Jedro

Predpostavke, ki morajo biti podane za obstoj odškodninske obveznosti zaradi kršitve pogodbe, so po svoji vsebini enake tistim, ki morajo obstajati za deliktno, neposlovno odškodninsko obveznost. Bolnik in zdravstvena ustanova sta v pogodbenem razmerju, pri čemer je zdravstvena ustanova za ravnanje svojih delavcev objektivno odgovorna, vendar odgovarja le, če njen delavec ni ravnal tako kot je treba. Tako se pogodbena odškodninska obveznost prelije v neposlovno. Zdravnik ne ravna tako kot je treba, če je ravnal nestrokovno in ni ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Senat pritožbenega sodišča, ki mu je bila zadeva dodeljena v obravnavanje, je zaradi nejasnosti pritožbenih navedb tožnice in intervenientov na njeni strani le-te pozval, da se izjasnijo, ali s predlogom, da sodi senat, ki je odločal o delegaciji, izločujejo senat, ki mu je bila zadeva II Cp 1713/2000 dodeljena v obravnavanje. Zaradi negativnega odgovora tožnice in intervenientov je zadevo obravnaval ta senat, ki mu je bila zadeva dodeljena po sodnem redu. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici I. F. odškodnino za premoženjsko škodo v zneskih in s pripadki, ki so podrobno razvidni iz 1. točke izreka sodbe z dne 8.5.2000. Višji tožbeni zahtevek tožnice glede premoženjske škode je sodišče zavrnilo, prav tako kot je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode ter zahtevek, ki ga je tožeča stranka opredelila kot zahtevek za dosego dejanj, medtem ko je z dopolnilno sodbo drugi zahtevek za dosego dejanj in zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode z zahtevanim opravičilom prav tako zavrnilo. Proti sodbi in dopolnilni sodbi se pritožuje tožnica, pritožujeta se tudi oba intervenienta na njeni strani, proti sodbi pa se pritožuje tudi tožena stranka. Tožeča stranka in intervenienti uveljavljajo vse tri pritožbene razloge, predlagajo spremembo izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu tako, da pritožbeno sodišče vsem zahtevkom stroškovno ugodi, podrejeno pa predlagajo razveljavitev sodbe in ponovno odločanje pred spremenjenim senatom. Vztrajajo pri stališču, da je bila med pravdnima strankama za vodenje poroda sklenjena zdravniška pogodba. Glede višine priznane premoženjske škode se ne pritožujejo. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je večina razlogov sodbe nejasnih in so si med seboj v nasprotju ter izven meja logičnosti. Sodišče je kršilo določbe ZPP, ker ni upoštevalo izločitvenih razlogov za izvedenca, ki to po zakonu ne more biti, kar je podrobneje opredeljeno na primer v vlogi z dne 3.3.2000 in zapisniku o glavni obravnavi, kar naj sodišče upošteva kot sestavni del pritožbe. Sodba dogodkov ob 12. uri ne omenja, izvedenec je pisno mnenje popravil tako, da je bil carski rez ob 12. uri še mogoč oz. tehnično izvedljiv. Navaja, zakaj porodna dokumentacija ni verodostojna. Tudi izvedenec je svoje mnenje oprl le na porodno dokumentacijo. "Ko pa je tožnica na glavni obravnavi povprašala izvedenca o razlogih za carski rez ob upoštevanju pravega dejanskega stanja zadeve, je seveda nekajkrat potrdil, da je v takšnih primerih, kot je dejansko bil pri tožnici, potrebno zaradi varovanja življenja matere in otroka opraviti porod s carskim rezom". Dr. Z. je izrecno odklonila izvedbo carskega reza, ki je bil zaradi disproporcij nujen, ker je želela specializantu pokazati redek primer poroda z izvleko. Pri porodu je prišlo do raztrganine, ki jo je po naročilu dr.Z. zašil specializant. Izpodbijana sodba ne upošteva, da je invalidska komisija SPIZ-a ugotovila, da je tožnica invalid zaradi težke porodne poškodbe - raztrganine perineuma četrte stopnje. Vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem dr. Z. in invalidnostjo je nedvomno podana. Popolen obseg poškodbe bi se pokazal s korektno izvedenim predlaganim dokazom NMR, ki ga je sodišče brez opravičljivega razloga zavrnilo. Dr.Z. je vedel, da je potrebno opraviti carski rez in upravičeno nasprotoval odločitvi dr. Z., vendar