Jedro

Tožnikov položaj je bil ob zaposlitvi v družbi X po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja družbe Y popolnoma enak, kot položaj delavcev, ki jim zaradi prevzema na delo k drugem delodajalcu preneha delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu. V obeh primerih gre za ukinitev določene dejavnosti, za prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, ki so v tej dejavnosti delali, za nadaljevanje dela na istih delih, istih delovnih sredstvih in v istih delovnih prostorih pri novem delodajalcu. V obeh primerih je razlog za prehod ekonomske narave in v obeh primerih s tem soglašata oba delodajalca. V konkretnem primeru je bil dogovor o prevzemu delavcev dosežen že pred uvedbo stečajnega postopka, tako da ni razumnega oziroma stvarnega razloga, da bi se položaj delavcev obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med delodajalcema, kljub temu da je bil sporazum o prezaposlitvi delavcev dosežen šele po uvedbi stečajnega postopka. Pri presoji dolžine odpovednega roka in višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana s strani družbe X, je treba upoštevati tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, družbi Y.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006 pripada 150 dni odpovednega roka in mu tako delovno razmerje ne preneha dne 5. 2. 2007 (pravilno: 4. 2. 2007), temveč traja do 18. 5. 2007 in da mu pripada odpravnina za 30 let delovne dobe in ne le za 10 let delovne dobe, kot je to v, tožniku podani odpovedi, odločila tožena stranka. Kar pa zahteva tožnik glede prenehanja delovnega razmerja več, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati bruto plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja za obdobje od 5. 2. 2007 do vključno 18. 5. 2007, kot da bi tožnik delal, od bruto zneskov odvesti vse predpisane prispevke za socialno varnost in davek, neto zneske pa tožniku izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od zapadlosti v plačilo do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Kar pa je zahteval tožnik več ali drugače, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati razliko odpravnine v višini 8.923,72 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 2. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo (3. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.119,63 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). V pritožbi navaja, da je tožnik vložil tožbo na sodišče prve stopnje dne 15. 1. 2007 in v njej uveljavljal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracijo v delovno razmerje, na naroku dne 14. 10. 2008 pa je postavil nov tožbeni zahtevek na ugotovitev daljše delovne dobe pri toženi stranki v trajanju najmanj 30 let in posledično daljšega 150-dnevnega odpovednega roka, izplačilo plač v času tega odpovednega roka in višje odpravnine. Ker je bil tožnik v času prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še zaposlen pri toženi stranki, bi moral zahtevati odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu v skladu s 1. in 2. odstavkom 204. člena ZDR, saj je bila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisana delovna doba tožnika pri toženi stranki, prav tako pa tudi dolžina odpovednega roka. Z morebitnimi kršitvami pravic se je tožnik seznanil najkasneje ob prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 19. 12. 2006. Ugotovitev daljše delovne dobe delavca pri delodajalcu ni denarni zahtevek iz delovnega razmerja, katerega lahko delavec neposredno uveljavlja pred sodiščem. Navaja, da je bil tožnik do 1.4.1993 zaposlen v družbi V.C. d.o.o., delovno razmerje pa mu je prenehalo zaradi stečaja. Nato se je zaposlil v družbi V. d.d. oziroma njenem pravnem predniku V.D. d.o.o.. Z uvedbo stečaja je bilo pravno nasledstvo prekinjeno. Družba V.D. ni prevzela delavcev na podlagi sporazuma s prejšnjim delodajalcem. Sklepi stečajnega upravitelja so bili sprejeti po uvedbi stečajnega postopka in torej po prenehanju delovnega razmerja tožniku. Prav tako na delovnopravni položaj tožnika ne morejo vplivati ravnanja tretjih, v tem primeru sindikatov, Vlade RS in Sklada RS za razvoj. Tožena stranka ne more nositi neugodnih finančnih posledic zaradi ukrepov, ki so se nanašali na tovarno celuloze in na tedanje reševanje brezposelnosti v Posavju. Sicer pa tudi tedanji tožnikovi delodajalci niso sklenili sporazuma o prevzemu delavcev, kot ga je kasneje opredelila SKPG iz leta 1993. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo sporazum z dne 19.4.1993, saj ta določa, da se bodo v novoustanovljenih podjetjih delavci, ki jim bo zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje, zaposlili, ne pa, da bodo prevzeti. Ni tudi ugotovljeno, ali je bil sporazum realiziran. Predlagano je bilo zaslišanje priče J.K. Dokaz ni bil izveden, ne da bi sodišče prve stopnje to zadostno utemeljilo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno štelo čas prijave na Zavodu za zaposlovanje, ko je tožnik prejemal nadomestilo, kot čas zaposlitve. Pritožba meni, da ni nikakršne kontinuitete, če ni ne pravnega nasledstva ne prevzema delavcev. Več kot enomesečna prekinitev delovnega razmerja je odločilnega pomena in v zvezi s tem opozarja na sodbo VDSS opr. št. Pdp 447/2004, v kateri je zavzeto stališče, da se v primeru prekinitve delovnega razmerja šteje le obdobje zaposlitve pri zadnjem delodajalcu. V. d.d. je le najela nekaj proizvodnih sredstev, nikoli pa delavcev in proizvodnje. Proizvodnja V.C. d.o.o. v stečaju je zajemala tudi proizvodnjo papirja in druge obrate, proizvodnja celuloze pa je zajemala le tretjino vseh zaposlenih. Ni torej šlo za prevzem po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti, ki je začela veljati šele 1.7.1993, torej tri mesece po zaposlitvi tožnika pri V. d.d.. Pred tem zakonske podlage za prevzem niti ni bilo. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje zaposlitev pred 2.4.1993 za zaposlitev pri istem delodajalcu in je pomanjkljivo opredelilo pojem delovnopravne kontinuitete. Odločitev je zato arbitrarna. Uporabilo je posredne dokaze, ki se vsi niti ne nanašajo na tožnika. Pritožba še navaja, da je premoženje družbe V.C. d.o.o. v stečaju leta 1996 kupila družba I. d.o.o., ki ni bila v nikakršni povezavi z V. d.d. ali s katerokoli drugo družbo, v kateri je bil pred tem zaposlen tožnik. V I. d.o.o. tožnik ni bil prevzet zaradi ukinitve dejavnosti v V. d.d., ampak ga je dne 11.11.1996 družba zaposlila kot novi lastnik proizvodnih sredstev, družba V. d.d. pa je obstajala še naprej in posluje še danes. Izvensodna poravnava z dne 22.10.1996, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni zajela vseh zaposlenih v V. d.d., pač pa le delavce po seznamu, ki ga sodišče ni vpogledalo, ker ga v spisu ni. Z izpodbijano sodbo je po mnenju pritožnika kršeno načelo enakega varstva pravic, saj je sodišče določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Zakona o delovnih razmerjih in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo interpretiralo arbitrarno in jih uporabilo retroaktivno. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je v tem delovnem sporu zahteval da sodišče ugotovi, da mu pripada ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006, odpovedni rok 150 dni in odpravnina za 30 let delovne dobe ter da mu je tožena stranka dolžna obračunati bruto plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja za obdobje od 5. 2. 2007 do 18. 5. 2007, kot da bi delal. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik na naroku dne 14. 10. 2008 ne le spremenil tožbo, temveč v bistvu vložil novo tožbo. Tožnik je s pravočasno tožbo, ki jo je na sodišče vložil 15. 1. 2007, zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracijo v delovno razmerje. Na naroku dne 14. 10. 2008 pa je tožnik zaradi upokojitve spremenil tožbeni zahtevek tako, da je zahteval le ugotovitev daljše delovne dobe pri toženi stranki, posledično daljšega odpovednega roka in izplačilo plač v času teka odpovednega roka in višje odpravnine. To pomeni, da je šlo v tem primeru za t.i. privilegirano spremembo tožbe (186. člen ZPP). Za takšno spremembo tožbe privolitev tožene stranke ni bila potrebna, zaradi okoliščin na strani tožnika (upokojitev), pa so bile podane predpostavke za privilegirano spremembo tožbe. Sprememba vsebine zahtevka (ki je materialnopravne narave), pa ni podvržena ponovnemu preizkusu pravočasnosti tožbe. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje – v tem primeru delodajalca – ki povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V izjavo volje sodišče ne more posegati. Ker je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej prenehanje pravnega razmerja med strankama, edini učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavec lahko v skladu s 3. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V sporu zato sodišče odloča le o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Druge odločitve in ugotovitve delodajalca v podani odpovedi za delavca nimajo neposrednega učinka. Tožena stranka je v točkah 2, 3 in 5 redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da se tožniku delovna doba pri delodajalcu šteje od 11.11.1996 dalje; kdaj je začel teči odpovedni rok, ki ne more biti krajši od 45 dni; in kaj predstavlja osnovo za obračun odpravnine. Tožnik je imel v okviru citiranega 3. odstavka 204. člena ZDR možnost uveljavljati nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dnem 7. 12. 2006 in zahtevati obstoj delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (kar je tudi storil). Ker se je po vložitvi tožbe upokojil, je na naroku dne 14. 10. 2008 spremenil tožbeni zahtevek le na ugotovitev daljše delovne dobe, daljšega odpovednega roka in izplačilo plač v času odpovednega roka (1. in 2. točka izreka sodbe), medtem ko je razliko v odpravnini, kot posledico trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu, uveljavljal na podlagi 4. odstavka 204. člena ZDR (kar je storil v 3. točki zahtevka).

