Jedro

Od pooblaščencev zahtevati, da bosta predvidela različni interpretaciji sodišč glede le izjemoma obstoječe bankine obveznosti, bi bilo pretirano, neživljenjsko. Protipravnost njunega ravnanja bi bila ob takšnem izhodišču izenačena že s samo zavrnitvijo tožnikovega tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo premoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi neskrbnega zastopanja stranskih intervenientov kot odvetnikov v delovnem sporu zoper delodajalca A. d. d. (v nadaljevanju banka).

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Revizijo vlaga tožnik. Pojasnjuje, da je glede na razloge, ki jih je Vrhovno sodišče podalo v sodbi VIII Ips 416/2008 sklepal, da bi s svojim tožbenim zahtevkom za izplačilo dobička v delnicah uspel, če bi zatrjeval in izkazal, da je banka nagrado (tudi drugim) delavcem s posebnimi pooblastili v tej obliki izplačala in da je banka lastne delnice imela na voljo. Čeprav je stranskima intervenientoma to povedal, takšnih trditev in dokazov v postopku nista postavila. To bi po njegovi oceni morala, iz previdnosti pa bi morala postaviti tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim bi celotno izplačilo dobička zahtevala v denarju. Z nasprotnim ravnanjem sta storila grobo strokovno napako. Ravno zapleteno pravno vprašanje narekuje njuno večjo skrbnost. Predvideti bi morala, da banka o tem vprašanju taktično molči, saj tožba brez ustreznih navedb ni bila sklepčna. Stališču, da je bilo izplačilo delnic bankina možnost in ne dolžnost, očita zmotnost, saj je bilo takšno izplačilo redno, pravilno, normalno in zato obvezno, ter pojasnjuje, kaj so odvetnikove naloge. Izpodbija zaključek, da je bil dominus postopka, ker je bila uporaba pravil pravdnega postopka naloga pooblaščencev. Uveljavlja absolutne kršitve določb pravdnega postopka, saj ocenjuje, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njegove pritožbe, ki jo je vložil sam, čeprav jo je omenilo, zavrnilo pa je le pritožbo, podano po pooblaščencu. Če bi njegovo pritožbo temeljito preučilo, bi ji ugodilo. S tem mu je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Obrazložitev po njegovi oceni zato molči tudi o odločilnih razlogih. Pritožbenemu sodišču očita tudi, da si prihaja samo s seboj v nasprotje, saj na eni strani navaja, da naj bi bila okoliščina, da je banka lastne delnice imela in jih izplačevala drugim, podrejenega pomena, na drugi pa, da bi bila lahko odločilna, če bi bil tožnik obravnavan drugače kot preostali delavci s posebnimi pooblastili. Ni jasno torej, zakaj je eno stališče prevladalo nad drugim. K temu pojasnjuje še, kako ga je banka obravnavala drugače, neenako kot ostale delavce s posebnimi pooblastili. Ti so bili pri dobičku udeleženi z delnicami, sam pa teh ni uspel iztožiti.

5. Toženka in stranska intervenienta na vročeno tožnikovo revizijo niso odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik meni, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh njegovih pritožbenih očitkov, in s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena (Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Obveznost sodišča odgovoriti na bistvene dejanske trditve stranke in njena pravna naziranja izvira iz njene pravice do izjave po 5. členu ZPP, ki pa ni absolutna. Če so ta očitno neutemeljena oziroma pravno nepomembna, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati.(1) Očitno je, da je pritožbeno sodišče tožnikovo laično pritožbo imelo pred očmi, saj je obe vlogi, tako tožnikovo, kot tisto, ki jo je vložil njegov pooblaščenec, štelo kot eno pritožbo.(2) Da bi revizijsko sodišče lahko preizkusilo, ali je bilo pritožbeno sodišče na tožnikove laične očitke dolžno še posebej odgovoriti, ali so bili torej pravno pomembni, bi revident moral utemeljiti. Zgolj sklicevanje na vloženo pritožbo ne zadošča, ker so dovoljeni revizijski razlogi lahko usmerjeni le zoper razloge sodišča druge stopnje ter ožji in strožji od pritožbenih.(3) Prav tako tožnik ne pojasni, kateri odločilni razlogi v sodbi sodišča druge stopnje manjkajo. Po oceni revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče pojasnilo vse, kar je treba. Utemeljen pa ni niti tožnikov očitek nasprotja v njegovih razlogih. Razumljivo je pojasnilo, da bi bila okoliščina, kako se je izplačeval dobiček, lahko pomembna le v posebnih primerih, ko bi banka tožnika obravnavala drugače kot ostale delavce s posebnimi pooblastili. Ali bi morala pooblaščenca to zatrjevati, pa je vprašanje presoje njune skrbnosti in pravilne uporabe materialnega prava.

8. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje relevantno dejansko stanje: - tožnik je z drugo stransko intervenientko (odvetnico) septembra 2003 sklenil pogodbo za zastopanje v delovnem sporu s svojim delodajalcem; - odvetnica je preko Odvetniške zbornice svojo odgovornost zavarovala pri toženki na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov; - Splošni pogoji določajo toženkino odgovornost za grobe napake svojega zavarovanca (odvetnika) pri opravljanju njegove registrirane dejavnosti; - z vloženo tožbo je odvetnica od banke zahtevala plačilo tožnikove udeležbe na dobičku za leti 2001 in 2002, delno v denarju (1/3), delno pa v delnicah banke (2/3); - tak način izplačevanja udeležbe na dobičku je bil za delavce s posebnimi pooblastili, kar je bil tedaj tudi tožnik, običajen; - izplačilo dobička v delnicah ni bila dogovorjeno kot bankina obveznost, ampak le možnost; - sodišče prve stopnje je v delovnem sporu v pretežni meri ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, tudi v delu, s katerim je zahteval plačilo udeležbe na dobičku v delnicah banke; - sodišče druge stopnje je zahtevek tožnika za plačilo udeležbe na dobičku v delnicah zavrnilo; - temu je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. 9. Ko je tožnik za zastopanje v delovnem sporu proti svojemu bivšemu delodajalcu pooblastil drugo stransko intervenientko, je med njima (in pri njej zaposlenem prvem stranskem intervenientu) nastalo pogodbeno – mandatno – razmerje po določbi 766. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik trdi, da sta mu stranska intervenienta z nevestnim, nestrokovnim in neskrbnim ravnanjem pri izvrševanju svojih obveznosti iz tega razmerja povzročila škodo. Uveljavlja torej pogodbeno odškodninsko odgovornost. Mandatar mora ravnati kot dober gospodar, praviloma izvršiti naročilo po prejetih navodilih in ostati v njegovih mejah, pri tem pa v vsem paziti na naročiteljeve interese (prvi odstavek 768. člena OZ). Poklicno skrbnost odvetnika narekuje tudi drugi odstavek 6. člena OZ,(4) odvetnikovo skrbno, v korist stranke usmerjeno ravnanje, pa tudi specialna pravila odvetništva.(5)

10. Bistveno pri presoji skrbnosti ravnanja stranskih intervenientov je, ali sta ravnala po tožnikovih navodilih in/ali v njegovo korist. Čeprav se odvetnikovo ravnanje presoja po merilu profesionalne skrbnosti, zavrnitev tožbenega zahtevka v postopku še ne pomeni njegove odgovornosti. Obveznost, ki jo z mandatno pogodbo prevzame odvetnik, je obligacija prizadevanja in ne obligacija rezultata (uspeha). Protipravnosti odvetnikovega ravnanja tudi ni mogoče enačiti z vsako pomanjkljivostjo v postopku. Narava pravniških poklicev namreč omogoča različno presojo izvedenih dokazov in različno pravno presojo. Kršitev odvetnikove skrbnosti pa je ravnanje, pri katerem odvetnik ni pokazal tipične (običajne, pogoste) skrbnosti povprečnega strokovnjaka z istega področja.(6)

11. Toženka odgovarja le za grobe napake pri opravljanju mandatarjeve odvetniške dejavnosti. To tožnik vidi v tem, da pooblaščenca v delovnem sporu nista zatrjevala, da je banka nagrado (udeležbo na dobičku) tudi drugim delavcem s posebnimi pooblastili (prej in v spornem obdobju) v lastnih delnicah izplačevala in da je banka lastne delnice imela na voljo. Pa tudi v tem, da nista postavila podrejenega tožbenega zahtevka, s katerim bi celotno izplačilo nagrade zahtevala v denarju.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi stranski intervenient, ki je v sodnem postopku za tožnika nastopal, računal na morebiten neuspeh zahtevka, naj banka tožniku izplača udeležbo na dobičku v obliki lastnih delnic, zato je tožniku predlagal postavitev podrejenega tožbenega zahtevka, s katerim bi tudi ta del udeležbe na dobičku zahteval v denarju. Tožnik mu ni prisluhnil, tovrstnega zahtevka mu ni dovolil postaviti. Njegovo pomanjkanje je tako posledica tožnikovega, ne pa pooblaščenčevega dejanja. Vsakršno nasprotovanje ugotovljenemu predstavlja nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Prepoved revizijskega nasprotovanja velja tudi glede ugotovljenega, da je bilo tožnikovo plačilo za uspešno delo v delnicah banke dogovorjeno le kot možnost in ne kot obveznost banke. Praviloma bi bila torej banka dolžna nagrado tožniku, če je bil do nje upravičen, izplačati v denarju. O protipravnosti ravnanja pooblaščencev, ki takšnega izplačila nista zahtevala, se je revizijsko sodišče že izreklo. Tožnik pa meni, da bi lahko uspel tudi s postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo udeležbe na dobičku v delnicah banke, pa ni, ker pooblaščenca nista postavila potrebnih trditev. V delovnem sporu bi morebiti bile pomembne manjkajoče okoliščine o načinu izplačila udeležbe na dobičku ostalim delavcem s posebnimi pooblastili, ki bi se lahko odrazile v tožnikovem neenakopravnem obravnavanju. Glede na ugotovljeno pa tožnik pooblaščencema ni dal navodila, naj tako utemeljita postavljeni tožbeni zahtevek za izročitev delnic. Mandatne pogodbe pooblaščenca torej nista kršila tako, da bi se izneverila tožnikovim navodilom.

