "z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarskega zneska in z zamudnimi obrestmi od drugih zneskov po obrestni meri, po kateri se obrestujejo hranilne vloge v USD in ATS na vpogled".

V ostalem se revizija tožene stranke zavrne.

Revizija tožeče stranke in intervenientov se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 19.594,63 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v znesku 12.650,00 Ats v tolarski protivrednosti po enakem tečaju na dan plačila in v znesku 348.740,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pri čemer te tečejo od tolarske protivrednosti za devizne zneske, katerih zapadlost je po posameznih postavkah posebej opredeljena, po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek na plačilo nepremoženjske škode v znesku 152.000.000,00 SIT. Posebej je zavrnilo tožbeni zahtevek za dosego dejanj (zagotovitev kontrolnih pregledov s preiskavami in nadaljnjo terapijo pri specialistih v tujini) ter z dopolnilno sodbo drugi zahtevek za dosego dejanj in zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode z zahtevanim opravičilom. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe tožeče stranke in intervenientov ter tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Tožeča stranka z intervenientoma na njeni strani ter tožena stranka vlagajo revizijo zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem tožeča stranka z intervenientoma predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v odločanje drugemu senatu pritožbenega sodišča. V zvezi z zahtevki na dosego dejanj z zdravljenjem v tujini in v zvezi z zahtevkom po opravičilu predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Tožena stranka, ki izpodbija tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je tožbenemu zahtevku bilo delno ugodeno, predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč v navedenem obsegu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo obravnavo in sojenje.

V obširni reviziji tožeča stranka z intervenientoma (v nadaljnjem besedilu tožeča stranka) očita izpodbijani sodbi nerazumljivost v njeni odločitvi, ker bi posebej moralo biti odločeno o pritožbi proti sodbi z dne 08.05.2000 in dopolnilni sodbi z dne 08.08.2000. Razlogi sodbe so tudi sicer nejasni, med seboj so v nasprotju, nasprotje pa je tudi med vsebino razlogov in listinskimi dokazi ter izpovedbami prič in izvedencev. Senat sodnikov na pritožbeni stopnji je bil nepravilno sestavljen (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999), saj o stvari niso odločali sodniki v senatu, kakršen je bil sestavljen, ko je ta pravdna zadeva prvič prišla pred pritožbeno sodišče. Tožeča stranka je med postopkom tudi izločala izvedenca dr. E. B., vendar pa tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, sodišče druge stopnje pa je temu sledilo. Obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem zdravnice, ki je vodila porod in tožničino invalidnostjo. Nujnost carskega reza je trdno dokazana. Porodna dokumentacija je v tem obsegu suhoparna in nepopolna ter ne ustreza dejanskemu stanju. Tožnica vztraja pri tem, da je med porodom prišlo do raztrganine presredka, nakar so bile potrgane mišice z živci prišite nepravilno in navzkriž. Za vse to odgovarja zdravnica dr. Z., ki je vodila porod. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na ugotovitve, ki jih je pridobila med zdravljenjem v avstrijskem Gradcu in na ameriški kliniki. Osnovna napaka je bila storjena s tem, ker ob porodu ni bil opravljen carski rez. V tem primeru do poškodbe ne bi prišlo. Raztrganina presredka četrte stopnje je povzročila tožničino invalidnost (poškodbe živčevja in muskulature medenice in nog). V tem obsegu tožeča stranka posebej nasprotuje stališčem ginekologov dr. C. in dr. K.. Prav dr. C. je bil tisti, ki tožnici ni nudil kompetentne zdravniške pomoči. Ta zdravnik je v zameno za nudenje nujne pomoči od tožnice zahteval protipravno plačilo. Šele v Združenih državah Amerike je tožnici bila opravljena rekonstrukcija medeničnega dna z nevrokirurškim posegom na živčevju v medenici z namenom sanacije težke porodne poškodbe. Tožnica trpi veliko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi skaženosti ter ponižanja osebnega dostojanstva. Pretrpela je tudi dolgotrajne telesne muke. Celotno tožničino medenično dno je rekonstruirano s plastiko, kar ji povzroča velike težave v vsakdanjem življenju, odrevenelost in ohromelost ter poslabšano senzibiliteto v nogah. Čuti tudi fantomske bolečine na mestih potrgane muskulature. Ker zdravniki tožene stranke tožnici niso nudili zdravstvene pomoči, jim ne more več zaupati, zaradi česar je utemeljen njen zahtevek, po katerem ji mora tožena stranka zagotoviti zdravljenje v tujini pri ustreznih specialistih, ki si jih sama izbere. Tuji zdravniki so bili tisti, ki so tožnico rešili pred še večjo invalidnostjo. Pravna podlaga tožbenega zahtevka na opravičilo je podana v določbi 199. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih).

