Jedro

Odstop terjatve ni dopusten v primeru, ko stranka terjatev odstopi odvetniku, ki jo je zastopal v pravdi, v kateri je uveljavljala to terjatev.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek tolarske protivrednosti 30.000 DEM po srednjem tečaju na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.12.1998 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo"; zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 67.200,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek tolarske protivrednosti 30.000 DEM po srednjem tečaju na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.12.1998 do plačila ter toženi stranki obenem naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 274.691,00 SIT, vse pa v 15 dneh, pod izvršbo. Tožena stranka je zoper sodbo dne 30.10.2001 vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbe razloge. Res je, da je imel J. J. na podlagi polic požarnega zavarovanja pri toženi stranki zavarovano svoje premoženje na naslovu S. 28 in je v letu 1995 doživel škodni dogodek na svojem premoženju. Zato je pred istim prvostopenjskim sodiščem tudi tekel pravdni postopek pod opr.št. P 745/95, pravda se je končala z umikom tožbe v letu 1998, umik je podal sam tožnik J.J. V tisti pravdni zadevi je tožnika zastopal odv. A. R., tožeča stranka v predmetni pravdi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je J. J. del svoje terjatve do tožene stranke iz naslova požarnega zavarovanja do višine tolarske protivrednosti 30.000 DEM odstopil tožniku, to je odv. A. R. v poplačilo njegovih stroškov zastopanja v njegovih zadevah (torej zadevah J. J.) ter stroškov, ki bi nastali z izterjavo te terjatve z listino "odstop terjatve" z dne 23.10.1998. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožnice na osnovi teh dejanskih ugotovitev zmotno uporabilo materialno pravo, ob tem pa zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poleg tega pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je ugovarjala zahtevku in se med drugim sklicevala tudi na dejstvo, da je cesija nična. Po določbi 1. odst. 461. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je lahko sporna pravica predmet prodajne pogodbe. Vendar pa 2. odst. tega člena določa, da je pogodba nična, če bi z njo odvetnik ali kakšen drug prevzemnik naročila kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana. Gornje ugotovitve pa narekuje lahko le sklep, da je šlo za plačilo storitev s strani J.J., ki jih je zanj opravil odvetnik. Tako situacijo res obravnava 444. čl. ZOR. Dejstvo je, da je šlo za odplačno pridobitev sporne terjatve. Tožnik je to terjatev pač kot odvetnik kupil s svojim delom oziroma storitvami za znesek, ki mu ga je J. J. dolgoval. Razlaga sodišča prve stopnje je v grobem nasprotju z namenom in smislom določbe 2. odst. 461. čl. ZOR. Določba 444. čl. ZOR, na katero opira sodišče prve stopnje svoj zaključek, da je odstop dopusten, pa ureja le posebne primere odstopa terjatev in sicer odstop namesto izpolnitve ali v izterjavo. To potrjuje tudi sama sistematika ZOR-a, saj se 444. čl. nahaja pod četrtim odsekom šestega poglavja, ki ureja cesijo in določbe tega člena nikakor ni mogoče razlagati izven okvira splošnih določb o cesiji. Cesija ni dopustna tudi zaradi izrecne določbe 436. čl. ZOR, saj ni dopusten odstop tistih terjatev, katerih prenos je z zakonom prepovedan oziroma tistih, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Da gre v konkretnem primeru za tak nedopustnen prenos, potrjuje tudi pravna teorija (komentar profesorja Cigoja v drugi knjigi Velikega komentarja na strani 1284: "Nekatere terjatve že po svoji naravi ne dopuščajo odstopa. To velja za terjatve, ki temeljijo na zaupnem razmerju (mandatno, delovno razmerje), kakor tudi terjatve, ki bi svojo vsebino zaradi odstopa spremenile. Nekateri prenosi terjatev so posebej prepovedani, ker bi bil prenos nemoralen: ni dopustno odstopiti terjatve, ki je predmet spora, pravnemu zastopniku, ki mu je zastopstvo v pravdi zaupano."). Če bi bila taka cesija dopustna, bi se kaj hitro pojavilo veliko podobnih primerov, ko bi odvetniki izkoriščali pravno nevednost strank in poceni pridobivali terjatve, zlasti takšne, za katere bodo ocenili, da jih je možno izterjati. Sicer pa je v razlogih sodbe podano tudi nasprotje med razlogi. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovornih navedb tožene stranke, da v primeru umika tožbe J. J. ni šlo le za umik, presojo vsebine tega dopisa z dne 19.05.1998, ki se nahaja v spisu istega prvostopenjskega sodišča opr.št. P 745/95 (list.št. 73), pa pokaže, da gre dejansko za odpust dolga po materialnem pravu skladno z določbama 344. in 347. čl. ZOR. Upnik je z umikom soglašal in je očitno soglašal tudi z odpustom dolga. Ker je dolg prenehal, terjatve, ki je več ni bilo, ni bilo mogoče prenesti na tožnika v tej pravdi. J. J. je namreč v tisti vlogi izrecno napisal: "Takrat sem se trdno odločil, da ODPUSTIM vsem dolžnikom ...". Obstoj terjatve je namreč nujen predpogoj za dopustnost in veljavnost cesije (prof. Cigoj, stran 1283). J. J. je v tisti vlogi še zapisal, da želi s to odpovedjo pokazati "ljubezen ...". Tudi, če bi zanemarili materialnopravno presojo odpusta dolga, pa je šlo tudi za odpoved tožbenemu zahtevku glede tega zahtevka. Zaradi te zmotne presoje listine je podano nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in med samimi temi listinami. Nepravilno je zavrnjen tudi ugovor zastaranja. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 1. odst. 380. čl. ZOR; zastaranja ni, ker je tožba vložena pred iztekom tretjega koledarskega leta od tedaj, ko je nastopil zavarovalni primer (zavarovalni primer je nastopil 08.06.1995, tožnik je tožbo vložil 21.12.1998). Materialno pravo je tudi v tem delu zmotno uporabljeno. Zastaralni rok iz 1. odst. 380. čl. ZOR velja le za sklenitelja zavarovanja oziroma tretjo osebo iz pogodbe o življenjskem zavarovanju. Za nekoga, ki s primarno zavarovalno pogodbo nima nobene zveze, bi v primeru dopustne cesije veljal splošni zastaralni rok za odškodninske terjatve iz 376.čl. ZOR - tri leta. Tožnikova terjatev je torej tudi zastarala. Nepravilno je sodišče postopalo, ko je tožniku prisodilo terjatev v tuji valuti v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju na dan plačila, hkrati pa še zakonske zamudne obresti od 04.12.1998 do plačila. Sodna praksa je glede tega jasna, če je tolarska terjatev zavarovana z valutno klavzulo, je mogoče uveljavljati le zamudne obresti za devizne vloge na vpogled (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 86/94). Povsem neutemeljeno je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo tudi pravdne stroške, ko je ob tem štelo, da so storitve, ki jih je tožnik opravil, storitve odvetnika. Odvetnik A. R. je bil namreč v tej pravdi tožnik in nikomur ni nudil odvetniških storitev. Zato tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi. Priglaša pritožbene stroške. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Sprašuje se, ali je pritožba, ki jo je vložil za toženo stranko pooblaščenec J. V., sploh dovoljena. Pripominja, da je potrebno ločiti med plačilom storitve, tudi odvetniške in nakupom oziroma prodajo kot pravnim institutom. Pravilno razumevanje civilnega prava to dvoje nedvomno dobro loči. O zastaranju tudi ni mogoče govoriti, saj je v konkretni zadevi pravilna uporaba 1. odst. 380. čl. ZOR. J. J. se v vlogi, s katero je tožbo umaknil, ni odrekel terjatvi, ko je govoril o "odpustu dolžnikom" je imel očitno v mislih trpljenje, ki so mu ga povzročili z več kot neprimernim izmikanjem plačilu dolga. Tudi odločitev v obrestnem delu je pravilna, saj je 04.12.1998 tožnik pozval toženo stranko, da mu poravna dolg in jo obvestil o odstopu terjatve. Priglaša tudi pritožbene stroške in predlaga, da sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrne. Tožeča stranka je z vlogo z dne 29.11.2001 pritožbo dopolnila in navedla, da je pooblaščenec J. V. univerzitetni diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom in priložila tudi potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu št. 1175 z dne 05.07.2000. Opozorila je še na določbo 924.