Jedro

Podlaga obravnavane cesije je dogovor, po katerem naj bi bil s prenosom v prejšnji pravdi vtoževane terjatve od stranke na odvetnika plačan strankin dolg iz njunega mandatnega razmerja za opravljene odvetniške storitve. Gre za situacijo iz drugega odstavka 461. člena ZOR, po katerem pa je nična pogodba, s katero odvetnik kupi sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana. Ker je taka podlaga nedopustna, njena ničnost pomeni tudi ničnost same pogodbe o prenosu terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora plačati tožniku tolarsko vrednost 30.000 DEM po srednjem tečaju na dan plačila, zakonske zamudne obresti od 4.12.1998 in mu povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da je J. J. tožniku, ki je bil njegov odvetnik v prejšnji pravdi zaradi plačila 101.730 DEM s pp in ki se je končala z umikom tožbe, veljavno odstopil del svoje terjatve proti takratni in sedanji toženki do višine tolarske vrednosti 30.000 DEM. Ker tožnik za odstop terjatve ni plačal nobenega denarja, ne gre za situacijo iz drugega odstavka 461. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pač pa za odstop namesto izpolnitve po prvem odstavku 444. člena ZOR.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Presodilo je, da je odstop terjatve namesto izpolnitve sicer poseben primer cesije, za katerega pa tudi velja splošno pravilo iz prvega odstavka 436. člena ZOR o tem, cesija katerih terjatev ni mogoča. Med terjatve, katerih narava nasprotuje prenosu, spada tudi prenos terjatve, katere uveljavitev je bila zaupana odvetniku, od stranke na tega odvetnika. Gre za situacijo kot v drugem odstavku 461. člena ZOR, po katerem je nakup take terjatve ničen, namen pa je preprečiti zlorabe v takem razmerju. Tudi v obravnavani zadevi je prenos nemoralen in zato cesija nična.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se toženkina pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik posebej poudarja, da je do cesije z dne 23.10.1998 prišlo kasneje, kot je bil zaradi umika tožbe končan prejšnji pravdni postopek. Sporna cesija ne pomeni prodaje terjatve, ki je bila zaupana odvetniku. Ti razlogi so v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz spisa, kdaj je bil prejšnji postopek končan in kdaj je bila dogovorjena cesija. S sporno cesijo je stranka po končanem postopku poskušala plačati odvetnika tako, da mu je delno odstopila svojo terjatev. Sodišče druge stopnje je cesijo prekvalificiralo v nakup terjatve po odvetniku, ki mu je bila zaupana, kar predstavlja napačno uporabo določb ZOR o kupni pogodbi in o cesiji. Za kupno pogodbo morata biti znana predmet in cena, v tej zadevi pa cene ni bilo.