14. Njunemu ravnanju tudi ni pripisati neskrbnosti, ker brez tožnikovih navodil nista pravilno odgovorila na vprašanje, v katerih primerih bi bila banka tožniku izjemoma dolžna izročiti delnice, in za utemeljenost takšnega zahtevka postavila potrebnih trditev. Nanj sta različno odgovorili tudi sodišči prve in druge stopnje v delovnem sporu. Prvo je tožniku delnice priznalo, drugo odreklo. Od pooblaščencev zahtevati, da bosta predvidela različni interpretaciji sodišč glede le izjemoma obstoječe bankine obveznosti, bi bilo pretirano, neživljenjsko. Protipravnost njunega ravnanja bi bila ob takšnem izhodišču izenačena že s samo zavrnitvijo tožnikovega tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče tožniku pojasnjuje še, da mora neuspeh pripisati svojemu ravnanju in ne ravnanju pooblaščencev, saj ni podal razumljivega razloga, zakaj ni sprejel z njune strani ponujene postavitve dodatnega tožbenega zahtevka, s katerim bi celotno plačilo udeležbe na dobičku zahteval v denarju in lahko uspel. 15. Zmotno je torej tožnikovo stališče, da sta stranska intervenienta v delovnem sporu, v katerem sta ga zastopala, storila grobo napako, za katero odgovarja toženka.

16. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe.

Op. št. (1): Primerjaj J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 300 in naslednje.

Op. št. (2): Primerjaj povzetek pritožbenih navedb v 2. točki obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. Op. št. (3): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 15/2003 Op. št. (4): Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

Op. št. (5): Po določbi drugega odstavka 11. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike ter ima pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsa pravna sredstva, za katera misli, da lahko koristijo stranki, ki jo zastopa. Kodeks odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju Kodeks) v 41. členu predpisuje, da je odvetnik dolžan stranko vestno zastopati tako, da uporabi zanjo vsa možna in dopustna pravna sredstva, pri čemer 43. člen zapoveduje, da je osnovno vodilo ravnanja odvetnika zaupanje stranke. Po izrecni določbi 44. člena Kodeksa je odvetnik dolžan stranko vnaprej seznaniti s potekom postopka, kolikor je to mogoče, nato pa stranko redno obveščati o dogajanju in jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih.

Op. št. (6): Takšno ravnanje je praksa Vrhovnega sodišča prepoznala v napačno zapisanem datumu prejema odločbe, brez dodatnega pojasnila, kaj ta datum pomeni, ki je vodil do zavrženja prepozno vloženega pravnega sredstva (II Ips 68/2013), v opustitvi pravočasne vložitve tožbe (II Ips 204/2010) ali predloga za izvršbo (II Ips 337/2009), čeprav je odvetnik imel na voljo vse podatke za postavitev zahtevka, v umiku tožbe zoper prvotnega delodajalca, čeprav ni bilo jasno, da je njegove obveznosti prevzela druga družba (II Ips 1099/2008), v kršitvi pojasnilne dolžnosti, ko odvetnik tožnika ni opozoril na (kratek) rok za vložitev predloga za izvršbo za vrnitev delavca na delo (II Ips 67/2015), ko se je odvetnik brez posveta s stranko odločil, da ne bo vložil tožbe na nedopustnost izvršbe, njeno stanovanje pa je bilo v njej prodano (II Ips 204/2010),... Na drugi strani od odvetnika ni terjala, da bi predvidel morebitne, naknadne, po vložitvi tožbe opravljene posege ustavnega sodišča (II Ips 6/2011).