čl. ZOR, po kateri imajo samo tisti, ki so imeli ob nastanku škode materialni interes, da zavarovalni primer ne bi nastal, pravice iz zavarovanja, to pa tožnik ni. Tožnik je na dopolnitev pritožbe odgovoril. Sam ne zahteva plačila kot upravičenec iz zavarovalne pogodbe, pač pa kot oseba, ki ji je bila odstopljena terjatev, odstopa take terjatve pa ZOR ne prepoveduje. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi z dne 30. 10. 2001, razlogov v dopolnitvi pritožbe pa ni presodilo, saj je pritožba dopolnjena po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka in je zato dopolnitev pritožbe prepozna. Formalno uveljavljenih postopkovnih kršitev sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Razlogi sodišča prve stopnje med seboj niso v nasprotju. Tudi ni res, da bi bilo med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami nasprotje. Sodišče prve stopnje je zgolj presodilo vsebino listine (umik tožbe v pravdni zadevi P 745/95), s to presojo pa se tožena stranka ne strinja. To pa še ne pomeni, da je podana uveljavljena bistvena kršitev postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni konkretiziran. Neutemeljeno tudi tožena stranka navaja, da terjatev v času, ko je prišlo do prenosa z odstopnika na prevzemnika, torej z J. J. na tožnika, ni več obstajala, ker je prenehala že pred odstopom. Po določbi 344. čl. ZOR (le-ta se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika še uporablja - 1060. čl. Obligacijskega zakona) obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja in za veljavnost tega sporazuma ni potrebno, da bi bil sklenjen v obliki, v kakršni je bil sklenjen posel, iz katerega je obveznost nastala. Tega, da bi upnik, torej J. J., v svoji vlogi (vloga z dne 19.05.1998, naslovljena na Okrožno sodišče v Kopru v pravdni zadevi opr.št. P 745/95 - list.št. 73) izjavil, da izpolnitve ne bo zahteval, tožena stranka niti ne trdi. Meni pa, da zapis "odpustim vsem dolžnikom, od katerih terjam denar" predstavlja odpust dolga. Pritožbeno sodišče se s temi trditvami ne more strinjati. Nedvoumno upnik ni izjavil, da odpusti dolg svojemu dolžniku. Tudi sicer je po toženi stranki citirani odsek upnikove izjave potrebno presoditi po pomenu glede na besedilo oziroma kontekst celotne vloge, iz katere pa, kot pravilno poudarja tožnik v odgovoru na pritožbo, izhaja, da kljub temu, da upniku dolžnik, zavarovalnica, dolga ni plačala in je zato trpel, saj je ostal brez vsega, tudi bolan, odpušča in rešitev vidi v veri, deluje kot slovenski ljudski misijonar in se bo šolal za duhovnika. S svojim odpustom dolžnikom pa želi pokazati ljubezen do tistih, ki jih je krivil za težke razmere. Ker mora biti vsaka izjava volje jasna in nedvoumna (28. čl. ZOR), navedbe upnika, J. J., pa to, kot je bilo že poudarjeno niso, ne drži pritožbena teza tožene stranke, da navedena izjava upnika predstavlja odpust dolga. Tudi ni res, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ugovor zastaranja ni utemeljen in se sklicevalo na določbo 1. odst. 380. čl. ZOR. Po odstopu terjatve ima dolžnik nasproti prevzemniku terjatve (v konkretnem primeru je to tožnik) vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal nasproti odstopniku (J. J.), po drugi strani pa ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa terjatve nasproti njemu odstopnik (440. čl. ZOR). Terjatev kljub prenosu ostane ista in se zastaranje odstopljene terjatve presoja enako, kot zastaranje pred odstopom, v tem primeru po določbi 1. odst. 380. čl. ZOR. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo nepravilno uporabilo, ko se je v konkretni zadevi sklicevalo le na določbe 444. čl. ZOR, ko je presojalo ugovor veljavnosti cesijskega akta. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je J. J. plačal odvetniku (tožniku) s svojo terjatvijo proti tretjemu (oblika plačila za storitev odvetnika kot naročnika). Pritrditi je pritožbi, da gre v primeru odstopa namesto izpolnitve ali v izterjavo (444. čl. ZOR) le za poseben primer odstopa terjatev, saj je ta določba uvrščena v četrti odsek prvega oddelka VI poglavja ZOR, ta oddelek pa ureja odstop terjatve s pogodbo. Zato je veljavnost prenosa terjatve potrebno presojati tudi ob uporabi splošne določbe tega oddelka, predvsem 436. čl. ZOR, tudi v povezavi s 461. čl. ZOR. Teh določb sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje spornega razmerja ni uporabilo, ob ugotovljenih dejstvih (saj je dejansko stanje v zadostni meri raziskalo) je materialnopravno zmotno sklepalo, da je v konkretnem primeru odstop terjatve bil dopusten in je odločitev zato napačna. Pritožba namreč pravilno opozarja, da odstop konkretne terjatve po določbah citiranih členov (1. odst. 436. čl. in 2. odst. 461. čl. ZOR) ni dopusten. Kot je bilo že poudarjeno, je šlo za odplačno pridobitev terjatve. Po določbi 461. čl. (2. odst.) ZOR pa je nična pogodba, s katero bi odvetnik ali kakšen drug prevzemnik naročila kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana, ali si izgovoril delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju. Ta določba prepoveduje prenos take terjatve, da ne bi prihajalo do zlorab, saj bi na primer odvetnik kot prevzemnik naročila lahko stranki predstavil, da ima slabšo pozicijo v sporu, čeprav temu ne bi bilo tako, da bi lahko ceneje prišel do sporne pravice. V konkretnem primeru sicer ne gre za prodajo, je pa citirana določba v pomoč pri razlagi določbe 1. odst. 436. čl. ZOR, ki opredeljuje, katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo, oziroma katere so tiste terjatve, katerih pogodbeni prenos ni dopusten. Slednje so tiste, katerih prenos je z zakonom prepovedan kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Prav slednje pa velja za sporni prenos, narava obravnavane terjatve ne dopušča odstopa, saj bi bil prenos terjatve s stranke na odvetnika iz zgoraj izpostavljenih razlogov nemoralen. Na takem stališču stoji tudi pravna teorija (prof. dr. Stojan Cigoj - Obligacije, komentar k členu 436). Ker je torej prenos terjatve, ki jo je odstopnik kot stranka uveljavljal v pravdi, v kateri je prevzemnik terjatve odstopnika (J. J.) zastopal kot odvetnik, nemoralen in s tem nedopusten, tožnik ni vstopil v položaj prvotnega upnika (J. J.) iz zavarovalne pogodbe in zato ne more uveljavljati odškodnine zaradi nastanka zavarovalnega primera. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato moralo prvostopenjsko sodišče zahtevek zavrniti, sodišče druge stopnje je ob povedanem utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (4.odst. 358. čl. ZPP). Posledica spremembe sodbe je tudi sprememba stroškovne odločbe (2. odst. 165. čl. ZPP). Ker je tožena stranka v pravdi uspela, je upravičena do povrnitve za pravdo potrebnih stroškov (154. in 155. čl. ZPP). V postopku na prvi stopnje je tožena stranka sicer navedla, da stroške priglaša in si izgovorila tridnevni rok za specifikacijo, vendar iz podatkov spisa ne izhaja, da bi opredeljeno zahtevala stroške, ki so ji nastali v postopku na prvi stopnji. Zato ji stroškov v zvezi s postopkom na prvi stopnji ni mogoče priznati. V pritožbi je stroške v zvezi s pritožbenim postopkom določno opredelila, zahteva vrnitev takse za pritožbo v znesku 67.200,00 SIT in 2.000,00 SIT administrativnih stroškov. Toženi stranki stroški v zvezi s plačilom takse gredo, materialni stroški pa ne, ker niso izkazani. Zato je sodišče druge stopnje odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki v 15 dneh povrniti 67.200,00 SIT pravnih stroškov.