Jedro

Tolmačenje, za katerega se zavzema tožena stranka, bi pomenilo, da se pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko upoštevajo le mnenja osebnega zdravnika oziroma odločbe imenovanega zdravnika ali zdravniške komisije, ki so v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi znane, pa čeprav so nezakonite. Prav takšno tolmačenje bi pomenilo izgubo pravne varnosti, saj bi delavcu onemogočilo, da s pravnimi sredstvi doseže drugačno odločitev o začasni nezmožnosti za delo oziroma bi mu onemogočilo, da z naknadno odločitvijo o priznanem bolniškem staležu vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 2. 3. 2005, naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo, in sicer na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 3. 2004, mu za čas od 3. 3. 2005 vpiše delovno dobo v delovno knjižico, ga prijavi v zavarovanje in od 3. 3. 2005 do dneva pričetka dela plača nadomestilo plače z vsemi dodatki in prejemki na podlagi dela, skupaj z obračunom davkov in prispevkov, od vsakokratne mesečne zapadlosti neto nadomestila plač in drugih neto zneskov pa plača tudi zakonske zamudne obresti ter mu povrne stroške postopka. S sklepom je odločilo, da ne dopusti razširitve tožbe za plačilo regresov za letni dopust za leto 2005, 2006, 2007 in 2008. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni zlorabil pravice do bolniškega dopusta niti ni neupravičeno izostal z dela v dneh 9., 11., 14. in 15. 2. 2005 (kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2005), zaradi česar ni bilo podlage za izredno odpoved.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so obstajali upravičeni zdravstveni razlogi za tožnikovo odsotnost z dela. O bolniškem staležu tožnika je bilo (na tožbo tožene stranke) že pravnomočno odločeno v socialnem sporu (s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 2757/2007 z dne 9. 7. 2008, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 671/2008 z dne 5. 11. 2008), in sicer na podlagi ugotovitve, da so bili v obdobju od 9. 2. do 15. 2. 2005 zaradi tožnikove bolezni podani zdravstveni razlogi za njegovo odsotnost z dela. Kot neutemeljene in nepomembne za odločitev je sodišče zavrnilo tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo naknadno – šele po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi – tožniku odobren bolniški stalež.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zelo ozko razlagali očitano kršitev pogodbene obveznosti tožniku iz druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Nato podaja kronologijo dogodkov v zvezi s prisotnostjo oziroma odsotnostjo tožnika, in sicer že pred v izredni odpovedi navedenimi datumi neupravičene odsotnosti. Opozarja tudi na to, da je imenovani zdravnik z odločbo z dne 17. 2. 2005 ugotovil, da je tožnik od 5. 2. 2005 sposoben za delo oziroma, da je tožena stranka v izredni odpovedi upoštevala tudi odločbo imenovanega zdravnika z dne 24. 2. 2005 (o tem, da je tožnik upravičeno odsoten z dela le 10. 2., 16. 2., 17. 2. in 24. 2. 2005). Šele z odločbo zdravstvene komisije z dne 23. 3. 2005, to je po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, je bila spremenjena odločba imenovanega zdravnika z dne 24. 2. 2005 in ugotovljena začasna nezmožnost za delo tožnika od 9. do 15. 2. 2005. Sodišči sta kasnejšo odobritev bolniškega staleža za nazaj upoštevali brez presoje okoliščin, ki so privedle do te naknadne odobritve. Tožnik je namreč šele potem, ko je spoznal, da nima priznane odsotnosti, pod grožnjo izgube dela, na priporočilo sodelavca in potem, ko mu nadrejeni ni hotel pisati dopusta, iskal rešitev za svoj neupravičeni izostanek. To pomeni, da je huje kršil pogodbo o zaposlitvi, saj je vedel, da spornih dni nima pokritih. Nasprotno tolmačenje sodišč pomeni vnašanje negotovosti v pravni red. Takšna uporaba prava daje napačen signal ostalim delavcem, na drugi strani pa delodajalec nima dejanske varnosti in je v neenakopravnem položaju.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. V tem okviru je bil predmet presoje revizijskega sodišča zgolj revizijski očitek materialnega prava v zvezi z nestrinjanjem revidenta s tem, da tudi po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu (iz razloga neupravičene odsotnosti z dela) naknadno odobren bolniški stalež s strani zdravstvene komisije (oziroma v kasnejšem sodnem postopku ugotovljena nezmožnost za delo delavca zaradi zdravstvenih razlogov) vpliva na zakonitost izredne odpovedi in da je pri presoji zakonitosti odpovedi pomembno tudi, ali se delavec zaveda, da nima v naprej odobrenega bolniškega staleža. 7. Res je v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec poda delavcu, lahko negotovo, ali bo delavec v postopku pred imenovanim zdravnikom oziroma zdravstveno komisijo (ali kasneje v sodnem postopku) uspel z ugotovitvijo, da je bil v času, ko mu je v izredni odpovedi očitan neupravičen izostanek z dela, dejansko zdravstveno nezmožen za delo in tako upravičeno odsoten z dela zaradi bolezni, vendar pa je tudi naknadna odobritev oziroma odločitev o bolniškem staležu v spornem obdobju pomembna za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu. Naknadna ugotovitev oziroma presoja pomeni, da je delodajalec delavcu v izredni odpovedi neupravičeno očital izostanek z dela, torej da odpovedni razlog naklepne ali iz hude malomarnosti strojene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR) sploh ni obstajal. Nasprotno tolmačenje (za katerega se zavzema tožena stranka) bi pomenilo, da se pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko upoštevajo le mnenja osebnega zdravnika oziroma odločbe imenovanega zdravnika ali zdravniške komisije, ki so v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi znane, pa čeprav so nezakonite. Prav takšno tolmačenje bi pomenilo izgubo pravne varnosti, saj bi delavcu onemogočilo, da s pravnimi sredstvi doseže drugačno odločitev o začasni nezmožnosti za delo oziroma bi mu onemogočilo, da z naknadno odločitvijo o priznanem bolniškem staležu vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Za odločitev tudi ni bistveno, ali je tožnik v naprej vedel, da nima pokritega staleža (in je izostanek priznanja staleža poskušal najprej pokriti tudi z naknadno odobritvijo dopusta), saj je imel pravico, da se zoper odločbo imenovanega zdravnika pritoži, s to pritožbo pa je uspel. Nasprotno tolmačenje pomeni zanikanje pravice do pravnega sredstva in obenem dokazovanja nepravilne odločitve imenovanega zdravnika o upravičeni odsotnosti z dela, kar je povsem nesprejemljivo. Neutemeljene so tudi trditve, da delodajalec ob tem nima nobene varnosti, saj se tudi delodajalec (in ne le delavec) lahko pritoži zoper odločbo imenovanega zdravnika in uveljavlja sodno varstvo zoper odločbo zdravstvene komisije; to pravico je tožena stranka tudi izrabila.

9. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.