predpostavljenih o tem ni obvestil. Relevantnih vprašanj sodnik dr. Z. ni postavil, niti jih ni dovolil postavljati tožnici. Sklicuje se na svojo pripravljalno vlogo z dne 2.2.1998 in priključena strokovna mnenja iz člankov, ki potrjujejo indikacijo za carski rez. Sodišče bi moralo upoštevati ta strokovna mnenja ob dejstvu, da ustreznega izvedenca, ker je tožena vodilna slovenska zdravstvena ustanova, ni. Izvedenec glede tega, ali je bil carski rez potreben ali ne, sploh ni bil potreben, ker je to iz pravilnega dejanskega stanja neizpodbitno. Sodba izpovedbe tožničinega moža in mame ne upošteva, čeprav je njuna izpovedba verodostojna. Napako je naredil že dr. C., ki ni določil pravilne metode poroda, niti kasneje ni nudil ustrezne zdravniške pomoči. V zameno za zdravniško pomoč je hotel od tožnice iztržiti protipravno premoženjsko korist. Sodišče, ki je marsikaj v sodbi previdno prezrlo, je prezrlo tudi to, da ji je 3.10.1994 dr. K. ponujal odškodnino. Dr. V. in dr. P. priznavata, zaslišana kot priči, da tožnico po desni strani medeničnega dna in v desno stegno veže in vleče, kar je bistveni anamnestični podatek, ki ga je prvo sodišče spregledalo. Da veže tožnico zaradi všitih živcev, je zapisal v pisnem mnenju dne 27.10.1994 tudi dr. P., a je to kasneje spremenil. Tožnica je bila šivana po porodu le po desni strani, muskulaturo in živčevje pa je imela poškodovano po obeh straneh, kar je razvidno celo iz EMG izvidov zdravnikov toženke. Tožnica je bila operirana v ZDA, ni ji bil prerezan pudendalni živec, ampak je bila operirana zaradi mnogo bolj resnih posledic poškodbe. Izvedenec, ki je izključil okvaro muskulature in živčevja kot posledico poroda, ni znal odgovoriti, kolikšen je obseg te okvare v medenici in nogah. Ginekolog porodničar ni usposobljen podajati mnenja o poškodbah in s tem v zvezi nastalih okvarah živčevja, ker spada to v delokrog nevrologa oz. nevrokirurga, dr. Vodušek in dr. Pregelj pa sta že bila zaslišana in potrdila, da je tožničina okvara živcev v medenici in nogah posledica porodne poškodbe. Delavci tožene stranke bi morali tožnico napotiti na zdravljenje v tujino. Tudi če bi bila zgolj bolna, bi ji kirurško pomoč morali nuditi. Tožnica slovenskim specialistom ne zaupa več, zato je njen zahtevek v zvezi z zdravljenjem v tujini utemeljen in ima pravno podlago v 183. in 203. členu ZOR. Tožnica je upravičena tudi do nepremoženjske škode, predvsem pa do sojenja v razumnem roku. V nadaljevanju podrobneje opisuje svoje zdravstvene težave. Zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode je celo občutno prenizek. O stroških postopka ni pravilno odločen. Tudi dopolnilna sodba temelji na stališču izvedenca, ki to ne more biti. Tudi podlaga zahtevku, ki ga ta sodba obravnava, so določbe 183. in 203. člena ZOR. Zahtevek, ki se glasi na opravičilo, je povsem utemeljen in pravno opravičljiv. V ostalem v pritožbi proti delni sodbi delno povzema vsebino in predloge v pritožbi proti sodbi z dne 8.5.2000. Tudi tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Sklicuje se na pritožbene navedbe z dne 22.6.1998 in jih v pritožbi ne ponavlja. Na podlagi zdravstvene dokumentacije še vedno ni jasno, kakšni zdravniški posegi so bili opravljeni in ali so bili vsi posegi opravljeni zaradi zdravstvenih težav, ki jih je tožnica zatrjevala zdravnikom tožene stranke po porodu. Dokler potrebnost in obseg zdravljenja v tujini nista dokončno ugotovljena, je odločanje o utemeljenosti stroškov za to zdravljenje preuranjeno. Izvedenec je zapisal, da se je tožnica brez posvetovanja z našimi zdravstvenimi organizacijami in mimo ustaljenih postopkov zdravljenja v tujini poslužila operativnega zdravljenja, ki pa verjetno pri taki bolezni ni najprimernejše. Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe v obsodilnem delu. Pritožbe niso utemeljene. Vsi pritožniki uveljavljajo pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer ta očitana kršitev v vseh pritožbah ostaja povsem pavšalna. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru, ki ga določa 2. odstavek 350. člena ZPP, kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo. Iz podatkov v spisu (list. št. 449) izhaja, da je tožeča stranka ob svojem načelnem stališču, da izvedba dokaza z izvedencem ni potrebna, nasprotovala, da se izvedensko delo zaupa Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Dne 2.9.1999 je sodišče odredilo, da ta komisija izvedensko delo opravi, z naročilom predsedniku komisije, da določi za izdelavo izvedenskega mnenja posamezne izvedence in o njihovih imenih obvesti sodišče. Tožeča stranka je ta sklep prejela 1.10.1999 in to s pravnim poukom, zapisanem na sklepu, da proti sklepu ni pritožbe, dopustna pa bo zahteva za izločitev izvedencev. V komisijo je bil določen prof. dr. E.B. iz Splošne bolnišnice Maribor, klinični oddelek za ginekologijo in perinatologijo, sicer stalni sodni izvedenec. O tem je sodnik z dopisom obvestil tožečo stranko, ki zahteve za izločitev izvedenca prof. dr. E.B. ni podala. Te ugotovitve potrjujejo pravilnost uporabe procesnih predpisov prvega sodišča (244. člen ZPP). Po določbi 2. odstavka 247. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko zve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če pa je bil izvedenec postavljen zunaj glavne obravnave (kot v obravnavanem primeru), pa ni imela možnosti izjave, lahko zahteva njegovo izločitev v 8. dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca. Tako pa ni ravnala, marveč je na glavni obravnavi dne 8.5.2000 po prerekanju prejetega pisnega izvedenskega mnenja iz razlogov, navedenih v vlogi z dne 3.3.2000 (na katero se, ne da bi povzela njeno vsebino sklicuje tudi v pritožbi), aktivno sodelovala s svojimi vprašanji izvedencu in se (delno) nanj sklicuje tudi v pritožbi. Tožeča stranka zaradi povedanega v pritožbenem postopku izvedenca ne more več uspešno izločevati. Prvo sodišče je opredelilo odškodninsko obveznost tožene stranke kot deliktno, na pravni podlagi 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka v svoji pritožbi vztraja pri pravnem naziranju, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna zaradi kršitve pogodbe. Predpostavke, ki morajo biti podane za obstoj odškodninske obveznosti zaradi kršitve pogodbe, so po svoji vsebini enake tistim, ki morajo obstajati za deliktno, neposlovno odkodninsko obveznost. Bolnik in zdravstvena ustanova sta v pogodbenem razmerju, pri čemer je zdravstvena ustanova za ravnanje svojih delavcev objektivno odgovorna, vendar odgovarja le, če njen delavec ni ravnal tako, kot je treba (primerjaj 170. člen ZOR, torej poostrena krivdna odgovornost). Tako se pogodbena odškodninska obveznost prelije v neposlovno. Zdravnik ne ravna tako kot je treba, če je ravnal nestrokovno in ni ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo (glej dr. Mateja Končina Peternel, Pravosodni bilten št. 3/2000, Temeljno o odškodninski odgovornosti zdravnika). Zaradi povedanega je tedaj prvo sodišče pri svoji odločitvi izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in je zato zaradi presoje, ali je zdravstveno osebje tožene stranke pred, med in po porodu nedopustno krivdno ravnalo, zaradi pomanjkanja strokovnega znanja (ki je potrebno tudi za pravilno razumevanje strokovne literature, na katero se sklicuje tožeča stranka), izvedlo dokaz z izvedencem. Le-ta je, upoštevaje pravila stroke, pojasnil tista dejstva, ki so pravno pomembna za presojo, ali so delavci tožene stranke v konkretnem primeru ravnali tako kot je treba ali pa so storili zdravniško napako oz. opustili po Zakonu o zdravstveni dejavnosti potrebno pojasnilno dolžnost. Tožeča stranka je očitala delavcem tožene stranke, da niso ravnali v skladu s pravili stroke, ker niso opravili poroda s carskim rezom, ki je bil sicer medicinsko indiciran, ker je prišlo ob porodu po naravni poti do pretrganja presredka četrte stopnje, ker je bil presredek zašit tako, da je prišlo od okvare mišic in živcev. Izvedenec je na vse te tožničine trditve