Tožnik je v tem delovnem sporu nadalje zahteval ugotovitev, da na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati že 4. 2. 2007, ampak šele 18. 5. 2007 (ker je upravičen do daljšega odpovednega roka), zato mu mora tožena stranka priznati delovno dobo do tega dne in jo vpisati v delovno knjižico ter mu izplačati neizplačane plače za obdobje od 5. 2. 2007 do 18. 5. 2007 in razliko v odpravnini.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka kljub večkratni zamenjavi delodajalca treba šteti, da tožnik od 1. 4. 1967 ni spremenil zaposlitve. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z listinami, so naslednje: tožnik se je dne 1. 4. 1967 zaposlil v T.D. Kasneje se je podjetje preimenovalo v V.C. d.o.o. (v nadaljevanju V.C. d.o.o.). V delovnem razmerju je ostal do 26. 5. 1968, ko je odšel na služenje vojaškega roka. Vrnil se je dne 28. 10. 1969 in ostal na delu vse do 1.4.1993, ko je bil nad delodajalcem uveden stečaj. Od 2. 4. 1993 do 11. 5. 1993 je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, nakar se je dne 12. 5. 1993 zaposlil v družbi V.D. d.d., ki se je preimenovala v V. d.d.. Zaposlitev je trajala do 31. 10. 1994, nato pa spet od 14. 11. 1994 do 10. 11. 1996. Z dnem 11.11.1996 se je zaposlil v I. d.o.o., kasneje V.V. d.d., kjer je ostal vse do prenehanja delovnega razmerja z dne 5. 2. 2007 (pravilno: 4. 2. 2007).

Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS, št. 40/97) je v 2. odstavku 42. člena določala, da se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in tudi pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta po določbah ZDR na delovno dobo pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen) in pravica do odpravnine (109. člen).

Med strankama ni bilo sporno, da je obdobje od 1. 4. 1967 do 1.4.1993 obdobje zaposlitve pri istem delodajalcu, zato je pritožbeni očitek, da obrazložitev glede zaposlitve pred 2.4.1993 ni zadostna, neupravičen. T.D., kjer se je zaposlil tožnik dne 6. 4. 1967 in podjetje V.C. d.o.o., kjer mu je dne 1.4.1993 prenehalo delovno razmerje, sta ista pravna oseba. T.D. in njene temeljne organizacije so se preoblikovale v družbeno podjetje V.C. p.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 27.9.1989. Družbeno podjetje se je nato statusno preoblikovalo v d.o.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 19.12.1990. Preoblikovanje podjetja V.C. p.o. je bilo izvedeno na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 12.12.1990 in pogodbe o vlaganju, ki je bila istega dne sklenjena med tem podjetjem in družbo V.D. d.o.o..

Med strankama tudi ni bilo sporno, da je bil tožnik od 11.11.1996 dalje zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sporno pa je, ali je mogoče obdobja prejšnjih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz napolnjene delovne dobe pri delodajalcu. Zlasti pritožba izpostavlja vprašanje zaposlitve tožnika v družbi V. d.d. (prej V.D. d.d.) za čas od 12.5.1993 do 31. 10. 1994 in za čas od 14. 11. 1994 do 10.11.1996 ter razmerje te družbe do družb V.C. d.o.o. (tožnikova zaposlitev pred 12.5.1993) in I. d.o.o. (tožnikova zaposlitev po 10.11.1996). Obe spremembi zaposlitve je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo kot tudi utemeljilo svoj zaključek o naravi prehoda tožnika od enega k drugemu delodajalcu.

