Jedro

Ob upoštevanju pravnomočne sodbe, izdane v socialnem sporu, s katero je bil tožniku za nazaj priznan bolniški stalež, je pravilen zaključek, da tožnik v spornem obdobju z dela ni izostal neupravičeno, tako da ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja, da bi bil podan razlog po 2. al. prvega odst. 111. čl. ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2005 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 3. 2004, mu za čas od 3. 3. 2005 vpiše delovno dobo v knjižico, ga prijavi v zavarovanje, mu obračuna nadomestila plače, odvede davke in prispevke in izplača neto zneske nadomestila plače s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da se razširitev tožbe z dne 20. 4. 2009 za plačilo regresov za letni dopust za leta 2005, 2006, 2007 in 2008 ne dopusti (3. točka izreka). Toženo stranko je obvezalo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 718,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (1., 2. in 4. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka tožniku očita, da je dne 9., 11., 14. in 15. februarja 2005 huje kršil pogodbene obveznosti, ker je iz hude malomarnosti zlorabil pravico do bolezenskega dopusta in je bil štiri dni neopravičeno odsoten z dela. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bilo v socialnem sporu rešeno predhodno vprašanje odsotnosti z dela in da zato ni potrebno izvajati dokazov z zaslišanjem predlaganih prič. Zaradi takšnega postopanja sodišča je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje ne upošteva, da je potrebno presojati zadevo po stanju v času izdaje sporne odpovedi. Dejstvo je, da tožnik takrat ni imel odobrenega bolniškega staleža, kar bi lahko ugotovilo z zaslišanjem prič. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dejansko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker tožnik svoje odsotnosti ni opravičil. Poudarja, da tega ni zatrjevala, temveč je s to okoliščino le dokazovala, da bi tožnik v primeru odobrenega bolniškega staleža moral o tem obvestiti delodajalca. Ni pomembno, če je bil tožniku kasneje odobren bolniški stalež za nazaj. Potrdila o opravičenem izostanku z dela za 9., 11., 14. in 15. februar 2005 tožnik ni predložil in ni prišel na delo. Nobena od strank ni mogla vedeti in pričakovati,da bo tožniku za nazaj priznan bolniški stalež. Tudi iz izvida psihiatrične ambulante z dne 19. 3. 2005 je razvidno, da se je tožnik zavedal, da nima bolniškega staleža in je neopravičeno izostal z dela. Odobritev bolniškega staleža za nazaj ne bi smela biti v škodo tožene stranke. Tožnik ni opravil nadurnega dela, niti svojega izostanka ni opravičil, Zavod za zdravstveno zavarovanje pa v času odpovedi ni štel, da je bil tožnik tudi sporne dni v bolniškem staležu. Glede na navedeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (pritožba sicer bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, ne konkretizira) in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka tožniku dne 2. 3. 2005 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A10) zaradi tega, ker je ugotovila, da je tožnik huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ker je iz hude malomarnosti zlorabil pravico do bolezenskega dopusta in posledično neopravičeno izostal z dela v dneh 9., 11., 14. in 15. februar 2005. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka upoštevala odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje z dne 24. 2. 2005, ki jo je tožnik predložil na zagovoru (zapisnik A2, A9), po kateri je imel tožnik opravičeno odsotnost v dneh 10., 16., 17. in 24. februar 2005. Iz obrazložitve te odpovedi (za kar se zavzema tudi pritožba) je razvidno, da bi moral tožnik v primeru upravičene odsotnosti z dela oziroma v primeru odobrenega bolniškega staleža svojo odsotnost sporočiti delodajalcu ali predložiti ustrezno opravičilo. Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v rokih in po postopku, kot to določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v drugem odstavku 83. člena, 110. členu in 111. členu. Ob pravilnem zaključku, da so izpolnjene formalne zahteve, ki jih določa ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, če so bili podani utemeljeni (vsebinski) razlogi za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je po prvem odstavku 110. člena ZDR zakonita, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja. Ob obstoju enega od zakonskih razlogov, navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR, je potreben še nadaljnji pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitki v izredni odpovedi še razčiščevalo, ali so v spornih dneh ( 9., 11., 14. in 15. februar 2005) obstajali zdravstveno upravičeni razlogi za tožnikovo odsotnost z dela. Pri tem je izhajalo iz pravnomočne sodbe v socialnem sporu (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2757/2007 z dne 9. 7. 2008 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 671/2008 z dne 5. 11. 1008), s katero je bilo ugotovljeno, da so v obdobju od 9. 2. 2005 do 15. 2. 2005 zaradi bolezni bili podani utemeljeni (zdravstveni) razlogi za tožnikovo odsotnost z dela. Če je tožniku (zavarovancu) priznan bolniški stalež, ima po delovnih predpisih pravico do upravičene odsotnosti z dela s pravico do nadomestila (137. in 169. člen ZDR).