odgovoril negativno, prvo sodišče pa je njegovo mnenje sprejelo kot strokovno pravilno in nanj tudi oprlo svojo odločitev. Iz obrazložitve sodbe prvega sodišča izhaja, da ni sprejelo kot točne trditve tožeče stranke in intervenientov, da zdravniki tožene stranke niso ravnali strokovno, ker niso opravili poroda s carskim rezom, marveč po naravni poti. Za takšen sklep je imelo vso podlago v mnenju izvedenca dr. B., ki je tudi na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije podal mnenje, da porod s carskim rezom ni bil strokovno indiciran. Pritožniki v pritožbi ponavljajo svojo trditev, da porodna dokumentacija ni verodostojna. Sodišče prve stopnje, ki je s sklepom določilo izvedenca (list. št. 456 - 458), je izvedencu naročilo, da poda mnenje na podlagi priložene zdravstvene dokumentacije, ki jo je tedaj ocenilo kot verodostojno (drugačna zapažanja intervenientov so lahko obremenjena s čustvenim odzivanjem). Pritožbene navedbe tožeče stranke ne morejo vzbuditi dvoma o njeni verodostojnosti, saj se sklicuje na nepomembne podatke (ime zdravnika) oz. nekonkretizirano zatrjevane popravke. Pritožba, ki očita, da je izvedenec dr. Borko svoje pisno mnenje o potrebnosti carskega reza spremenil, očitno prezre, da je izvedenec ob 12. uri glede na potek poroda dopustil tehnično možnost izvedbe carskega reza, vendar pa določeno vztrajal, da carski rez ni bil strokovno indiciran. Ko je v nadaljevanju odgovarjal na vprašanja tožnice, je podajal pravila stroke o vodenju poroda pri npr. zadebeljeni simfizi, rahitični medenici, zoženi medenici, nepravilnem gibanju otroka. Vendar pa iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi potekal porod ob strokovno ugotovljenem, s strani tožnice sicer zatrjevanem a ne dokazanem lastnem stanju porodne poti in otroka (ob poteku poroda po vaginalni poti ob zoženi medenici, bi bil ogrožen plod, otrok bi trpel, najprej bi prišlo do komplikacij pri otroku, list. št. 509). Tožnica je, kot je v sodbi že navedeno, načelno odklonila izvedbo dokaza z izvedencem kot nepotreben, po opravljenem neposrednem zaslišanju izvedenca, pri katerem je po podatkih zapisnika aktivno sodelovala, zaslišanja novega izvedenca ni predlagala, pri čemer za takšno opustitev ne more biti razlog, da so vsi izvedenci v strokovni ali drugačni odvisnosti oz. povezanosti s toženo stranko. Znano je, da poleg Kliničnega centra v Sloveniji obstaja več vrhunskih zdravstvenih ustanov, tudi s področja ginekologije in porodništva, z vrhunskimi strokovnjaki, ki lahko neodvisno od tožene stranke sodišču posredujejo kot izvedenci svoja strokovna znanja. Prvo sodišče je utemeljeno zavrnilo tožničino trditev, da je prišlo pri porodu po naravni poti do raztrganine presredka in je razloge za takšno odločitev podrobno navedlo na 8. strani izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje se tudi kot odgovor na drugačne pritožbene trditve tožnice nanje, da jih po nepotrebnem ne bi ponavljajo, sklicuje. Gre, tudi pri ugotovitvah tujih medicinskih strokovnjakov za podatek, ki temelji na anamnezi, in ki ob opravljenih zdravniških pregledih (gre za gladko epiziotomijsko rano, ki se ne zdravi z zapleti, ki je drugačna od rane pri raztrganini), in glede na sam potek poroda (dr. B., list. št. 507:... če bi prišlo do raztrganja oz. rupture, bi se otrok spontano rodil in ne bi bilo potrebno prerezanje presredka), ni potrjen. Ker je izvedenec pojasnil, da ni prišlo do raztrganine presredka četrte stopnje in kako je ta podatek prišel v zdravstveno dokumentacijo, prvo sodišče na odločbi SPIZ-a svoje odločitve utemeljeno ni oprlo. Pritožbena trditev, da je dr. Pregelj v svojem mnenju najprej potrdil, da tožnico veže zaradi všitih živcev, v mnenju, na katerega se tožnica sklicuje (priloga A 40 - z dne 7.10.1994, priloga A 41 z dne 27.10.1994), nima opore. Pritožba trdi, da izvedenec, ki je izključil okvaro muskulature in živčevja kot posledico poroda, ni znal odgovoriti, kolikšen je obseg te okvare v medenici in nogah. Gre za podatek, ki