Tožena stranka se v obrazložitvi svojega revizijskega predloga sklicuje na izvedensko mnenje komisije za fakultetna in izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Iz mnenja sledi, da ni bilo nujno potrebno, da bi bila tožnica po porodu poslana na preiskave in zdravljenje v tujino. Do tega je prišlo samo zaradi nesporazumov med tožnico in nekaterimi zdravniki tožene stranke.

Zmoten je sklep, da so zdravniki tožene stranke odklonili nadaljnje zdravljenje. Tožnico so ustrezno poučili in jo seznanili z njenim zdravstvenim stanjem. Zaupanje je zgubila očitno zaradi strukture svoje osebnosti in čustvene prizadetosti. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da bi opustila pojasnilno dolžnost. Pravega zdravljenja pri toženi stranki po opravljenih preiskavah ni bilo zaradi tožničinega odklonilnega stališča. Zdravljenja v tujini se je poslužila tudi mimo ustaljenega postopka, ki ni v pristojnosti tožene stranke.

Pravdni stranki in intervenienta na reviziji druga drugi nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija tožeče stranke in intervenientov na njeni strani ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je le delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je tožečo stranko že pozvalo, naj pojasni, ali s predlogom, naj zadevo pritožbeno obravnava senat, ki je odločal o prenosu pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, izloča senat, ki mu je bila zadeva dodeljena v obravnavanje. Tožeča stranka izločitvenega predloga ni podala, zaradi česar je sodišče druge stopnje pritožbo obravnavalo v senatu, ki mu je stvar bila dodeljena po Sodnem redu. Določbe Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, čl. 15), ki se nanašajo na določitev zakonitega sodnika in s tem povezane določbe Sodnega reda niso bile kršene. Pritožbeni senat, ki je zadevo obravnaval zaradi prenosa pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, namreč o stvari sami še ni odločal. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni.

Izvedenec je lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik (prvi odstavek 247. člena ZPP). Tožeča stranka izpodbijani sodbi očita, da se ni opredelila do njenega zahtevka na izločitev izvedenca dr. E. B.. S tem uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in 247. člena ZPP. Vendar pa sodišče druge stopnje v tej smeri ni ravnalo v nasprotju s procesnimi predpisi, saj se je do enakega očitka, ki ga je tožeča stranka podala v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, že opredelilo. Ugotovljeno je, da tožeča stranka zahteve za izločitev izvedenca prof. dr. E. B. niti ni podala. Določba 244. člena ZPP je bila torej pravilno uporabljena: po določbi drugega odstavka 247. člena ZPP mora namreč stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko zve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Podatki spisa kažejo, da je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 8.5.2000 po prerekanju prejetega pisnega izvedenskega mnenja, aktivno sodelovala s svojimi vprašanji izvedencu, pri čemer se je nanj sklicevala tudi v pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato pravilno ugotovilo, da v pritožbenem postopku tožeča stranka izvedenca ni več mogla uspešno izločevati.

Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v reviziji vsebinsko izrecno naveden z večkrat ponovljeno trditvijo, da dejanska in pravna sklepanja v izpodbijani sodbi in sodbi sodišča prve stopnje odstopajo od resnične vsebine izvedenih dokazov in da so v razlogih obeh sodb tudi takšna medsebojna nasprotja, da jih ni mogoče preizkusiti. Vendar pa razlaganje takšne trditve v nadaljevanju revizije vodi le v nasprotovanje dokaznim ugotovitvam v sodbah nižjih sodišč, ki se nanašajo na presojo, ali je bil tožničin porod voden strokovno, ali porodni zapisnik vsebuje dejanski potek dogodkov, ali je bil porod po naravni poti v nasprotju - glede na tožničino zdravstveno stanje - z medicinsko doktrino in ali so tožničine težave ter končno njena zatrjevana invalidnost v vzročni zvezi z zdravniško napako, storjeno ob vodenju poroda. S tem v zvezi gre tudi za razlago izvidov avstrijske in ameriške klinike, ki po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje le navidezno odstopajo od ugotovitev, ki slede iz mnenj izvedenca ter porodne dokumentacije. Opisane dileme so bile v sodbah nižjih sodišč obširno predstavljene, pri čemer je bila argumentirano obrazložena tudi razlaga, ki nasprotuje trditvam tožeče stranke, da je v načinu in vodenju poroda iskati vzrok za njeno poslabšano zdravstveno stanje. To je tudi osrednji problem te pravde: tožeča stranka zatrjuje, da bi porod moral biti opravljen s carskim rezom, da je kljub opravljenemu prerezu presredka prišlo do obsežne raztrganine in da je prerez z raztrganino bil prišit nestrokovno. Dolgotrajni proces je na navedena vprašanja podal izčrpne odgovore predvsem s strokovne plati, sodišči nižjih stopenj pa sta jasno in argumentirano obrazložili, zakaj ne sprejemata stališč tožeče stranke in zakaj menita, da je sicer ugotovljena nevrogena okvara pri tožnici posledica drugih vzrokov in ne nestrokovno vodenega poroda. V tem okviru gre pretežno za dokazno oceno, ki pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje. Izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje torej nista obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je tudi v celoti odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem tudi ne more biti dvoma, da se zavrnitev pritožb tožeče stranke z intervenientoma na njeni strani nanaša tudi na dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje z dne 08.08.2000. Bistvo dejanskih ugotovitev je po povedanem v tem, da pri tožnici ugotovljena nevrogena okvara ni v vzročni zvezi z načinom vodenja poroda dne 1.9.1993. Tožničine težave so v večji meri nastopile šele 10 do 11 mesecev po porodu z ugotovitvijo o obstoju nevrogene okvare (dr. P.), ki ima svoj izvor že v tožničinem zdravstvenem stanju pred nosečnostjo in porodom. Pojasnjeno je tudi, zakaj iz poročila bolnišnice v Gradcu sledi, da naj bi ob porodu tožnica utrpela raztrganino presredka. Zdravnik dr. E. je namreč izpovedal, da ni imel na razpolago dokumentacije o porodu (porodnega zapisnika), zaradi česar - kar velja tudi za zdravljenje v Ameriki - zapis o okoliščinah ob porodu temelji na tožničinih lastnih navedbah. Take dejanske ugotovitve pa niso mogle pripeljati do pravnega sklepanja, da so zdravniki tožene stranke prekršili pravila zdravljenja zaradi neskrbnosti in kršitev strokovnih standardov. Vse strokovno preverjene okoliščine ob izvajanju tožničinega poroda so bile takšne, da niso pogojevale odločitve za carski rez. V tem okviru ne gre le za izpovedi dr. Z., dr. C., dr. C. in dr. K., temveč tudi za izvedensko mnenje, ki ga je podal prof. dr. E. B.. Ugotovljeno dejansko stanje ne more vnesti dvoma v ugotovitev, da raztrganine ni bilo in da okvara živcev medeničnega dna ni v vzročni zvezi z načinom vodenja poroda. To pa ima za posledico zanesljivo pravno ugotovitev, da je tožena stranka po svojih zdravnikih ravnala vestno in skrbno ter v okviru medicinske doktrine, zaradi česar zaradi njenega ravnanja tožnici ni nastala škoda. Sodišče druge stopnje je za tako pravno razlago sprejelo stališče, s katerim se revizijsko sodišče strinja: bolnik in zdravstvena ustanova sta v pogodbenem razmerju, pri čemer je zdravstvena ustanova za ravnanje svojih delavcev objektivno odgovorna, vendar odgovarja le, če njen delavec ni ravnal tako, kot je treba (170. člen ZOR - poostrena krivdna odgovornost). Zdravnik pa ne ravna tako kot je treba, če ravna nestrokovno in profesionalno neskrbno. Stanje, ki ga tožeča stranka opredeljuje kot škodo, je torej posledica drugih vzrokov, za katere tožena stranka ne odgovarja. V reviziji večkrat poudarjeni kirurški poseg, opravljen v ameriški bolnišnici, ima drugo strokovno podlago. Porod dne 1.9.1993, ki je bil voden pravilno, je lahko po naravni poti razvoj nevrogene okvare le pospešil. Tožničina zatrjevana invalidnost z opisom težav in nevšečnosti ter zmanjšanjem življenjskih aktivnosti in skaženosti je torej posledica drugih vzrokov, za katere tožena stranka ne odgovarja.