Pritožba ima prav, da med navedenimi družbami ni pravnega nasledstva in tudi ne večinske kapitalske povezave. Vendar pa je treba upoštevati, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V času zaposlitve v V.D. d.d. dne 12. 5. 1993 sicer Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) še ni veljala, na kar pritožba utemeljeno opozarja, vendar pa je določba 15. člena ZTPDR zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe pri tem in prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG, ki je v 11. členu določala pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno pa tudi SKPGd, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika), se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS že v zadevi opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13.5.1997, pa tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15.1.2008, zato je sklicevanje pritožbe na zadevo opr. št. Pdp 447/2004 neutemeljeno, ker ne gre za identičen primer. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja.

S 1.4.1993 je bil nad družbo V.C. d.o.o. uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečaja je tožniku in vsem ostalim delavcem že na podlagi zakona delovno razmerje prenehalo (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ, št. 84/89). Delavci, ki jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, so se po dogovoru med sindikatom ..., Vlado RS in Skladom RS za razvoj zaposlili v dveh družbah – V.P. d.o.o. in V. d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo V.C. d.o.o. v stečaju je bil sklenjen dne 19.4.1993 in je predvideval zaradi sanacije družbe V.C. d.o.o. ustanovitev treh novih družb – prva naj bi prevzela proizvodnjo papirja, druga proizvodnjo celuloze, tretja pa vzdrževanje. Čeprav iz citiranega sporazuma izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenesena na družbo V.P. d.o.o., ki je bila ustanovljena dne 16.7.1992, proizvodnja celuloze pa na družbo V.D. d.o.o. (kasneje d.d.), ki je bila ustanovljena že 18.1.1990. Čeprav stranke niso predložile najemnih pogodb, na podlagi katerih se je v navedenih dveh družbah nadaljevala proizvodnja papirja in celuloze, to izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22.10.1996, pa tudi iz 4. člena pogodbe med V.C. d.o.o. v stečaju in I. d.o.o. z dne 18.7.1996. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče J.K. je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z obrazložitvijo, da listinska dokumentacija zadostuje in da zaslišanje ni potrebno, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je bila ustanovitev družbe V.D. d.o.o. vpisana v sodni register dne 18.1.1990. Družba se je dne 24.11.1992 preoblikovala v delniško družbo, dne 20.5.1993 pa je spremenila firmo v V. d.d.. To je razvidno iz vpisa v sodni register z dne 20.5.1993. Tožnik k družbi V.D. d.d. ni prešel na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Vendar pa je pravilna smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve v družbi V.D. d.d., treba šteti, da tožnik ni spremenil zaposlitve. V družbi V.C. d.o.o. v stečaju je namreč zaradi stečaja prišlo do prenehanja proizvodnje celuloze in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, ki so v tej proizvodnji delali, vključno s tožnikom, kar med strankama ni sporno. Družba, ki je prevzela proizvodnjo celuloze na podlagi najemne pogodbe in po posredovanju Vlade RS, Sklada RS za razvoj in sindikatom ..., je V.D. d.d., ki je zaposlila tožnika po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja. Po določbi 7. člena sporazuma z dne 19.4.1993 se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve najemniku proizvodnje celuloze zavezalo na osnovi pogodbe zagotoviti subvencijo za zaposlitev vsakega posameznega delavca, prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije podjetja V.C. d.o.o. ostal brez zaposlitve. Zato je sporazum predvideval začasno brezposelnost. Zaposlovanje delavcev, ki so zaradi stečaja ostali brez zaposlitve, je v družbo V.D. d.d. potekalo postopno, kar opravičuje tožnikovo prekinitev dela in prijavo na Zavodu za zaposlovanje v času od 2.4.1993 do 16.5.1993. V tem času veljavni Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91) je namreč v 48. členu predvideval sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest, nadomestitev dela stroškov za ohranitev produktivnih delovnih mest in druge vrste subvencij in pomoči podjetjem, ki so zaposlovala brezposelne osebe v okviru aktivne politike zaposlovanja. Pritožbena trditev, da je ta prekinitev pretrgala delovnopravno kontinuiteto, je neutemeljena, saj do nje ni prišlo po volji tožnika, ampak zaradi ohranitve zaposlitve delavcev, ki jim je zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje in zaradi nadaljevanja proizvodnje celuloze v novi družbi. Zato niti ni odločilno, da je bil sporazum sklenjen 19.4.1993 torej po uvedbi stečajnega postopka. Tudi prekinitev delovnega razmerja v času od 31. 10. 1994 do 13. 11. 1994 delovnopravne kontinuitete ni mogla pretrgati, saj je po prekinitvi tožnik s 14. 11. 1994 nadaljeval z delom v isti družbi, tedaj že preimenovani v V. d.d..