ob izključeni vzročni zvezi med nevrogeno okvaro, ki je pri tožnici nesporno podana, in načinom ter vodenjem poroda oz. zašitjem epiziotomijske rane, ni pomemben. Tožnica v vsem postopku trdi, da je njeno okvarjeno zdravje posledica zdravniške napake. Prav zato strokovno mnenje o tem, ali je prišlo do nestrokovnega vodenja poroda in šivanja epiziotomijske rane, lahko poda izvedenec ginekološke stroke. Sicer pa tožnica izvedbe dokaza z zaslišanjem nevrologa oz. nevrokirurga ni predlagala. Pritožbeno trditev, da sta dr. Vodušek in dr. Pregelj potrdila, da je tožničina okvara živcev v medenici in nogah posledica porodne poškodbe, nikakor ne dokazuje, da je ta okvara posledica nestrokovnega in ne dovolj skrbnega dela zdravnikov tožene stranke v zvezi s tožničinim porodom (glej razlago izvedenca dr. Borka na odgovor na vprašanje št. 14, stran 9 mnenja, list. št. 481 spisa). Zaradi povedanega je materialnopravno pravilen sklep prvega sodišča, da vzročne zveze med tožničino nevrogeno okvaro zdravja in načinom ter potekom poroda, ni, zato tudi sicer ugotovljena invalidnost ni posledica zdravniške napake. Ta sklep ni preuranjen, ker sodišče ni izvedlo dokaza z NMR preiskavo. Izvedenec dr. B. je namreč odgovoril na vsa zastavljena in za odločitev potrebna strokovna vprašanja, tako da širitev dokaznega postopka z NMR preiskavo in ostalimi dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka, ni bila in ni potrebna. Ker temelj odškodninske obveznosti tožene stranke na trditveni podlagi tožbe - strokovni zdravniški napaki, ni podan, se sodišče z vprašanjem utemeljenosti vtoževane nepremoženjske škode utemeljeno ni ukvarjalo. Pač pa je prvo sodišče zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti, h kateri zavezuje toženo stranko Zakon o zdravstveni dejavnosti, ugotovilo odgovornost in zato tudi odškodninsko obveznost tožene stranke. Tožnica se proti višini prisojene odškodnine oz. v tem delu izrečene zavrnilne sodbe (tč. 2 izreka) ni pritožila. Pač pa se je pritožila proti obsodilnemu delu, kot je v tej odločbi že navedeno, tožena stranka. Sklicevanje tožene stranke na pritožbene navedbe z dne 22.6.1998, ki jih pritožba ne povzema, ni upoštevno. Vsaka pritožba je samostojno procesno dejanje, in če razlogov pritožba nima, pač (v obravnavanem primeru delno) ni obrazložena in je v neobrazloženem delu sodba sodišča prve stopnje podvržena lahko le preizkusu po uradni dolžnosti v okviru, ki ga določa 2. odstavek 350. člena ZPP. Ker tožena stranka ne oporeka dejanski ugotovitvi prvega sodišča, da zdravniki tožene stranke niso poskrbeli za potrebno nadaljnje aktivno zdravstveno posredovanje (na podlagi katerih dejstev je prvo sodišče prišlo do takšnega sklepa je pravilno in podrobno obrazložilo na 11. in 12. strani sodbe), je pravilen materialnopravni sklep prvega sodišča o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je tožnici nastala ob iskanju zdravniške pomoči v tujini. V mnenju izvedenca dr. B., ki ugotavlja potrebnost nadaljnjega zdravljenja in sposobnost slovenskih zdravstvenih inštitucij (napr. Republiški zavod za rehabilitacijo invalidov), je imelo dovolj opore za nadaljnji sklep, da je bilo iskanje zdravstvene pomoči potrebno, iz mnenja izvedenca pa izhaja tudi obseg opravljenih opravil zdravnikov v tujini, kar vse ovrže pritožbeno trditev tožene stranke, da je odločanje o utemeljenosti stroškov za zdravljenje v tujini preuranjeno. Ali je bilo zdravljenje, ki so ga nudili v tujini tožnici najprimernejše ali ne, pri tem ni pomembno, saj tožnici ob nesporno ugotovljeni nevrogeni okvari ni mogoče naprtiti obveznosti, da bi morala in mogla kot nestrokovnjak presojati, kakšen način zdravljenja je najustreznejši. Višino priznane škode za posamezne zahtevane postavke je prvo sodišče ugotovilo v zneskih, ki izhajajo iz 1. točke izpodbijane sodbe. V razlogih sodbe na 12. in 13. strani je podrobno navedlo in obrazložilo pravne podlage in v zvezi s tem prisojeno višino odškodnine za to škodno postavko. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v tem delu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so dejanske ugotovitve popolne in pravilne, s prisojeno odškodnino pa je prvo sodišče tudi materialno pravo uporabilo pravilno in kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Ugotovljena odškodninska obveznost tožene stranke na pravni podlagi Zkona o zdravstveni dejavnosti pa ne more biti podlaga za tožničin zahtevek pod tč. 4., tudi v zvezi z dopolnilno sodbo, ki ga opredeljuje kot odškodninski zahtevek. K pravilnim razlogom prvega sodišča, ki je zavrnilo ta del tožbenega zahtevka, sodišče druge stopnje ponavlja svoje pravno naziranje iz sklepa II Cp 1319/97 in II Cp 147/97, list. št. 336, 337: "... sta temeljna načina reparacije škode: vzpostavitev prejšnjega stanja, če pa odprava škode z vzpostavitvijo prejšnjega stanja deloma ali v celoti ne pride v poštev, je treba odpraviti povzročeno škodo z denarno odškodnino (primerjaj 185. člen ZOR)". Tožnica v obravnavani tožbi dejansko zahteva povrnitev bodoče gotove škode, ki pa jo lahko zahteva le v denarnem znesku, medtem ko je zahtevek, kot ga je oblikovala, nedenarni zahtevek. Tožnici bi tako za zatrjevano bodočo gotovo škodo (ob obstoju drugih elementov civilnega delikta) pripadala le denarna odškodnina (renta), ki bi jo morala določno v denarnem znesku s tožbenim zahtevkom tudi zahtevati". Tako pa tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala. Samo zaradi popolnosti je potrebno dodati, da se tožnica, kot izhaja iz podatkov v spisu, svojih pravic iz zdravstvenega zavarovanja pri zdravstvenih ustanovah v Sloveniji tudi poslužuje (glej list. št. 346). Tožeča stranka trdi, da ji je zaradi ravnanja tožene stranke ob po porodu nastala nepremoženjska škoda, zato kot obliko satisfakcije v smislu 199. člena ZOR zahteva, da se ji tožena stranka opraviči zaradi tega, kar so ji storili ob porodu, zlasti pa po njem. Smiselno zatrjuje poseg v osebnostno pravico, kar je civilni delikt, ki ima ob ostalih elementih odškodninske obveznosti, ki morajo biti kumulativno podani, lahko za posledico odškodninsko odgovornost. Prvi pogoj, ki mora biti z drugimi kumulativno podan, pa je odgovornost tožene stranke. Ta v obravnavanem primeru ni podana, saj kot izhaja iz razlogov te sodbe, delavci tožene stranke niso kršili pri porodu in po njem pravil stroke, niti jim ni mogoče očitati, da niso ravnali s potrebno profesionalno skrbnostjo. Iz trditvene podlage tožbe v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ne izhaja, da bi tožnica zahtevala opravičilo v zvezi z zdravnško pomočjo dr. T.C., ki jo v pritožbi opredeljuje kot takšno, ki nasprotuje pravnim ter moralnoetičnim normam civiliziranega sveta. Na kakšen način in v katere osebnostne pravice naj bi posegli delavci tožene stranke v času nadaljnjih preiskav več mesecev po porodu, tožnica opredeljeno ne pove, niti tega ni mogoče razbrati iz trditvene podlage postavljenega tožbenega zahtevka (list. št. 350), niti iz navedb v obravnavani pritožbi. Poseg v osebnostne pravice opravičuje oškodovanca do ukrepov v smislu 199. člena ZOR, ki pa morajo biti seveda takšni, da lahko popravijo stanje, ki je nastalo s posegom v osebnostno pravico z osebnim zadoščenjem. Če pa ni jasno, kakšen poseg in v katero izmed osebnostnih pravic je bil izvršen, ne more biti znano, kakšna nepremoženjska škoda je nastala in ni mogoča presoja, ali zahtevani ukrep lahko predstavlja ustrezno satisfakcijo. Končno zaradi kršitve pogodbene obveznosti Zakon o obligacijskih razmerjih satisfakcije v smislu 199. člena ZOR niti nima v mislih. Tudi izpodbijana stroškovna odločitev prvega sodišča, ki temelji na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP, je glede na delni uspeh obeh pravdnih strank v postopku materialnopravno pravilna. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbe pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo ter dopolnlno sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožniki niso priglasili.