Po določbi 4. alinee 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92) mora biti pacient predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Odklonitev pojasnila ima svojo podlago le tedaj, če bi pojasnilo škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje.

Pojasnilna dolžnost se v tem primeru nanaša na ugotovljeno nevrogeno okvaro, na njene vzroke in na način njene odprave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so zdravniki tožene stranke tožnici nakazali, da rabi celo pomoč specialista psihiatra, nadalje pa z njo niso ustrezno ravnali. Niso ji zadosti pojasnili težav, ki so obstajale, niso je pa niti poslali na nadaljnje preiskave ali zdravljenje, zaradi česar si je morala sama poiskati zdravniško pomoč in jo je dobila v Avstriji, Nemčiji, nato pa še v ZDA. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ugotovitev, da po kliničnem pregledu tožnice in izdelanem internem izvedenskem mnenju, izvedenskega mnenja niso poslali tožnici, pač pa samo glavnemu direktorju Kliničnega centra. Iz navedenega dokumenta sledi, da bi bilo po mnenju izvedencev treba tožnico napotiti na drugo ustrezno ustanovo, to pa bi preprečilo njeno iskanje zdravstvene pomoči v tujini. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s pravno razlago, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje o tem, kakšne ukrepe in aktivnosti je treba izvajati v okviru Zakona o zdravstveni dejavnosti zaradi izpolnitve pojasnilne dolžnosti (razlogi sodbe sodišča prve stopnje na strani 10). Nevšečnosti in težav tožnice, ki so se pokazale zaradi nevrogene okvare, ni bilo mogoče odpraviti le s konziliarnim ali izvedenskim mnenjem in sklepanjem, da zdravljenje tožnice ni potrebno, niti ni možno. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je podlaga za drugačno sklepanje v medicinski dokumentaciji zdravstvenih ustanov iz Nemčije, Avstrije in ZDA, pa tudi izpovedbi priče dr. R. P., da je pri tožnici očitno šlo za zelo zahteven in zapleten medicinski primer. Pravilno je tudi sklepanje sodišča druge stopnje, da tožnici ob nesporno ugotovljeni nevrogeni okvari ni mogoče naprtiti obveznosti, da bi morala in mogla kot nestrokovnjak presojati, kakšen način zdravljenja je najbolj ustrezen. Zdravniki tožene stranke bi torej ravnali pravilno, če bi tožnico napotili na zdravljenje v domače zdravstvene ustanove. Zaradi odhoda v tujino je tožnici torej nastala premoženjska škoda, za katero tožena stranka odgovarja ne glede na revizijsko trditev, da se ni poslužila ustreznih postopkov, ki niso v pristojnosti tožene stranke. Ker obvelja sklepanje, da je tožena stranka odklanjala nadaljnje zdravljenje, v reviziji zatrjevanega "drugega ustaljenega postopka" tožnica ni imela na razpolago. Ker višina stroškov, povezanih z zdravljenjem v tujini, ni izpodbijana, je bilo treba revizijo tožene stranke, ki zavrača odgovornost za tožničino premoženjsko škodo, glede glavnega zahtevka zavrniti (378. člen ZPP).

