Jedro

Če je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, je izvršilni naslov odločba oziroma plačilni nalog, s potrdilom o izvršljivosti (četrti odstavek 44. člena ZDavP). Na podlagi 46. člena ZDavP pa v postopku prisilne izterjave ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo.

Če predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni predložena potrebna dokumentacija, iz katere bi izhajalo, da stranka utemeljeno predlaga sodišču, da jo oprosti plačila sodne takse, sodišče njen predlog zavrne kot neutemeljen.

Izrek

I. Revizija zoper sodbo (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrne.

II. Pritožba zoper sklep (drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 3. 2005, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostave D. z dne 31. 3. 2004. S tem je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper revidenta uvede postopek prisilne izterjave neplačane denarne kazni v višini 30.000,00 SIT, povprečnine v višini 20.654,00 SIT in stroškov postopka prisilne izterjave v višini 1.000,00 SIT iz sredstev na njegovih računih. Z izpodbijanim sklepom (drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov. Pojasnjuje, da revident niti na poziv sodišča ni predložil vseh dokazil v smislu določbe 13. člena ZST in tako ni izkazal, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

3. Revident je vložil pritožbo (sedaj revizijo in pritožbo), v kateri izrecno ne navaja, iz katerih zakonskih razlogov izpodbija prvostopenjsko sodbo in sklep. Predlaga, da se izpodbijana sodba in sklep razveljavita. Navaja, da so mu odgovorni pooblaščenci RS namerno z zaroto uničili družino, podjetje in zdravje in da mu ne nudijo ustrezne pravne pomoči. Glede zavrnitve zahteve za oprostitev plačila sodnih taks navaja, da so na priloženi zgoščenki vsi dokazi, da nima sredstev niti za normalno življenje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je bila uvedena prisilna izterjava dolga iz naslova neplačane denarne kazni in povprečnine, odmerjenih s pravnomočno in izvršljivo odločbo o prekršku Sodnika za prekrške D. z dne 28. 3. 2003, in stroškov izterjave.

9. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da se prisilna izterjava tovrstnih dolgovanih obveznosti uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi na podlagi 42. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001). Sklep mora vsebovati vse v 43. členu ZDavP predpisane podatke, torej tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Če je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, je izvršilni naslov odločba oziroma plačilni nalog takega drugega organa (v tem primeru sodnika za prekrške) s potrdilom o izvršljivosti (četrti odstavek 44. člena ZDavP). Na podlagi 46. člena ZDavP v postopku prisilne izterjave ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo.

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da sklep o prisilni izterjavi upravnega organa prve stopnje vsebuje vse predpisane podatke iz 43. člena ZDavP, da je na odločbi o prekršku potrdilo o izvršljivosti in tako po določbi četrtega odstavka 44. člena ZDavP predstavljala izvršilni naslov.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da revident s svojimi navedbami ne uveljavlja niti zmotne uporabe materialnega prava niti bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Do revidentovih drugih navedb, ki niso pravno pomembne za odločitev o reviziji, se revizijsko sodišče ne opredeljuje.

12. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks (drugi odstavek izreka sodbe in sklepa), je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1. 1. 2007 dalje, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da se dne 19. 12. 2006 vložena pritožba zoper sklep, obravnava kot pritožba.

14. Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

15. Dne 1. 10. 2008 je začel veljati Zakon o sodnih taksah – ZST-1 (Ur. l. RS, št. 37/08), ki v 39. členu določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Glede na to, da se je postopek v obravnavani zadevi začel pred uveljavitvijo navedenega zakona, je pritožbeno sodišče pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o sodnih taksah - ZST (UPB1, Ur. l. RS, št. 20/2004).

16. Po prvem odstavku 13. člena ZST sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama oziroma njeni družinski člani. Po izrecni določbi 3. odstavka 13. člena ZST mora stranka svojemu predlogu za oprostitev plačila taks predložiti med drugim tudi zadnjo odločbo o dohodnini, potrdilo o svojih dohodkih v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik kljub naknadnemu pozivu sodišča, da predloži listine v smislu določbe 3. odstavka 13. člena ZST, sodišču predložil zgolj potrdilo o katastrskem dohodku z dne 30. 5. 2005, iz katerega izhaja, da nima katastrskega dohodka in da je sam v gospodinjstvu na naslovu bivanja. Ker sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti pribavljati manjkajočih dokazov, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da zavrne tožnikovo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks, saj ni izkazal, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi ne navaja nobenega konkretnega ugovora glede odločitve o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks, saj zgolj pavšalno navaja, da iz naštetih map in datotek na priloženi zgoščenki izhajajo dokazila, ki utemeljujejo njegovo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks.

18. Glede na navedeno in ker niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 366. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, (ki določa, da se ZPP primerno uporablja tudi za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena), uporabilo določbo 76. člena ZUS-1 in pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.