Bistveno za odločitev v zadevi je, da je bilo o bolniškem staležu tožnika že odločeno v socialnem sporu. To pomeni, da v novem postopku ni mogoče drugače ugotavljati istega dejanskega stanja in drugače ocenjevati dokazov, ki so bili že izvedeni in ocenjeni s strani pristojnega sodišča, prav tako pa ni mogoče v enem sodnem postopku izvedenih dokazov ponavljati oziroma dopolnjevati in na njihovi podlagi ponovno odločati o delazmožnosti na podlagi istega zdravstvenega stanja, glede katerega je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je bilo takšno, da so obstajali razlogi za bolniški stalež (tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 201/2006 z dne 13. 3. 2007). V delovnem sporu zato ni bilo podlage za ponavljanje dokazov in za dopolnjevanje dokaznega postopka z zaslišanjem predlaganih prič glede očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju pravnomočne sodbe v socialnem sporu je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v času od 9. 2. 2005 do 15. 2. 2005 ni neupravičeno izostal z dela, prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik pravico do bolniškega staleža uporabil v nasprotju z namenom, s katerim je bila priznana, da bi jo torej zlorabil in huje kršil pogodbene obveznosti.

Pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da pravnomočna sodba, izdana v socialnem sporu, nima nobenega pomena v tem individualnem delovnem sporu in da bi se moralo upoštevati le stanje v času podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je neutemeljeno. Odločba imenovanega zdravnika št. ... z dne 24. 2. 2005 (B5), s katero je bila tožena stranka seznanjena še pred izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je bila izdana na zahtevo delodajalca (tožene stranke). Zoper odločitev imenovanega zdravnika sta tožnik in tožena stranka vložila pritožbi, zdravstvena komisija pa je pritožbi zavarovanca (tožnika) ugodila in mu za čas od 9. 2. 2005 do 15. 2. 2005 priznala bolniški stalež. Socialni spor, v katerem je bila potrjena dokončna odločitev organov Zavoda za zdravstveno zavarovanje o upravičenosti tožnika do bolniškega staleža za sporne dni, se je začel na zahtevo delodajalca kot tožene stranke v tem sporu. Glede na takšen potek postopka ugotavljanja bolniškega staleža so neutemeljene pritožbene navedbe, da nobena od strank ni mogla pričakovati, da bo po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi naknadno odobren bolniški stalež. Ne glede na to, da je bil bolniški stalež za sporne dni odobren kasneje in za nazaj, je za odločitev v tem delovnem sporu pomembno, da tožnik v času od 9. 2. 2005 do vključno 15. 2. 2005 zaradi bolezni ni bil zmožen za delo in je bila zato njegova odsotnost upravičena.

Ker je bilo v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pravilno ugotovljeno, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2005, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ni bilo utemeljenega razloga, zaradi česar jo je prvostopenjsko sodišče kot nezakonito razveljavilo, je posledično utemeljeno ugodilo tudi preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo, vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 3. 3. 2005 dalje, prijavo v socialno zavarovanje za navedeno obdobje ter obračun in izplačilo nadomestila plače za isto obdobje. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, mu je ta dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo.

Ker torej niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje stroške postopka.