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvama tožnika v podjetju V. d.d. in I. d.o.o.. Do prehoda je prišlo dne 11.11.1996. Nepomembno je pri tem razmerje med družbo I. d.o.o. in družbo V.C. d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996). Odločilnega pomena je razmerje med družbo V. d.d. in I. d.o.o.. Z izvensodno poravnavo z dne 22.10.1996 je bilo dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje celuloze v družbi I. d.o.o.. Izvensodna poravnava je nadomestila poseben sporazum o prevzemu delavcev (6. člen). Kot izhaja iz zadnje alineje 1. člena, 2. in 3. člena izvensodne poravnave z dne 22.10.1996, je delavce družbe V.P. d.o.o. in V. d.d. prevzela družba I. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo V.V. d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da I. d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Nobenega dvoma ne more biti, da je prevzela tudi tožnika, saj je družba I. d.o.o. sklenila dogovor s sindikatom ... dne 12.11.1996, v katerem se je zavezala skleniti delovno razmerje z vsemi delavci družb V. d.d. in V.P. d.o.o. tako, da se njihove pravice ne bodo zmanjšale. Enako pa to izhaja tudi iz obvestila direktorja družbe V. d.d. z dne 25.10.1996 in iz 2. točke dnevnega reda sestanka med predsedstvom sindikata in prokuristom I. d.o.o. (zapisnik z dne 12.12.1996). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni moglo vpogledati v seznam delavcev, ki naj bi jih od V. d.d. prevzel I. d.o.o., ker ga v spisu ni, je sicer utemeljen, vendar pa brezpredmeten. Da je tožnik na seznamu prevzetih delavcev dokazuje ob upoštevanju navedenih listin že dejstvo, da je bil delavec V. d.d., ki je z 11.11.1996 nadaljeval z delom v družbi I. d.o.o..

Glede na navedeno je presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati pri trajanju odpovednega roka in odmeri odpravnine celotno tožnikovo delovno dobo oziroma vse njegove zaposlitve od 1. 4. 1967 dalje, pravilna. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 5. 2. 2007 (pravilno: 4. 2. 2007), ampak je ob upoštevanju več kot 30 let delovne dobe in 150-dnevnega odpovednega roka v skladu s 4. alinejo 2. odstavka 92. člena ZDR veljala do 18. 5. 2007. Za čas od 5. 2. 2007 do 18. 5. 2007 mu je tako tožena stranka dolžna priznati obstoj delovnega razmerja in delovno dobo vpisati v delovno knjižico ter mu izplačati zapadle znesek plač v višini, ki bi jih prejel, če bi delal in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je upravičen tudi do razlike v odpravnini. Sodišče prve stopnje jo je pravilno odmerilo glede na napolnjeno delovno dobo. Obdobja brezposelnosti, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, ni vštelo v delovno dobo, zato je pritožba v zvezi s tem očitkom neutemeljena. Ob prenehanju delovnega razmerja je tožnik napolnil več kot 30 let delovne dobe: od 1. 4. 1967 do 26. 5. 1968 je 1 leto, 1 mesec in 26 dni, od 28. 10. 1969 do 1. 4. 1993 je 23 let, 5 mesecev in 4 dni, od 12. 5. 1993 do 31. 10. 1994 je 1 leto, 5 mesecev in 19 dni, od 14. 11. 1994 do 10. 11. 1996 je 1 leto, 11 mesecev in 27 dni in od 11. 11. 1996 do 18. 5. 2007 je 10 let, 6 mesecev in 7 dni. Po določbi 3. alineje 2. odstavka 109. člena ZDR pripada delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen nad 15 let, za vsako leto dela odpravnina v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je znašala povprečna plača, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, 1.189,83 EUR, zato bi bil za napolnjenih 30 let dela in upoštevaje 4. odstavek 109. člena ZDR upravičen do odpravnine v višini 11.898,30 EUR. Ker je že prejel 2.974,58 EUR, je upravičen do razlike v višini 8.923,72 EUR.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožena stranka ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).