Razlogi, ki utemeljujejo zavrnitev revizije tožene stranke, pa nakazujejo tudi neutemeljenost revizije tožeče stranke v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za dosego dejanj. Sodišči nižjih stopenj sta pojasnili, da bi nadaljnje zdravljenje v tujini bilo nepotrebno, ker so v Sloveniji usposobljeni zdravniki in ustanove za takšno zdravljenje. Če pa se bo med zdravljenjem izkazalo, da to ne bo možno, bo tožnica lahko dosegla zdravljenje v tujini v okviru predpisanega postopka po določbah Zakona o zdravstveni dejavnosti. Sicer pa je iz podatkov spisa razvidno, da se svojih pravic iz zdravstvenega zavarovanja pri zdravstvenih ustanovah v Sloveniji tožnica tudi poslužuje. Povsem enake ugotovitve obveljajo tudi za odločitev o pravilnosti zavrnitve revizije proti izreku, vsebovanem v dopolnilni sodbi, kolikor se to nanaša na drugi zahtevek za dosego dejanj. Glede zahtevanega opravičila za zatrjevane nepravilnosti ob porodu in po njem pa tožeča stranka zatrjuje poseg v svojo osebnostno pravico (199. člen ZOR). Ker gre tudi v tem primeru za civilni delikt, morajo biti podani vsi elementi odškodninske obveznosti kumulativno, med drugim tudi odgovornost tožene stranke zaradi njenega protipravnega ravnanja. Povedano pa je že, da odgovornosti tožene stranke zaradi zatrjevanih nepravilnosti pri izvajanju poroda ni. Tožena stranka v tej smeri torej nima podlage za kakršnokoli opravičilo. Katere osebnostne pravice tožnice naj bi bile kršene v času nadaljnjih preiskav več mesecev po porodu, pa tožnica ni opredelila. Navedb v tej smeri ne vsebuje niti tožbena trditvena podlaga niti jih ni ugotovilo sodišče druge stopnje v vloženi pritožbi. Kolikor bi bilo mogoče v tej smeri ugotoviti ustrezno pojasnjevanje v reviziji, pa bi šlo za navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, kar ni dopustno (372. člen ZPP). Zato se revizijsko sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da uporaba določbe 199. člena ZOR predpostavlja konkretizacijo o tem, kakšen poseg v osebnostno pravico je bil storjen in ali lahko predlagani ukrep popravi stanje, ki je s posegom v osebnostno pravico nastalo.

Opisana obrazložitev se nanaša na zavrnitev revizije tožeče stranke z intervenientoma na njeni strani v celoti, in v pretežnem delu na zavrnitev revizije tožene stranke. Vendar pa je revizija tožene stranke delno utemeljena. Po določbi 371. člena v zvezi s členom 378 ZPP mora namreč revizijsko sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi ne glede na obseg revizijskih navedb in uveljavljenih revizijskih razlogov. Pri tem je revizijsko sodišče ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi napak odločeno o obrestni meri zamudnih obresti, kolikor se te nanašajo na posamezne zneske premoženjske škode, izražene v tuji valuti. Izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki je bil s sodbo sodišča druge stopnje potrjen, vsebuje obveznost tožene stranke, da plača tolarsko protivrednost posameznih deviznih zneskov po srednji vrednosti tečaja Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Opisani izrek o obrestni meri zamudnih obresti ni v skladu s tretjim odstavkom 399. člena ZOR. Brez opredelitve, za kakšno obrestno mero zamudnih obresti gre, bi se ta upoštevala po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92) in Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95). Ti predpisi pa veljajo le za domačo valuto. Po izpodbijani sodbi se bodo posamezni zneski, izraženi v tuji valuti, preračunali v tolarsko vrednost po tečaju ob plačilu. Za zamudne obresti pred tem pa je treba za obveznost, izraženo v tuji valuti, uporabiti analogijo s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti. Za take primere pa velja novelirani tretji odstavek 399. člena ZOR in z uporabo te določbe je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v korist tožene stranke delno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Izrek o stroških pravdnega postopka temelji na določbah 154. in 165. člena ZPP. Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa je uspela z revizijo v tako neznatnem delu, da ji samo zato ni mogoče priznati upravičenosti do povrnitve dela pravdnih stroškov.