Cesija naj bi bila nična zaradi nemoralnosti, in sicer zaradi zlorabe mandatnega odnosa med cedentom in cesionarjem. Vendar je v tej zadevi nemoralnost zelo vprašljiva. Predvsem ne gre za neprenosljivo terjatev, poleg tega plačilo odvetniku za njegov trud ne more biti nemoralno. Cesija terjatve med postopkom je eno, poplačilo dela zastopniku po končanem postopku pa nekaj povsem drugega. Iz razlogov pritožbenega sodišča izhaja, da naj cesija ne bi bila sporna zaradi same terjatve, temveč zato, ker je upravičenec odstopnikov odvetnik iz končanega postopka. Vendar pa je sporno cesijo pravilno opredelilo prvo sodišče kot cesijo v poplačilo terjatve odvetnika do stranke, drugo sodišče pa je ravnalo napak. Nemoralnost je lahko razlog ničnosti, vendar mora biti ta ugotovljena, v tej zadevi pa ni bila. Izpodbijana sodba nemoralnosti ne pojasnjuje in je glede tega nejasna. Če ima v mislih zlorabo odnosa med odvetnikom in stranko, pa revizija poudarja, da taka zloraba ni bila ugotovljena. Do nje ni moglo priti že zato, ker je bil postopek končan prej, preden je prišlo do cesije. Zaključek prejšnjega pravdnega postopka namreč pomeni, da je prišlo tudi do zaključka mandatnega razmerja. Samo dejstvo, da je bila cesija sklenjena med odvetnikom in njegovo stranko, ne zadostuje za ničnost po drugem odstavku 461. člena ZOR. Ugotovljena bi morala biti zloraba tega razmerja, ne pa samo bojazen pred njo. Poleg tega bi smelo sodišče ničnost upoštevati le, če bi jo toženka uveljavljala s tožbo, ne pa samo z ugovorom. Res je sicer vprašljivo, ali bi to lahko storila glede na dejstvo, da ni bila stranka cesije. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker zloraba odnosa stranka in odvetnik sploh ni bila ugotovljena oziroma ker je ta razlog v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in listinami. Revizija vidi procesno kršitev v obliki nasprotja med listino in razlogi pritožbenega sodišča tudi v okoliščini, da iz listine o cesiji jasno izhaja, da gre za terjatev v poplačilo dolga v smislu 444. člena ZOR.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Cesija ali odstop terjatve s pogodbo ni sama sebi namen, saj ima svoj pravni temelj (causa cessionis). Ta je lahko v odplačnem ali neodplačnem pravnem poslu. Tako iz opredelitve sodišča prve stopnje, da je šlo za odstop namesto izpolnitve (plačila odvetniških stroškov in honorarja za zastopanje), kot iz razlogov sodišča druge stopnje, da je šlo za obliko plačila za odvetniške storitve oziroma za odplačno pridobitev terjatve, jasno izhaja podlaga oziroma causa sporne cesije. Njena podlaga je v odplačnem pravnem poslu, v dogovoru o načinu izpolnitve obveznosti, ki izvira iz mandatnega razmerja med prevzemnikom odstopljene terjatve (sedanjim tožnikom oziroma odvetnikom tožnika iz prejšnje pravde) in odstopnikom (tožnikom iz prejšnje pravde). Na dogovorjeni način naj bi bila plačana obveznost plačila odvetniških storitev v prejšnji pravdi (po revidentovih trditvah pa še v drugih zadevah, v katerih je zastopal isto stranko). Taka podlaga cesije izhaja tudi iz tožnikovih revizijskih izvajanj o poplačilu odvetnikovega dela in truda. Zato ne more biti nobenega dvoma, da je glede same podlage cesije podana situacija iz drugega odstavka 461. člena ZOR, po katerem je nična pogodba, s katero odvetnik kupi sporno pravico, katere terjatev mu je bila zaupana.

Zmotno je tožnikovo stališče, da uporaba te določbe ne pride v poštev, ker ni določena cena. V pogodbi z dne 23.10.1998 o odstopu terjatve je jasno opredeljeno, da odstopnik svojo terjatev do toženke iz naslova požarnega zavarovanja do višine tolarske vrednosti 30.000 DEM, ki je predmet pravdnega postopka pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 745/95, odstopa v korist svojega pooblaščenca in v poplačilo stroškov zastopanja v njegovih pravdnih zadevah. Zmotno je tudi revizijsko poudarjanje, da naj bi do cesije prišlo šele po končanju prejšnjega pravdnega postopka, kar naj bi onemogočalo uporabo drugega odstavka 461. člena ZOR in kar naj bi tudi onemogočalo možnost zlorabe zaupanja razmerja med prevzemnikom in odstopnikom, ker je to razmerje prenehalo istočasno s končanjem prejšnje pravde. Iz priloženega prejšnjega spisa in razlogov sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je tožnikova stranka v prejšnji pravdi res sama umaknila tožbo; da se je toženka z umikom strinjala; da je sodišče 11.6.1998 zato izdalo sklep o ustavitvi postopka; da se je tožnik kot pooblaščenec proti temu sklepu pritožil; da je zaradi dogovora o odstopu terjatve z dne 23.10.1998 z vlogo z dne 4.12.1998 vložil umik pritožbe (istega dne pa vložil sedanjo tožbo) in da je o umiku pritožbe sodišče druge stopnje odločilo s sklepom z dne 22.12.1998. Dokler je trajal pritožbeni postopek, prejšnja pravda še ni bila končana, prenehalo pa tudi ni mandatno razmerje med tožnikom kot odvetnikom in odstopnikom terjatve kot njegovo stranko, saj tožnik nikoli ni zatrjeval, da naj bi mu stranka preklicala pooblastilno razmerje oziroma da naj bi ga on odpovedal. Zmotni so tudi revizijski razlogi, da bi bila ničnost njegovega dogovora s stranko utemeljena samo, če bi res prišlo do zlorabe zaupanja v njunem razmerju. Ker je namen prepovedi prav v preprečitvi zlorabe zaupanja, so ti tožnikovi razlogi nelogični. Kako naj bi se doseglo ta namen in preprečilo zlorabo, če naj bi se najprej čakalo, da do nje dejansko pride in šele potem ugotavljalo ničnost, revizija ne pojasni.

Revizijsko sodišče je že poudarilo, da je v zakonu določena sankcija za tak dogovor, kot je bil podlaga sporni cesiji, ničnost. Po 109. členu ZOR na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba in ne samo pogodbena stranka, kot je razumeti revizijska izvajanja. Toženka je nedvomno taka zainteresirana oseba in ji te lastnosti ne odreka niti tožnik. Njegovo stališče, da je ničnost mogoče uveljavljati le s tožbo, pa je napačno. Ne gre za razveljavitev pogodbe, pri kateri šele sodišče s sodbo preoblikuje pravno razmerje med strankama, ampak za ugotovitev ničnosti, ki učinkuje že od sklenitve takega posla. Ničnost lahko sodišče ugotovi ali na podlagi (nasprotnega) tožbenega zahtevka ali toženčevega ugovora ali tudi brez ugovora, kadar ima v trditveni in dokazni podlagi dovolj gradiva za tako presojo. Tako je tudi stališče ustaljene sodne prakse.

Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago. Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavnimi načeli, s posebnimi predpisi ali z moralo. Nedopustnost podlage povzroči ničnost same pogodbe. Navedene določbe prvega in drugega odstavka 51. člena in 52. člena ZOR v obravnavanem primeru pomenijo, da je nedopustnost in posledična ničnost same podlage cesije povzročila tudi ničnost cesije. Ne gre za to, da bi bila terjatev za plačilo zavarovalnine na podlagi zavarovalne pogodbe neprenosljiva v smislu prvega odstavka 436. člena ZOR, pač pa za to, da je ZOR v drugem odstavku 461. člena s sankcijo ničnosti prepovedal odplačan prenos od stranke na njenega odvetnika za tiste sporne terjatve, katerih uveljavitev je bila odvetniku zaupana. Zato je sodišče druge stopnje s spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitvijo tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno odločilo.

Iz doslej pojasnjenega izhaja tudi neutemeljenost procesnih očitkov sodišču druge stopnje, ki so poleg tega nejasno opredeljeni.

"Protispisnosti" razlogov o nemoralnosti dogovora, ki je bil podlaga cesiji, revizijsko sodišče ni ugotovilo. Neugotavljanje zlorabe zaupanja v konkretnem razmerju med prevzemnikom in odstopnikom ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj revizija zmotno meni, da gre za pravno odločilno okoliščino. Tudi presoja listine o prenosu terjatve, kot jo je opravilo sodišče druge stopnje, ni v nasprotju s to listino, saj gre pri tej opredelitvi za materialnopravno vprašanje. Zakaj je tožnikovo razumevanje komentarja ZOR napačno, je revizijsko sodišče že pojasnilo.

Ker so uveljavljani revizijski razlogi neutemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške. Toženka kljub obširnosti revizijskega odgovora (v katerem obravnava tudi v sedanji fazi postopka pravno nepomembne razloge pritožbenega sodišča o neutemeljenosti drugih toženkinih ugovorov) z njim ni pripomogla k razjasnitvi zadeve, zato mora svoje stroške revizijskega postopka kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).